recenzija knjige – Stran 2

A House in The Cerulean Sea

16 maja, 202116 maja, 2021 Vilin šepet

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Draga Emmie Blue

29 aprila, 202129 aprila, 2021 Vilin šepet

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

30 marca, 2021 Vilin šepet

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Ganljiva zgodba Wish you were here

22 februarja, 202122 februarja, 2021 Vilin šepet

Včasih, ampak ne pogosto (ker sem zelo trdna oseba), se zgodi, da me kakšna knjiga gane. V jokajočem smislu, da se razumeva. Nazadnje se je to zgodilo z romanco Ob tebi (v izvirniku Me before you) pisateljice Jojo Moyes. Pa sem se knjigi (zavestno) izogibala. No, ena stvar je vodila do druge (nakupa knjige) in tako je omenjena romanca postala ena mojih najljubših – sem nekaj podobnega že omenila na svojem instagram profilu. Mislila sem, da je to ena in edina knjiga, ki me bo ganila (Harry Potter ti ne šteješ, ti si drugo vesolje), potem pa sem v roke dobila – ali bolje rečeno na mojega Kindla – knjigo, o kateri bom danes pisala. Ganila me je podobno kot Ob tebi *spoiler alert*. Pisala bom o knjigi Wish you were here, pisateljice Renee Carlino.

“Different people connect to different parts of our souls.”

Na kratko o knjigi

Zgodba govori o skoraj tridesetletni Charlotte, ki menja službe (in fante) kot po tekočem traku. Zdi se, da se ne more odločiti, kaj bi počela v svojem življenju, zato ima ogromno kvalifikacij, vendar skoraj nobene dokončane. Trenutno dela s svojo najboljšo prijateljico kot natakarica v restavraciji s hitro prehrano. Neke noči pa… spozna Adama, umetnika, ki ji v eni noči spodnese tla pod nogami. Morda se sliši klišejsko, ampak Charlie se zdi, da je Adam njena sorodna duša. Dokler naslednji dan ne doživi hladnega tuša, ko jo Adam (grobo rečeno) vrže iz svojega stanovanja. Razočarana in prizadeta skuša Charlie pozabiti na Adama in nadaljevati s svojim življenjem. Mesece kasneje se odloči, ko neuspešno poskuša pozabiti Adama, da bo odkrila, zakaj se je Adam tistega jutra obnašal tako čudno. Kar odkrije jo šokira in čeprav se odloči, da bo vztrajala, ne ve, da je bil nju konec zapisan v večeru, ko sta se spoznala.

Zgodba o ljubezni in življenju

To je knjiga o ljubezni in drugi možnost. A ni samo neka romanca, ki jo prebereš in pozabiš. Hkrati je tudi zgodba o življenju, o tem, da ga moraš v njem uživati in da se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Knjiga te tudi opomni, da nikogar ne smeš jemati samoumevno. Super opomnik za vse, ki (občasno) pozabimo.

Če si med branjem kratke obnove dobil tisti Ob tebi vajb, ti lahko zatrdim, da sta si knjigi delno podobni (vsaj na prvi pogled), a sta obe posebni in samosvoji. Glavni junaki in življenjske situacije se popolnoma razlikujejo, zato ti lahko zagotovim, da je Wish you were here edinstvena.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

govori o ganljivi zgodbi, ki se dotakne še tako trdnega človeka,
je pravi vrtiljak čustev; ob knjigi se smeješ in jokaš,
hitro berljiva knjiga z junaki, ki so realni (niso nič posebnega, imajo težave tako kot mi vsi in ji skušajo rešiti po svojih najboljših močeh),
je zgodba o življenju in iskanju samega sebe,
ni tipična romanca in v nekaterih pogledih nima srečnega konca. Je pa realna zgodba z romantičnim pridihom.

“He taught me that one way to give your life meaning is to teach another person how to look within and love.”

Knjigo bi ocenila z čisto petico, vendar me je v prvi polovici motila glavna junakinja. Opisana je bila (in to so ji večkrat poudarili tudi drugi junaki v knjigi) kot lepotica, sama pa je mislila, da ni dovolj dobra. Izpadla je zelo nesamozavestno in nesigurno v svoje odločitve. Motilo me je njeno dojemanje same sebe in če bi lahko, bi segla v knjigo in jo stresla za ramena, zato je knjiga dobila 4,5 zvezdic.

Še vedno pa jo toplo priporočam za branje. In če jo moram opisati z nekaj besedami: ganljiva, življenjska, romantična, zabavna, žalostna, vredna branja.

Aja, če se boš odločil za branje… kakšen paket robčkov je dobrodošel *samo povem* 🙂

“You brightened the darkest time of my life.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Midnight Library

5 februarja, 20215 februarja, 2021 Vilin šepet

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju) prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigi – popolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter sreča Morrigan Vran

17 januarja, 2021 Vilin šepet

Tole objavo pišem iz svojega novega računalnika (zato tudi nekaj časa ni bilo nobenega odziva na blogu). Mimogrede, vem, da te verjetno ne zanima, ampak jaz sem res navdušena nad njim – malo out of topic, pa vseeno.

Nekaj časa nazaj sem iskala knjigo, ki bi bila podobna Harryju Potterju, ampak ne kopija (osebno ne maram, ko sta si dve knjigi zelo podobni). In tako so mi druge knjižne blogarke so omenile knjigo Prekletstvo Morringan Vran, ki naj bi bila primerna za vse ljubitelje HP sveta. Omenjena knjiga je takoj, brez pomisleka in obžalovanja, skočila na moj bralni seznam. Sedaj ko sem knjigo tudi prebrala, se mi zdi edino primerno, da primerjam Harryja in Morrigan. V nadaljevanju lahko izveš, ali je knjiga res podobna Harry Potter knjigam, saj bova z nekaj točkami primerjala obe knjigi.

Glavna junaka

Če Morrigan primerjajo z Harryjem potem je najboljše, da začneva kar tukaj. Oba sta stara enajst let, imata črne lase in sta bolj drobna. Tu pa se njuna podobnost glede zunanjosti konča. Medtem ko ima Harry zelene oči, so Morriganine črne. Sicer oba veljata za zakleta in posebna otroka, a sta posebna vsak na svoj način. Razlika med njima je tudi ta, da je Morrigan le delno sirota (umrla ji je le mati), medtem ko je Harry izgubil oba starša. Res pa je, da sta bolj kot ne prepuščena samemu sebi, saj se sorodniki ne zmenijo zanju. Tako Harryja tudi Morrigan povleče v svet, ki ji do sedaj ni bil znan. Torej, lahko rečeva, da sta si glavna junaka kar podobna. In pa še glavna podobnost – oba lovita zlobna in mogočna čarovnika. Morrigan sem dojemala kot mešanico med Sredo Adam in Alico.

Albus Dumledore vs. Jupiter Sever

Največji čarovnik vseh časov je bil hkrati tudi Harryjev zaveznik in njegov mentor. Bil je star, z dolgo brado, drobnimi očalci in pravi vrelec modrosti, kar verjetno itak že veš. Jupiter Sever, Morriganin mentor in tisti, ki jo je rešil pred gotovo smrtjo, pa je njegovo čisto pravo nasprotje. Ima rdečo brado in lase, je brez očal in nosi vpadljive, ter kričeče obleke. Verjetno je tudi kakšno stoletje mlajši od Dumledorja. Oba sta skrivnostna človeka, ki ne izdata svojih namenom do konca. Tako Albus kot tudi Jupiter uživa kar nekaj ugleda. Jupiter me je malo spominjal na Norega Klobučarja iz Alice v Čudežni deželi, zaradi česar mi je bil noro všeč. Ampak, če pogledava resnici v oči… Albus je samo en in če sva povsem iskrena – ni ga večjega čarovnika od njega (in to je vedel tudi Tisti, ki ga ne smemo imenovati).

Dva magična svetova – ista ali različna?

Edina skupna lastnost obeh magičnih svetov, v katerih se znajdeta Harry in Morringan, je ta, da sta oba posebna, čarobna in nekaj neobičajnega, novega. Harry Potter svet, skupaj z Bradavičarko in Prečno ulico, izpade zelo verjeten, skoraj tak kot naš (če odmisliš leteče avtomobile, govoreče knjige,…). No, Nikdarje pa je pravo nasprotje – je pisan, živahen, poseben in čisto samosvoj. Kot da bi svet v Alici v Čudežni deželi srečal Zaporedje nesrečnih dogodkov. Spominjal me je na svet, ki bi ga na filmska platna sigurno spravil Tim Burton. V bistvu mi je bilo všeč, da sta bil svetova tako različna, sah je zame Harry Potter eden in edin in sem vesela, da je Jessica Townsend ustvarila povsem nov svet za novo generacijo bralcev, ki pa se zelo razlikuje od že vsem zelo poznanega. Sicer sem brala samo prvi del Morrigan Vran (ostali me še čakajo), zato upam, da ne bo v nadaljevanjih postal preveč podoben Harry Potter sceni.

Zgodbi, ki sta si podobni

Obe zgodbi se vrtita okrog dveh posebnih otrok, ki ju lovita dva zlobna in mogočna čarovnika, medtem, ko se morata vsem dokazati, pri tem pa dvomita o sebi in svojih zmožnostih. V obeh knjigah ima pomembno vlogo tudi ljubezen – pa naj bo to med prijatelji, družinskimi člani, znanci, sošolci, ostalimi sorodniki. Na prvi pogled ne bi rekla, da sta si zgodbi kaj prida podobni, ampak če pa malo bolj podrobno bereš, pa najdeš kar nekaj podobnosti. Ali me je to zmotilo? Niti ne. Konec koncev sta si knjigi dokaj nasprotni, je pa res, da imata zelo podobno bistvo.

Ali je Morrigan Vran primerna za vse HP ljubitelje?

Jaz mislim, da je. V kolikor imaš rad fantazijski svet, bo ta knjiga zate super branje. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da ni bila povsem enaka kot Harry Potter, ampak je samosvoja in enako posebna.

Meni je pač Harry Potter nekaj najboljšega (ja, kljub temu da ne spadam več pod mladino) in po mojem mnenju ni knjige, ki bi mu lahko segla do pasu, je pa Morrigan Vran solidno branje, v katerem sem uživala. Sicer sem pogrešala tisto iskrico, ki jo vedno občutim, ko (ponovno) prebiram Harry Potter knjige, vendar če povzamem… Morrigan Vran je pač Morrigan Vran. Upam, da bo za novo generacijo mladih bralcev to, kar je bil Harry Potter zame – samo moj svet, kamor sem z veseljem pobegnila.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

21 decembra, 2020 Vilin šepet

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

24 novembra, 202024 novembra, 2020 Vilin šepet

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

7 novembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls, saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’”

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

31 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnic – noč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.