roman – Vilin šepet

Mož z imenom Ove

6 maja, 20226 maja, 2022 Vilin šepet

Po nekaj mesečni odsotnosti in nekaj vprašanjih, ali sem prenehala z blogom (ne, nisem), sem prišla pobristi prah iz kotička na internetu, ki naj bi bil moj blog. Juhu za tistih nekaj, ki pridno zahajate sem. Šalo na stran… tole leto se je pri meni začelo res pestro. Trenutno začenjamo peti mesec v letu – po eni strani se mi zdi, kot da se leto vleče kot jara kača, po drugi strani mi pa dnevi čisto prehitro letijo. Dogaja se veliko in še več se bo. Kar zna biti občasno zastrašujoče (in anksiozno, ne bom lagala *nervozni smeh*), ampak, hej, vsaj ni dolgčas.

V času blogmasa mi je nekaj ljudi napisalo, da so jim bile všeč predvsem objave, kjer sem dala več sebe notri. Menda je bilo zanimivo brati o mojih mislih, kaj imam rada (in česa ne), o Luni,… skratka, o vsem kar niso knjige. In čeprav vem, da bloganje izumira (komu se pa da brati, če ima na voljo n – koliko video vsebin?), sem se odločila da bo v tem letu (oziroma pol leta, glede na koledar) več vsebin, ki ne bodo primarno povezane s knjigami. Seveda ostajajo dobre stare recenzije in objave povezane s knjigami, ker mi je ime Nika in so knjige zame lajf. Bom pa vse skupaj začinila z drugimi objavami – kakšnimi pa naj ostane skrivnost (v resnici nimam pojma in bi rada najprej naredila eno konkretno možgansko nevihto. Sej veš brainstorm… ja, okej…). Pa brez skrbi, ne bom izlivala svoje duše, ker je a). nimam* in ker b). te čisto nič ne brigajo moje najgloblje skrivnosti.

Ali se bo tale nesrečni in zapuščeni blog spremenil v bolj lifestyle blog? Ne, bo kar lepo še vedno knjižnji blog, ker nimam tako razburljivega življenja in potrebe da bi le – tega v mikrodelcih delila s svetom in ker ti ne mislim pametovati o tem kaj je kul in kaj ne. Se mi pa zdi, da bo zabavno brati o nečem drugem, kot le o knjigah (pa čeprav imam o njih veliko za povedati!). Vseeno pa bom prvo objavo v letu dvatisočdvaindvajset namenila recenziji knjige, ki me je navdušila (zaenkrat je to edina v tem letu) do te mere, da o njej še danes razmičljam. Čeprav sem jo prebrala januarja.

Če me spremljaš od začetka (to je skoraj dve leti odkar imam tale blog), potem veš, da sem navdušena nad Fredrikom Backmanom, tako kot polovica sveta. Njegova Britt – Marie še danes ostaja ena mojih najljubših knjig. Sem pa v januarju prebrala Mož z imenom Ove, ki sem se mu nekoliko izogibala v prepričanju, da ta knjiga ni zame. Napaka! Uživala sem od prve pa do zadnje strani, knjiga me je ganila in nasmejala,… skratka, z eno besedo navdušila (*spoiler alert*).

O KNJIGI

Pa začniva od začetka (če po nekem slučaju, še nisi prebral omenjene knjige sledi kratka obnova). Ove je star prdec, ki vsako jutro obhodi sosesko in teži sosedom, če ne parkirajo pravilno (po njegovem). Ima trda načela, ki se jih drži kot pijanec plota, strogo rutino in malo potrpljenja. Sosesi se mu bolj kot ne izogibajo in ga pustijo v svojem godrnjanju. Vendar… za njegovo sitno pojavo se skriva žalostna zgodba. Ove se začne počasi odpirati šele, ko se v hišo, zraven njegove, vseli mlada družina. Ko pri vselitvi podrejo njegov poštni nabiralnih, se začne ganljiva pripoved o zanemarjeni mački, nepričakovanih prijateljstvih in medsebojni pomoči.

MOJI VTISI

Pisatelj me s svojimi deli zaenkrat še ni razočaral. Res, da vseh še nisem prebrala in res, da so mi nekatera bolj všeč kot druga (kar je čisto normalno), me njegovov stil pisanja vsakokrat znova prepriča. Njegovi junaki so mi pisani na kožo – všeč mi je, da jih naredi ravno prav posebne, a hkrati tako domače, da se ti zdi, da bereš o nekom, ki ga poznaš. In Ove ni nič drugačen.

Knjige, kjer situacije glavnega junaka spremenijo, da se začne odpirati/odraščati/spreminjati na bolje so my cup of tea. Všeč mi je sporočilo, ki ga knjiga nosi – ne glede na starost in dogodke v življenju, vsak lahko najde srečo in sprejetost. Prav tako je Ove odličen primer človeka, katerega je življenje izostrilo, a je vseeno v svojem bistvu topel in prijazen. Hkrati nam pisatelj sporoča: ne sodi knjige po platnici. Metafora, da ne bo pomote.

Če je Ove stari godrnjač, je na novo priseljena družina njegovo pravo nasprtoje. So prijazni, odprti, a nekoliko vsiljivo. Vendar ravno dovolj, da Oveja izbezajo iz njegove lupine. Za konec naj povem, da je vse, kar sem pričakovala. Seveda brez solz ni šlo.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti toplo priporočam, ne glede na tvojo bralno preferenco. Knjiga je napisana na način, da te kar vleče k branju. Je idealno ravnovesje med veselimi/srečnimi n tragičnimi/žalostnimi trenutki. Defenitivno je to knjiga, ki jo bom še prijela v roke. In upam, da navduši tudi tebe, v kolikor jo boš prebral.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*v resnici imam dušo in sem čisto prijazna oseba (op.a.).

Berem

Blogmas #9 in #10: O bralem seznamu in knjigi, ki me je navdušila

10 decembra, 202110 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, dobrodošel v novi blogmas!

Končno je zapadlo malo snega (čeprav se je pri nas že skoraj stopil). Verjetno nisi opazil, ampak včeraj mi ni uspelo sestaviti objave – življenje pač – zato te danes čakata kar 2. Okej, malce pretiravam… v bistvu bom samo dve objavi združila.

Dan #9: Decembrski tbr

Najprej ti bom na hitro predstavila decembrski tbr (to be read seznam, oziroma po naše: to moram prebrati). Vem, vem, da je prva tretjina meseca skoraj za nami, ampak sem želela zraven še poslikati knjige… ki jih pa do danes še nisem prejela. Ene miljonkrat sem že omenila, da sem mood reader, kar pomeni, da berem glede na moje trenutno razpoloženje. Letošnje leto sem začela z mesečnim seznamom, ki je ustrezal predvsem izzivom v knjižnjem klubu, ampak sem ugotovila, da tako ne morem brati, čeprav obožujem sezname. Nato sem se odločila, da bom brala glede na trenutni navdih, ampak tudi to ni dolgo pilo vode, predvsem zato, ker nisem imela navdiha. In tako sem se odločila, da ostanem pri svojem ljubem seznamu, ampak ga naredim glede na trenutni navdih.

December je zame čas, ko berem predvsem knjige z decembrsko tematiko – pa naj bo to najbolj pocukrana romanca ali pa kakšna dobra fantazija. Res si dam duška, ker je to le en mesec na leto in če sem čisto iskrena mi prav paše brati bolj lahkotne, živahne knjige.

Prvo božično izbranko si zavrtiš tukaj.

Torej, v zadnjem mesecu v tem letu imam namen prebrati:

The Girls I’ve Been (Tess Sharpe). Za tole priznam, da se mi vleče že od decembra, končati pa jo želim za enega izmed bralnih izzivov pri bingu kriminalk.
The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss). Ta knjiga je mesečna izbranka pri knjižnjemu klubu.
A Cross – Country Christmas (Courtney Walsh). Samo tole bom rekla… lepa naslovnica.
The Secrets of Winterhouse (Ben Guterson). Gre za drugi del v trilogiji in ker me je prva knjiga tako navdušila sem komaj čakača, da se lotim še drugega (in tretjega) dela.

Ta mesec je bralni seznam nekoliko krajši, saj se decembra veliko dogaja in če sem čisto iskrena, ne bi celega preživela v knjigah. Bom pa verjetno posegla še po kakšni knjigi, čisto po navdihu.

Dan #10: Recenzija knjige Under the Whispering door (T. J. Klune)

Drugo božično izbranko najdeš tukaj.

Spomladi sem prebrala The House in the Cerulean Sea izpod peresna T. J. Kluna in bila, bilo rečeno, navdušena. Zato sem komaj čakala, da jeseni izzide njegova nova knjiga, ki nosi naslov Under The Whispering Door in o kateri bom pisala danes.

O KNJIGI

V knjigi na začetku spoznamo Wallace – a Price – a, odvetnika, ki je partner v eni izmed odvetniških firm. Nima nobenega sočutja do sočloveka in ga niti ne zanima, kaj si drugi mislijo o njemu. Mene je nekoliko spominjal na Scrooge – a iz Dickinsonove Božične pesmi. V drugem poglavju (in to ni kvarljivec!) Wallace umre in na lastnem pogrebu spozna Mei, dekle ki ima magične lastnosti in ga lahko vidi. Odpelje ga k mlademu Hugu, ki vodi majhno čajnico in pomaga dušam prečkati v onostranstvo. Ko Wallace prispe v nenavadno čajnico, vidi, da je to povsem drugačna stavba, kot jo je bil navajen. Na trenutke me je spominjala na Jazbino, dom od Weasleyev. Tam spozna tudi simpatičnega Nelsona, duha Hugotovega dedka in Apolla, psa, ki je prav tako duh. Wallace se kot nekdo, ki je celo življenje delal s podatki, težko sprijazni s smrtjo in nekaj časa celo zanika, da je resnično mrtev. Bolj, ko se zgodba odvija, bolj se tudi Wallace odpre in prvič v svojem življenju (vsaj posmrtnem) začne resnično živeti. Hkrati tudi uvidi, kaj je v življenju tisto kar je resnično pomembno.

MOJI VTISI O KNJIGI

Gledano iz dogajanja lahko rečem, da se zgodba odvija počasi. Ni hudih obratov, ki bi te pretresli, visi pa v zraku napesto zaradi t.i. Managerja, ki je Hugov šef in predstavlja neko kozmično bistvo, ki vlada v posmrtnem življenju. Vseeno je knjiga čudovito napisana, polna humorja in čudovitih metafor. Avtor je ponovno presenetil z zelo všečnimi junaki, ki ti kmalu prirastejo k srcu (da, tudi večno zateženi Wallace). Kaj naj rečem… tale knjižnji molj (to sem jaz) pač obožuje odličen razvoj glavnih junakov. Roman je na trenutke ganljiv in ni me sram priznati, da sem potočila kako solzico ali dve. Under The Whispering door je zame idealna kombinacija med humorjem in žalostjo, srečnimi in manj srečnimi trenutki.

ZA KONEC

Roman se dotika kar nekaj resnih tem – smrti na splošno, pa tudi samomora. Avtor je sam priznal, da je knjigo pisal v času, ko se je sam spopadal s smrtjo in to se odraža tudi v knjigi. Poleg tega je v zgodbo vključil tudi rastočo ljubezen med Hugom in Wallace – om, zaradi česar knjige proti koncu nisem mogla odložiti. In zaradi česar se je moje ledeno srce začelo taliti. Defenitivno je to knjiga, ki jo vsak bralec dojema drugače (mislim, saj katere pa ne?). Če povem drugače… vsak od nas se drugače spopada s težkimi izgubami in zato se takšna knjiga vsakega bralca dotakne drugače. Kar pa lahko rečem (in to trdim z zagotovostjo) je, da je ta roman kot grenko – sladki objem od vseh tistih, ki jih pogrešamo. Vsekakor priporočam v branje v kolikor je še nisi prebral.

Bodi udobno in imej čarobni december!

Berem

The Night Circus

3 novembra, 2021 Vilin šepet

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Midnight Library

5 februarja, 20215 februarja, 2021 Vilin šepet

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju) prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigi – popolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

7 novembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls, saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’”

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

29 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh. Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.

Berem

The last story of Mina Lee

17 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti. Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Ko po naključju odkriješ pisatelja, ki ti je všeč

10 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Včasih se zgodi, da tavam po knjižnih policah v knjigarni in kar ne morem izbrati knjige, ki bi jo uspela vzeti s sabo. Pač, včasih znam biti nekoliko izbirčna kar se tiče knjig. No, seveda ni nič boljše niti pri izbiri e-knjig. Včasih pa se zgodi, da knjiga (ali pisatelj) najde tebe. In tako je mene našla pisateljica Barbara O’neal. Čisto po slučaju. Da pa ne bom samo blebetala v tej objavi (oziroma pisala, če sem bolj natančna), ti bom na kratko predstavila obe knjigi. Kdo ve, mogoče te prepričam, da tudi ti posežeš po njih.

Prvo delo, ki sem ga prebrala nosi naslov »When we believed in mermaids«. Ali po naše »Ko smo verjeli v morske deklice« (dobesedni prevod, dvomim da obstaja knjiga v slovenskem jeziku).

“My sister has been dead for nearly fifteen years when I see her on the TV news.”

Na kratko o zgodbi

Kitina sestra Josie je bila ubita v terorističnem napadu v Franciji. Vsaj tako je verjela, dokler ni svoje sestre zagledala na poročilih. Samo nekaj sekund je potrebnih in Kitino življenje se povsem spremeni. Podoba sestre na televiziji, kjer poročajo o požaru v enem izmed nočnih klubov v Novi Zelandiji, je tako resnična, tako pristna, da Kit ponovno preplavijo vsa čustva – jeza, žalost in izguba.

Po prigovarjanju njune matere se odloči in odide raziskati ali je njena sestra živa ali je na televiziji videla le njeno izrezano kopijo. Ko prispe na Novo Zelandijo se začne za Kit raziskovanje – tako v sedanjosti, kot tudi v preteklosti. Ponovno začne razmišljati o svojem otroštvu, obmorskem življenju in izgubljenemu fantu, ki je postal del njihove družine. Spomni pa se tudi na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje – in tudi Rosiejeno.

Liki, ki se te dotaknejo

Zgodbo opisujeta dva lika – Kit in… Ne bom nadaljevala, za vsak primer, če se boš odločil knjigo prebrati. Lahko pa ti povem, da ima vsak lik za sabo neko zgodbo, ki pa se vse prepletajo okoli istega kraja, istih ljudi in nenazadnje istih dogodkov, ki jih za vedno spremenijo. Kit je močen lik. Je lik, ki ga hočeš nočeš vzljubiš in ki ti s svojim trdim delom in predanostjo svojemu poklicu (je zdravnica) zleze pod kožo. Vseeno pa s sabo nosi breme iz otroštva, nekaj, kar ji še danes pušča brazgotine. V zgodbi nastopajo še drugi liki – ker pa ne želim, da bi objava vsebovala kvarnike (in če sem poštena – ker ti želim obuditi zanimanje za knjigo), bom nehala z opisom oseb.

Zgodba se me je dotaknila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da skozi celotno zgodbo lahko vidiš kako se stvari za Kit postavijo na svojo mesto in končno najde samo sebe. Všeč mi je tudi opisovanje medsebojnih stikov med sorojenci – čutili so ljubezen in pripadnost, pa tudi ljubosumje in tekmovalnost. Vse kar čutimo vsi, ki imamo brate ali sestre, kajne? Kljub dokaj lahkotnemu stilu pisanja, pa zgodba skriva tudi temačnost. Hkrati pa ima roman tudi neko globino – med drugim opisuje starša, ki sta imela rada le drug drugega. Opisuje alkoholizem in odvisnost od drug, posilstvo. Vsi ti dogodki pustijo posledice tudi na likih in njihovih odnosih. Vseeno pa mi je bilo všeč, da se je pisateljica dotaknila tudi težjih tem in jih spretno postavila v zgodbo.

“When I saw you, I recognized you, like I’ve been waiting, all this time, for you to show up. And there you were.”

Zadnje misli o knjigi

Dogodki v romanu si lepo sledijo – na začetku sem bila malce zmedena (predvsem zaradi menjavanja dogodkov iz preteklosti in sedanjost), a sem hitro »ujela« zgodbo in ji brez težav sledila. Liki so med sabo lepo povezani. Edino kar me je nekoliko zmotilo je bil sam konec – občutek sem imela, da je pisateljica zgodbo zaključila nekoliko na hitro. Medtem ko sem se pri nekaterih delih zgodbe komaj prebijala skozi, je konec kar zletel mimo. Prav tako je pisateljica pustila nekaj vprašanj odprtih… je pa odgovorila na tisto najpomembnejše. Knjigo ti priporočam, če imaš rad romane z kompleksnimi liki, ki imajo za sabo neko težko zgodbo in skrivnosti, ki se vrstijo med branjem.

»The art of inheriting secrects« je drugo delo, ki sem ga prebrala izpod peresa Barbare O’neal.

“That isn’t who you are. You’re afraid. And you cannot have a life of great meaning if you make decisions out of fear.”

Na kratko o zgodbi

Olivia Shaw, sicer urednica kuharske revije, je po materini smeri podedovala ogromno posestev v Anglji in naslov, ki mu pripada. Prežeta z žalovanjem odpotuje iz San Francisca v Anglijo. Tam odkrije, da pod posest spada tudi ogromen dvorec, sicer lep, a nekoliko razpadajoč. Dvorec vsebuje tudi kar nekaj skrivnosti, ki sprva Olivio begajo, a jih drugo za drugo uspe razvozlati in na koncu se vse razplete. Olivia začne raziskovati materino preteklost, o kateri ni nikoli nič vedela. V vasici spozna tudi ogromno prijazni ljudi, ki jih vsak na svoj način pomaga. Kmalu se zaljubi v samo vasico in dvorec – vendar, ali bo to dovolj, da obdrži dvorec, za katerega se izkaže, da je v veliko slabšem stanju?

Zakaj mi je knjiga všeč?

Tudi v tej zgodbi nastopa lik, ki ga vzljubiš. Olivia je sofisticirana, prijazna in pogumna, ki se za vse pretege želi odkriti, kaj se je v otroštvu zgodilo z njeno materjo in rešiti dvorec. Všeč mi je, da je pisateljica v roman vpeljala tudi hrano, zato se moram posvariti – te knjige nikoli ne beri lačen! Zanimivo se mi je zdelo, kako se v romanu prepletata dva svetova – srednji in višji družbeni razred, za katera se mi zdi, da se razlika med njima v Angliji še danes zelo pozna.

Zadnje misli

Roman se dotika nekaterih pomembnih tem – homoseksualnosti, razlike med družbenimi razredi, nasilju v družini in razmerju med starejšo žensko in mlajšim moških. Vse to je tudi v tem romanu spretno prepleteno v samo zgodbo. Dogodki si lepo sledijo, ni preskakovanja v zgodbi. Ker sta zgodba in način pisanja zanimiva, te knjiga potegne k branju (tudi takrat, ko nimaš časa). Vseeno pa bi si tudi tukaj želela bolj dodelan konec – med drugim pisateljica ni odgovorila kdo je Oliviin oče. Imela sem občutek, da je zgodbo ponovno prehitro zaključila. Vseeno pa ti knjigo priporočam v branje.

“You can’t cross the sea merely by standing and staring at the water.”

Še nekaj o pisateljici

Barbara O’neal je izdala več kot 60 knjig in je sedemkrat za svoje zgodbe dobila sedem RITA nagrad (nagrada za najboljše pisatelje romanc). Njene knjige so prevedene v več jezikov: francosko, nemško, italijansko, poljsko, turško in druge (ne, na žalost ne v slovenščino). Barbara živi s svojim soprogom, mačkam in psi v Coloradu Springs. Je navdušena nad pohodništvom, fotografijo in vrtnarstvom. Pri njej mi je všeč, kako se v svojih delih dotika pomembnih tem – nekatere med njimi so še danes tabu – in ti da preko svojih junakov za misliti.

Za konec pa samo še tole – ali si tudi prebral kakšno knjigo od Barbare O’neal? Če da – ti je bila zgodba všeč?

Lepo se imej in se srečava kmalu med knjižnimi policami!

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

12 septembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

MINI RECENZIJI: Moja Temna Vanessa in Nekaj je v vodi

12 avgusta, 202023 novembra, 2020 Vilin šepet

Tokrat s tabo delim dve mini recenziji knjig, ki sem jih prebrala že prejšnji mesec. Obe sta mi bile všeč, nekaj več pa si lahko prebereš spodaj.

MOJA TEMNA VANESSA – Kate Elizabeth Russell

Za to knjigo sem izvedela po naključju in ni mi žal, da sem jo prebrala, četudi gre za težko tematiko.

Na kratko: v knjigi spoznaš Vanesso, žensko, ki je imela v svojih najbolj ranljivih (najstniških) letih razmerje s profesorjem, Jasonom Strane-om. Njeno zgodbo lahko spremljaš skozi oči mlade Vanesse, katera si je želela pozornost in naklonjenost, in skozi oči odrasle Vanesse. V knjigi je posebno izpostavljen manipulativni odnos med profesorjem in Vanesso, ki jo je vse skupaj prizadelo bolj, kot si dovoli priznati. Kot 15 letno dekle je namreč prvič spala s svojim učiteljem in skozi njeno celotno pripovedovanje lahko začutiš vso bolečino in škodo, ki je nastala zaradi njenega odnosa z Jasonom. Njeno življenje pri 32 letih ni urejeno in čeprav ve, da je popolnoma zgrešeno, se še vedno občasno sliši z njim.

Kaj mi je bilo všeč? Roman se dotakne pomembne tematike in odpre vprašanja na nekatere pomembne tematike. Ali morajo žrtve zlorabe res same prositi za pomoč? In, če to res storijo… Ali jim kot družba verjamemo ali jih označimo za lažnivce? Všeč mi je tudi, da so liki izredno kompleksni in negativni, zato roman stvari in sam opis zlorab ne olepšuje. Izredno pomembno je po mojem mnenju tudi to, kako Vanessa vidi Jasona in mislim, da je tukaj avtorica natančno zajela odnos »plenilec – žrtev«.

Kaj mi ni bilo všeč? Celotno knjigo sem težko prebrala. Ja, zgodba tekoče teče in pripovedovanje je nekaj posebnega, a zaradi opisovanja dogodkov, ki so vse prej kot sprehod po mavrici, mi je bilo knjigo res težko brati. Imela sem občutek, kot da jo berem celo večnost, čeprav sem jo v resnici brala le nekaj dni. Kljub temu menim, da je avtorica s tem dobesedno dregnila v osje gnezdo in nam pokazala, kaj lahko zloraba naredi in pusti posamezniku.

NEKAJ JE V VODI – CATHERINE STEADMAN (kriminalka)

Na kratko: Erin je ustvarjalka dokumentarnih filmov, ki je tik pred svojim velikim prebojem, saj dela na zelo zanimivem projektu. Mark je bančnik, uspešen in še čeden po vrhu. Na začetku je videti, da imata vse, dokler Mark ne izgubi službe. V želji, da se postavita (in tudi njun odnos) nazaj na noge, odpotujeta na medene tedne, na otok Bora Bora. Počitnice se začnejo obetavno in nadvse uživata, dokler tistega usodnega dne ne najdeta nekaj, kar za vedno spremeni njuni življenji. Odločita se, da bosta odkritje zadržala zase, vendar ima njuna odločitev hude posledice, s čimer ogrozita vse, kar jima je v življenju pomembno.

Kaj mi je bilo všeč? Dogajanje se je skozi celoten roman stopnjevalo in na koncu nisem mogla odložiti knjige niti za hip. Zgodba je izvirna in kljub nekoliko pričakovanemu koncu, je avtorica vseeno postregla z nekaj dogodki, ki so bili popolnoma nepričakovani. Tempo pripovedovanja je vedno hitrejši, zato tudi bralec občuti neko paniko, strah. Zdelo se mi je super, da nam je pisateljico z zgodbo pokazala nekaj, kar velikokrat pozabljamo – da svet ni razdeljen samo na dobre in slabe ljudi, obstajajo tudi tisti vmes.

Kaj mi ni bilo všeč? Roman se je začel zelo medlo in dvoumno. Kdo je slab in kdo ne? Mogoče je bil to namen avtorice. Sama nisem točno vedela, kaj je narobe z glavnima junakoma, saj sta se mi zdela popolnoma zgrešena. A mogoče je ravno to smisel romana? Roman se sicer začne na »bum«, a potem to mine in vse skupaj se obrne v dokaj »meh« knjigo. Meni stil pisanja na žalost ni bil tako všeč, je pa velik plus knjige zgodba in… Ti prepustim, da ugotoviš sam 😉

Mojo temno Vanesso bi ocenila z 4,5/5, Nekaj je v vodi pa z 3/5. V naslednjih objavah bom opisala, s katerimi kriteriji ocenjujem prebrane knjige, a naj to za nekaj časa ostane še skrivnost.

Zanima pa me ali si morda ti prebral katero ob obeh knjig? Če si, kaj meniš? So ti bile všeč?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami.