knjižni blog – Stran 2

Počasi (po polžje) se bližamo koncu prvi polovici decembra in zakaj mora tako hitro teči čas? December pride vsako leto takooo počasi, mine pa nenormalno hitro. Mislim, saj v prvi polovici še nekako izgleda počasi, ampak v drugi pa mine v sekundi.

Ponovno živjo, božični prijatelj!

Danes že naslov sam po sebi pove, o čem bo tekla tipkovnica. Sem želela izbrati (Se domisliti) ustrezni prevod, ampak mi ni nič prikupnega padlo na pamet, zato sem pustila kar originalnega. Na hitro: preko različnih vprašanj, bova odkrila ali spadam v skupino pridnih ali porednih knjigoljubcev. Hm, verjetno bi bilo boljše tale vprašalnik narediti po Božiču,…*nervozni smeh* (saj veš, previdnost je lepa čednost – to sem si izmislila, čeprav zame kar velja).

Še preden nadaljuješ z objavo, klikni tukaj, da vidiš katera je današnja božična izbranka. Torej…

Dobila si ARC in nisi podala mnenja

Hm… nisem še dobila ARCa, vsaj ne da bi se spomnila. Kar je še dobro, ker se moj bralni seznam tudi brez tega povsem uspešno veča. Mimogrede, arc je kratica iz angleške besedne zveze advansed reading copy in v bistvu pomeni, da nekateri bralci (in blogerji) dobijo kopijo knjige še pred izidom.

Imaš manj kot 60 % povratnih ocen na Netgalleyu.

Sploh nisem na Netgalleyu (v zadregi priznam). Zaradi prvih dveh vprašanj, se sprašujem, kak knjižni bloger sploh sem. Ampak… na Netgalleyu sem bila morda 1 teden, preden sem si zbrisala profil. Ker, še enkrat, moj bralni seznam se tudi brez tega povsem fino veča. Mimogrede, če morda ne veš… Netgalley je platforma, kjer lahko dobiš v digitalni obliki knjige, ki še niso izšle.

Si ocenila knjigo na Goodreadsu in obljubila, da boš celo recenzijo napisala na blog (in potem nisi)

Uf… kriva. Na začetku sem pri vsaki prebrani knjigi na Goodreadus obljubljala razširjeno objavo na blogu, ki pa ni nikoli ugledala luč sveta. Enostavno preveč hitro prebiram knjige, da bi lahko sproti pisala mnenja. Tako da sem se odločila, da na blog vključim zgolj knjige, ki so mi bile všeč/so me navdušile.

Si naredila »uhelj« na stranici knjige.

Ne, pa saj nisem barbar! Okej, saj s tem ni nič narobe, ampak ponavadi delam knjigo kot s svetim bitjem in prav predstavljam si, kako javka in joče: »Nika, nekaj, cuka in boli me.« Saj drugače sem čisto normalna, hvala lepa.

Ponesreči si polila po knjigi.

Oja… in zaradi tega mi je še danes hudo. Ampak v mojem svetu spadata pitje čaja in branje skupaj in te nesreče je treba vzeti v zakup. Je pa teh nesreč manj odkar imam bralnik.

Nisi dokončala knjige v tem letu.

Res je. Če mi knjiga ne paše, jo rajši predčasno zaključim, kot da se z njo mučim. Kot zaprisežen bralec se izogibam bralnemu mrku (ki ga povzroči tudi nezanimiva knjiga po lastni oceni in me je letos vseeno dobil v kremlje) kot vampir česna.

Kupila si knjigo, ker je bila lepa in ne ker si jo želela prebrati.

Ne, ne kupujem knjig, če me pritegne vsebina (ker imam tudi brez tega prostorsko stisko). So me izkušnje z lepimi naslovnicami, ampak ne zanimivo vsebino, izučile. Knjige, ki jih kupim, tudi preberem… sledi kot prej.

Brala si v času, ko bi morala početi kaj drugega (na primer: se učiti/delati za šolo, oziroma faks)

Ja. In na tej točki niti nima smisla zanikati, ker me vsi domači dobro poznajo.

Si zgrešila svoj Goodreads cilj prebranih knjig.

Ne, predčasno sem ga dosegla. Zahvala gre pa predvsem knjižnjemu klubu in ostalih bralnim aktivnostim skozi leto. Če ga ne bi mogla doseči, bi si znižala cilj prebranih knjig. Ker rajši znižam pričakovanja, kot pa ne dokončam.

Sposodila si si knjigo in je nisi vrnila.

Ne, ker si knjige redko sposojam. Recimo, pred parimi dnevi sem si bila prvič po nevem koliko časa (parih let, verjetno) v knjižnici.

Nisi se držala prepovedi kupovanja knjig.

Te prepovedi si niti ne bom postavljala, ker vem, da se je ne bi držala.

Začela si pisati recenzijo in ker je nisi dokončala, si pozabila o čem se je šla knjiga.

Imam kar dober spomin, zato bi rekla, da ne? Je pa res, da se je že zgodilo, da sem pozabila napisati celozno recenzijo. Ker… življenje pač.

Pisala si po knjigi, ki si jo brala.

Ja, ampak z dovoljenjem. V sklopu knjižne verige sem jo lahko pisala v knjigo. Če pa izvzamem to, nisem še nikoli v nobeno knjigo pisala (razen v knjige za maturo, ampak spet, ker sem lahko).

Končala si knjigo in je nisi dodala na Goodreads.

Ne. Ker sem pač kontrol frik in moram imeti vse urejeno (tudi Goodreads), predvsem za to, da vidim, katere knjige sem že prebrala in kako sem jih ocenila.

Tako, prebila sva se do konca “zasliševanja”. Glede na odgovore, bi rekla, da sem v sivem območju… nisem ne pridna, ne poredna. Oziroma, če bi sama sebe ocenila (in to povsem razsodno in nepristransko), bi rekla da sem nadvse priden in vzoren bralec (Božiček še ni nosil *wink wink*).

Kaj pa ti? V katero skupino misliš, da spadaš?

Bodi udobno in imej čarobni december.

*Vprašanja sem zasledila pri knjižnji blogerki Jenniely – klik, klik. Mislim, da je ona avtorica le – tega.

Berem

Blogmas #2: Sedem mož Evelyn Hugo

2 decembra, 20212 decembra, 2021 Vilin šepet

Včasih imam neko čudno foro, da se izogibam izjemno priljubljenim knjigam, predvsem zato, ker sem bila večkrat razočarana nad njimi, kot pa navdušena. Velikokrat se je zgodilo, da me je knjiga pritegnila zaradi vse splošnega navdušenja, potem pa se je izkazala za nekaj povprečnega. Pa ne pravim, da je bila takšna knjiga slaba, ampak ni presegla mojih (sicer visokih) pričakovanj. Zato sem si obljubila, da ne bom več brala nekaj močno priljubljenih knjig. Tako sem se izogibala tudi (malce trmasto, priznam) knjigi The Seven husbands of Evelyn Hugo (Sedem mož Evelyn Hugo) od Taylor Jenkins Read. Ampak, prisotnost na bookstagramu, oziroma po naše knjigogramu in članstvo v knjižnem klubu Klub dobrih knjig sta naredila svoje in sem podlegla. Slišala sem kar nekaj super mnenj o tej knjigi, zato sem si jo na Malti tudi kupila za spominek. Danes bom s tabo delila kratko recenzijo o knjigi in zakaj me je tako navdušila, še prej pa…

Današnja pesem je: It’s the most wonderful time of the year (Andy Williams) – klikni na naslov in se ti bo odprla.

O KNJIGI

Zgodba se začne, ko dobi novinarka Monique Grant izjemno in edinstveno priložnost, in sicer: ekskluzivni intervju z legendo Hollywooda Evelyn Hugo. Skoraj 80 letna Evelyn želi, da je to njen zadnji intervju in vztraja, da ga opravi Monique. Vendar, ko Monique sreča Evelyn, ji ta izda, da od nje ne želi, da z njo opravi intervju, pač pa, da napiše knjigo po njenem pripovedovanju. Seveda, kot nič hudega sluteč bralec, si pač misliš, da želi Evelyn le pripovedovati o svojem življenju in številnih soprogih, vendar… ima igralska legenda drugačne načrte in kmalu Monique potegne v svet blišča in bogastva, pa tudi pokvarjenosti in bede.

Knjiga je razdeljena na poglavja, kjer Evelyn pripoveduje o svoji preteklosti in na poglavja, ki jih pripoveduje Monique in se dogajajo v sedanjosti, a sem kljub temu dobila občutek, da se celotna knjiga posveča bolj Evelyn. Knjiga je v zasnovana tako, kot da jo je napisala Monique o Evelyn in kot bralec lahko dobiš vpogled v svet glamurja, škandalov in burnih (včasih tudi srce parajočih) ljubezeni, ki jih je imela slavna igralka – in njenih sedem mož.

MOJI VTISI O KNJIGI

Knjiga me je navdušila predvsem zaradi kompleksnosti, ki jo je nosila Evelyn. Po eni strani je bila seksi, pametna, iznajdljiva in amibiciona igralka, po drugi pa je bila tudi neverjeten človek, ki je prav tako delala napake, vendar vedno v veri, da dela najboljše zase. Znala je biti tudi neizprosna in manipulatorska. Evelyn je krasno znala presoditi človeka, čeprav se ji je zgodilo, da se je tudi zmotila (največkrat o sebi). Mislim, da ne pretiravam, če vsak bralec najde delček sebe v njej. Po drugi strani pa se mi je zdela Monique taka tiha in neopazna miška, zaradi česar je Evelyn še bolj izstopala. To je bil tudi verjetno pisateljičin namen. Vsak mož in poroka sta imela nek pomen v ozadju in sta pokrivala določen del Evelyniga življenja.

Njena zgodba me je na trenutke tudi močno razžalostila in mislim, da je tukaj pisateljica opravila super delo. Ustvarila je junakinjo, ki si jo lahko v enem poglavju gledal po strani zaradi njenih odločitev, že v drugem pa si zaradi celote situacije sočustvoval z njo. Zgodba lepo teče, napisana je na način, da bralca kar vleče k branju. Z vsakim poglavjem te bolj zanima kaj vse ima Evelyn še za povedati. Mimogrede, menda je avtorica dobila navdih za Evely pri Elizabeth Taylor, Riti Hayworth in Avi Gardner, ki je nekoč izjavila, da si želi, da bi pisatelj napisal njeno biografijo.

KONČNI VTISI

Sama imam teorijo, da te določena knjiga poišče kadar jo potrebuješ, pa se tega niti ne zavedaš. Roman je izšel že leta 2017, ampak mislim, da ga takrat ne bi prebrala. In kljub temu, da sem bila ob začetku branja skeptična, me je knjiga res pozitivno presenetila in lahko rečem, da je ena boljših ki sem jih prebrala letos. Pisateljica se je na super način dotaknila nekaj tabu tem. Vem, da je knjiga izjemno priljubljena, ampak v koliko je še nisi prebral, ti jo toplo priporočam.

Bodi udobno in imej čarobni december. Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Blogmas #1: Začetek

1 decembra, 20212 decembra, 2021 Vilin šepet

Ho, ho, ho! (v mislih uponašam Božička)

Pa začnimo… dobrodošel na prvem blogmasu odkar imam blog!

Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, da je veseli december moj čas. Če se le da grem all in (oziroma toliko in, kot mi je to všeč). In, če mi verjameš, sem kar nekaj časa premlevala, kaj bi letos naredila na svojem blogu v najbolj veselem času. Oziroma, če sploh kaj bi… ker, dajva si priznati, kar nekaj takšnih in drugačnih stvari bo dogajalo na raznih socialnih omrežjih in mislim, da bomo na koncu vsi samo čakali, da vse skupaj mine. Sem si pa rekla, da je to najverjetneje zadnji december, za nekaj časa, ko bom dokaj prosta in zakaj ga ne bi izkoristila? Sicer že 3 leta zapored govorim, ampak letos je pa reeees.

Ideja, ki se mi je porodila, je nora. To se sedaj sliši, kot da sem se vsega jaz spomnila (pa se nisem, na žalost). Mislim, da je bilo konec avgusta (jap, tako časa nazaj), ko sem začela razmišljati o blogmasu. In če sploh bi koga to zanimalo? Ker, se mi zdi, da je vlogmas veliko bolj atraktiven in zabaven. Ampak, sama rada prebiram (knjižnji molj pač) razne objave in mislim, da se najde še nekdo, ki rad prebira razne objave s skodelico vročega čaja ali čokolade (in to ne mislim na tak zasledovalni način). Po drugi strani pa se mi je zdel super način, da vidim, ali sem sposobna napisati 25 objav v 25 dneh.

Ideja je taka, da se bova prvih 25 dni v decembru družila ob raznih božično obarvanih zapisih. Nekaj bo knjižnih (seveda, saj je konec koncev tole knjižni blog), spet druge pa bodo nekoliko bolj o življenjskem stilu (oziroma lifestyle objave). Da pa narediva vse bolj zabavno in še bolj božično, bom v vsaki objavi delila tudi eno božično pesem. Tvoja naloga pa je, da si jo zavrtiš ob prebiranju blogmasa. Vem, vem, verjetno pričakuješ, da ti bodo božične pesmi začele presedati, ampak se mi zdi, da bodo znale ustvariti super vzdušje ob prebiranju bloga. Ampak, danes ti prepuščam eno tiho prebiranje, jutri pa začneva zares!

Bodi udobno in imej en čarobni december!

Knjižne zbirke

Alice Oseman: HEARSTOPPER

11 oktobra, 202111 oktobra, 2021 Vilin šepet

Končno sem v roke vzela metlico za prah in prišla pobrisati prah s strani, ki je nekoč predstavljala moj knjižnji blog. Dobrodošel nazaj! Kar ne morem verjeti, da je bila moja zadnja objava na blogu avgusta in potem… nič. V tem času sem prebrala kar nekaj odličnih knjig (in nekaj ne tako dobrih), ampak najverjetneje ne bom o vseh napisala mnenja. Sem si pa rekla, da za svojo vrnitev v svet bloganja (mimogrede, to se sliši ful bolj resno kot dejansko, kar počnem – spoiler alert: čakam, da navdih za pisanje pade iz neba in pristane na moji glavi) odprem novo rubriko, ki jo imam na blogu že od samega začetka, pa v njej nisem še nič objavila.

In le s čim bi jo bilo boljše odpreti kot z nečim, v kar sem se zaljubila? (oziroma bi se, če moje srce ne bi bilo oddano… Harryju Potterju). Preden mi zmanjka besed za tole pisemsko blebetanje, bi ti rada priznala, da do letošnjega leta še nisem prebrala risomana. Nikoli. Dokler niso punce v knjižnjem klubu začele hvaliti risomana z naslovom Heartstopper, grafičnega romana, ki me je navdušil (to je kratek povzetek današnje objave).

O ZBIRKI

Gre za sedaj že štiri knjige v zbirki. To je zbirka o ljubezni, prijateljstvu, drugačnosti, sprejemanju svoje drugačnosti in vsem vmes. Glavno vlogo imata Charlie in Nick. Srednješolca, ki se spoprijateljita. Srednješolca, ki se zaljubita. Z vsakim delom ju kot bralec bolj spoznaš in počasi odkrivaš plast za plastjo njuni osebnosti.

Zgodba se začne s Charlijem Springom, ki je pred kratkim priznal šoli, da je istospolno usmerjen. Sicer ima tesen krog prijateljev, a vseeno se nekateri na šoli spravljajo nanj zaradi njegove drugačnosti. Prvi dan novega šolskega leta se usede zraven Nicka Nelsona, priljubljenega fanta na šoli, ki igra rugby.

Kmalu se začneta pogovarjati vsak dan, kar kmalu preraste v druženje. Edino, kar bi lahko uničilo nujno hitro razvijajoče prijateljstvo je dejstvo, da postaja Nick Charlieju vedno bolj všeč, kar ga spravi v manjšo paniko. Dokler se ne izkaže, da mu tudi Nick vrača podobna čustva. Vendar v nasprotju s Charlijem, se Nick ni poglabljal v svojo usmerjenostjo, zato so mu vsa čustva, ki jih goji do Charlija, nekaj novega. In nepričakovanjega.

ZAKAJ MI JE ZBIRKA VŠEČ?

Prvič, ker je drugačna. Okej, nekdo ki je prebral ogromno risomanov, se mogoče ne bi strinjal z mano, ampak zame je risoman nekaj novega. Poleg tega imajo vse štiri knjige v zbirki (vsaj po mojem mnenju) krasne risbe, ki te še bolj spodbudijo k branju.

Drugič...Vsaka knjiga v zbirki predstavlja lahkotno branje, s krasnimi junaki, dokler se bolj ne poglobiš v zgodbo. In tudi zato so mi te knjige tako všeč… ker na lahkotni (in ponavljam, zame novi) način opisujejo tabu teme v današnji družbi (od istospolnosti in spremembe spola do duševnih motenj). Poleg tega v vsaki knjigi glavna junaka (pa tudi njuni prijatelji) bolj odrastejo in se razvijejo.

Kot tretjič, risomani so napisani na zanimiv, lahkotni, zabavni način, zaradi česar bralca res potegnejo k branju, kljub temu, da nosijo veliko bolj pomembna sporočila. Se mi pa zdi, da je vse junake tak način pripovedovanja hitreje obudil k »življenju« in kot bralcu se ti zdi, da bereš o svojih prijateljih.

Četrtič, ker lahko zbirko beremo vsi, ne glede na starost. Zdi se mi primerna tako za gimnazijce in študente, saj se še razvijajo in jim lahko take knjige predstavljajo uteho, kot tudi odraslim, ki si želijo lahkotnega in sproščenega branja. Morda so knjige tudi zato tako priljubljenje med bralci po svetu.

GLAVNI LIK, KI OČARA

Priznam… meni je malenkost bolj všeč Charlie. Ker ima napake, tako kot mi vsi, kar ga naredi pri meni še bolj priljubljenega. Všeč mi je tudi zato, ker kljub težki situaciji v šoli, ne obupa. Ker razume drugačnost. Ker je odličen prijatelj. In nenazadnje, ker ga vso njegovo dojemannje samega sebe naredi izredno človeškega.

KONČNO MNENJE

Pri teh knjigah ne gre za neke hude obrate zgodbe, ki bi te sezuli. Gre za toplino, ki jo ustvarijo romani, za zgodbo, ob kateri se ti zdi, da si del nje in trenutke čiste sreče, ki jih občutiš kot največjo romantično potezo. Sicer so knjige v knjižnji skupnosti izjemno popularne, ampak te vseeno opozarjam, v kolikor jih nisi bral – dogajanje v knjigah si sledi, zato jih ne moreš brati kot samostojna dela. In še za čisti konec… menda na Netflix prihaja tudi serija, zasnovana po risomanih, zato lahko trikrat ugibaš kje bom preživela svoje popoldneve, ko izide.

So pa omenjeni risomani tudi super udobno branje, za pod dekico, s skodelico čaja v rokah in dišečo svečko. Če povem drugače… odlična izbira za jesensko branje.

Za čisti konec me zanima, ali mi predlagaš branje kakega risomana? Namreč, Hearstopper me je tako navdušil, da iščem ideje za naslednje branje risomanov. Vesela bom tvojega predloga.

Se bom potrudila, da ne poniknem z objavami spet za nekaj mesecev.

Se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami!

Berem

Izginuli dekleti

11 junija, 202111 junija, 2021 Vilin šepet

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Izgnanke zaradi krvi, bojevnice zaradi odločitve

1 junija, 20212 junija, 2021 Vilin šepet

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

A House in The Cerulean Sea

16 maja, 202116 maja, 2021 Vilin šepet

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Draga Emmie Blue

29 aprila, 202129 aprila, 2021 Vilin šepet

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

30 marca, 2021 Vilin šepet

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

20 marca, 202120 marca, 2021 Vilin šepet

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.