Berem

Ganljiva zgodba Wish you were here

Včasih, ampak ne pogosto (ker sem zelo trdna oseba), se zgodi, da me kakšna knjiga gane. V jokajočem smislu, da se razumeva. Nazadnje se je to zgodilo z romanco Ob tebi (v izvirniku Me before you) pisateljice Jojo Moyes. Pa sem se knjigi (zavestno) izogibala. No, ena stvar je vodila do druge (nakupa knjige) in tako je omenjena romanca postala ena mojih najljubših – sem nekaj podobnega že omenila na svojem instagram profilu. Mislila sem, da je to ena in edina knjiga, ki me bo ganila (Harry Potter ti ne šteješ, ti si drugo vesolje), potem pa sem v roke dobila – ali bolje rečeno na mojega Kindla – knjigo, o kateri bom danes pisala. Ganila me je podobno kot Ob tebi *spoiler alert*. Pisala bom o knjigi Wish you were here, pisateljice Renee Carlino.

“Different people connect to different parts of our souls.”

Na kratko o knjigi

Zgodba govori o skoraj tridesetletni Charlotte, ki menja službe (in fante) kot po tekočem traku. Zdi se, da se ne more odločiti, kaj bi počela v svojem življenju, zato ima ogromno kvalifikacij, vendar skoraj nobene dokončane. Trenutno dela s svojo najboljšo prijateljico kot natakarica v restavraciji s hitro prehrano. Neke noči pa… spozna Adama, umetnika, ki ji v eni noči spodnese tla pod nogami. Morda se sliši klišejsko, ampak Charlie se zdi, da je Adam njena sorodna duša. Dokler naslednji dan ne doživi hladnega tuša, ko jo Adam (grobo rečeno) vrže iz svojega stanovanja. Razočarana in prizadeta skuša Charlie pozabiti na Adama in nadaljevati s svojim življenjem. Mesece kasneje se odloči, ko neuspešno poskuša pozabiti Adama, da bo odkrila, zakaj se je Adam tistega jutra obnašal tako čudno. Kar odkrije jo šokira in čeprav se odloči, da bo vztrajala, ne ve, da je bil nju konec zapisan v večeru, ko sta se spoznala.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba o ljubezni in življenju

To je knjiga o ljubezni in drugi možnost. A  ni samo neka romanca, ki jo prebereš in pozabiš. Hkrati je tudi zgodba o življenju, o tem, da ga moraš v njem uživati in da se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Knjiga te tudi opomni, da nikogar ne smeš jemati samoumevno. Super opomnik za vse, ki (občasno) pozabimo.

Če si med branjem kratke obnove dobil tisti Ob tebi vajb, ti lahko zatrdim, da sta si knjigi delno podobni (vsaj na prvi pogled), a sta obe posebni in samosvoji. Glavni junaki in življenjske situacije se popolnoma razlikujejo, zato ti lahko zagotovim, da je Wish you were here edinstvena.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

  • govori o ganljivi zgodbi, ki se dotakne še tako trdnega človeka,
  • je pravi vrtiljak čustev; ob knjigi se smeješ in jokaš,
  • hitro berljiva knjiga z junaki, ki so realni (niso nič posebnega, imajo težave tako kot mi vsi in ji skušajo rešiti po svojih najboljših močeh),
  • je zgodba o življenju in iskanju samega sebe,
  • ni tipična romanca in v nekaterih pogledih nima srečnega konca. Je pa realna zgodba z romantičnim pridihom.

“He taught me that one way to give your life meaning is to teach another person how to look within and love.”

Knjigo bi ocenila z čisto petico, vendar me je v prvi polovici motila glavna junakinja. Opisana je bila (in to so ji večkrat poudarili tudi drugi junaki v knjigi) kot lepotica, sama pa je mislila, da ni dovolj dobra. Izpadla je zelo nesamozavestno in nesigurno v svoje odločitve. Motilo me je njeno dojemanje same sebe in če bi lahko, bi segla v knjigo in jo stresla za ramena, zato je knjiga dobila 4,5 zvezdic.

Še vedno pa jo toplo priporočam za branje. In če jo moram opisati z nekaj besedami: ganljiva, življenjska, romantična, zabavna, žalostna, vredna branja.

Aja, če se boš odločil za branje… kakšen paket robčkov je dobrodošel *samo povem* 🙂

“You brightened the darkest time of my life.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Foto: Mladinska knjiga

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Foto: knjigarna Felix

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Foto: Amazon

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Foto: Book Depository

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Foto: knjigarna Felix

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Slika: Amazon

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Slika: AMAZON

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

Slika: Amazon

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Slika: Amazon

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali.  Zgodba sledi šestim junakom in sicer:  pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

1. adventno okence: Romani iz malega mesteca

In je tukaj! Prvo adventno okence točno 28 dni pred Božičem.

Pravila »igre«: Ne skrbi, to ni izziv pri katerem moraš sodelovati in ni nekaj pri čemer boš odkrival toplo vodo. Vesela bom, če boš v odpiranju adventnih okencih našel navdih za branje. Je pa res, da bodo knjige praznično obarvane (tu mi moraš oprostiti, ampak decembra se veselim že od avgusta in že nekaj časa iščem takšne in drugačne knjige, ki so z božično/zimsko tematiko). Vsak teden bom »odprla« eno adventno okence, v katerem se bo skrivala tema, ki se vrti okoli Božiča in praznikov. In to je to. Ti se nato odločiš, ali boš katero knjigo prebral ali ne.

Torej… pa začniva.

1.okence: Knjige, ki se imajo dogajanje postavljeno v majhno mestece

Na splošno imam rada knjige, ki se dogajajo v majhnih mestecih – verjetno zato, ker tudi sama nisem neko multikulti dekle, ki bi hotelo živeti v velemestu (možnost, da bi se vsakodnevno izgubila je ogromna). Se mi pa zdi, da so božični romani, ki se večinsko dogajajo majhnem mestu še toliko, še toliko bolj »cozy« za branje in dajejo občutek povezanosti in čarobnosti.

Wrapped up for christmas (Katlyn Duncan)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Po tem, ko je Angie Martinelli izgubila fanta in stanovanje (in to v enem tednu), ji ne preostane drugega, kot da se iz Califonie preseli nazaj k staršem v malo mestece v Novi Angliji. Ker je odločena, da se ne bo predala brezupu, se zaposli v lokalni trgovini, kjer je delala kot najstnica.

V svojem rodnem mestu spozna tudi Nicka, čednega neznanca, in je skoraj prepričana, da se ji je zopet nasmehnila sreča. Ampak, nečesa Angie ne ve… tudi Nick ima skrivnosti, za katere upa, da jih ne bo nihče izvedel.

Romana sicer še nisem prebrala, je pa na mojem seznamu knjig, ki jih želim prebrati ta mesec. Knjiga je dobila kar nekaj lepih komentarjev, tako da se res veselim, da se je lotim. Sicer obstaja tudi film z istim naslovom, ampak mislim, da ne gre za isto zgodbo.

Mutts and mistletoe (Natalie Cox)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Enaintridesetletna Charlie ni navdušena nad Božičem in kdo bi ji zameril?  Zaradi svoje osebne trenerke jo je zapustil fant, njena mater praznuje Božič s svojim četrtim možem na drugi celini in kot da to ni dovolj, je njeno stanovanje začasno uničeno zaradi plinske eksplozije. Sveže samska, srednje poškodovana in (skoraj) brezdomna se odloči, da bo obiskala svojo sestrično Jez v Devonu, na jugozahodnem delu Anglije. Jez je skrbnica pasjega hotela in no, Charlie ni ravno ljubiteljica psov. Vse kar si želi, je miren in sproščen Božič, po možnosti v družbi starih filmov in enormnih količin čokolade in vina.

Njene sanje o mirnem božiču na angleškem podeželju razblinijo noseča psička Peggy, pasme beagle in ostala pasja družba, za katero skrbi Jez. Ko se Jez nepričakovano odloči, da bo odpotovala na Finsko, Charlie ne preostane drugega kot da vskoči namesto Jez in poskrbi za pasjo druščino.

Tale knjiga je kot nalašč za vse ljubitelje prikupnih, štirinožnih bitij in božiča. Meni je bila poleg očitnega, všeč tudi zaradi humorja – zgodba in dialogi so bili res dobro postavljeni, zato sem med branjem res uživala. Sumim, da bo tole ena moja ljubših božičnih knjig v letošnjem letu. Seveda je svoj »piskerček« pristavil tudi modrooki veterinar *khm khm*.

Christmas at the island (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Na otoku Mure, ki leži nekje med Škotsko in Norveško, se odpira nov hotel. Novopečena mati Flora MacKenzie in njen brat Fintan napenjata vse moči, da bi uredila vse, kar je potrebno do božiča. V hotelski kuhinji pa se splete nepričakovano prijateljstvo med Islo, pridno in delavno dekle, ki je bila natakarica v otoški kavarni. Isla sanja o boljšem življenju, za katerega upam, da ga bo dobila z delom v imenitnem hotelu. Konstantin je mladi kuhar, zaposlen v hotelski kuhinji… hkrati je tudi edini sin vojvode, ki je bil poslan na delo v kuhinjo, da se nauči nekaj o trdem delu, preden podeduje naziv in družinsko premoženje. Na začetku je nekoliko zamerljiv in se ne želi vključiti, nato pa mu otok in hotel prirasteta k srcu. Vendar pa je poleg Božiča v ozračju še kaj drugega kot samo skrivnosti majhnega mesteca…

Prav tako kot Wrapped up for christmas, tudi te knjige nisem prebrala in kdo ve, morda jo bom. Je pa tudi ta roman dobil kar nekaj pozitivnih komentarjev in res zveni kot prijetno in sproščeno branje. Ja ja, vem, da se dogaja na otoku in ne v mestecu… ampak, se mi je vseeno zdelo, da spada na ta seznam. V kolikor si ljubitelj knjig izpod peresa Jenny Colgan, mislim, da tale potem pravi »must read«.

City Baker’s guide to Country Living (Lauren Miller)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie. Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo.

V kolikor nisi hardcore ljubitelj božičnih romanov (saj vem, ne pašejo iste stvari vsem ljudem), mislim, da bi bil tale roman pravi zate. Prisežem, božič je delno omenjen, tako da dobiš z branjem le majhen občutek najlepšega časa v letu. Kaj več si lahko o knjigi prebereš tukaj – je super branje za vse ljubitelje Gilmore girls.

Prvi okenček je odprt in resnično upam, da sem te navdihnila za tvoje naslednje branje – sedaj je pravi čas za zgodbe, polne ljubezni in čarobnosti, saj je tudi mesec tak. Me pa zanima… si že prebral kakšno božično knjigo? Ali imaš morda predlog zame?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

O nekom z imenom Luna

Danes za spremembo ne bo zapisa o knjigi – okej, malce tudi bo, ker sem pač jaz jaz in so knjige del mene (in mojih polic v sobi). Ampak, ne bodo pa osrednja tema. Da narediva malce odmora od knjig (ker dajmo si priznati – tudi še najbolj zagrizen bralec rabi kdaj pa kdaj odpočiti oči), bo danes malce drugačen zapis. Ne bi rada bila predolga z uvodom (ker se zna zgoditi, da bo ta objava že tako ena dolga jara kača), zato ti kar zaupam o čem se bo pisalo danes – če slučajno nisi ugotovil po naslovu. Če me spremljaš na instragramu (ali me poznaš v živo), potem verjetno veš, da imam doma eno prikupno, malo, belo, živahno, razposajeno, grizljajočo, glasno in nadvse puhasto bitje, ki sliši na ime Luna, o kateri bom pisala danes.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Za začetek bi rada povedala, da je bila Luna kupljena z rodovnikom. S fantom sva jo kupila pri eni izmed treh vzrejiteljev maltežanov v Sloveniji (glede na Kinološko zvezo). To ne omenjam, da bi se hvalila, češ »oo, moj pes ima rodovnik«, ampak, da že takoj na začetku razjasnim. Ni nama žal, da sva se odločila za nakup psička pri vzrejitelju, saj je Luna za oba prvi kuža in sem želela videti njene starše, imeti zagotovilo da sta oba zdrava, želela sem spoznati osebo od katere bi potencialno kupila psa. In ne, ne podpiram »masovne proizvodnje psov« (ne vem, kako bi drugače poimenovala), kjer psičko parijo večkrat na leto, imajo vse pse zaprte po kletkah, jih prodajajo brez rodovnika,… Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer se psičko pari ob njeni gonitvi, živijo psi na prostem, oziroma s človekom, niso privezani na verige ali po cele dneve zaprti v bokse. In to sva dobila pri tej gospe, ki je prava ljubiteljica maltežanov. Lepo nama je predstavila pasmo, povabila naju je k sebi domov, da sva si ogledala njene psičke in leglo, ki ga je takrat imela, razložila nama je postopek kupitve psička in nato pridobitve rodovnika. Že takoj sta nama z možem pokazala DNA teste njenih psičkov, tako da sva se res lahko prepričala, da so zdravi. Pokazala sta tudi družinsko drevo vsakega psička in nama tako dokazala, da si niso v sorodu (za rodovniškega psa je pomembno, da starša nista v sorodu v prvih štirih kolenih). Vzrejiteljica je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih crkljala, razvajala, navajala na človeški dotik, jim omogočila tisto prvo socializacijo z drugimi psički. To sem zapisala zato, če se boš morda odločil za nakup psička (oziroma poznaš nekoga, ki se bo), da veš, na kaj moraš biti pozoren.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zakaj se nisva odločila za posvojitev psička? Ker sem želela točno to pasmo in nisem zasledila, da bi bil kakšen maltežan za posvojitev na voljo. Poleg tega imam kar hudo alergijo na mačjo dlako (in zelo verjetno tudi na pasjo), zato sem želela psička, ki je hipoalergen (za vsak slučaj).

Zakaj ravno maltežan?

Moram priznati, da sem jaz navijala za to pasmo, saj se mi že od nekdaj zdi prikupna – ne vem, nekaj je na velikosti psičkov, beli dlaki in veliki, okroglimi in rjavimi očkami, da me vedno znova pritegne. Poleg tega sem želela majhnega psa, ki ne pušča dlake (maltežani ima enojo dlako, ki mu redko izpada). Maltežn je notranji pes, kar pomeni, da je stalno ob/na/pod tvojimi nogami (Luna je dejansko kot senca – če ne bi zapirala vrat za sabo, bi mi sledila še na stranišče). Tudi transport majhnega psa je veliko lažji – čeprav bi o transportu Lune in teh dogodivščinah lahko napisala povsem samostojno objavo, ker *khm khm* je bilo kar nekaj pripetljajev. Všeč mi je, da so maltežani inteligentni in z malo sreče (in veliko volje) jih lahko naučiš skoraj vse. Jaz sicer nisem bila pri vseh svojih poskusih uspešna, ampak Luna zna kar nekaj stvari in to mi povsem zadostuje.

Lunin karakter

No, za gospodično Luno bi lahko rekla, da je prava predstavnica maltežanov. Je igriva, radovedna in ima svoje »žute minute« (beri: nori naokoli kot mala petardica, potem pa samo pade dol). Rada se crklja in ti da kar jasno vedeti, kdaj ji moraš ti po njenem mnenju nameniti pozornost. Kako to izgleda? Tako da, pride čisto do tebe in te začne nepremično gledati. Če je pa slučajno na kavču/postelji, potem pa skoči nate ali pa te s tačko opozori, da jo moraš čohati. Včasih se tudi pred tabo vrže na hrbet. Se mi zdi, da se je hitro navezala na nas – kar je tudi znano za maltežane. Se pa malce boji večjih psov, kar po eni strani čisto razumem – predstavljaj si, da si ti trikilogramsko bitje in proti tebi začne drveti ena ogromna skala. K sreči Luna ni izbirčna in vedno prosi za hrano, ponavadi izkorišča svoje »puppy eyes«. Za maltežane je značilno, da se bojijo samote, zato sem Luno navajala na samoto od čistega začetka, ko sva jo dobila, in sedaj nima težav biti sama. Je pa seveda rajši v družbi z nami.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nega dlake

Maltežan so psički z dolgo dlako. Pika. Kar pomeni za vse lastnike (in bodoče lastnike), da se morajo dobro opremiti in pokupiti praktično pol salona pripomočkov. Malo se šalim, ampak dejstvo je, da potrebuješ kar nekaj glavnikov, da lahko skrbiš na dlako. Ali je potrebno vsakodnevno česanje? Odvisno – mi Luno češemo skoraj vsak dan, če ne drugega, ji očistimo dlako okoli očes. Maltežane naj bi tudi redno kopali. Na tem mestu, bi delila s tabo nekaj, kar mi je zaupala Lunina frizerka in se mi zdi, da se premalo ljudi tega zaveda. Torej… psa ni potrebno umivati na dva/tri/štiri tedne. Zakaj? Njegova koža rabi en mesec, da se ponovno navlaži (pri človeku traja 24 ur), kar pomeni, da prekomerno tuširanje lahko izsuši kožo psičku. Jaz Luno umivam samo, če je res umazana, drugače jo umiva frizerka, ko jo peljem postriči (torej, na 3 mesece). Ali smrdi? Če se ni povaljala v kakšnem kravjem iztrebku (oja, tudi to je že ušpičila) potem ne. Ali lahko maltežana strižeš? Seveda lahko – pri Luni se je to izkazalo za super stvar – dlaka jo manj moti, tako da lahko prosto dirja naokoli. Tudi nega dlake je lažja pri kratki dlaki, da ne omenjam, da ni vozlov (ki so pri dolgi dlaki stalnica, ne glede na to kolikokrat se počeše psa).

Foto: Nika (Vilin šepet)

Življenje z Luno

Okej, reciva bobu bob – življenje s psičkom (pa naj bo majhen/velik/notranji/zunanji/prikupen/mlad star/…) zahteva nekaj odrekanja in prilagajanja. Kdor pričakuje, da se mu življenje ob prihodu psička ne bo spremenilo, se pošteno moti. Hočeš nočeš bo psiček tvoje življenje delno obrnil na glavo (sploh na začetku, ko bo še mladiček in bo spoznaval okolico v katero je prišel). Jaz, na primer, sem prvih nekaj mesecev, vsako prosto minuto preživela z Luno (saj ni sedaj nič drugače, a vseeno jo lahko pustim malce samo), jo učila, vodila na sprehode, jo navajala na naš način življenja. O kakšni kavi s prijateljico sem lahko sanjala. Psiček predstavlja tudi odgovornost in to ogromno. Tu so vsakoletni pregledi pri veterinarju, cepljenja proti steklini, nega dlake, dajanja tablet proti notranjim in zunanjim zajedalcem, nakup hrane, ukvarjanje z kužkom, kupovanje zdravil, ko je bolan in še bi lahko naštevala. Ko me kdo vpraša, kako je imeti psa, si želim, da bi mu lahko rekla, da je vse samo super. Pa ni. Včasih je težko – včasih si utrujen, naveličan, bolan,… pa imaš za sabo še eno malo (ali veliko, odvisno od preference) bitje, ki ga moraš peljati na sprehod/ga nahraniti/se z njim igrati. Če pa me vprašaš, ali je vredno, bi ti rekla ja in še n – kolikokrat ja. Luna mi s svojo ljubeznijo, igrivostjo, zvestobo, zaupanjem in občasnim nagajanjem veliko več da, kot dam jaz verjetno njej. Meni osebno je super imeti nekoga, ki te vedno znova razvedri (ali potegne živec do te mere, da bi najraje zarjul), prisili, da greš ven na zrak, ko bi rajši bral in te z vsakodnevnimi norčijami spravlja v smeh in dobro voljo. Ena stvar, ki jo pa moraš nujno pričakovati, je zgodnje vstajanje – to ti ne uide in po sili razmer postaneš jutranji človek.

Negativne plati imeti maltežana

Foto: Amazon

Hm, jih ni. Okej, ja, verjetno sem pristranska in če se že trudim napisati realno objavo o Luni, potem lahko rečem, da imajo maltežani dve (izredno majhni) pomanjkljivosti. Prva je ta, da so majhni psi v velikem telesu in da res, ampak res radi lajajo. Luna sicer laja še vedno v mejah normale, ampak verjamem, da sosedi niso najbolj navdušeni ob šestih zjutraj, ko Luna že veselo spušča rafale. Druga pomanjkljivost je ta, da so znani po tem, da niso čisti v hiši. Luno sem skoraj eno leto navajala, da vse potrebe opravi zunaj – sedaj spusti le, če se jo res zelo tišči in ne prepoznam pravi čas znakov, s katerimi sporoča, da je res čas za stranišče.

Čestitam, če si prišel do konca objave in najlepša hvala, da si prebral vse! Če sem dala občutek, da sem »crazy dog mom« je to zato, ker sem res. Luno obožujem, kar se najverjetneje opazi tudi v njeni scrkljanosti – ko grem na sprehod z njo, se mala gospodična odloči, da ne bo več hodila in takrat me milo pogleda, naj jo malce nosim. Seveda ji ugodim.

Za čisti konec, pa delim s tabo samo še knjigo, ki je meni zelo pomagala, pri pripravi, socializaciji in vzgoji psička. Govorim o knjigi Dog training revolution od Zaka Georga, ki ima tudi youtube kanal, kjer vse finte tudi pokaže.

Ali bi na vsake toliko še kaj prebral o Luni? Z veseljem še kaj napišem o njej! Mala lumpa mi je zagodla že kar nekaj zabavnih incidentov.

Lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls,  saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Foto: Nika (Vilin šepet)

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’” 

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnicnoč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh.  Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt  – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.