romani – Vilin šepet

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali. Zgodba sledi šestim junakom in sicer: pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

“Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom”.

Stavim, da veš od kje je tale citat. In stavim, da tudi veš, o čem bom danes pisala (saj ne, da že sam naslov izda). Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem skoraj obsedena (»skoraj« obsedena zato, ker če napišem samo obsedena izpade čudaško) s čarovniškim svetom, ki ga je 23 let nazaj pričarala J. K. Rowling. Glede na to, da je to knjižni blog in da veliko svojega prostega časa (beri: SKORAJ vsega) namenjam knjigam, sem si rekla: »Zakaj ne bi pisala tudi o knjižni zbirki, ki je vse skupaj začela?«

“Mr. and Mrs. Dursley of number four, Privet Drive, were proud to say that they were perfectly normal, thank you very much.”

Za začetek ti zaupam, kako je sploh prišlo do usodnega srečanja, ki je zaznamoval moje otroštvo, zgodnjo mladost in srednjo mladost – do pozne zaenkrat še nisem prišla, zato bom končala, kar pri srednji. Torej…

“Yer a wizard Harry.”

Dekle, ki ni bralo (a najdeš povezavo z naslovom prvega poglavja prve knjige o Harry Potterju – »Fant, ki je preživel?«)

Verjameš ali ne, nisem od nekdaj knjižni molj (ali knjižni črv, če prevedeš »bookworm« dobesedno iz angleščine). Moji bralni začetki so bili vse prej kot bleščeči. Ne vem, katera je bolj jokala – jaz, ker sem morala knjigo brati ali mami, ki je morala zraven sedeti in poslušati moje poskuse branja. Vse je kazalo na to, da jaz sploh ne bom brala (dobra šala, če me pogledaš sedaj). Da ne omenjam, da od bralne značke nisem hotela slišati. Ampak… vse se je spremenilo, ko sem za uspešno končan četrti razred v roke dobila prve štiri izvode knjig o mladem čarovniku (kupljenih, seveda. Še dobro, saj bi v drugačnem primeru samo počakala, da mine 14 dni in knjige vrnila nazaj v knjižnico). Po prigovarjanju sem se (z muko) lotila prve knjige in – bum! – v trenutku sem bila začarana. Bilo je kot, da bi nekdo v moji glavi izrekel urok »lumos« (prižig svetlobe) in vse ostalo je zgodovina.

Vem, da z današnjo objavo ne bom odrivala tople vode in stavim, da vsak knjigoljubec (pa tudi tisti, ki to ni) pozna knjižni serijo o Harry Potterju. Vseeno pa želim nameniti delček svoje spletne knjižnice tudi knjižni zbirki, ki je vse skupaj začarala.

“I hope you’re pleased with yourselves. We could all have been killed — or worse, expelled. Now if you don’t mind, I’m going to bed.”

Svet, ki začara

Če vprašaš 10 letno mene, kaj mi je všeč pri Harry Potterju, bi ti odgovorila: »Knjige, ki pritegnejo, so zabavne, lahke za branje z zanimivo zgodbo in smešnimi junaki, ki so pravi prijatelji.« Če pa vprašaš 20 in še nekaj letni mene, je moj odgovor zelo podoben, dodala bi le: »Všeč mi je svet, ki je tako drugačen od našega, a imaš vseeno občutek, da si del njega. Všeč mi je rdeča nit serije – ni večje čarovnije od ljubezni (pa naj bo to starševska, prijateljska, učiteljska, samo tvoja,…). Všeč so mi vsi detajli in dejstvo, da vsakič, ko knjigo preberem odkrijem kak nov detajl, ki ga do sedaj še nisem«. Aja… na vprašanje, kolikokrat sem že prebrala knjige težko odgovorim, ker sem nehala šteti.

Junaki, ki jih vzljubiš

Vsi junaki (ne mislim samo na glavne 3) so osebe, za katere imaš občutek, da so tvoji prijatelji. Kar mi je izredno všeč je tudi to, da ima vsak neko vlogo v seriji, pa tudi če zelo majhno. Zdi se mi super, da so si tako različni, a vsak doprinese k celotni zgodbi na svoj način. Ja, tudi Kakec (Dreco) Malfoy, za katerega mislim, da je bil najbolj osovražen lik (takoj za Tistim, ki ga ne smemo imenovati). In po mojem mnenju povsem nepravično – konec koncev je bil vse svoje življenje pod vplivom slabih čarovnikov. Všeč mi je tudi, da so se nekateri liki izkazali v drugi luči kot je nakazovala zgodba (ja, tebe mislim profesor Raws). Opisani so bili tako resnično in tako doživeto, da se smeješ in doživljaš skupaj z njimi.

“Don’t let the muggles get you down.”

Dodelana zgodba

Sicer to ni razvidno iz prvih nekaj delov, a zadnje dva dela po mojem mnenju, lepo zaokrožita celotno serijo. Vsako vprašanje je odgovorjeno, na koncu se vse uredi. Všeč so mi bile malenkosti, ki so se vrstile v knjigah (priznam, nekatere bi brez drugih blogov in strani, posvečenih Harryju ostale pri meni spregledane). Pisateljica ni pustila ničesar naključju. Zdelo se mi je naravnost fantastično, kako so liki, za katere sem dobila občutek, da so preveč nerodni in boječi (aka Neville Velerit), na koncu odigrali ključno vlogo pri boju proti Tistemu, ki ga ne smemo imenovati.

Domišljija, ki ne pozna meja

Mislim, kdo drug bi si lahko izmislil grad, kjer se urijo mladi čarovniki? Čarovniško športno igro, ki skoraj enako priljubljena kot vse bunkeljske športne igre z žogo? Avto, ki leti? Premikajoče stopnice? Ogledalo Ajnenepreh? Ministrstvo za čaranje? Hišne vilince? Uroke? Sove, ki prinašajo pošto? Sirup, ki na novo izrašča kosti? Veliko Dvorano z začaranim stropom? Vrbo Mesarico? Mislim, da so to knjige, ki so vsem, ki smo jih prebrali, pustile delček te domišljije (in predvsem želje, da bi bili del tistega sveta).

“Things we lose have a way of coming back to us in the end, if not always in the way we expect.”

Način pripovedovanja zgodbe

Poseben je tudi način pisanja in opisovanja zgodbe. Vse lepo teče, vedno se nekaj dogaja. Vmes pisateljica postreže tudi s prav zabavnimi pripetljaji in dialogi. Spet drugič te pretrese z žalostnim dogodkom ali nečem, s katerim se je srečal Harry in da tudi tebi misliti. Predvsem pa mi je všeč sporočilo, ki ga nosijo njene knjige: »Bori se za tisto, v kar verjameš, ni slabo, če si drugačen, vsak izmed nas je lahko junak in nenazadnje – ni večje čarovnije od ljubezni, ki smo jo deležni s strani družine in prijateljev«. Tudi reki, ki jih je pisateljica spretno natrosila po straneh, so nekaj posebnega in naredijo zgodbo še boljšo.

Po zadnji bitki (spet referenca na knjige – Bitka za Bradavičarko)

Iz napisanega lahko jasno vidiš, da mi je Harry Potter svet še kako všeč. Človek bi mislil, da se bom po vseh teh letih naveličala »mladinskih« knjig. Po drugi strani pa to niso knjige, namenjene samo mladini – namenjene so vsakemu, ki ima rad domišljijo, čarovniški svet, dobro in močno zgodbo in nenazadnje – junake, ki pripomorejo, da zgodba oživi in poskrbijo, da se h knjigam vračaš, ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral.

“The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well.”

Ps. Ne, še vedno nisem prebolela dejstva, da se je moje pismo o sprejemu na Akademijo za čarovnike in čarovnice izgubilo. Predvidevam, da so mi poslali sovo, podobno Errolu od Weasleyjev in je boga reva zašla.