Hej!
Dobrodošel nazaj in Srečno Novo leto (glede na to, da je to prva objava v 2023 in da ti še nisem zaželela vsega lepega v tem letu, se mi zdi edino smiselno, da ti napišem nekaj lepega za prihod novega leta. Pa kaj če smo (skoraj) maja).
Upam, da ti vse v življenju gre in da si na sploh zadovoljen. Ker so me spet zasrbeli prsti in ker očitno drugega (beri: pametnejšega) dela nimam, sem se odločila, da se zopet usedem za svoj računalnik in spesnim nekaj… da te spomnim, da še vedno obstajam. Ja vem, da smo 2023 in da so tiktok vsebine še edino kar ljudje prebavljajo(mo), ampak mi je pisanje bloga preveč všeč, da bi s tem povsem prenehala. Se bom pač delala, da smo leta 2015, ko je bilo bloganje še v povojih in ne izumirajoča vrsta komuniciranja s širnim svetom.
Kakorkoli. Naj bi vodila knjižnji blog, ampak na tem področju nimam nič pametnega za napisat, razen to, da sem že v januarju prekinila svoj »book buying ban« (po slovensko, dragi prijatelj: prepoved kupovanja knjig, because who is she?). A berem? Ja, ker je to še edino kar me ohranja pri zdravi pameti. Malce za šalo, malce za res. A berem tudi, da s tem ubijem čas ko bi lahko počela, kaj drugega (bolj produktivnega)? Hell yeah. Rok’n’roll, bejbi. Vse ostalo lahko počaka (si je rekla, medtem ko so ji oči drsele po črno – belem papirju).
No, sedaj ko sem potešila tvojo radovednost glede mojih bralnih dosežkov, se lahko osredotočiva zakaj sem te odvrnila od gibanja v naravi in kurjenja kalorij od tistega enega kosa potice preveč. Ker ti imam nekaj za povedati, zato! Pa ker vem, da ti je tisti kos potiče viška velik bolj pasal, kot ti trenutno paše misel na gibanje. Ni za kaj. No, da ne bom predolga… vem, da se je naša pozornost skrajšala na maksimalno 15 sekund.
V mesecu februarju sem se odločila za drastičen korak, katerega posledice nosim še danes. Point tega zapisa spodaj ni, da bi se hvalila ali štela všečke (ali karkoli se že počne, ko deliš neko osebno stvar), niti da bi mi spisal hvalospev ali postavil kamnit spomenik. S tem zapisom želim samo nekaj – spodbuditi še nekoga, da stori isto. A kaj sem naredila? Darovala sem svoje lase.
Kaj? Kako? Zakaj? Komu? Čemu? (če obstaja še kakšna vprašalnica se opravičujem, zadnje čase berem izključno v angleščini, zato se trenutno počutim kot da ne pišem v materinem jeziku. Pa brez zamere, gospod profesor slovenščine).
Zakaj sem jih darovala?
Začniva lepo na začetku. Tisti, ki ime poznajo (resnično upam, da imaš to čast) vedo, da sem imela dolge, blond lase. In da sem se dolga leta nazaj, še preden sem bila poznana kot edina budala ki še piše blog, postrigla na fantka (vsaka podobnost s Kevinom iz Sam doma je bila zgolj naključna). Potem pa me je nekaj pičilo in sem se približno 6 let nazaj odločila, da si bom svoje lase puščala z enim samim namenom – da jih bom lahko darovala. Pa ne komurkoli, o one dragi moj. Že takrat sem se odločila, da bom svoje lase darovala za otroške lasulje, oziroma za otroke, ki se borijo z rakom. Nisem želela, da gredo moji lasje za lasulje, ki jih lahko vsak kupi. Ali za podaljške. Hotela sem, da gredo nekomu, ki jih res potrebuje. Ki je bil zaradi bolezni oropan marsičesa, med drugim tudi svojega videza. Nekomu, ki bo to dejanje, vsaj malo polepšalo naporno zdravljenje.
Kako daruješ lase?
Okej, pojdiva na bolj tehnični del vsebine (če te ne zanima darovanje, potem ne rabiš brati naprej. Hvala za obisk).
1. Pojdi k frizerju. Fino je, če si lase pred tem opereš, brez balzama.
2. Lase dobro posuši (v kolikor si boš glavo nekaj minut pred odhodom do frizerja umil), pusti jih v svoji naravni obliki.
3. Ne premisli si.
Okej, prispel si do frizerja.
4. Frizer ti bo spel lase v več tanjših čopkov. Meni jih je moja krasna frizerka (hvala, Kaja za super frizuro!) spela v 8 čopov. Posamezni čop je spela z elastiko.
5. Nato me je postrigla. Aja, še prej je sploh ocenila, če so moji lasje dovolj dolgi. O tem pa več v nadaljevanju.
6. Lase shrani v prozorno vrečko (jaz sem jih še spela v en čop) ali nepremočljivo kuverto.
7. Pošlji jih na željeni naslov, pred tem pa si preberi morebitna navodila (kako lase shraniš, ali moraš izpolniti kak obrazec,…).
Ali lahko vsak daruje lase? Je barva las pomembna?
Največji pomislek, ki sem ga imela, je bil ali bodo moje lase sploh vzeli, glede na to, da so barvani. Daruješ lahko tudi barvane lase, v koliko le – ti niso barvani s kano, ampak s sintetičnimi barvami (ne smejo pa biti kakšne odštekane barve: roza, zeleni, modri,…). Bolj kot to je pomembno, da so lasje zdravi, nerazcepljeni in dovolj dolgi (zahtevana dolžina se razlikuje, se pa giba nekje med 17 in 30 cm). Lase, ki so razcepljeni, barvani s kano, krajši od 17 cm, mokri, spleteni v drede,… ne bodo sprejeli.
Komu sem darovala lase?
Odločila sem se za angleško fundacijo Little Princess trust, ki otrokom, ki se zdravijo s kemoterapijo, priskrbi brezplačne lasulje iz pravih las. Med drugim tudi slovenskim otrokom. Lase sem poslala v frizerski salon 3ka v Domžalah, ki zbira lase slovenskih darovalcev in jih pošlje v Anglijo. Lahko pa bi lase poslala tudi direktno v Anglijo.
Naslova za donacijo:
Frizerski salon 3ka, Ljubljanska cesta 90, 1230 Domžale, Slovenija
The Little Princess Trust, Broadway house, 32 – 35 Broad Street, Hereforf, HR4 9AR, UK
Seznam drugih organizacij, ki se ukvarjajo z zbiranjem las in izdelovanjem lasulj:
Lock of Love (prav tako delajo lasulje za otroke z rakom. Ampak, z izdelovanjem in prodajanjem lasulj sivih ali kratkih las pokrijejo (vsaj delno) stroške proizvodnje vseh lasulj) (https://locksoflove.org/)
Hair WE Share (https://hairweshare.org/)
Pink Heart Funds (https://pinkheartfunds.org/)
Wigs for Kids (https://www.wigsforkids.org/)
Vsaka organizacija ima malce drugačne zahteve glede las (jaz sem zgoraj zapisala za Little Princess Trust), zato je fino, da se pred striženjem malce pozanimaš o njihovih zahtevah.
Kakšni so občutki?
Super. Pa ne zato, ker sem v očeh drugih naredila nekaj lepega, ampak ker sem uspela uresničiti svojo dolgoletno željo – pomagati tistim, ki to res potrebujejo. In ker sem se končno znebila grive.
Ali imaš tudi ti kakšno izkušnjo z darovanjem las? Si jih ti daroval ali pa poznaš nekoga, ki jih je? Vesela bom tvojega komentarja.
Hvala, da si vztrajal z branjem do konca. Sedaj mi pa le postavi en spomenik – šalim se!
Se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami!
Vilin šepet 