knjižni molj – Vilin šepet

Dama in gospod (odvisno kdo bere) prvič po šestih mesecih stopa na oder (aka kao knjižni blog oziroma blog oziroma wannabe nekaj pač) nihče drug kot nekdo, ki je rekel, da bo sedaj pa RES več objavljal (jaz). To leto… je nekaj čisto drugega. Kam je šel čas? A ne končujemo predzadnjega meseca? Iskreno, ne vem, kaj sem v tem letu počela. Oziroma vem, pa ne povem (ker so to moje stvari, hvala lepa). Ampak! Ampak, dragi moj bralec, ki si po pomoti zašel na to objavo… končno sem nazaj. In to s pravo pravcato recenzijo. Kaj pa to?!

Še prej pa… v tem mesecu sem dobila vprašanje, če tudi letos pripravljam kaj posebnega za december. V smislu nekega blogmasa ali kaj podobnega. Ha ha ha, haliveš? Jok brate, odpade. Nič kaj takega se ne bo dogajalo. Letos želim ta čarobni čas (ki ga, mimogrede, obožujem) preživeti stran od tipkovnice in stresiranja ali sploh kdo bere, kakšne vsebine naj pripravim, itd., itd. Mogoče (ampak res MOGOČE) se potrudim in spišem vsaj objavo o svojih najljubših knjigah v tem letu. Ali nekaj takega, kaj pa vem. Morda se sprašuješ zakaj ne bo letos soustvarjanja na blogerski sceni? Ker se mi ne da! Eto, zato. In zato, ker pripravljam 2 povsem novi stvari (»pripravljam« se sliši kot nekaj, kar imam že zorganizirano, vse domenjeno,… pa sem še čisto na začetku). Ena izmed njih bo del tudi tega nesrečnega bloga, druga pa bo neodvisna od tega. Tako… sedaj veš, da ne počivam na lovorikah svojega predanega pisanja, ampak imam dejansko imam življenje, ki ga moram živeti in furati (pa hranit psa). Konec objave. Hvala.

Hecam se! Preden greš si preberi še kratko recenzijo o eni izmed redkih knjih, ki mi je bila letos zelo všeč (glede na to, da sem prebrala 50+ knjig in so mi bile všeč morda kakšne 3 knjige, imam očitno resen problem. Morda sem se preveč brezglavo podala v tole knjižno sceno, misleč, da bom imela nekaj ur na dan, ki jih bom namenila branju. Ha ha, joke on me.)

O KNJIGI

Mika Moon je čarovnica. Zelo nenavadna, a simpatična, prijazna, pozitivna in topla čarovnica, ki ima povsem slučajno tudi svoj kanal, kjer se samo PRETVARJA, da je čarovnica in izvaja prave pravcate trike (in pri tem ni nobenemu jasno, kdo je v resnici). V svojem življenju ni imela stabilnosti. Zaradi neuspelega uroke njenih prednic, sedaj čarovnice ne morejo imeti otrok. Če pa jih že imajo, kmalu po njihovem rojstvu umrejo in otroci postanejo sirote. Tako je Miko vzgajala sama vodja čarovniške skupnosti Primrose, ki pa ni bila vedno prisotna, zaradi česar so Miko bolj kot ne vzgajale najete varuške in guvernante (večini se niti ni sanjalo, da je Mika čarovnica).

Eno izmed mnogih pravil, ki jih ima Primrose, je, da se čarovnice zaradi varnosti ne smejo družiti in obiskovati. Še huje, živeti pod isto streho! Tako Mika ostale čarovnice njene skupnosti sreča samo vsaki tretji četrtek tretjega meseca. Mikinemu osamljenemu življenju družbo delajo simpatična zlata prinašalka, ribnik s koi ribami, njeni videji in magija. Zaradi njenih video vsebin dobi Mika nenavadno ponudbo za delo, ki jo pritegne. Miko želijo v Nikogaršnji Hiši (moj prevod, ne dejanski) najeti kot učiteljico za tri mlade čarovnice, ki še ne znajo obvladovati svoje magije in katerih posvojiteljica je vedno odsotna. Ampak, saj ni mogoče, da bi čarovnice živele pod isto streho, kajne? Mika z mešanimi občutki sprejme delo in se preseli na podeželje v hišo, polno nenavadnih, a ljubeznivih ljudi. Štrene ji meša le godrnjav knjižničar Jamie, a vse kaže, da je prvič v njenem življenju našla dom. Pa ga je res?

MOJI VTISI

Nekaj, kar naredi to knjigo tako udobno za branje in simpatično, je sigurno pester nabor junakov. Mika je kot sveža sapica, ki razburka nekoliko rutinsko življenje prebivalcev Nikogaršnje hiše. Še celo čemeren in nejevoljen (a ljubeč in prijazen) knjižničar se omehča nad njenim iskrivim nasmehom in simpatičnostjo. Tudi drugi člani gospodinjska – upokojeni igralec Ian, njegov mož Ken in skrbnica Lucy razvijejo posebnos vez z Miko. Roman je napisan na lahkoten način in čeprav ima tudi temne podtone (zapuščenost, odraščanje brez staršev) tega kot bralec zaradi načina pripovedovanja ne občutiš.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem našla po naključju in tako sem vesela, da sem jo! Sicer nisem imela visokih pričakovanj (čeprav ja, sem sucker za čarovniške zgodbe in grumpy glavne junake), saj avtorice nisem poznala. Z veseljem ti lahko poročam, da me je knjiga prevzela že v prvih nekaj poglavjih in z vsako prebrano vrstico sem se še bolj zaljubila v zgodbo in junake. Ker sem bolj hladna po srcu, sem bila vesela, da romanca ni bila osrednja nit romana, ampak je bila le pika na i (jaz osebno bi povsem uživala ob branju tudi, če bi pisateljica »pozabila« nanjo). Po mojem skromnem mnenju je najboljši del knjige to, da je Mika prvič v življenju našla mesto pod soncem in to pri ljudeh, ki točno vedo, kaj je. Celo več… zamaje temelje njene čarovniške skupnosti, ki je več desetletij živela z določenimi prepričanji. Tri mlade čarovnice prinesejo knjigi še večjo mero simpatičnostjo. Za konec pa takole… če si slučajno prebral The House in the Cerulean Sea in ti je bila všeč (tako kot meni, čestitam imaš dober okus za knjige), potem mislim, da s tole knjigo ne moreš zgrešiti. Lahko bi rekla, da je neka mešanica omenjene knjige in Practical magic. Skratka, čista petica.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!*

*mogoče bi morala spremeniti odzdrav, ker glede na mojo frekvenco pisanja ima tale »kmalu« zelo širok pojem.

Berem

Blogmas #22: Recenzija knjige A Cross – Country Christmas

22 decembra, 202122 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, mali božični palček, ki že pridno nabiraš darila za najlepšno in najbolj čarobno noč v letu. Do Božiča je samo še tri dni (juhej!) in mislim, da se bodo potem v tednu med Božičem in Novim letom tako umirile, da bomo vsi kot eni speči medvedi. Če verjameš ali ne, sem v tem mesecu brala same božične knjige, ki jih je bilo sicer manj kot bi si želela, ampak življenje pač. Današnji blogmas bo namenjen izmed teh knjig, in sicer: A Cross – Country Christmas, avtorice Courtney Walsh.

Še prej pa… današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

O KNJIGI

Lauren Richmond ni ljubiteljica Božiča, zaradi česar se mu vsako leto v velikem krogu izogne in ga ne proslavlja skupaj s svojim bratom in njegovo ženo. Konec koncev je zelo zaposlena kot asistentka direktorice za scene v raznih nanizankah.

Ampak v tem decembru njen brat in njegova žena pričakujeta prvega otroka, zato jo njen brat prosi, da se jima pridruži. Ker se Lauren boji letenja, pristane v avtu skupaj z bratovim prijateljem Willom. Ki je bil tudi njena velika ljubezen v najstniških letih. In kljub temu, da ga je 10 let poskušala pozabiti, je sedaj obtičala z njim v avtu od Californie do Illinoisa.

Ona je organizirana preudarna. On pa spontan in spogledovalen. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On je odločen, da ji po pokazal, da se lahko.

Na potovanju, ki je prežet z božičnimi aktivnostmi in čarobnim občutkom v zraku, bosta ugotovila, da se zgodovina ne more ponoviti. Ampak, lahko pa ponudi drugo možnost…

MOJI VTISI

Okej, tale knjiga je pravo zdravilo za vse Grinche, ki ne marajo Božiča. Je kot najbolj udobna odeja, ki te ovije v svojo toplino. Roman me je spominjal na super pred-scenarij Hallmarkovega filma (mimogrede, to, da v Evropi ne moremo gledati Hallmarkovih filmov, mi je naravnost absurdno). Ni pa vse samo rožnato, pisateljica je mojstrsko v samo zgodbo vpletla tudi nekoliko težje teme in trenutke, ter s tem odlično postavil protiutež vsej sladkosti, ki jo ponuja knjiga.

Ugotavljam, da so mi všeč haters to lovers knjige, če le – te niso preveč osladne. V tem romanu gre za klasičen primer vase zaprte glavne junakinje, ki se z vsakim kilometrom bolj taja in prijaznim glavnim junakom, ki nekako preživi vse njene izpade slabe volje.

Will je pravi srček in njegova pozitivna energija praz izžareva iz knjige. Je pozoren in radodaren, ter vedno dobre volje, kljub temu, da se bori z duhovi preteklosti (si opazil tole mojtrsko povezavo z Božično pesmijo – božični duh preteklosti in to?), mu ne zmanjka vneme po uživanju življenja. Medtem, ko je Lauren bolj Grinch. Zaradi slabih izkušenj v preteklosti je zaprta vase in komaj čaka, da prazniki minejo. Po mojem mnenju je odličen kontrast Willu.

KONČNO MNENJE

Defenitivno je to knjiga, ki bi jo priporočila vsakemu – bodisi božičnemu navdušencu, bodisi romantični duši, ki si želi dobre romantične zgodbe. Knjiga je napisana na lahkoten in zabaven način, ki te kar vleče k branju, in kapo dol avtorici, ki je v zgodbo vpletla toliko enih božičnih aktivnosti, da ti da knjiga tak udoben in topel občutek.

“Do you know how much you’re missing in the moment by always wishing you were somewhere else?”

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #21: Knjige, ki so me razočarale v 2021

21 decembra, 202121 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, bralni prijatelj.

Ločijo nas še 4 dni do Božiča. Če gledam nazaj, se mi zdi, da je december minil v hipu. Danes se vračava nazaj na knjižnje teme. Govorila bova o knjigah, ki so me letos razočarale, oziroma mi niso bile všeč.

Še prej pa… današnjo božično izbranko si zavrti tukaj.

Torej, knjige, ki mi niso bile všeč in bi jih najrajši pozabila so (prosim, ne bodi užaljen, če ti je bila kakšna izmed teh knjig všeč. Gre za moje osebno mnenje, nikjer ni rečeno, da knjiga ni dobra, če mi ni všeč. Tudi jaz nisem užaljena, če kdo ne mara meni ljubih knjig… recimo):

Med in Mleko (Rupi Kaur): za to poezijo sem imela, glede na ves pomp, huda pričakovanja. Ko sem jo pa končno prijela v roke, sem bila pa milo rečeno razočarana. Pesmi po mojem niso nič posebnega in so me v bistvu spominjale na opisu slik pod instagram fotografijo.
White Fox (Sara Faring): super ideja za knjigo, žal na zelo slab način speljana. Nič v tej knjigi ni štimalo – od likov, do stila pisanja, do poteka zgodbe,…
Everywhere you want to be (Christina June): še ena, ki je obljubljala veliko, dostavila pa bolj malo.
You send me a letter (Lucy Dawson): za nekoga, ki ima zelo rad trilerje, je bila tale knjiga eno hudo razočaranje. Brez repa in glave.
The Witch Doesn’t burn in this one (Amanda Lovelace): zelo na podobna Med in Mleko. Očitno poezija ni zame.
Such a fun age (Kiley Reid): veliko drame in malo dogajanja. Se pa hitro bere.
The two lives of Lydia Bird (Josie Silver): dolgočasna knjiga, z zelo nezanimivo junakinjo.
Ninth House (Leigh Bardugo): te knjige sploh nisem dokončala in po pravici povedano me je kar sram poskusiti s kakšno drugo knjigo te pisateljice.
The Girls I’ve been (Tess Sharpe): veliko pompa, ampak na koncu je bilo vse bolj meh. Da o zelo nerealnih sposobnosti najstnice ne govorim.
Blood Like Magic (Liselle Sambury): malce nagnusen začetek in neprepričljiv konec. Ima pa knjigo lepo naslovnico.

Tako, to je nabor knjig, ki so me v tem letu pustile hladno (še bolj kot sem po naravi, ja). Me pa zanima… katera knjiga je tebe letos razočarala?

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #20: Božično – knjižnji vprašalnik

20 decembra, 202121 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen, božični prijatelj in dobrodošel v novi blogmas.

Danes je že dvajseti po vrsti, kar pomeni, da je Božič pred vrati – samo še pet dni do najbolj težko pričakovanega dneva v letu. Današnja tema blogmasa bo spet novi tag (po naše: vprašalnik?) in mislim, da je tale zadnji. Vem, vem, v sklopu blogmasa jih je bilo kar nekaj, ampak jih je tako zabavno delati. Verjetno tebi niso tako zanimiva kot meni, ampak vseeno… moj blog, moja pravila (uf, sassy). V bistvu, če sem iskrena, z njimi »filam« (polnim, da se razumeva) tiste objave, ki so bile namenjene knjižnim recenzijam. Saj berem, žal me pa nobena knjiga v tem mesecu do sedaj še ni tako navdušila, da bi jo spravila na blog. Ampak, obljubim, da do konca blogmasa pride vsaj ena knjižna recenzija.

Današnjo božično pesem najdeš tukaj. Pa začniva z današnjim vprašalnikom o knjigah, seveda z božično temo.

Božič: Knjiga, ki si jo prejela kot za Božič in ti je še danes dragocena.

Easy peasy… Harry Potter in Feniksev red. Prve 4 dele sem dobila ob koncu šolskega leta, ostale pa za Božič ali rojstni dan in mislim, da je Feniksev red prva iz serije, ki sem jo dobila za rojstni dan. Imamo jo vsaj 15 let doma in v tem času sem jo prebrala kar nekajkrat (tako kot vse ostale).

Duh Božične preteklosti: Obstaja knjiga ali knjižnja serija, ki jo želiš vsako leto ponovno prebrati ob tem času?

Sicer nisem nek hud ljubitelj ponovnega branja že prebranih knjig, ker je moj tbr že tako ogromen, ampak Harry Potter in Jetnik iz Azkabana je super knjiga za ta čas. Govorim iz izkušenj.

Božično drevo: Katera serija te je z vsakim delom bolj navdušila?

Poleg Harryja Potterja, knjižnjih serij ne berem (Magične živali ne veljajo, ker gre za podaljšek HP). Je pa ena knjižnja serija, ki me je v tem letu pozitivno presenetila in komaj čakam novi del – govorim o seriji risomanov Heartstopper.

Prijatelji in družina: Knjiga, ki ima super like.

Ojoj, teh knjig je ogromno. Seveda ima moja najljubša knjižnja serija same dobre like, ampak da izpostavim še nekatere druge – A House in the Cerulean Sea, Under the Whispering Door, Sedem mož Evelyn Hugo, The Midnight Library, Čudo (Wonder),…rada imam like, ki odrastejo/se spremenijo/dozorijo/začnejo drugače gledati na svet. Bolj so kompleksni, rajši jih imam.

Okraski: Napiši knjigo, ki ima krasno naslovnico in bi jo najrajši imela razstavljeno na polici

Am… vse, ki jij imam, ker sem sucker za lepe naslovnice. Eno izmed najlepših naslovnic ima po mojem The Night Circus. Tudi v notranjost knjige je krasna. Tudi middle grade knjige imajo izredno lepe naslovnice.

Božične kartice: Poimenuj knjigo s krasnim sporočilom

Tale tag se mi zdi eden težjih, ker je toliko knjig ki bi jih lahko pod vsakim vprašanjem napisala, ampak imam temo v glavi. Okej, reciva da je po mojem mnenju knjiga Čudo (Wonder) krasno sporočilo.

Led in mraz: Poimenuj knjigo, za katero si upala, da ti bo več, ampak te je razočarala.

Obe knjigi od Josie Silver, čeprav moram reči, da Two lives of Lydia Bird vodi. Glede na povzetek knjige sem res računala na eno super, ampak sem se potem komaj prebirala čez knjigo. Prvih 200 strani (od 300 in še nekaj) se ni nič pametnega dogajalo, poleg tega knjiga ni imela nobenih preobratov zgodbe in zato se mi je vlekla kot jara kača.

Božično kosilo: Poimenuj knjigo, ki se ti je malce upirala, ampak te je po prebranem navdušila.

Evelyn Hugo – o tem zakaj sem se ji izogibala si lahko prebereš tukaj. Moram reči, da me je res pozitivno presenetila in sem vesela, da sem se je lotila, kljub temu, da nisem bila zelo navdušena nad njo.

Božična pita: Poimenuj knjigo, ki je bila po tvoje mnenju prikupna.

Sicer je nisem prebrala letos, ampak je ena izmed najbolj udobnih knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala in mislim, da je ena izmed redkih, ki bi jo najraši še kdaj prebrala. Je kot topla odeja ob koncu dneva, najboljši čaj in najslajši piškot. Govorim o knjigi The City Bakers Guide to Country Living (Louise Miller).

Darila: Katero knjigo bi podarila knjigo, ker želiš, da jo vsi preberejo?

Under The Whispering Door – o njej sem že pisala. Gre za knjigo o smrti, ljubezni, novih priložnostih, prijateljstvu, družini,… Da o slogu pisanja in zelo všečnih likih ne izgubljam besed.

Katero knjigo bi pa ti podaril z Božič?

Bodi udobno in imej čarobni december.

*opomba: avtor vprašalnika je Callum McLaughlin (najdeš ga tukaj).

Harry Potter svet

Blogmas #14: Harry Potter tag, part 2

14 decembra, 202115 decembra, 2021 Vilin šepet

Hej, božični prijatelj!

Kar ne morem verjeti, da smo jutri že na polovici decembra. In sedaj bo šlo ekspresno in kar naenkrat bo tukaj Novo leto. Kar je super, ker… pozor, pozor, pozor! Včeraj je uradno izšel napovednik za tretji del Fantastic beasts (klik, klik, če ga še nisi videl) in ugibaj kdo ga je pogledal že vsaj trikrat (*spoiler alert*: jaz in ni me sram priznati). Leto 2022 bo res leto za vse HP navdušence, zato sem se odločila, da za današnji blogmas opravim še en Harry Potter tag. Prvega sem že naredila, najdeš ga tukaj. Kaj naj rečem… Harry Potter (in Magične živali) so moja prva ljubezen in kljub že zrelim letom (*khm khm*) ga obožujem. Če SLUČAJNO nisi fan HP (in/ali Fantastičnih živali), potem ne moreva biti prijatelja. Šalim se (recimo)!

Še preden pa… današnjo božično pesem si začaraš tukaj. Kaj naj rečem… nobena druga ne more biti primerna za danes.

*SVEČANO PRISEGAM, DA IMAM NEKAJ ZA BREGOM*

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najbolj všeč?

Isti odgovor kot pri knjigi – Jetnik iz Azkabana. Se ponavljam kot stari čarovniški radio, ampak samo to bom rekla… Sirius Black. Patronus. Najlepši rek Albusa Dumbledorja. Čisto iskreno in nepristransko… film je res super režiseran, da o vseh efektih ne izgubljam besed. Mojstrovina, pač. In kdor si upa trditi drugače, ga bom začarala v krastačo.

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najmanj všeč?

Ja, bo kar isto kot pri knjigi – Ognjeni kelih. Not my cup of tea, hvala lepa. Mislim, vse te Beatle frizure, ki sta jih nosila Harry in Ron, pa junaki turnirja, ki niti slučajno niso ustrezali opisom v knjigi (in moji domišljiji) – ja, vas gledam Cedric, Victor in Fleur. Je bilo pa zabavno gledati Rona, ko je izbiral punco za božični ples. Me je spominjal na mojega brata.

Kateri od Weasleyev ti je najljubši?

Fredgorge… oziroma Fred in George. Dvojčka sta pač dvojčka, njiju moraš imeti rad. Lepo sta popestrila dogajanje v knjigah, poleg tega sta bila po mojem mnenju ena izmed redkih, ki sta se do Harryja obnašala kot do navadnega fanta. In ne, avtorici ne oprostim, da je ubila Freda – s tem ko ga je ubila (in Hedwig, Dobbyja, ter Siriusa) me je zadela v srce.

Ali bi pomagala pri božični okrasitvi v Veliki dvorani na Bradavičarki ali bi skupaj z dvojčkoma zganjala snežene norčije (npr. začarala snežene kepe, da se zaletavajo v Smottanow turban) na dvorišču?

Pomagala okrasiti dvorano – verjetno bi ustanovila odbor za okraševanje v času mojega šolanja na Bradavičarki.

Kateri od zlobnežev ti je najljubši?

Hm… Draco Malfoy. Ker je imel krasen razvoj kot lik v zadnjih delih serije (kapo dol, Rowlingova). Poleg tega je predstavljal pravo nasprotje Harryju. In da ne omenjam, kako je kljub temu, kaj so ga učili celo življenje, na koncu izbral dobro stran.

Ali bi Božič rajši preživela na Bradavičarki ali pri Weasleyevih?

Težko, ker je Bradavičarka moj drugi dom, ampak… dajva reči, da bi Božič vseeno rajši preživela pri Weasleyevih. Vsa odlična hrana, zabavna družba, ogromno ljudi,… a ni to smisel Božiča? Da o udobnosti Jazbine ne govorim.

Najljubše božično darilo, ki bi ti ga poslali prijatelji s sovo?

Niffler, defenitivno. In vem, kdo bi mi ga poslal… Hagrid.

Kateri urok bi na najrajši naučila?

Expecto Patronum – nič ni boljšega kot priklic varuka takrat, ko ga najbolj potrebuješ.

Najljubši Marauder?

Black, Sirius Black. Mimogrede, nimam pojma kako so poimenovani v slovenščini – naj mi kdo pomaga.

Ali bi rajši objela Mrlakenstaina ali šla v kopel s prof. Umbridge?

Objela Voldyja! Prof. Umbridge res ne prenesem in da bi jo mogla še gledati golo? Verjetno bi vpila isto kot Phoebe pri Prijateljih: »moje oči, moje oči!«

Najljubša božična sladkarija?

Karamelni poljubčki, ki brbotajo (to sem si izmislila, nimam pojma če obstaja kaj takega). Okej, čokoladne žabe, ker obožujem čokolado.

Kateri Dumbledore ti je bil ljubši – Richard Farris (prva dva dela) ali Michael Gambon (ostali deli)?

Drugi Dumbledore mi je bil bolj pri srcu – prvi je bil preveč prijazen in premalo preračunljiv. Dumbledore v moji glavi ni bil kot prikupen starček, poln nekih trikov, ampak največji čarovnik in kot tak je pač moral kdaj pa kdaj pokazati svojo temno stran. In, ali lahko samo nekaj… Jude Law kot mladi Dumledore… kapo dol tistemu, ki ga je najel!

Kaj bi spremenila v knjižnji seriji?

Da moj dragi Sirius ne bi umrl… pa Hedwig, Dobby in Fred.

Potovanje na Bradavičarko z vlakom ali letečim avtom?

Vlakom, vedno! Ne maram letečih stvari, če sem jaz notri.

Tvoja idealna božična pojedina v Veliki dvorani?

Uf, uf… okej. Najprej. Paradižnikova juha, ki bi spominjala na vampirjevo kri (notri bi v zeleni in beli barvi plavali vampirski zobje, ki bi bili v resnici testenine – zakuha). Glavna jed: trolova štefani pečenka z volkodlaskimi očesi (v resnici bi bila to jajca) in mravljami (migajoče začimbe). Zraven bi kot priloge ponudili: zmajevo mast (pire krompir v značilni zmajevi barvi), vampirska očesa (na sopari kuhan brokoli s poprom), krvavo omako (brusnična omaka), drobne črvičke (riž), ogromno črne zelenjave, s plesnijo (pečena zelenjava in nič drugega), trolovi žolčni kamni (majhni krofki z dimljeno postrvjo). Za sladico pa: krvavi (jagodni) puding z vilinskim prahom, sladkorne palčke, namočene v trolov smrkelj (čokolado), piškote nedefenirinega izvora, pite z nadevi iz ostankov volkodlaskega želodca (višnjami) in zmajevim ušenim maslom (jabolčna pita) in vampirske kepice (pečena jabolka z orehovim nadevom in obliti z vanilijevo glazuro). Pili bi pa bučni sok.

Harry Potter serija ali Magične živali?

Hm, težko vprašanje, ker Magičnih živali še ni konec in ne vem, kako se bo razpletlo (čeprav lahko sumim, glede na tisto kar vemo iz HP knjig). Poleg tega si res želim, če bi bile tudi tukaj knjige in ne samo screenplayi. Ampak… če bi pred parimi leti rekla HP in vedno HP, je danes malo drugače. Magične živali mi vedno bolj priraščajo k srcu – prvi del je bil bolj meh, ampak v drugem sem pa res začutila tisti HP občutek. Da ne omenjam, da je Newt moj fictional love in da komaj čakam pomlad 2022.

S kom bi odšla na božični ples v času Turnirja?

Verjetno bi celotni ples zamudila, ker bi v knjižnici brala knjige. Ali pa zunaj lovila kakšne magične živali. Če bi pa se po nekem slučaju že spravila… bi šla z Deanom. Ker je prijazen in ker bi s tem naredila prostor Harryju pri Ginny. Ni za kaj, kolega.

Mislim, da bo za danes dovolj vprašanj, čeprav bi jaz lahko odgovarjala še in še. Lahko naredim tudi part 3 in pa seveda… z največjim veseljem naredim podobni tag tudi za Fantastic Beasts.

Me pa zanima… ali bi ti rajši objem Mrlakensteina ali se šel kopati s prof. Dolores Umbridge?

*VRAGOLIJA OPRAVLJENA*

Bodi udobno in imej čarobni december!

*opomba: vprašanja sem povzela iz več tagov, zato ne vem, kdo je originalen avtor le – teh. Vsa vprašanja, vezana na čarovniški Božič, so plod moje domišljije.

Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

4 decembra, 20215 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Izginuli dekleti

11 junija, 202111 junija, 2021 Vilin šepet

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Draga Emmie Blue

29 aprila, 202129 aprila, 2021 Vilin šepet

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

20 marca, 202120 marca, 2021 Vilin šepet

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

8 januarja, 202120 januarja, 2021 Vilin šepet

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!