Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Foto: Mladinska knjiga

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Foto: knjigarna Felix

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Foto: Amazon

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Foto: Book Depository

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Foto: knjigarna Felix

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Slika: Amazon

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Slika: AMAZON

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

Slika: Amazon

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Slika: Amazon

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali.  Zgodba sledi šestim junakom in sicer:  pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

2. adventno okence: Knjige z naslovom, ki je povezan s hrano

Čas je za odprtje drugega adventnega okenca. Mimogrede, jaz se še ful veselim Božiča in komaj čakam, da pride (če sem čisto iskrena, odštevam že od avgusta, so don’t judge me). Tema današnjega okenca so knjige, ki imajo v naslovu hrano, oziroma nekaj v povezavi v njo. V tem času se mi zdi, da se veliko več peče in je različnih dobrot, zato sem si rekla, da to vključim tudi v najino odpiranje okenc. Delim pa danes s tabo samo tri knjige, ki jih imam hkrati tudi na svojem bralnem seznamu za december – mogoče ti pridejo prav za kakšna pozna darila *khm, khm* 🙂

Christmas at Little Beach Street Bakery (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Gre za tretjo knjigo v seriji Male obalne pekarne. Polly Waterford obožuje delo v Mali obalni pekarni in najbolj srečna je, ko izdeluje praznične slaščice. Obožuje tudi svojega fanta Huckla in je odločena, da bo ta Božič najboljši do sedaj, a ima življenje ima drugačne načrte…

Ko se Pollyjina najboljša prijateljica Kerensa pojavi s skrivnostjo, ki lahko ogrozi življenje, ki sta ga Polly in Huckle zgradila, se Pollyjina prihodnost zdi negotova. Kljub temu, da jo ponavadi peka kruha in drugih slaščic pomirja, sedaj temu ni tako. Ali bo lahko postavila življenje nazaj na tirnice in imela tako kot vsi Vesel Božič?

Prebrala sem oba dela Male obalne pekarne in priznam, da sta mi bila všeč, gre za tako lahko branje, s prisrčno junakinjo. Poleg tega sem zaradi te knjige dodala na seznam krajev še en kraj, ki bi ga rada nekoč obiskala. Tretjega dela še nisem prebrala, ampak mislim, da ga lahko bereš kot samostojno knjigo.

Cupcakes for Christmas (Kate Hewitt)

Slika: Amazon

Olivia James vodi čajno prodajalno in pekano v Cotswoldu, ter pomaga svojim prijateljem s sanjskimi poročnimi tortami. Medtem ko drugim pomaga najti njihov srečni konec, živi sama in se sprašuje so o svojih odločitvah , medtem ko je preveč svojih stvaritev.

Ko se pojavi Simon Blacklock, postaven neznanec, ki dan za dnem kupuje Olivijine slaščice, Olivia začne sanjati o skupni prihodnosti. Ali se lahko romanca razvije med sladkorjem in moko? In, ali je dovolj pogumna in stopi v ospredje, čeprav je tako dolgo živela v ozadju?

Tako Olivia kot tudi Simon imata skrivnosti, za katere ne želita, da bi jih kdo izvedel. Vendar… čaka ju čaroben Božič, če si bosta dovolila odpreti drug drugemu.

Christmas at Rosie Hopskins’ Sweetshop (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Zadnja na današnjem seznamu je še ena knjiga od Jenny Colgan. Tudi ta knjige predstavlja nadaljevanje knjige Rosie v svetu sladkih pregreh.

Rosie Hopkins se zelo veseli Božiča in mali vasici v Liptonu, ki je pokopana pod debelo snežno odejo. Njena prodajalna sladkarij poka po šivih zaradi vseh sladkornih palic, turškega medu in ostalih sladkih dobrot, ki pričarajo smeh na obraz vsem prebivalcem vasi. Božič namerava preživeti s svojim fantom Stephenom, iz Avstralije pa prihaja tudi njena družina.

Vendar… ko malo skupnost prizadene tragedija, se Rosie zdi, da so vsi njeni načrti splavali po vodi. Ali sploh lahko ostane in se ustali v Liptonu? In, ali je tisto kar je najboljše za prodajalno sladkarij tudi najboljše za Rosie?

Mislim, da tudi pri tej knjigi ni težav, če nisi prebral prvega dela. Jaz se te knjige zelo veselim, saj prvi del prebrala (mislim da) trikrat.

Tako, pa sva prišla do konca še enega seznama. Ali si morda prebral kakšno iz prejšnjega tedna? Jaz sem zaključila z knjigo Wrapped up for Christmas, ki se jo prebrala za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah. Moje mnenje o prebrani knjigi si lahko prebereš na Goodreadsu. Upam, da uživaš v decembru in da prebiraš kakšno dobro knjigo!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnicnoč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh.  Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt  – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.

Pisarije

Bralni predlogi za najbolj “spooky” noč

Bliža se najbolj nadnaravna, čarovniška, spooky, strašljiva in polna čudnih pojavov (leteče preproge, ogromni pajki, plešoče metle,…) noč. Ker nas do nje loči točno en teden, sem zate pripravila nekaj knjižnih predlogov, ki te imajo moč spraviti v pravo vzdušje za Noč čarovnic.

Preden začneš z branjem, bi pa samo še rada poudarila, da je pripravljen seznam plod mojega okusa. Vseeno upam, da ti bom »začarala« kakšno idejo za tvoje čarovniško (ali nadnaravno) branje.

Izruvana (Naomi Novik)

Foto: Mladinska knjiga

Za vse ljubitelje čarovnic, urokov in nadnaravnega predlagam Izruvana. Knjiga govori o Agneški, ki ima rada dolino v kateri je odraščala, mirno vasico, drevesa in reko, ki teče mimo. Živi blizu strohnelega Gozda, ki je poln zla in vdira v njihova življenja. Pred Gozdom jih varuje hladen in odmaknjen čarovnik Zmaj. Toda za varovanje Zmaj zahteva strašno plačilo: mlado dekle, ki mu mora služiti deset let. Ker se približuje dan, ko bo Zmaj ponovno prišel po izbranko, je Agneško strah, saj je prepričan, da bo Zmaj vzel s sabo pogumno in lepo Kasijo. Vendar… Zmaj izbere drugače in Agneškino življenje se za vedno obrne na glavo.

Knjiga me je nekoliko spominjala na Lepotico in Zver. Ker sem bolj kot ne obsedena z vsem kar je čarovniškega (hvala, J. K. Rowling), sem knjigo takoj pograbila in jo na mah prebrala. Je berljiva, a vse Harry Potter navdušence opozarjam – niti malo ni podobna temu čarovniškemu svetu. Fantazijski svet, ki ga je s to knjigo ustvarila avtorica je nekaj posebnega in ob branju se ti zazdi, da čaraš skupaj z junaki. Osebno se mi zdi popolno čarovniško branje pred nastopom najbolj strašne noči.

Prekletstvo Morrigan vran (Jessica Townsend)

Foto: Felix

Knjiga govori o Morrigan Vran, ki se je rodila na prednočje, najnesrečnješi dan, na katerega se lahko rodi otrok in je zato postala zakleta in posledično greški kozel za vse krajevne nesreče. Kar je najhuje – njeno prekletstvo pomeni tudi, da ji je usojeno umreti na svoj enajsti rojstni dan. Toda, Morrigan se prikaže Jupiter Sever, izredno nenavadni in čuden človek, ki jo odpelje na varno in čarobno mesto Nikdarje. Če želi Morrigan zavedno ostati v Nikdarju, mora uspešno opraviti vse preizkušnje. V nasprotnem primeru bo morala zapustiti mesto in se spopasti s svojo usodo.

Knjige še nisem uspela prebrati, je pa na mojem tbr, zato upam, da jo čimprej dobim v roke in jo preberem. Naj bi bila »must read« za vse tiste, ki obožujejo Harryja Potterja (res ne vem, kaj še čakam).

Alica v čudežni deželi (Lewis Carroll)

Okej, verjetno si se ob tej izbiri nasmehnil in rahlo zavil z očmi. Imam prav, kajne? Ampak… tole je klasika! Resda gre mogoče za otroško knjigo, ampak kdaj pa kdaj (recimo za Noč čarovnic) pa lahko nahraniš otroka v sebi. Poleg tega knjiga vsebuje kar nekaj (za moje pojme) začaranih stvari. Mislim, da tukaj obnova ni potreba, si za Alico sigurno že slišal. Če ne drugače zaradi filma, kjer je igral khm khm Johnny Depp. Samo povem.

A Discovery of Witches (Deborah Harkness)

Foto: Book depository

Da ne bodo na sezamu samo knjige po mojem okusu, sem na hitro zletela še na Goodreads in poiskala nekaj, kar je ustrezno za branje v času čarovnic in ima dobro oceno. Tako sem naletela na zgoraj omenjeni roman. Mlada znanstvenica Diana Bishop med svojimi raziskavami nevede prebere alkimistični rokopis. Diana je sicer čarovnica, ki izvira iz stare čarovniške družine, vendar je svoje moči potlačila, ko so ji umrli starši. Z branjem rokopisa povzroči, da se v njej prebudi čarovniška moč. Da bi ukrotila svojo moč, se obrne na vampirja Matthewa Clairmonta.

Roman je prva knjiga iz trilogije All Souls. Pravijo, da je mešanica med Somrakom in Harry Potterjem. Po njej so leta 2018 posneli tudi serijo, z Tereso Palmer in Matthewom Goodejem v glavnih vlogah (poudarek je na: Matthew Goode).

Na ta seznam spada še ena knjiga, vendar jo še berem. Knjiga mi je do sedaj všeč, hitro se bere in ima res prikupno junakinjo. Recenzijo le – te bom delila naslednji teden na najstrašnejšo noč, tako da se srečava vsak na svoji metli takrat.

Imaš tudi ti kak predlog za čarovniško branje? Zaupaj mi ga.

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

  1. film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
  2. v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
  3. sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti  Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Pisarije

Bralni triki, ko ti branje ne steče

Jaz sem tisto dekle, ki si z branjem krajša čas na vlaku. Ki bere na mestnem avtobusu. Ki poseže po knjigi, ko čaka v čakalnici pri zdravniku ali ko čaka prijateljico na pijači. Knjiga je moja stalna sopotnica (in včasih si želim, da bi imela tisto čarobno torbico od Hermione kamor bi lahko spravila na stotine knjig).  

Branje me sprošča in mi ostri misli. Naravnost obožujem, kadar najdem knjigo ki me tako pritegne, da je ne morem odložiti in samo nestrpno obračam liste. Kadar berem vstopim v svet, ki je čisto moj.

Foto: Pexels

Vendar… kar nekaj znancev mi je reklo, da ne morejo brati. Da jih knjige  ne potegnejo. Zato sem se jaz, zaprisežena knjigožerka in knjigoljubka, odločila, da spišem nekaj »trikcev« za lažji ponovni začetek branja, ki so pomagali meni kadar sem se znašla pred bralnim zidom. Ne skrbi, ne bo nobenega indijanskega plesanja okoli ognja in petja hvalnic mati naravi. Niti ne bova odkrivala kvantne fizike, vseeno pa upam, da ti bo objava koristila – v kolikor se kdaj pa kdaj tudi ti znajdeš pred bralno blokado.

#1: Ne dajaj si (pre)visokih ciljev

Že res, da obstajajo ljudje, ki v enem mesecu preberejo tudi po 20 knjig, ampak nikar se ne primerjaj z njimi, ker boš že v štartu brez pravega zagona in poguma. Število prebranih knjig prilagodi sebi in svojemu načinu življenja (seveda moraš v zakup vzeti tudi študij/službo/skrb za psa/čiščenje mačjega stranišča/pospravljanje stanovanje/socialno življenje/fiziološke potrebe/otroke/in tako naprej). Najhuje je, če misliš da moraš loviti nek rok za prebrano knjigo – v tem primeru res ne moreš uživati v tistem, kar ti knjiga lahko da.

#2: Knjigo imej vidnem mestu

Tako se ti ne bo treba izmišljevati izgovorov, da si knjigo založil, pozabil v avtu/torbici/avtobusu/postelji. Jaz imam knjigo vedno na dosegu roke in vidnega polja – ampak bolj zato, da jo lahko hitro pograbim, ko me prime želja po branju (kar se ponavadi zgodi v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo). Tudi branje je veliko lažje, če bereš vsaj dan po malo, kot pa z nekaj dnevnimi pavzami – tako težje pozabiš kaj se je v knjigi zgodilo, kdo nastopa, o čem se knjiga sploh gre,…

#3: Izberi žanr, ki ti je pisan na kožo

Najhuje je brati nekaj, kar ti ne potegne. Verjemi, vem. Če mi nekdo ponudi neko zgodovinsko romanco, bi tudi jaz zamenjala hobi (pa ne da je omenjeni žanr zanič – sploh ne, samo jaz sem se ga z večletnim branjem naveličala). Razmisli, kakšne knjige najbolj ustrezajo tvoji osebnosti – romantične, s prikupnimi liki? Ali misliš, da bi ti bili bolj pri srcu kompleksni liki s temačno in skrivnostno zgodbo? Sicer meni, da je lažje začeti brati nekoliko lažje knjige, ki nimajo kompleksnih junakov, zapletenega jezika in medsebojnega odnosa. Seveda, če ti srce poželi lahko posežeš tudi po klasikah. Kar želim povedati je – beri tisto, kar želiš in ti izgleda zanimivo. Delim pa s tabo tudi nekaj knjig, ki so po mojem mnenje idealne za bralne začetke:

  • Sophie Kinsella: Moje ne tako popolno življenje
  • Beth O’leary: Sostanovalca in/ali Zamenjava
  • Fredrik Backam: Tu je bila Britt – Marie
  • Rosie Walsch: Moški, ki ni poklical
  • Virginie Grimaldi: Ljubezen se skriva v majhnih stvareh

#4: Beri v jeziku, ki ti ne dela preglavic

Pa naj bo to slovenščina, angleščina, grščina, turščina ali pa kitajščina. Ni važno. Važno je, da v branju uživaš in ne razmišljaš o vsaki besedi kaj pomeni. Tudi ni smisel branja v tujem jeziku, da mrzlično iščeš v ponsovem slovarju pomen – če se ti dogaja to, potem je boljše, da bereš v materinskem jeziku.

Foto: Pexels

#5: Ustvari prijetno in sproščeno okolje

Veliko ljudi ne mara hrupa okoli sebe kadar imajo knjigo v rokah. Zato je zelo pomembno, da si ustvariš okolje, v katerem si dovolj sproščen, da te okolica ne moti. Imeti moraš tudi dovolj svetlobe, da sploh vidiš na papir. Vzemi še kak mehak povšter, udobno dekico, skodelico toplega čaja (ali kave, če misliš da rabiš pri branju tovrstno poživilo), ter dišečo svečko in you’re ready to go. Verjetno me bo marsikdo zaradi tega grdo gledal, ampak – izklopi televizijo in internet – častna, bralna izkušnja bo še boljša brez motečih dejavnikov.

#6: Pridruži se knjižni skupnosti

Tako boš na tekočem s knjižnimi novostmi in knjižnimi recenzijami. Na raznih knjižnih blogih lahko najdeš predloge za branje in iskrena mnenja o knjigah, ki ti lahko pomagajo pri odločitvi. Sledi profilom, ki ustrezajo tvojemu bralnemu okusu in videl boš, da se na neki knjiži polici skriva tudi knjiga zate. S tem podpreš tudi njihovo delo in njihov trud, kar se mi zdi super, saj ima veliko knjižnih blogov super predloge in objave.

Foto: Pikabay

#7: Obišči knjigarne

Tam najdeš ogromno izbiro knjig in prodajalke znajo super svetovati glede nakupa. Tudi vonj novih knjig ima poseben čar in če nisi pazljiv te vse skupaj lahko zasvoji. Poleg tega pa – v nekaterih knjigarnah najdeš tudi skodelice za čaj (in po mojem pojmu je to win – win kombinacija).

#8: Naredi seznam

Sama naravnost obožujem sezame! Ni boljšega občutka kot črtati iz seznama opravila ali doseže cilje. Na začetku sem tudi sama imela seznam knjig, ki sem jih želela prebrati – sedaj se pa kup knjig, ki čakajo, da jih preberem, veča in sploh ne rabim seznama. Poleg tega lahko s seznamom slediš koliko knjig si že uspel prebrati in grem stavit, da ti manjšanje seznama da nek zagon za naprej.

Tako, to je nekaj trikcev k katerimi se lahko olajšaš branje, oziroma poskrbiš, da branje steče. Nikar pa te objave ne jemlji preveč resno – ne rabiš sedaj iskati po hiši najljubšo sobo za branje, kupovati mehke deke ali kuhati na litre čaja. Važno je, da primeš v roko knjigo in preprosto uživaš, ko te posrka v svoj svet.

Ali poznaš tudi ti kak trik, ki ti pomaga, kadar imaš bralno blokado? Zaupaj mi ga!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Ko po naključju odkriješ pisatelja, ki ti je všeč

Včasih se zgodi, da tavam po knjižnih policah v knjigarni in kar ne morem izbrati knjige, ki bi jo uspela vzeti s sabo. Pač, včasih znam biti nekoliko izbirčna kar se tiče knjig. No, seveda ni nič boljše niti pri izbiri e-knjig. Včasih pa se zgodi, da knjiga (ali pisatelj) najde tebe. In tako je mene našla pisateljica Barbara O’neal. Čisto po slučaju. Da pa ne bom samo blebetala v tej objavi (oziroma pisala, če sem bolj natančna), ti bom na kratko predstavila obe knjigi. Kdo ve, mogoče te prepričam, da tudi ti posežeš po njih.

Prvo delo, ki sem ga prebrala nosi naslov »When we believed in mermaids«. Ali po naše »Ko smo verjeli v morske deklice« (dobesedni prevod, dvomim da obstaja knjiga v slovenskem jeziku).

“My sister has been dead for nearly fifteen years when I see her on the TV news.”

Na kratko o zgodbi

Kitina sestra Josie je bila ubita v terorističnem napadu v Franciji. Vsaj tako je verjela, dokler ni svoje sestre zagledala na poročilih. Samo nekaj sekund je potrebnih in Kitino življenje se povsem spremeni. Podoba sestre na televiziji, kjer poročajo o požaru v enem izmed nočnih klubov v Novi Zelandiji, je tako resnična, tako pristna, da Kit ponovno preplavijo vsa čustva – jeza, žalost in izguba.

Po prigovarjanju njune matere se odloči in odide raziskati ali je njena sestra živa ali je na televiziji videla le njeno izrezano kopijo. Ko prispe na Novo Zelandijo se začne za Kit raziskovanje – tako v sedanjosti, kot tudi v preteklosti. Ponovno začne razmišljati o svojem otroštvu, obmorskem življenju in izgubljenemu fantu, ki je postal del njihove družine. Spomni pa se tudi na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje – in tudi Rosiejeno.

Liki, ki se te dotaknejo

Zgodbo opisujeta dva lika – Kit in… Ne bom nadaljevala, za vsak primer, če se boš odločil knjigo prebrati. Lahko pa ti povem, da ima vsak lik za sabo neko zgodbo, ki pa se vse prepletajo okoli istega kraja, istih ljudi in nenazadnje istih dogodkov, ki jih za vedno spremenijo. Kit je močen lik. Je lik, ki ga hočeš nočeš vzljubiš in ki ti s svojim trdim delom in predanostjo svojemu poklicu (je zdravnica) zleze pod kožo. Vseeno pa s sabo nosi breme iz otroštva, nekaj, kar ji še danes pušča brazgotine. V zgodbi nastopajo še drugi liki – ker pa ne želim, da bi objava vsebovala kvarnike (in če sem poštena – ker ti želim obuditi zanimanje za knjigo), bom nehala z opisom oseb.

Foto: Amazon

Zgodba se me je dotaknila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da skozi celotno zgodbo lahko vidiš kako se stvari za Kit postavijo na svojo mesto in končno najde samo sebe. Všeč mi je tudi opisovanje medsebojnih stikov med sorojenci – čutili so ljubezen in pripadnost, pa tudi ljubosumje in tekmovalnost. Vse kar čutimo vsi, ki imamo brate ali sestre, kajne? Kljub dokaj lahkotnemu stilu pisanja, pa zgodba skriva tudi temačnost. Hkrati pa ima roman tudi neko globino – med drugim opisuje starša, ki sta imela rada le drug drugega. Opisuje alkoholizem in odvisnost od drug, posilstvo. Vsi ti dogodki pustijo posledice tudi na likih in njihovih odnosih. Vseeno pa mi je bilo všeč, da se je pisateljica dotaknila tudi težjih tem in jih spretno postavila v zgodbo.

“When I saw you, I recognized you, like I’ve been waiting, all this time, for you to show up. And there you were.”

Zadnje misli o knjigi

Dogodki v romanu si lepo sledijo – na začetku sem bila malce zmedena (predvsem zaradi menjavanja dogodkov iz preteklosti in sedanjost), a sem hitro »ujela« zgodbo in ji brez težav sledila. Liki so med sabo lepo povezani. Edino kar me je nekoliko zmotilo je bil sam konec – občutek sem imela, da je pisateljica zgodbo zaključila nekoliko na hitro. Medtem ko sem se pri nekaterih delih zgodbe komaj prebijala skozi, je konec kar zletel mimo. Prav tako je pisateljica pustila nekaj vprašanj odprtih… je pa odgovorila na tisto najpomembnejše. Knjigo ti priporočam, če imaš rad romane z kompleksnimi liki, ki imajo za sabo neko težko zgodbo in skrivnosti, ki se vrstijo med branjem.

 »The art of inheriting secrects« je drugo delo, ki sem ga prebrala izpod peresa Barbare O’neal.

“That isn’t who you are. You’re afraid. And you cannot have a life of great meaning if you make decisions out of fear.”

Na kratko o zgodbi

Olivia Shaw, sicer urednica kuharske revije, je po materini smeri podedovala ogromno posestev v Anglji in naslov, ki mu pripada. Prežeta z žalovanjem odpotuje iz San Francisca v Anglijo. Tam odkrije, da pod posest spada tudi ogromen dvorec, sicer lep, a nekoliko razpadajoč. Dvorec vsebuje tudi kar nekaj skrivnosti, ki sprva Olivio begajo, a jih drugo za drugo uspe razvozlati in na koncu se vse razplete. Olivia začne raziskovati materino preteklost, o kateri ni nikoli nič vedela. V vasici spozna tudi ogromno prijazni ljudi, ki jih vsak na svoj način pomaga. Kmalu se zaljubi v samo vasico in dvorec – vendar, ali bo to dovolj, da obdrži dvorec, za katerega se izkaže, da je v veliko slabšem stanju?

Zakaj mi je knjiga všeč?

Tudi v tej zgodbi nastopa lik, ki ga vzljubiš. Olivia je sofisticirana, prijazna in pogumna, ki se za vse pretege želi odkriti, kaj se je v otroštvu zgodilo z njeno materjo in rešiti dvorec. Všeč mi je, da je pisateljica v roman vpeljala tudi hrano, zato se moram posvariti – te knjige nikoli ne beri lačen! Zanimivo se mi je zdelo, kako se v romanu prepletata dva svetova – srednji in višji družbeni razred, za katera se mi zdi, da se razlika med njima v Angliji še danes zelo pozna.

Foto: Amazon

Zadnje misli

Roman se dotika nekaterih pomembnih tem – homoseksualnosti, razlike med družbenimi razredi, nasilju v družini in razmerju med starejšo žensko in mlajšim moških. Vse to je tudi v tem romanu spretno prepleteno v samo zgodbo. Dogodki si lepo sledijo, ni preskakovanja v zgodbi. Ker sta zgodba in način pisanja zanimiva, te knjiga potegne k branju (tudi takrat, ko nimaš časa). Vseeno pa bi si tudi tukaj želela bolj dodelan konec – med drugim pisateljica ni odgovorila kdo je Oliviin oče. Imela sem občutek, da je zgodbo ponovno prehitro zaključila. Vseeno pa ti knjigo priporočam v branje.

“You can’t cross the sea merely by standing and staring at the water.”

Še nekaj o pisateljici

Barbara O’neal je izdala več kot 60 knjig in je sedemkrat za svoje zgodbe dobila sedem RITA nagrad (nagrada za najboljše pisatelje romanc). Njene knjige so prevedene v več jezikov: francosko, nemško, italijansko, poljsko, turško in druge (ne, na žalost ne v slovenščino). Barbara živi s svojim soprogom, mačkam in psi v Coloradu Springs. Je navdušena nad pohodništvom, fotografijo in vrtnarstvom. Pri njej mi je všeč, kako se v svojih delih dotika pomembnih tem – nekatere med njimi so še danes tabu – in ti da preko svojih junakov za misliti.

Za konec pa samo še tole – ali si tudi prebral kakšno knjigo od Barbare O’neal? Če da – ti je bila zgodba všeč?

Lepo se imej in se srečava kmalu med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter svet

“Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom”.

Stavim, da veš od kje je tale citat. In stavim, da tudi veš, o čem bom danes pisala (saj ne, da že sam naslov izda). Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem skoraj obsedena (»skoraj« obsedena zato, ker če napišem samo obsedena izpade čudaško) s čarovniškim svetom, ki ga je 23 let nazaj pričarala J. K. Rowling. Glede na to, da je to knjižni blog in da veliko svojega prostega časa (beri: SKORAJ vsega) namenjam knjigam, sem si rekla: »Zakaj ne bi pisala tudi o knjižni zbirki, ki je vse skupaj začela?«

“Mr. and Mrs. Dursley of number four, Privet Drive, were proud to say that they were perfectly normal, thank you very much.”

Za začetek ti zaupam, kako je sploh prišlo do usodnega srečanja, ki je zaznamoval moje otroštvo, zgodnjo mladost in srednjo mladost – do pozne zaenkrat še nisem prišla, zato bom končala, kar pri srednji. Torej…

“Yer a wizard Harry.”

Dekle, ki ni bralo (a najdeš povezavo z naslovom prvega poglavja prve knjige o Harry Potterju – »Fant, ki je preživel?«)

Verjameš ali ne, nisem od nekdaj knjižni molj (ali knjižni črv, če prevedeš »bookworm« dobesedno iz angleščine). Moji bralni začetki so bili vse prej kot bleščeči. Ne vem, katera je bolj jokala – jaz, ker sem morala knjigo brati ali mami, ki je morala zraven sedeti in poslušati moje poskuse branja. Vse je kazalo na to, da jaz sploh ne bom brala (dobra šala, če me pogledaš sedaj). Da ne omenjam, da od bralne značke nisem hotela slišati. Ampak… vse se je spremenilo, ko sem za uspešno končan četrti razred v roke dobila prve štiri izvode knjig o mladem čarovniku (kupljenih, seveda. Še dobro, saj bi v drugačnem primeru samo počakala, da mine 14 dni in knjige vrnila nazaj v knjižnico). Po prigovarjanju sem se (z muko) lotila prve knjige in – bum! – v trenutku sem bila začarana. Bilo je kot, da bi nekdo v moji glavi izrekel urok »lumos« (prižig svetlobe) in vse ostalo je zgodovina.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Vem, da z današnjo objavo ne bom odrivala tople vode in stavim, da vsak knjigoljubec (pa tudi tisti, ki to ni) pozna knjižni serijo o Harry Potterju. Vseeno pa želim nameniti delček svoje spletne knjižnice tudi knjižni zbirki, ki je vse skupaj začarala.

“I hope you’re pleased with yourselves. We could all have been killed — or worse, expelled. Now if you don’t mind, I’m going to bed.” 

Svet, ki začara

Če vprašaš 10 letno mene, kaj mi je všeč pri Harry Potterju, bi ti odgovorila: »Knjige, ki pritegnejo, so zabavne, lahke za branje z zanimivo zgodbo in smešnimi junaki, ki so pravi prijatelji.« Če pa vprašaš 20 in še nekaj letni mene, je moj odgovor zelo podoben, dodala bi le: »Všeč mi je svet, ki je tako drugačen od našega, a imaš vseeno občutek, da si del njega. Všeč mi je rdeča nit serije – ni večje čarovnije od ljubezni (pa naj bo to starševska, prijateljska, učiteljska, samo tvoja,…). Všeč so mi vsi detajli in dejstvo, da vsakič, ko knjigo preberem odkrijem kak nov detajl, ki ga do sedaj še nisem«. Aja… na vprašanje, kolikokrat sem že prebrala knjige težko odgovorim, ker sem nehala šteti.

Junaki, ki jih vzljubiš

Vsi junaki (ne mislim samo na glavne 3) so osebe, za katere imaš občutek, da so tvoji prijatelji. Kar mi je izredno všeč je tudi to, da ima vsak neko vlogo v seriji, pa tudi če zelo majhno. Zdi se mi super, da so si tako različni, a vsak doprinese k celotni zgodbi na svoj način. Ja, tudi Kakec (Dreco) Malfoy, za katerega mislim, da je bil najbolj osovražen lik (takoj za Tistim, ki ga ne smemo imenovati). In po mojem mnenju povsem nepravično – konec koncev je bil vse svoje življenje pod vplivom slabih čarovnikov. Všeč mi je tudi, da so se nekateri liki izkazali v drugi luči kot je nakazovala zgodba (ja, tebe mislim profesor Raws). Opisani so bili tako resnično in tako doživeto, da se smeješ in doživljaš skupaj z njimi.

“Don’t let the muggles get you down.”

Dodelana zgodba

Sicer to ni razvidno iz prvih nekaj delov, a zadnje dva dela po mojem mnenju, lepo zaokrožita celotno serijo. Vsako vprašanje je odgovorjeno, na koncu se vse uredi. Všeč so mi bile malenkosti, ki so se vrstile v knjigah (priznam, nekatere bi brez drugih blogov in strani, posvečenih Harryju ostale pri meni spregledane). Pisateljica ni pustila ničesar naključju. Zdelo se mi je naravnost fantastično, kako so liki, za katere sem dobila občutek, da so preveč nerodni in boječi (aka Neville Velerit), na koncu odigrali ključno vlogo pri boju proti Tistemu, ki ga ne smemo imenovati.

Foto: Pikabay

Domišljija, ki ne pozna meja

Mislim, kdo drug bi si lahko izmislil grad, kjer se urijo mladi čarovniki? Čarovniško športno igro, ki skoraj enako priljubljena kot vse bunkeljske športne igre z žogo? Avto, ki leti? Premikajoče stopnice? Ogledalo Ajnenepreh? Ministrstvo za čaranje? Hišne vilince? Uroke? Sove, ki prinašajo pošto? Sirup, ki na novo izrašča kosti? Veliko Dvorano z začaranim stropom? Vrbo Mesarico? Mislim, da so to knjige, ki so vsem, ki smo jih prebrali, pustile delček te domišljije (in predvsem želje, da bi bili del tistega sveta).

“Things we lose have a way of coming back to us in the end, if not always in the way we expect.”

Način pripovedovanja zgodbe

Poseben je tudi način pisanja in opisovanja zgodbe. Vse lepo teče, vedno se nekaj dogaja. Vmes pisateljica postreže tudi s prav zabavnimi pripetljaji in dialogi. Spet drugič te pretrese z žalostnim dogodkom ali nečem, s katerim se je srečal Harry in da tudi tebi misliti. Predvsem pa mi je všeč sporočilo, ki ga nosijo njene knjige: »Bori se za tisto, v kar verjameš, ni slabo, če si drugačen, vsak izmed nas je lahko junak in nenazadnje – ni večje čarovnije od ljubezni, ki smo jo deležni s strani družine in prijateljev«. Tudi reki, ki jih je pisateljica spretno natrosila po straneh, so nekaj posebnega in naredijo zgodbo še boljšo.

Po zadnji bitki (spet referenca na knjige – Bitka za Bradavičarko)

Iz napisanega lahko jasno vidiš, da mi je Harry Potter svet še kako všeč. Človek bi mislil, da se bom po vseh teh letih naveličala »mladinskih« knjig. Po drugi strani pa to niso knjige, namenjene samo mladini – namenjene so vsakemu, ki ima rad domišljijo, čarovniški svet, dobro in močno zgodbo in nenazadnje – junake, ki pripomorejo, da zgodba oživi in poskrbijo, da se h knjigam vračaš, ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral.

“The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well.”

Ps. Ne, še vedno nisem prebolela dejstva, da se je moje pismo o sprejemu na Akademijo za čarovnike in čarovnice izgubilo. Predvidevam, da so mi poslali sovo, podobno Errolu od Weasleyjev in je boga reva zašla.