Berem

Izginuli dekleti

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

Slika: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Draga Emmie Blue

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

Slika (ureditev): Nika (Vilin šepet)

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Foto: Mladinska knjiga

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Foto: knjigarna Felix

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Foto: Amazon

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Foto: Book Depository

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Foto: knjigarna Felix

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Slika: Amazon

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Slika: AMAZON

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

Slika: Amazon

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Slika: Amazon

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali.  Zgodba sledi šestim junakom in sicer:  pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

2. adventno okence: Knjige z naslovom, ki je povezan s hrano

Čas je za odprtje drugega adventnega okenca. Mimogrede, jaz se še ful veselim Božiča in komaj čakam, da pride (če sem čisto iskrena, odštevam že od avgusta, so don’t judge me). Tema današnjega okenca so knjige, ki imajo v naslovu hrano, oziroma nekaj v povezavi v njo. V tem času se mi zdi, da se veliko več peče in je različnih dobrot, zato sem si rekla, da to vključim tudi v najino odpiranje okenc. Delim pa danes s tabo samo tri knjige, ki jih imam hkrati tudi na svojem bralnem seznamu za december – mogoče ti pridejo prav za kakšna pozna darila *khm, khm* 🙂

Christmas at Little Beach Street Bakery (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Gre za tretjo knjigo v seriji Male obalne pekarne. Polly Waterford obožuje delo v Mali obalni pekarni in najbolj srečna je, ko izdeluje praznične slaščice. Obožuje tudi svojega fanta Huckla in je odločena, da bo ta Božič najboljši do sedaj, a ima življenje ima drugačne načrte…

Ko se Pollyjina najboljša prijateljica Kerensa pojavi s skrivnostjo, ki lahko ogrozi življenje, ki sta ga Polly in Huckle zgradila, se Pollyjina prihodnost zdi negotova. Kljub temu, da jo ponavadi peka kruha in drugih slaščic pomirja, sedaj temu ni tako. Ali bo lahko postavila življenje nazaj na tirnice in imela tako kot vsi Vesel Božič?

Prebrala sem oba dela Male obalne pekarne in priznam, da sta mi bila všeč, gre za tako lahko branje, s prisrčno junakinjo. Poleg tega sem zaradi te knjige dodala na seznam krajev še en kraj, ki bi ga rada nekoč obiskala. Tretjega dela še nisem prebrala, ampak mislim, da ga lahko bereš kot samostojno knjigo.

Cupcakes for Christmas (Kate Hewitt)

Slika: Amazon

Olivia James vodi čajno prodajalno in pekano v Cotswoldu, ter pomaga svojim prijateljem s sanjskimi poročnimi tortami. Medtem ko drugim pomaga najti njihov srečni konec, živi sama in se sprašuje so o svojih odločitvah , medtem ko je preveč svojih stvaritev.

Ko se pojavi Simon Blacklock, postaven neznanec, ki dan za dnem kupuje Olivijine slaščice, Olivia začne sanjati o skupni prihodnosti. Ali se lahko romanca razvije med sladkorjem in moko? In, ali je dovolj pogumna in stopi v ospredje, čeprav je tako dolgo živela v ozadju?

Tako Olivia kot tudi Simon imata skrivnosti, za katere ne želita, da bi jih kdo izvedel. Vendar… čaka ju čaroben Božič, če si bosta dovolila odpreti drug drugemu.

Christmas at Rosie Hopskins’ Sweetshop (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Zadnja na današnjem seznamu je še ena knjiga od Jenny Colgan. Tudi ta knjige predstavlja nadaljevanje knjige Rosie v svetu sladkih pregreh.

Rosie Hopkins se zelo veseli Božiča in mali vasici v Liptonu, ki je pokopana pod debelo snežno odejo. Njena prodajalna sladkarij poka po šivih zaradi vseh sladkornih palic, turškega medu in ostalih sladkih dobrot, ki pričarajo smeh na obraz vsem prebivalcem vasi. Božič namerava preživeti s svojim fantom Stephenom, iz Avstralije pa prihaja tudi njena družina.

Vendar… ko malo skupnost prizadene tragedija, se Rosie zdi, da so vsi njeni načrti splavali po vodi. Ali sploh lahko ostane in se ustali v Liptonu? In, ali je tisto kar je najboljše za prodajalno sladkarij tudi najboljše za Rosie?

Mislim, da tudi pri tej knjigi ni težav, če nisi prebral prvega dela. Jaz se te knjige zelo veselim, saj prvi del prebrala (mislim da) trikrat.

Tako, pa sva prišla do konca še enega seznama. Ali si morda prebral kakšno iz prejšnjega tedna? Jaz sem zaključila z knjigo Wrapped up for Christmas, ki se jo prebrala za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah. Moje mnenje o prebrani knjigi si lahko prebereš na Goodreadsu. Upam, da uživaš v decembru in da prebiraš kakšno dobro knjigo!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnicnoč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh.  Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt  – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.

Pisarije

Bralni predlogi za najbolj “spooky” noč

Bliža se najbolj nadnaravna, čarovniška, spooky, strašljiva in polna čudnih pojavov (leteče preproge, ogromni pajki, plešoče metle,…) noč. Ker nas do nje loči točno en teden, sem zate pripravila nekaj knjižnih predlogov, ki te imajo moč spraviti v pravo vzdušje za Noč čarovnic.

Preden začneš z branjem, bi pa samo še rada poudarila, da je pripravljen seznam plod mojega okusa. Vseeno upam, da ti bom »začarala« kakšno idejo za tvoje čarovniško (ali nadnaravno) branje.

Izruvana (Naomi Novik)

Foto: Mladinska knjiga

Za vse ljubitelje čarovnic, urokov in nadnaravnega predlagam Izruvana. Knjiga govori o Agneški, ki ima rada dolino v kateri je odraščala, mirno vasico, drevesa in reko, ki teče mimo. Živi blizu strohnelega Gozda, ki je poln zla in vdira v njihova življenja. Pred Gozdom jih varuje hladen in odmaknjen čarovnik Zmaj. Toda za varovanje Zmaj zahteva strašno plačilo: mlado dekle, ki mu mora služiti deset let. Ker se približuje dan, ko bo Zmaj ponovno prišel po izbranko, je Agneško strah, saj je prepričan, da bo Zmaj vzel s sabo pogumno in lepo Kasijo. Vendar… Zmaj izbere drugače in Agneškino življenje se za vedno obrne na glavo.

Knjiga me je nekoliko spominjala na Lepotico in Zver. Ker sem bolj kot ne obsedena z vsem kar je čarovniškega (hvala, J. K. Rowling), sem knjigo takoj pograbila in jo na mah prebrala. Je berljiva, a vse Harry Potter navdušence opozarjam – niti malo ni podobna temu čarovniškemu svetu. Fantazijski svet, ki ga je s to knjigo ustvarila avtorica je nekaj posebnega in ob branju se ti zazdi, da čaraš skupaj z junaki. Osebno se mi zdi popolno čarovniško branje pred nastopom najbolj strašne noči.

Prekletstvo Morrigan vran (Jessica Townsend)

Foto: Felix

Knjiga govori o Morrigan Vran, ki se je rodila na prednočje, najnesrečnješi dan, na katerega se lahko rodi otrok in je zato postala zakleta in posledično greški kozel za vse krajevne nesreče. Kar je najhuje – njeno prekletstvo pomeni tudi, da ji je usojeno umreti na svoj enajsti rojstni dan. Toda, Morrigan se prikaže Jupiter Sever, izredno nenavadni in čuden človek, ki jo odpelje na varno in čarobno mesto Nikdarje. Če želi Morrigan zavedno ostati v Nikdarju, mora uspešno opraviti vse preizkušnje. V nasprotnem primeru bo morala zapustiti mesto in se spopasti s svojo usodo.

Knjige še nisem uspela prebrati, je pa na mojem tbr, zato upam, da jo čimprej dobim v roke in jo preberem. Naj bi bila »must read« za vse tiste, ki obožujejo Harryja Potterja (res ne vem, kaj še čakam).

Alica v čudežni deželi (Lewis Carroll)

Okej, verjetno si se ob tej izbiri nasmehnil in rahlo zavil z očmi. Imam prav, kajne? Ampak… tole je klasika! Resda gre mogoče za otroško knjigo, ampak kdaj pa kdaj (recimo za Noč čarovnic) pa lahko nahraniš otroka v sebi. Poleg tega knjiga vsebuje kar nekaj (za moje pojme) začaranih stvari. Mislim, da tukaj obnova ni potreba, si za Alico sigurno že slišal. Če ne drugače zaradi filma, kjer je igral khm khm Johnny Depp. Samo povem.

A Discovery of Witches (Deborah Harkness)

Foto: Book depository

Da ne bodo na sezamu samo knjige po mojem okusu, sem na hitro zletela še na Goodreads in poiskala nekaj, kar je ustrezno za branje v času čarovnic in ima dobro oceno. Tako sem naletela na zgoraj omenjeni roman. Mlada znanstvenica Diana Bishop med svojimi raziskavami nevede prebere alkimistični rokopis. Diana je sicer čarovnica, ki izvira iz stare čarovniške družine, vendar je svoje moči potlačila, ko so ji umrli starši. Z branjem rokopisa povzroči, da se v njej prebudi čarovniška moč. Da bi ukrotila svojo moč, se obrne na vampirja Matthewa Clairmonta.

Roman je prva knjiga iz trilogije All Souls. Pravijo, da je mešanica med Somrakom in Harry Potterjem. Po njej so leta 2018 posneli tudi serijo, z Tereso Palmer in Matthewom Goodejem v glavnih vlogah (poudarek je na: Matthew Goode).

Na ta seznam spada še ena knjiga, vendar jo še berem. Knjiga mi je do sedaj všeč, hitro se bere in ima res prikupno junakinjo. Recenzijo le – te bom delila naslednji teden na najstrašnejšo noč, tako da se srečava vsak na svoji metli takrat.

Imaš tudi ti kak predlog za čarovniško branje? Zaupaj mi ga.

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

  1. film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
  2. v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
  3. sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti  Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.