knjigoljubka – Stran 2

A House in The Cerulean Sea

16 maja, 202116 maja, 2021 Vilin šepet

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Draga Emmie Blue

29 aprila, 202129 aprila, 2021 Vilin šepet

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

30 marca, 2021 Vilin šepet

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

20 marca, 202120 marca, 2021 Vilin šepet

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Berem

The Midnight Library

5 februarja, 20215 februarja, 2021 Vilin šepet

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju) prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigi – popolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter sreča Morrigan Vran

17 januarja, 2021 Vilin šepet

Tole objavo pišem iz svojega novega računalnika (zato tudi nekaj časa ni bilo nobenega odziva na blogu). Mimogrede, vem, da te verjetno ne zanima, ampak jaz sem res navdušena nad njim – malo out of topic, pa vseeno.

Nekaj časa nazaj sem iskala knjigo, ki bi bila podobna Harryju Potterju, ampak ne kopija (osebno ne maram, ko sta si dve knjigi zelo podobni). In tako so mi druge knjižne blogarke so omenile knjigo Prekletstvo Morringan Vran, ki naj bi bila primerna za vse ljubitelje HP sveta. Omenjena knjiga je takoj, brez pomisleka in obžalovanja, skočila na moj bralni seznam. Sedaj ko sem knjigo tudi prebrala, se mi zdi edino primerno, da primerjam Harryja in Morrigan. V nadaljevanju lahko izveš, ali je knjiga res podobna Harry Potter knjigam, saj bova z nekaj točkami primerjala obe knjigi.

Glavna junaka

Če Morrigan primerjajo z Harryjem potem je najboljše, da začneva kar tukaj. Oba sta stara enajst let, imata črne lase in sta bolj drobna. Tu pa se njuna podobnost glede zunanjosti konča. Medtem ko ima Harry zelene oči, so Morriganine črne. Sicer oba veljata za zakleta in posebna otroka, a sta posebna vsak na svoj način. Razlika med njima je tudi ta, da je Morrigan le delno sirota (umrla ji je le mati), medtem ko je Harry izgubil oba starša. Res pa je, da sta bolj kot ne prepuščena samemu sebi, saj se sorodniki ne zmenijo zanju. Tako Harryja tudi Morrigan povleče v svet, ki ji do sedaj ni bil znan. Torej, lahko rečeva, da sta si glavna junaka kar podobna. In pa še glavna podobnost – oba lovita zlobna in mogočna čarovnika. Morrigan sem dojemala kot mešanico med Sredo Adam in Alico.

Albus Dumledore vs. Jupiter Sever

Največji čarovnik vseh časov je bil hkrati tudi Harryjev zaveznik in njegov mentor. Bil je star, z dolgo brado, drobnimi očalci in pravi vrelec modrosti, kar verjetno itak že veš. Jupiter Sever, Morriganin mentor in tisti, ki jo je rešil pred gotovo smrtjo, pa je njegovo čisto pravo nasprotje. Ima rdečo brado in lase, je brez očal in nosi vpadljive, ter kričeče obleke. Verjetno je tudi kakšno stoletje mlajši od Dumledorja. Oba sta skrivnostna človeka, ki ne izdata svojih namenom do konca. Tako Albus kot tudi Jupiter uživa kar nekaj ugleda. Jupiter me je malo spominjal na Norega Klobučarja iz Alice v Čudežni deželi, zaradi česar mi je bil noro všeč. Ampak, če pogledava resnici v oči… Albus je samo en in če sva povsem iskrena – ni ga večjega čarovnika od njega (in to je vedel tudi Tisti, ki ga ne smemo imenovati).

Dva magična svetova – ista ali različna?

Edina skupna lastnost obeh magičnih svetov, v katerih se znajdeta Harry in Morringan, je ta, da sta oba posebna, čarobna in nekaj neobičajnega, novega. Harry Potter svet, skupaj z Bradavičarko in Prečno ulico, izpade zelo verjeten, skoraj tak kot naš (če odmisliš leteče avtomobile, govoreče knjige,…). No, Nikdarje pa je pravo nasprotje – je pisan, živahen, poseben in čisto samosvoj. Kot da bi svet v Alici v Čudežni deželi srečal Zaporedje nesrečnih dogodkov. Spominjal me je na svet, ki bi ga na filmska platna sigurno spravil Tim Burton. V bistvu mi je bilo všeč, da sta bil svetova tako različna, sah je zame Harry Potter eden in edin in sem vesela, da je Jessica Townsend ustvarila povsem nov svet za novo generacijo bralcev, ki pa se zelo razlikuje od že vsem zelo poznanega. Sicer sem brala samo prvi del Morrigan Vran (ostali me še čakajo), zato upam, da ne bo v nadaljevanjih postal preveč podoben Harry Potter sceni.

Zgodbi, ki sta si podobni

Obe zgodbi se vrtita okrog dveh posebnih otrok, ki ju lovita dva zlobna in mogočna čarovnika, medtem, ko se morata vsem dokazati, pri tem pa dvomita o sebi in svojih zmožnostih. V obeh knjigah ima pomembno vlogo tudi ljubezen – pa naj bo to med prijatelji, družinskimi člani, znanci, sošolci, ostalimi sorodniki. Na prvi pogled ne bi rekla, da sta si zgodbi kaj prida podobni, ampak če pa malo bolj podrobno bereš, pa najdeš kar nekaj podobnosti. Ali me je to zmotilo? Niti ne. Konec koncev sta si knjigi dokaj nasprotni, je pa res, da imata zelo podobno bistvo.

Ali je Morrigan Vran primerna za vse HP ljubitelje?

Jaz mislim, da je. V kolikor imaš rad fantazijski svet, bo ta knjiga zate super branje. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da ni bila povsem enaka kot Harry Potter, ampak je samosvoja in enako posebna.

Meni je pač Harry Potter nekaj najboljšega (ja, kljub temu da ne spadam več pod mladino) in po mojem mnenju ni knjige, ki bi mu lahko segla do pasu, je pa Morrigan Vran solidno branje, v katerem sem uživala. Sicer sem pogrešala tisto iskrico, ki jo vedno občutim, ko (ponovno) prebiram Harry Potter knjige, vendar če povzamem… Morrigan Vran je pač Morrigan Vran. Upam, da bo za novo generacijo mladih bralcev to, kar je bil Harry Potter zame – samo moj svet, kamor sem z veseljem pobegnila.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

23 decembra, 2020 Vilin šepet

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali. Zgodba sledi šestim junakom in sicer: pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

21 decembra, 2020 Vilin šepet

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

2. adventno okence: Knjige z naslovom, ki je povezan s hrano

12 decembra, 202012 decembra, 2020 Vilin šepet

Čas je za odprtje drugega adventnega okenca. Mimogrede, jaz se še ful veselim Božiča in komaj čakam, da pride (če sem čisto iskrena, odštevam že od avgusta, so don’t judge me). Tema današnjega okenca so knjige, ki imajo v naslovu hrano, oziroma nekaj v povezavi v njo. V tem času se mi zdi, da se veliko več peče in je različnih dobrot, zato sem si rekla, da to vključim tudi v najino odpiranje okenc. Delim pa danes s tabo samo tri knjige, ki jih imam hkrati tudi na svojem bralnem seznamu za december – mogoče ti pridejo prav za kakšna pozna darila *khm, khm* 🙂

Christmas at Little Beach Street Bakery (Jenny Colgan)

Gre za tretjo knjigo v seriji Male obalne pekarne. Polly Waterford obožuje delo v Mali obalni pekarni in najbolj srečna je, ko izdeluje praznične slaščice. Obožuje tudi svojega fanta Huckla in je odločena, da bo ta Božič najboljši do sedaj, a ima življenje ima drugačne načrte…

Ko se Pollyjina najboljša prijateljica Kerensa pojavi s skrivnostjo, ki lahko ogrozi življenje, ki sta ga Polly in Huckle zgradila, se Pollyjina prihodnost zdi negotova. Kljub temu, da jo ponavadi peka kruha in drugih slaščic pomirja, sedaj temu ni tako. Ali bo lahko postavila življenje nazaj na tirnice in imela tako kot vsi Vesel Božič?

Prebrala sem oba dela Male obalne pekarne in priznam, da sta mi bila všeč, gre za tako lahko branje, s prisrčno junakinjo. Poleg tega sem zaradi te knjige dodala na seznam krajev še en kraj, ki bi ga rada nekoč obiskala. Tretjega dela še nisem prebrala, ampak mislim, da ga lahko bereš kot samostojno knjigo.

Cupcakes for Christmas (Kate Hewitt)

Olivia James vodi čajno prodajalno in pekano v Cotswoldu, ter pomaga svojim prijateljem s sanjskimi poročnimi tortami. Medtem ko drugim pomaga najti njihov srečni konec, živi sama in se sprašuje so o svojih odločitvah , medtem ko je preveč svojih stvaritev.

Ko se pojavi Simon Blacklock, postaven neznanec, ki dan za dnem kupuje Olivijine slaščice, Olivia začne sanjati o skupni prihodnosti. Ali se lahko romanca razvije med sladkorjem in moko? In, ali je dovolj pogumna in stopi v ospredje, čeprav je tako dolgo živela v ozadju?

Tako Olivia kot tudi Simon imata skrivnosti, za katere ne želita, da bi jih kdo izvedel. Vendar… čaka ju čaroben Božič, če si bosta dovolila odpreti drug drugemu.

Christmas at Rosie Hopskins’ Sweetshop (Jenny Colgan)

Zadnja na današnjem seznamu je še ena knjiga od Jenny Colgan. Tudi ta knjige predstavlja nadaljevanje knjige Rosie v svetu sladkih pregreh.

Rosie Hopkins se zelo veseli Božiča in mali vasici v Liptonu, ki je pokopana pod debelo snežno odejo. Njena prodajalna sladkarij poka po šivih zaradi vseh sladkornih palic, turškega medu in ostalih sladkih dobrot, ki pričarajo smeh na obraz vsem prebivalcem vasi. Božič namerava preživeti s svojim fantom Stephenom, iz Avstralije pa prihaja tudi njena družina.

Vendar… ko malo skupnost prizadene tragedija, se Rosie zdi, da so vsi njeni načrti splavali po vodi. Ali sploh lahko ostane in se ustali v Liptonu? In, ali je tisto kar je najboljše za prodajalno sladkarij tudi najboljše za Rosie?

Mislim, da tudi pri tej knjigi ni težav, če nisi prebral prvega dela. Jaz se te knjige zelo veselim, saj prvi del prebrala (mislim da) trikrat.

Tako, pa sva prišla do konca še enega seznama. Ali si morda prebral kakšno iz prejšnjega tedna? Jaz sem zaključila z knjigo Wrapped up for Christmas, ki se jo prebrala za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah. Moje mnenje o prebrani knjigi si lahko prebereš na Goodreadsu. Upam, da uživaš v decembru in da prebiraš kakšno dobro knjigo!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

1. adventno okence: Romani iz malega mesteca

4 decembra, 20204 decembra, 2020 Vilin šepet

In je tukaj! Prvo adventno okence točno 28 dni pred Božičem.

Pravila »igre«: Ne skrbi, to ni izziv pri katerem moraš sodelovati in ni nekaj pri čemer boš odkrival toplo vodo. Vesela bom, če boš v odpiranju adventnih okencih našel navdih za branje. Je pa res, da bodo knjige praznično obarvane (tu mi moraš oprostiti, ampak decembra se veselim že od avgusta in že nekaj časa iščem takšne in drugačne knjige, ki so z božično/zimsko tematiko). Vsak teden bom »odprla« eno adventno okence, v katerem se bo skrivala tema, ki se vrti okoli Božiča in praznikov. In to je to. Ti se nato odločiš, ali boš katero knjigo prebral ali ne.

Torej… pa začniva.

1.okence: Knjige, ki se imajo dogajanje postavljeno v majhno mestece

Na splošno imam rada knjige, ki se dogajajo v majhnih mestecih – verjetno zato, ker tudi sama nisem neko multikulti dekle, ki bi hotelo živeti v velemestu (možnost, da bi se vsakodnevno izgubila je ogromna). Se mi pa zdi, da so božični romani, ki se večinsko dogajajo majhnem mestu še toliko, še toliko bolj »cozy« za branje in dajejo občutek povezanosti in čarobnosti.

Wrapped up for christmas (Katlyn Duncan)

Na kratko o knjigi: Po tem, ko je Angie Martinelli izgubila fanta in stanovanje (in to v enem tednu), ji ne preostane drugega, kot da se iz Califonie preseli nazaj k staršem v malo mestece v Novi Angliji. Ker je odločena, da se ne bo predala brezupu, se zaposli v lokalni trgovini, kjer je delala kot najstnica.

V svojem rodnem mestu spozna tudi Nicka, čednega neznanca, in je skoraj prepričana, da se ji je zopet nasmehnila sreča. Ampak, nečesa Angie ne ve… tudi Nick ima skrivnosti, za katere upa, da jih ne bo nihče izvedel.

Romana sicer še nisem prebrala, je pa na mojem seznamu knjig, ki jih želim prebrati ta mesec. Knjiga je dobila kar nekaj lepih komentarjev, tako da se res veselim, da se je lotim. Sicer obstaja tudi film z istim naslovom, ampak mislim, da ne gre za isto zgodbo.

Mutts and mistletoe (Natalie Cox)

Na kratko o knjigi: Enaintridesetletna Charlie ni navdušena nad Božičem in kdo bi ji zameril? Zaradi svoje osebne trenerke jo je zapustil fant, njena mater praznuje Božič s svojim četrtim možem na drugi celini in kot da to ni dovolj, je njeno stanovanje začasno uničeno zaradi plinske eksplozije. Sveže samska, srednje poškodovana in (skoraj) brezdomna se odloči, da bo obiskala svojo sestrično Jez v Devonu, na jugozahodnem delu Anglije. Jez je skrbnica pasjega hotela in no, Charlie ni ravno ljubiteljica psov. Vse kar si želi, je miren in sproščen Božič, po možnosti v družbi starih filmov in enormnih količin čokolade in vina.

Njene sanje o mirnem božiču na angleškem podeželju razblinijo noseča psička Peggy, pasme beagle in ostala pasja družba, za katero skrbi Jez. Ko se Jez nepričakovano odloči, da bo odpotovala na Finsko, Charlie ne preostane drugega kot da vskoči namesto Jez in poskrbi za pasjo druščino.

Tale knjiga je kot nalašč za vse ljubitelje prikupnih, štirinožnih bitij in božiča. Meni je bila poleg očitnega, všeč tudi zaradi humorja – zgodba in dialogi so bili res dobro postavljeni, zato sem med branjem res uživala. Sumim, da bo tole ena moja ljubših božičnih knjig v letošnjem letu. Seveda je svoj »piskerček« pristavil tudi modrooki veterinar *khm khm*.

Christmas at the island (Jenny Colgan)

Na kratko o knjigi: Na otoku Mure, ki leži nekje med Škotsko in Norveško, se odpira nov hotel. Novopečena mati Flora MacKenzie in njen brat Fintan napenjata vse moči, da bi uredila vse, kar je potrebno do božiča. V hotelski kuhinji pa se splete nepričakovano prijateljstvo med Islo, pridno in delavno dekle, ki je bila natakarica v otoški kavarni. Isla sanja o boljšem življenju, za katerega upam, da ga bo dobila z delom v imenitnem hotelu. Konstantin je mladi kuhar, zaposlen v hotelski kuhinji… hkrati je tudi edini sin vojvode, ki je bil poslan na delo v kuhinjo, da se nauči nekaj o trdem delu, preden podeduje naziv in družinsko premoženje. Na začetku je nekoliko zamerljiv in se ne želi vključiti, nato pa mu otok in hotel prirasteta k srcu. Vendar pa je poleg Božiča v ozračju še kaj drugega kot samo skrivnosti majhnega mesteca…

Prav tako kot Wrapped up for christmas, tudi te knjige nisem prebrala in kdo ve, morda jo bom. Je pa tudi ta roman dobil kar nekaj pozitivnih komentarjev in res zveni kot prijetno in sproščeno branje. Ja ja, vem, da se dogaja na otoku in ne v mestecu… ampak, se mi je vseeno zdelo, da spada na ta seznam. V kolikor si ljubitelj knjig izpod peresa Jenny Colgan, mislim, da tale potem pravi »must read«.

City Baker’s guide to Country Living (Lauren Miller)

Na kratko o knjigi: Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie. Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo.

V kolikor nisi hardcore ljubitelj božičnih romanov (saj vem, ne pašejo iste stvari vsem ljudem), mislim, da bi bil tale roman pravi zate. Prisežem, božič je delno omenjen, tako da dobiš z branjem le majhen občutek najlepšega časa v letu. Kaj več si lahko o knjigi prebereš tukaj – je super branje za vse ljubitelje Gilmore girls.

Prvi okenček je odprt in resnično upam, da sem te navdihnila za tvoje naslednje branje – sedaj je pravi čas za zgodbe, polne ljubezni in čarobnosti, saj je tudi mesec tak. Me pa zanima… si že prebral kakšno božično knjigo? Ali imaš morda predlog zame?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!