Pisarije

Ko po naključju odkriješ pisatelja, ki ti je všeč

Včasih se zgodi, da tavam po knjižnih policah v knjigarni in kar ne morem izbrati knjige, ki bi jo uspela vzeti s sabo. Pač, včasih znam biti nekoliko izbirčna kar se tiče knjig. No, seveda ni nič boljše niti pri izbiri e-knjig. Včasih pa se zgodi, da knjiga (ali pisatelj) najde tebe. In tako je mene našla pisateljica Barbara O’neal. Čisto po slučaju. Da pa ne bom samo blebetala v tej objavi (oziroma pisala, če sem bolj natančna), ti bom na kratko predstavila obe knjigi. Kdo ve, mogoče te prepričam, da tudi ti posežeš po njih.

Prvo delo, ki sem ga prebrala nosi naslov »When we believed in mermaids«. Ali po naše »Ko smo verjeli v morske deklice« (dobesedni prevod, dvomim da obstaja knjiga v slovenskem jeziku).

“My sister has been dead for nearly fifteen years when I see her on the TV news.”

Na kratko o zgodbi

Kitina sestra Josie je bila ubita v terorističnem napadu v Franciji. Vsaj tako je verjela, dokler ni svoje sestre zagledala na poročilih. Samo nekaj sekund je potrebnih in Kitino življenje se povsem spremeni. Podoba sestre na televiziji, kjer poročajo o požaru v enem izmed nočnih klubov v Novi Zelandiji, je tako resnična, tako pristna, da Kit ponovno preplavijo vsa čustva – jeza, žalost in izguba.

Po prigovarjanju njune matere se odloči in odide raziskati ali je njena sestra živa ali je na televiziji videla le njeno izrezano kopijo. Ko prispe na Novo Zelandijo se začne za Kit raziskovanje – tako v sedanjosti, kot tudi v preteklosti. Ponovno začne razmišljati o svojem otroštvu, obmorskem življenju in izgubljenemu fantu, ki je postal del njihove družine. Spomni pa se tudi na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje – in tudi Rosiejeno.

Liki, ki se te dotaknejo

Zgodbo opisujeta dva lika – Kit in… Ne bom nadaljevala, za vsak primer, če se boš odločil knjigo prebrati. Lahko pa ti povem, da ima vsak lik za sabo neko zgodbo, ki pa se vse prepletajo okoli istega kraja, istih ljudi in nenazadnje istih dogodkov, ki jih za vedno spremenijo. Kit je močen lik. Je lik, ki ga hočeš nočeš vzljubiš in ki ti s svojim trdim delom in predanostjo svojemu poklicu (je zdravnica) zleze pod kožo. Vseeno pa s sabo nosi breme iz otroštva, nekaj, kar ji še danes pušča brazgotine. V zgodbi nastopajo še drugi liki – ker pa ne želim, da bi objava vsebovala kvarnike (in če sem poštena – ker ti želim obuditi zanimanje za knjigo), bom nehala z opisom oseb.

Foto: Amazon

Zgodba se me je dotaknila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da skozi celotno zgodbo lahko vidiš kako se stvari za Kit postavijo na svojo mesto in končno najde samo sebe. Všeč mi je tudi opisovanje medsebojnih stikov med sorojenci – čutili so ljubezen in pripadnost, pa tudi ljubosumje in tekmovalnost. Vse kar čutimo vsi, ki imamo brate ali sestre, kajne? Kljub dokaj lahkotnemu stilu pisanja, pa zgodba skriva tudi temačnost. Hkrati pa ima roman tudi neko globino – med drugim opisuje starša, ki sta imela rada le drug drugega. Opisuje alkoholizem in odvisnost od drug, posilstvo. Vsi ti dogodki pustijo posledice tudi na likih in njihovih odnosih. Vseeno pa mi je bilo všeč, da se je pisateljica dotaknila tudi težjih tem in jih spretno postavila v zgodbo.

“When I saw you, I recognized you, like I’ve been waiting, all this time, for you to show up. And there you were.”

Zadnje misli o knjigi

Dogodki v romanu si lepo sledijo – na začetku sem bila malce zmedena (predvsem zaradi menjavanja dogodkov iz preteklosti in sedanjost), a sem hitro »ujela« zgodbo in ji brez težav sledila. Liki so med sabo lepo povezani. Edino kar me je nekoliko zmotilo je bil sam konec – občutek sem imela, da je pisateljica zgodbo zaključila nekoliko na hitro. Medtem ko sem se pri nekaterih delih zgodbe komaj prebijala skozi, je konec kar zletel mimo. Prav tako je pisateljica pustila nekaj vprašanj odprtih… je pa odgovorila na tisto najpomembnejše. Knjigo ti priporočam, če imaš rad romane z kompleksnimi liki, ki imajo za sabo neko težko zgodbo in skrivnosti, ki se vrstijo med branjem.

 »The art of inheriting secrects« je drugo delo, ki sem ga prebrala izpod peresa Barbare O’neal.

“That isn’t who you are. You’re afraid. And you cannot have a life of great meaning if you make decisions out of fear.”

Na kratko o zgodbi

Olivia Shaw, sicer urednica kuharske revije, je po materini smeri podedovala ogromno posestev v Anglji in naslov, ki mu pripada. Prežeta z žalovanjem odpotuje iz San Francisca v Anglijo. Tam odkrije, da pod posest spada tudi ogromen dvorec, sicer lep, a nekoliko razpadajoč. Dvorec vsebuje tudi kar nekaj skrivnosti, ki sprva Olivio begajo, a jih drugo za drugo uspe razvozlati in na koncu se vse razplete. Olivia začne raziskovati materino preteklost, o kateri ni nikoli nič vedela. V vasici spozna tudi ogromno prijazni ljudi, ki jih vsak na svoj način pomaga. Kmalu se zaljubi v samo vasico in dvorec – vendar, ali bo to dovolj, da obdrži dvorec, za katerega se izkaže, da je v veliko slabšem stanju?

Zakaj mi je knjiga všeč?

Tudi v tej zgodbi nastopa lik, ki ga vzljubiš. Olivia je sofisticirana, prijazna in pogumna, ki se za vse pretege želi odkriti, kaj se je v otroštvu zgodilo z njeno materjo in rešiti dvorec. Všeč mi je, da je pisateljica v roman vpeljala tudi hrano, zato se moram posvariti – te knjige nikoli ne beri lačen! Zanimivo se mi je zdelo, kako se v romanu prepletata dva svetova – srednji in višji družbeni razred, za katera se mi zdi, da se razlika med njima v Angliji še danes zelo pozna.

Foto: Amazon

Zadnje misli

Roman se dotika nekaterih pomembnih tem – homoseksualnosti, razlike med družbenimi razredi, nasilju v družini in razmerju med starejšo žensko in mlajšim moških. Vse to je tudi v tem romanu spretno prepleteno v samo zgodbo. Dogodki si lepo sledijo, ni preskakovanja v zgodbi. Ker sta zgodba in način pisanja zanimiva, te knjiga potegne k branju (tudi takrat, ko nimaš časa). Vseeno pa bi si tudi tukaj želela bolj dodelan konec – med drugim pisateljica ni odgovorila kdo je Oliviin oče. Imela sem občutek, da je zgodbo ponovno prehitro zaključila. Vseeno pa ti knjigo priporočam v branje.

“You can’t cross the sea merely by standing and staring at the water.”

Še nekaj o pisateljici

Barbara O’neal je izdala več kot 60 knjig in je sedemkrat za svoje zgodbe dobila sedem RITA nagrad (nagrada za najboljše pisatelje romanc). Njene knjige so prevedene v več jezikov: francosko, nemško, italijansko, poljsko, turško in druge (ne, na žalost ne v slovenščino). Barbara živi s svojim soprogom, mačkam in psi v Coloradu Springs. Je navdušena nad pohodništvom, fotografijo in vrtnarstvom. Pri njej mi je všeč, kako se v svojih delih dotika pomembnih tem – nekatere med njimi so še danes tabu – in ti da preko svojih junakov za misliti.

Za konec pa samo še tole – ali si tudi prebral kakšno knjigo od Barbare O’neal? Če da – ti je bila zgodba všeč?

Lepo se imej in se srečava kmalu med knjižnimi policami!

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!