primerjava knjig – Vilin šepet

Harry Potter sreča Morrigan Vran

17 januarja, 2021 Vilin šepet

Tole objavo pišem iz svojega novega računalnika (zato tudi nekaj časa ni bilo nobenega odziva na blogu). Mimogrede, vem, da te verjetno ne zanima, ampak jaz sem res navdušena nad njim – malo out of topic, pa vseeno.

Nekaj časa nazaj sem iskala knjigo, ki bi bila podobna Harryju Potterju, ampak ne kopija (osebno ne maram, ko sta si dve knjigi zelo podobni). In tako so mi druge knjižne blogarke so omenile knjigo Prekletstvo Morringan Vran, ki naj bi bila primerna za vse ljubitelje HP sveta. Omenjena knjiga je takoj, brez pomisleka in obžalovanja, skočila na moj bralni seznam. Sedaj ko sem knjigo tudi prebrala, se mi zdi edino primerno, da primerjam Harryja in Morrigan. V nadaljevanju lahko izveš, ali je knjiga res podobna Harry Potter knjigam, saj bova z nekaj točkami primerjala obe knjigi.

Glavna junaka

Če Morrigan primerjajo z Harryjem potem je najboljše, da začneva kar tukaj. Oba sta stara enajst let, imata črne lase in sta bolj drobna. Tu pa se njuna podobnost glede zunanjosti konča. Medtem ko ima Harry zelene oči, so Morriganine črne. Sicer oba veljata za zakleta in posebna otroka, a sta posebna vsak na svoj način. Razlika med njima je tudi ta, da je Morrigan le delno sirota (umrla ji je le mati), medtem ko je Harry izgubil oba starša. Res pa je, da sta bolj kot ne prepuščena samemu sebi, saj se sorodniki ne zmenijo zanju. Tako Harryja tudi Morrigan povleče v svet, ki ji do sedaj ni bil znan. Torej, lahko rečeva, da sta si glavna junaka kar podobna. In pa še glavna podobnost – oba lovita zlobna in mogočna čarovnika. Morrigan sem dojemala kot mešanico med Sredo Adam in Alico.

Albus Dumledore vs. Jupiter Sever

Največji čarovnik vseh časov je bil hkrati tudi Harryjev zaveznik in njegov mentor. Bil je star, z dolgo brado, drobnimi očalci in pravi vrelec modrosti, kar verjetno itak že veš. Jupiter Sever, Morriganin mentor in tisti, ki jo je rešil pred gotovo smrtjo, pa je njegovo čisto pravo nasprotje. Ima rdečo brado in lase, je brez očal in nosi vpadljive, ter kričeče obleke. Verjetno je tudi kakšno stoletje mlajši od Dumledorja. Oba sta skrivnostna človeka, ki ne izdata svojih namenom do konca. Tako Albus kot tudi Jupiter uživa kar nekaj ugleda. Jupiter me je malo spominjal na Norega Klobučarja iz Alice v Čudežni deželi, zaradi česar mi je bil noro všeč. Ampak, če pogledava resnici v oči… Albus je samo en in če sva povsem iskrena – ni ga večjega čarovnika od njega (in to je vedel tudi Tisti, ki ga ne smemo imenovati).

Dva magična svetova – ista ali različna?

Edina skupna lastnost obeh magičnih svetov, v katerih se znajdeta Harry in Morringan, je ta, da sta oba posebna, čarobna in nekaj neobičajnega, novega. Harry Potter svet, skupaj z Bradavičarko in Prečno ulico, izpade zelo verjeten, skoraj tak kot naš (če odmisliš leteče avtomobile, govoreče knjige,…). No, Nikdarje pa je pravo nasprotje – je pisan, živahen, poseben in čisto samosvoj. Kot da bi svet v Alici v Čudežni deželi srečal Zaporedje nesrečnih dogodkov. Spominjal me je na svet, ki bi ga na filmska platna sigurno spravil Tim Burton. V bistvu mi je bilo všeč, da sta bil svetova tako različna, sah je zame Harry Potter eden in edin in sem vesela, da je Jessica Townsend ustvarila povsem nov svet za novo generacijo bralcev, ki pa se zelo razlikuje od že vsem zelo poznanega. Sicer sem brala samo prvi del Morrigan Vran (ostali me še čakajo), zato upam, da ne bo v nadaljevanjih postal preveč podoben Harry Potter sceni.

Zgodbi, ki sta si podobni

Obe zgodbi se vrtita okrog dveh posebnih otrok, ki ju lovita dva zlobna in mogočna čarovnika, medtem, ko se morata vsem dokazati, pri tem pa dvomita o sebi in svojih zmožnostih. V obeh knjigah ima pomembno vlogo tudi ljubezen – pa naj bo to med prijatelji, družinskimi člani, znanci, sošolci, ostalimi sorodniki. Na prvi pogled ne bi rekla, da sta si zgodbi kaj prida podobni, ampak če pa malo bolj podrobno bereš, pa najdeš kar nekaj podobnosti. Ali me je to zmotilo? Niti ne. Konec koncev sta si knjigi dokaj nasprotni, je pa res, da imata zelo podobno bistvo.

Ali je Morrigan Vran primerna za vse HP ljubitelje?

Jaz mislim, da je. V kolikor imaš rad fantazijski svet, bo ta knjiga zate super branje. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da ni bila povsem enaka kot Harry Potter, ampak je samosvoja in enako posebna.

Meni je pač Harry Potter nekaj najboljšega (ja, kljub temu da ne spadam več pod mladino) in po mojem mnenju ni knjige, ki bi mu lahko segla do pasu, je pa Morrigan Vran solidno branje, v katerem sem uživala. Sicer sem pogrešala tisto iskrico, ki jo vedno občutim, ko (ponovno) prebiram Harry Potter knjige, vendar če povzamem… Morrigan Vran je pač Morrigan Vran. Upam, da bo za novo generacijo mladih bralcev to, kar je bil Harry Potter zame – samo moj svet, kamor sem z veseljem pobegnila.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

22 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

12 septembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!