Danes za spremembo ne bo zapisa o knjigi – okej, malce tudi bo, ker sem pač jaz jaz in so knjige del mene (in mojih polic v sobi). Ampak, ne bodo pa osrednja tema. Da narediva malce odmora od knjig (ker dajmo si priznati – tudi še najbolj zagrizen bralec rabi kdaj pa kdaj odpočiti oči), bo danes malce drugačen zapis. Ne bi rada bila predolga z uvodom (ker se zna zgoditi, da bo ta objava že tako ena dolga jara kača), zato ti kar zaupam o čem se bo pisalo danes – če slučajno nisi ugotovil po naslovu. Če me spremljaš na instragramu (ali me poznaš v živo), potem verjetno veš, da imam doma eno prikupno, malo, belo, živahno, razposajeno, grizljajočo, glasno in nadvse puhasto bitje, ki sliši na ime Luna, o kateri bom pisala danes.
Za začetek bi rada povedala, da je bila Luna kupljena z rodovnikom. S fantom sva jo kupila pri eni izmed treh vzrejiteljev maltežanov v Sloveniji (glede na Kinološko zvezo). To ne omenjam, da bi se hvalila, češ »oo, moj pes ima rodovnik«, ampak, da že takoj na začetku razjasnim. Ni nama žal, da sva se odločila za nakup psička pri vzrejitelju, saj je Luna za oba prvi kuža in sem želela videti njene starše, imeti zagotovilo da sta oba zdrava, želela sem spoznati osebo od katere bi potencialno kupila psa. In ne, ne podpiram »masovne proizvodnje psov« (ne vem, kako bi drugače poimenovala), kjer psičko parijo večkrat na leto, imajo vse pse zaprte po kletkah, jih prodajajo brez rodovnika,… Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer se psičko pari ob njeni gonitvi, živijo psi na prostem, oziroma s človekom, niso privezani na verige ali po cele dneve zaprti v bokse. In to sva dobila pri tej gospe, ki je prava ljubiteljica maltežanov. Lepo nama je predstavila pasmo, povabila naju je k sebi domov, da sva si ogledala njene psičke in leglo, ki ga je takrat imela, razložila nama je postopek kupitve psička in nato pridobitve rodovnika. Že takoj sta nama z možem pokazala DNA teste njenih psičkov, tako da sva se res lahko prepričala, da so zdravi. Pokazala sta tudi družinsko drevo vsakega psička in nama tako dokazala, da si niso v sorodu (za rodovniškega psa je pomembno, da starša nista v sorodu v prvih štirih kolenih). Vzrejiteljica je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih crkljala, razvajala, navajala na človeški dotik, jim omogočila tisto prvo socializacijo z drugimi psički. To sem zapisala zato, če se boš morda odločil za nakup psička (oziroma poznaš nekoga, ki se bo), da veš, na kaj moraš biti pozoren.
Zakaj se nisva odločila za posvojitev psička? Ker sem želela točno to pasmo in nisem zasledila, da bi bil kakšen maltežan za posvojitev na voljo. Poleg tega imam kar hudo alergijo na mačjo dlako (in zelo verjetno tudi na pasjo), zato sem želela psička, ki je hipoalergen (za vsak slučaj).
Zakaj ravno maltežan?
Moram priznati, da sem jaz navijala za to pasmo, saj se mi že od nekdaj zdi prikupna – ne vem, nekaj je na velikosti psičkov, beli dlaki in veliki, okroglimi in rjavimi očkami, da me vedno znova pritegne. Poleg tega sem želela majhnega psa, ki ne pušča dlake (maltežani ima enojo dlako, ki mu redko izpada). Maltežn je notranji pes, kar pomeni, da je stalno ob/na/pod tvojimi nogami (Luna je dejansko kot senca – če ne bi zapirala vrat za sabo, bi mi sledila še na stranišče). Tudi transport majhnega psa je veliko lažji – čeprav bi o transportu Lune in teh dogodivščinah lahko napisala povsem samostojno objavo, ker *khm khm* je bilo kar nekaj pripetljajev. Všeč mi je, da so maltežani inteligentni in z malo sreče (in veliko volje) jih lahko naučiš skoraj vse. Jaz sicer nisem bila pri vseh svojih poskusih uspešna, ampak Luna zna kar nekaj stvari in to mi povsem zadostuje.
Lunin karakter
No, za gospodično Luno bi lahko rekla, da je prava predstavnica maltežanov. Je igriva, radovedna in ima svoje »žute minute« (beri: nori naokoli kot mala petardica, potem pa samo pade dol). Rada se crklja in ti da kar jasno vedeti, kdaj ji moraš ti po njenem mnenju nameniti pozornost. Kako to izgleda? Tako da, pride čisto do tebe in te začne nepremično gledati. Če je pa slučajno na kavču/postelji, potem pa skoči nate ali pa te s tačko opozori, da jo moraš čohati. Včasih se tudi pred tabo vrže na hrbet. Se mi zdi, da se je hitro navezala na nas – kar je tudi znano za maltežane. Se pa malce boji večjih psov, kar po eni strani čisto razumem – predstavljaj si, da si ti trikilogramsko bitje in proti tebi začne drveti ena ogromna skala. K sreči Luna ni izbirčna in vedno prosi za hrano, ponavadi izkorišča svoje »puppy eyes«. Za maltežane je značilno, da se bojijo samote, zato sem Luno navajala na samoto od čistega začetka, ko sva jo dobila, in sedaj nima težav biti sama. Je pa seveda rajši v družbi z nami.
Nega dlake
Maltežan so psički z dolgo dlako. Pika. Kar pomeni za vse lastnike (in bodoče lastnike), da se morajo dobro opremiti in pokupiti praktično pol salona pripomočkov. Malo se šalim, ampak dejstvo je, da potrebuješ kar nekaj glavnikov, da lahko skrbiš na dlako. Ali je potrebno vsakodnevno česanje? Odvisno – mi Luno češemo skoraj vsak dan, če ne drugega, ji očistimo dlako okoli očes. Maltežane naj bi tudi redno kopali. Na tem mestu, bi delila s tabo nekaj, kar mi je zaupala Lunina frizerka in se mi zdi, da se premalo ljudi tega zaveda. Torej… psa ni potrebno umivati na dva/tri/štiri tedne. Zakaj? Njegova koža rabi en mesec, da se ponovno navlaži (pri človeku traja 24 ur), kar pomeni, da prekomerno tuširanje lahko izsuši kožo psičku. Jaz Luno umivam samo, če je res umazana, drugače jo umiva frizerka, ko jo peljem postriči (torej, na 3 mesece). Ali smrdi? Če se ni povaljala v kakšnem kravjem iztrebku (oja, tudi to je že ušpičila) potem ne. Ali lahko maltežana strižeš? Seveda lahko – pri Luni se je to izkazalo za super stvar – dlaka jo manj moti, tako da lahko prosto dirja naokoli. Tudi nega dlake je lažja pri kratki dlaki, da ne omenjam, da ni vozlov (ki so pri dolgi dlaki stalnica, ne glede na to kolikokrat se počeše psa).
Življenje z Luno
Okej, reciva bobu bob – življenje s psičkom (pa naj bo majhen/velik/notranji/zunanji/prikupen/mlad star/…) zahteva nekaj odrekanja in prilagajanja. Kdor pričakuje, da se mu življenje ob prihodu psička ne bo spremenilo, se pošteno moti. Hočeš nočeš bo psiček tvoje življenje delno obrnil na glavo (sploh na začetku, ko bo še mladiček in bo spoznaval okolico v katero je prišel). Jaz, na primer, sem prvih nekaj mesecev, vsako prosto minuto preživela z Luno (saj ni sedaj nič drugače, a vseeno jo lahko pustim malce samo), jo učila, vodila na sprehode, jo navajala na naš način življenja. O kakšni kavi s prijateljico sem lahko sanjala. Psiček predstavlja tudi odgovornost in to ogromno. Tu so vsakoletni pregledi pri veterinarju, cepljenja proti steklini, nega dlake, dajanja tablet proti notranjim in zunanjim zajedalcem, nakup hrane, ukvarjanje z kužkom, kupovanje zdravil, ko je bolan in še bi lahko naštevala. Ko me kdo vpraša, kako je imeti psa, si želim, da bi mu lahko rekla, da je vse samo super. Pa ni. Včasih je težko – včasih si utrujen, naveličan, bolan,… pa imaš za sabo še eno malo (ali veliko, odvisno od preference) bitje, ki ga moraš peljati na sprehod/ga nahraniti/se z njim igrati. Če pa me vprašaš, ali je vredno, bi ti rekla ja in še n – kolikokrat ja. Luna mi s svojo ljubeznijo, igrivostjo, zvestobo, zaupanjem in občasnim nagajanjem veliko več da, kot dam jaz verjetno njej. Meni osebno je super imeti nekoga, ki te vedno znova razvedri (ali potegne živec do te mere, da bi najraje zarjul), prisili, da greš ven na zrak, ko bi rajši bral in te z vsakodnevnimi norčijami spravlja v smeh in dobro voljo. Ena stvar, ki jo pa moraš nujno pričakovati, je zgodnje vstajanje – to ti ne uide in po sili razmer postaneš jutranji človek.
Negativne plati imeti maltežana
Hm, jih ni. Okej, ja, verjetno sem pristranska in če se že trudim napisati realno objavo o Luni, potem lahko rečem, da imajo maltežani dve (izredno majhni) pomanjkljivosti. Prva je ta, da so majhni psi v velikem telesu in da res, ampak res radi lajajo. Luna sicer laja še vedno v mejah normale, ampak verjamem, da sosedi niso najbolj navdušeni ob šestih zjutraj, ko Luna že veselo spušča rafale. Druga pomanjkljivost je ta, da so znani po tem, da niso čisti v hiši. Luno sem skoraj eno leto navajala, da vse potrebe opravi zunaj – sedaj spusti le, če se jo res zelo tišči in ne prepoznam pravi čas znakov, s katerimi sporoča, da je res čas za stranišče.
Čestitam, če si prišel do konca objave in najlepša hvala, da si prebral vse! Če sem dala občutek, da sem »crazy dog mom« je to zato, ker sem res. Luno obožujem, kar se najverjetneje opazi tudi v njeni scrkljanosti – ko grem na sprehod z njo, se mala gospodična odloči, da ne bo več hodila in takrat me milo pogleda, naj jo malce nosim. Seveda ji ugodim.
Za čisti konec, pa delim s tabo samo še knjigo, ki je meni zelo pomagala, pri pripravi, socializaciji in vzgoji psička. Govorim o knjigi Dog training revolution od Zaka Georga, ki ima tudi youtube kanal, kjer vse finte tudi pokaže.
Ali bi na vsake toliko še kaj prebral o Luni? Z veseljem še kaj napišem o njej! Mala lumpa mi je zagodla že kar nekaj zabavnih incidentov.
Lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!
Vilin šepet 