Pisarije

Blogmas #21: Knjige, ki so me razočarale v 2021

Živjo, bralni prijatelj.

Ločijo nas še 4 dni do Božiča. Če gledam nazaj, se mi zdi, da je december minil v hipu. Danes se vračava nazaj na knjižnje teme. Govorila bova o knjigah, ki so me letos razočarale, oziroma mi niso bile všeč.

Še prej pa… današnjo božično izbranko si zavrti tukaj.

Torej, knjige, ki mi niso bile všeč in bi jih najrajši pozabila so (prosim, ne bodi užaljen, če ti je bila kakšna izmed teh knjig všeč. Gre za moje osebno mnenje, nikjer ni rečeno, da knjiga ni dobra, če mi ni všeč. Tudi jaz nisem užaljena, če kdo ne mara meni ljubih knjig… recimo):

  • Med in Mleko (Rupi Kaur): za to poezijo sem imela, glede na ves pomp, huda pričakovanja. Ko sem jo pa končno prijela v roke, sem bila pa milo rečeno razočarana. Pesmi po mojem niso nič posebnega in so me v bistvu spominjale na opisu slik pod instagram fotografijo.
  • White Fox (Sara Faring): super ideja za knjigo, žal na zelo slab način speljana. Nič v tej knjigi ni štimalo – od likov, do stila pisanja, do poteka zgodbe,…
  • Everywhere you want to be (Christina June): še ena, ki je obljubljala veliko, dostavila pa bolj malo.
  • You send me a letter (Lucy Dawson): za nekoga, ki ima zelo rad trilerje, je bila tale knjiga eno hudo razočaranje. Brez repa in glave.
  • The Witch Doesn’t burn in this one (Amanda Lovelace): zelo na podobna Med in Mleko. Očitno poezija ni zame.
  • Such a fun age (Kiley Reid): veliko drame in malo dogajanja. Se pa hitro bere.
  • The two lives of Lydia Bird (Josie Silver): dolgočasna knjiga, z zelo nezanimivo junakinjo.
  • Ninth House (Leigh Bardugo): te knjige sploh nisem dokončala in po pravici povedano me je kar sram poskusiti s kakšno drugo knjigo te pisateljice.
  • The Girls I’ve been (Tess Sharpe): veliko pompa, ampak na koncu je bilo vse bolj meh. Da o zelo nerealnih sposobnosti najstnice ne govorim.
  • Blood Like Magic (Liselle Sambury): malce nagnusen začetek in neprepričljiv konec. Ima pa knjigo lepo naslovnico.

Tako, to je nabor knjig, ki so me v tem letu pustile hladno (še bolj kot sem po naravi, ja). Me pa zanima… katera knjiga je tebe letos razočarala?

Bodi udobno in imej čarobni december!

Harry Potter svet

Blogmas #14: Harry Potter tag, part 2

Hej, božični prijatelj!

Kar ne morem verjeti, da smo jutri že na polovici decembra. In sedaj bo šlo ekspresno in kar naenkrat bo tukaj Novo leto. Kar je super, ker… pozor, pozor, pozor! Včeraj je uradno izšel napovednik za tretji del Fantastic beasts (klik, klik, če ga še nisi videl) in ugibaj kdo ga je pogledal že vsaj trikrat (*spoiler alert*: jaz in ni me sram priznati). Leto 2022 bo res leto za vse HP navdušence, zato sem se odločila, da za današnji blogmas opravim še en Harry Potter tag. Prvega sem že naredila, najdeš ga tukaj. Kaj naj rečem… Harry Potter (in Magične živali) so moja prva ljubezen in kljub že zrelim letom (*khm khm*) ga obožujem. Če SLUČAJNO nisi fan HP (in/ali Fantastičnih živali), potem ne moreva biti prijatelja. Šalim se (recimo)!

Še preden pa… današnjo božično pesem si začaraš tukaj. Kaj naj rečem… nobena druga ne more biti primerna za danes.

Foto: Nika (Vilin šepet)

*SVEČANO PRISEGAM, DA IMAM NEKAJ ZA BREGOM*

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najbolj všeč?

Isti odgovor kot pri knjigi – Jetnik iz Azkabana. Se ponavljam kot stari čarovniški radio, ampak samo to bom rekla… Sirius Black. Patronus. Najlepši rek Albusa Dumbledorja. Čisto iskreno in nepristransko… film je res super režiseran, da o vseh efektih ne izgubljam besed. Mojstrovina, pač. In kdor si upa trditi drugače, ga bom začarala v krastačo.

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najmanj všeč?

Ja, bo kar isto kot pri knjigi – Ognjeni kelih. Not my cup of tea, hvala lepa. Mislim, vse te Beatle frizure, ki sta jih nosila Harry in Ron, pa junaki turnirja, ki niti slučajno niso ustrezali opisom v knjigi (in moji domišljiji) – ja, vas gledam Cedric, Victor in Fleur. Je bilo pa zabavno gledati Rona, ko je izbiral punco za božični ples. Me je spominjal na mojega brata.

Kateri od Weasleyev ti je najljubši?

Fredgorge… oziroma Fred in George. Dvojčka sta pač dvojčka, njiju moraš imeti rad. Lepo sta popestrila dogajanje v knjigah, poleg tega sta bila po mojem mnenju ena izmed redkih, ki sta se do Harryja obnašala kot do navadnega fanta. In ne, avtorici ne oprostim, da je ubila Freda – s tem ko ga je ubila (in Hedwig, Dobbyja, ter Siriusa) me je zadela v srce.

Ali bi pomagala pri božični okrasitvi v Veliki dvorani na Bradavičarki ali bi skupaj z dvojčkoma zganjala snežene norčije (npr. začarala snežene kepe, da se zaletavajo v Smottanow turban) na dvorišču?

Pomagala okrasiti dvorano – verjetno bi ustanovila odbor za okraševanje v času mojega šolanja na Bradavičarki.

Kateri od zlobnežev ti je najljubši?

Hm… Draco Malfoy. Ker je imel krasen razvoj kot lik v zadnjih delih serije (kapo dol, Rowlingova). Poleg tega je predstavljal pravo nasprotje Harryju. In da ne omenjam, kako je kljub temu, kaj so ga učili celo življenje, na koncu izbral dobro stran.

Ali bi Božič rajši preživela na Bradavičarki ali pri Weasleyevih?

Težko, ker je Bradavičarka moj drugi dom, ampak… dajva reči, da bi Božič vseeno rajši preživela pri Weasleyevih. Vsa odlična hrana, zabavna družba, ogromno ljudi,… a ni to smisel Božiča? Da o udobnosti Jazbine ne govorim.

Najljubše božično darilo, ki bi ti ga poslali prijatelji s sovo?

Niffler, defenitivno. In vem, kdo bi mi ga poslal… Hagrid.

Kateri urok bi na najrajši naučila?

Expecto Patronum – nič ni boljšega kot priklic varuka takrat, ko ga najbolj potrebuješ.

Najljubši Marauder?

Black, Sirius Black. Mimogrede, nimam pojma kako so poimenovani v slovenščini – naj mi kdo pomaga.

Ali bi rajši objela Mrlakenstaina ali šla v kopel s prof. Umbridge?

Objela Voldyja! Prof. Umbridge res ne prenesem in da bi jo mogla še gledati golo? Verjetno bi vpila isto kot Phoebe pri Prijateljih: »moje oči, moje oči!«

Najljubša božična sladkarija?

Karamelni poljubčki, ki brbotajo (to sem si izmislila, nimam pojma če obstaja kaj takega). Okej, čokoladne žabe, ker obožujem čokolado.

Kateri Dumbledore ti je bil ljubši – Richard Farris (prva dva dela) ali Michael Gambon (ostali deli)?

Drugi Dumbledore mi je bil bolj pri srcu – prvi je bil preveč prijazen in premalo preračunljiv. Dumbledore v moji glavi ni bil kot prikupen starček, poln nekih trikov, ampak največji čarovnik in kot tak je pač moral kdaj pa kdaj pokazati svojo temno stran. In, ali lahko samo nekaj… Jude Law kot mladi Dumledore… kapo dol tistemu, ki ga je najel!

Kaj bi spremenila v knjižnji seriji?

Da moj dragi Sirius ne bi umrl… pa Hedwig, Dobby in Fred.

Potovanje na Bradavičarko z vlakom ali letečim avtom?

Vlakom, vedno! Ne maram letečih stvari, če sem jaz notri.

Tvoja idealna božična pojedina v Veliki dvorani?

Uf, uf… okej. Najprej. Paradižnikova juha, ki bi spominjala na vampirjevo kri (notri bi v zeleni in beli barvi plavali vampirski zobje, ki bi bili v resnici testenine – zakuha). Glavna jed: trolova štefani pečenka z volkodlaskimi očesi (v resnici bi bila to jajca) in mravljami (migajoče začimbe). Zraven bi kot priloge ponudili: zmajevo mast (pire krompir v značilni zmajevi barvi), vampirska očesa (na sopari kuhan brokoli s poprom), krvavo omako (brusnična omaka), drobne črvičke (riž), ogromno črne zelenjave, s plesnijo (pečena zelenjava in nič drugega), trolovi žolčni kamni (majhni krofki z dimljeno postrvjo). Za sladico pa: krvavi (jagodni) puding z vilinskim prahom, sladkorne palčke, namočene v trolov smrkelj (čokolado), piškote nedefenirinega izvora, pite z nadevi iz ostankov volkodlaskega želodca (višnjami) in zmajevim ušenim maslom (jabolčna pita) in vampirske kepice (pečena jabolka z orehovim nadevom in obliti z vanilijevo glazuro). Pili bi pa bučni sok.

Harry Potter serija ali Magične živali?

Hm, težko vprašanje, ker Magičnih živali še ni konec in ne vem, kako se bo razpletlo (čeprav lahko sumim, glede na tisto kar vemo iz HP knjig). Poleg tega si res želim, če bi bile tudi tukaj knjige in ne samo screenplayi. Ampak… če bi pred parimi leti rekla HP in vedno HP, je danes malo drugače. Magične živali mi vedno bolj priraščajo k srcu – prvi del je bil bolj meh, ampak v drugem sem pa res začutila tisti HP občutek. Da ne omenjam, da je Newt moj fictional love in da komaj čakam pomlad 2022.

S kom bi odšla na božični ples v času Turnirja?

Verjetno bi celotni ples zamudila, ker bi v knjižnici brala knjige. Ali pa zunaj lovila kakšne magične živali. Če bi pa se po nekem slučaju že spravila… bi šla z Deanom. Ker je prijazen in ker bi s tem naredila prostor Harryju pri Ginny. Ni za kaj, kolega.

Mislim, da bo za danes dovolj vprašanj, čeprav bi jaz lahko odgovarjala še in še. Lahko naredim tudi part 3 in pa seveda… z največjim veseljem naredim podobni tag tudi za Fantastic Beasts.

Me pa zanima… ali bi ti rajši objem Mrlakensteina ali se šel kopati s prof. Dolores Umbridge?

*VRAGOLIJA OPRAVLJENA*

Bodi udobno in imej čarobni december!

*opomba: vprašanja sem povzela iz več tagov, zato ne vem, kdo je originalen avtor le – teh. Vsa vprašanja, vezana na čarovniški Božič, so plod moje domišljije.

Pisarije

Blogmas #11, #12 in #13: O petardah, stvareh, ki naredijo božično vzdušje in receptih za božične piškote

Pozdravljen ponovno, božični prijatelj!

Morda si se med vikendom spraševal, kje sta zapisa za blogmas (sploh, ker sem tako glasno opevala, da bom vsak dan nekaj objavila) in naj te potolažim… nisem odnehala (in me niti ne mika, brez morebitnih skrbi), sem si pa nabirala moči za novi (tudi delovni) teden. Dejstvo je, da blogmas (oziroma kakršnokoli decembrsko udejstvovanje) zahteva kar nekaj časa in organizacije in bova kar rekla bobu bob… povozil me je čas. In izredna volja do branja knjig, gledanja božičnih filmov, postavljanja jelke, poslušanja božičnih pesmi in druženja s prijatelji/družino. Ampak! Danes je nov teden, začenjava sveža in spočita. Med vikendom sem pridno spisala 2 objavi (ha, nisem popolnoma pozabila ma blogmas), katere boš lahko v nadaljevanju prebral. Za današnji blogmas pa sem pripravila nekaj sladkega – s tabo delim (ni za kaj) 2 recepta za božične piškote, ki jih pripravljamo vsako leto.

Še prej pa… današnjo božično – glasbeno izbranko najdeš tukaj. Pa naj bo danes samo ena, da se ne boš prenajedel božičnih pesmi.

BLOGMAS #11: Reci ne petardam!

V petek pozno popoldne sem šla z Luno in sestro na sprehod. Nič hudega sluteč hodimo po ulicah (ker je ob pol petih že temno, hodimo tam, kjer je osvetljeno – predvsem za to, da vidim, če Luna kaj nese v gobček), se pogovarjamo, ko nekaj metrov pred nami skupina mladih fantov spusti petardo. In nato še eno. Direktno pred nami. Luna takoj v bran in nenormalni lajež (to je neka fora maltežanov – če zaznajo nevarnost bodo lajali na polno). In skupaj z njo še celo območje psov, kjer smo se sprehajale. Začela je hitreje hoditi in če je ne bi imela na povodcu, bi mi verjetno kam zbezljala. Torej… skupina mladih nadobudnežev gre mimo nas, Luna še vedno na polno laja, kljub vsem mojim »vse je ok, Luna. Nič lajat, nič ni hudega.« Nikakor je nisem umirila. Ko gre skupina mimo naju s sestro, zaslišim, da se nekaj fantov med njimi (verjetno jih je bilo kakih 8) smeji in se na splošno super počutijo, medtem ko so psi lajali v zboru. In ta njihov odnos me je pogrel. Pa dajva razčistit najprej eno stvar… sama nisem za metanje petard v tem času, je pa res, da se v vse skupaj nisem vmešavala dokler nisem sama postala skrbnica živali. Ampak… zaradi njihove ignorance (so nas opazili, ker smo bili pred metom oddaljeni nekaj metrov – razen če so vsi slabovidni), sem jim zabrusila, naj tega ne počnejo več, ker prvič: bi lahko ranili sebe (ali naju s sestro) in kot drugič: so prestrašili mojega psa in še vse ostale. In oni mimo, kot da ni nič. K sreči je Luna hitro pozabila na dogodek, saj je doma že po svoje razgrajala, meni pa je dalo misliti. Stric ima psičko, ki se na smrt boji vsakih pokov in se trese kot šiba na vodi, če kaj okoli nje poka. Zaradi tega imajo vsak december kar nekaj težav, saj se ubožica ne pomiri kar tako.

In če že imam blog, ga lahko kdaj pa kdaj uporabim tudi za širjenje vesti o takšnih »problematikah« (in ne, nimam se za Supermana). Vsako leto vidim enih in drugačnih načinov, ki bi ljudi spodbudili k prenehanju uporabe pirotehnike. Sicer se mi zdi, da je vsako leto tega manj (kar je super) ampak, dokler bo nekje še en pes/mačka, ki se bo ob poku tresel kot šiba na vodi, je tega še vedno preveč. Recimo ne petardam – za našo varnost in varnost tistih, za katere smo odgovorni (v tem primeru živali). Pokanje nekaterim izmed njih predstavlja res velik stres in ne vidim pointa v tem, da za nekaj minut pokanja, žival trpi še nekaj ur. Prihajajoče praznike lahko preživimo na toliko bolj prijaznih načinov.

BLOGMAS #12: Stvari, ki naredijo vzdušje še bolj christmassy

Lahko bi napisala božično vzdušje, ampak nisem. Ker lahko.

Včeraj je bil za moje pojme en tak popoln decembrski dan. Zjutraj smo odšli s fantom in mojo družino na Kum… kjer je ogromno snega. Ne samo, da je bil sončen dan (v kotlini pa megla), vse okoli nas je izgledalo kot iz neke zasnežene pravljice. Na vrhu smo si privoščili tudi domač čaj in topel zavitek (po naše štrudelj). Sestra je vzela tudi sanke, tako da sta se potem z mami sanjkali nazaj proti dolini. Zvečer smo postavili tudi božično drevesce, seveda ni šlo brez božičnih pesmi. Vsako leto imamo pravo jelko in tako smo jo šli v soboto dopoldne iskati v trgovino. Ne vem… nekaj je na iskanju popoldnega božičnega drevesca in potem le – tega pritovoriti domov. Pekli smo tudi rogljičke, ki so napolnili kuhinjo in dnevno sobo z omamnim vonjem. In vse skupaj mi je dalo idejo za tole objavo.

Stvari, ki meni naredijo december še bolj božičen, so:

  • Branje božičnih romanov (the more, the merrier),
  • poslušanje božičnih pesmi na repeat,
  • nošenje božičnih puloverjev (tekom let se jih je nabralo kar nekaj, seveda bom pa vesela še kakšnega *khm khm, namig za Božička*),
  • postavljanje smrekice,
  • tople in mehke nogavice,
  • zakurjena kaminska peč,
  • topla odeja in Luna, ki leži na njej (in s tem tudi na meni, ker sem zavita v odejo),
  •  pitje toplih napitkov (moja preferenca sta čaj in vroča čokolada),
  • peka in glodanje božičnih piškotov,
  • druženje s prijatelji,
  • gledanje božičnih lučk,
  • nakupovanje in zavijanje daril,
  • Harry Potter maraton in
  • božični filmi.

Katere stvari pa tebi pričarajo božično vzdušje?

BLOGMAS #13: Recepta za božične piškote in medenjake iz shrambe gospe Božiček

Kmalu bo napočil čas, ko nas bo obiskal drugi dobri mož in seveda moramo njemu in njegovim jelenčkom pripraviti kaj za pod zob, saj bodo tisto noč zelo pridni. In le kako jih boljše pogostiti, kot z domačimi piškoti? Zato delim s tabo danes 2 recepta za pripravo božičnih piškotov. Mimogrede, peka je moja strast in oba recepta sta avtorska.

Prvi recept: Temno – božični piškoti s cimetom in belo obrobo

Božične piškote si boste pričarali z:

  • 100 g kokosovega sladkorja
  • 200 g jogurtovega masla
  • 300 g pirine moke
  • 1 paketka vanilijevega sladkorja
  • 1 jajce
  • Naribano lupinico 1 pomaranče
  • ½ čajne žličke pecilnega praška
  • 15 g kakava
  • 1 čajno žličko cimeta
  • *vse sestavine lahko zamenjate z navadnimi

Čaranje piškotov:

  • Penasto umešaj maslo (ki naj bo na sobni temperaturi) in sladkor, ter vanilijev sladkor.
  • Zmesi dodaj jajce in ponovno zmešaj.
  • Nato dodaj naribano lupino pomaranče (ne pozabite dobro oprati pomarančo), kakav in cimet.
  • Na koncu dodaj še presejano moko in pecilni prašek.
  • Testo za piškote postavi v hladilnik za vsaj 2 uri (jaz imam testo v hladilniku po navadi 2,5 uri)
  • Predlagam, da v tem času nekaj poješ, da ti želodec, zaradi vseh prijetnih vonjav, ne bo nagajal med peko piškotov.
  • Po 2 urah vzemi testo iz hladilnika in ga stresite na pomokano površino.
  • Testo razvaljaj na debelino cca. 0,5 cm.
  • Z modelčki (če se le da, naj bodo božični) odtisni piškote in jih postavi na pekač, ki si ga predhodno obložil s peki papirjem.  Pazi le, da ne bodo preveč blizu skupaj, saj se med peko še nekoliko razlezejo.
  • Pecite na 190 (predhodno segreta pečica) stopinj celzija, 10 – 15 minut, odvisno od moči pečice.
  • Ko so pečeni, jih postavi na rešetko, da se nekoliko ohladijo.
  • Sledi moj najljubši del – okraševanje! Sama si delo olajšam tako, da kupim belo barvo od dr. Oetker – ja. Seveda lahko narediš tudi svojo sladkorno glazuro. Lahko polovico piškotov potopite v čokolado. Na hrbtno stran lahko namažete malo marelične marmelade in »zlepite« 2 piškotka skupaj. Možnosti je res ogromno, zato izkoristite svojo ustvarjalno žilico. Meni je pač ta z belo obroko ali posutim mletim sladkornjem najboljša.
Foto: Nika (Vilin šepet)

2. recept: Medenjaki

Sama naravnost o b o ž u j e m medenjake in še vedno se spominjam, kako dišeči so bili medenjaki moje babice na božičnih kosilih, ki sta jih gostila z dedkom.

Ker imam rada tradicijo in običaje, sem se odločila, da ponovno obudim recept moje babice za medenjake.

Potreboval boš:

  • 2 jajci
  • 400 g pirine (ali navadne) moke
  • 150 g mletih orehov
  • 170 g sladkorja v prahu
  • 1 vanilijev sladkor
  • 160 g jogurtovega (ali navadnega) masla
  • 2 ČŽ pecilnega praška
  • 170 g medu (po izbiri, jaz sem uporabila cvetličnega) – med mora biti tekoč in ohlajen
  • 1 ČŽ ruma
  • Začimbe: cimet, ingver, muškatni orešček – naredite to po okusu (jaz sem naredila tako mešanico: 3 ČŽ cimeta, 1 ČŽ ingverja in ½ ČŽ muškatnega oreščka)

Priprava medenjakov:

Opomba: segrejte pečico na 200 stopinj celzija + nekaj pojej, da te medenjaki ne bodo preveč dražili

  • Penasto zmešaj maslo, sladkor in vanilijev sladkor.
  • Dodaj jajca in rum, ter ponovno zmešaj.
  • Dodaj med in dobro zmešaj v homogeno zmes.
  • Vrzi v lonec še začimbe in ponovno mešaj.
  • Na koncu dodaj še presejano moko, mlete orehe in pecilni prašek. Vse dobro zmešaj in postavite na hladno za vsaj 2 uri.
  • Opomba: masa za medenjake bo zelo lepljiva, ampak ni ne skrbite, takšna mora biti 🙂
  • Po 2 urah vzemi maso iz hladilnika in oblikuj piškote – jaz sem naredila tako, da sem vzela 1 ČŽ mase, jo oblikovala v kroglico in jo postavila na pekač, obložen s peki papirjem. Lahko pa uporabiš tudi različne modelčke z božičnimi motivi.
  • Peci na 200 stopinj celzija, največ 15 minut (jaz sem jih 13 minut). Ko so pečeni, jih vzemi iz pekača in postavi na rešetko (na kateri je peki papir), da se nekoliko ohladijo.
  • Hraniš jih v zaprti škatli, da ne izgubijo mehkobe, saj ostanejo mehki nekaj dni. A glede na izkušnje v moji družini, te medenjaki ne dočakajo starosti nekaj dni, haha.
Foto: Nika (Vilin šepet)

Upam, da se boš lotil priprave peke in da ti bosta recepta všeč 🙂

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #8: (P)ostani pozitivček

Živjo, božični prijatelj! Dobrodošel nazaj (pozdrav pa tak, kot da se ne bi vsak dan srečevala na blogu). Upam, da preživljaš čim bolj miren december in da si že vsaj enkrat najedel božičnih piškotov (ali slaščic – moj favorit so pač piškoti, oziroma karkoli piškotastega). Z blogmasom bova danes zajadrala v čisto druge vode, daleč stran od knjig, saj ti bom predstavila en super izdelek. Zakaj? Ker se mi zdi pomembno, da podpremo ustvarjalce, ki so to zaslužijo.

Še prej pa… današnjo božično izbranko najdeš tukaj. Malo radijske klasike ne škodi, kajne? 🙂

Bliža čas največjega obdarovanja v letu (vsaj pri večini) in zbiram ideje za darila za svoje najbližje, skoraj manično iščem ideje in podtalno sprašujem naokoli. Saj veš… da me ne pokoplje čas. Ena izmed super idej za darilo za naše najmlajše je interaktivni dnevnik Postani pozitivček.

O DNEVNIKU

Dnevnik je primeren za otroke in mladostnike (čeprav priznam, da bi ga najrajši izpolnjevala tudi sama). Preko interaktivnih strani v dnevniku in zabavnih nalog, se otroci učijo hvaležnosti in ljubezni do sebe. Hkrati pa dnevnik spodbuja k otrokovemu razvoju in poglobitev vase.

Začetek dnevnika

Dnevnik se začne s prijaznim pozdravom in stranmi, kjer otrok napiše svoje podatke. Že na prvi strani dnevnik spodbudi otroka, da razmisli o svojih petih dobrih lastnosti in jih tudi zapiše. Nadaljuje se s krasnim seznanom razlogov za kaj vse smo lahko hvaležni (in mislim, da bi morali tale seznam kdaj pa kdaj prebrati tudi malo večji otroci – odrasli, op.a.).

Sredina dnevnika

Otrok lahko z dnevnikom na tedenski ravni spremlja svoje počutje, kaj novega se je v tednu naučil, za kaj je hvaležen, kakšne ima cilje za naslednji teden,… Dnevnik je namreč letni, z vsemi meseci in tedni. Na koncu vsakega meseca je tudi kratek pregled, kamor lahko otrok zapiše po čem si bo zapomnil dotični mesec, kako je skrbel zase in za ostale okoli sebe, s katerim športom se je ukvarjal,… Meni so v oči padle vaje hvaležnosti, ki so prav tako napisane ob koncu vsakega meseca in se razlikujejo po mesecih. Tako dobi otrok vsak mesec nove vaje za hvaležnost.

Konec dnevnika

Na zadnjih straneh lahko otroci izpolnijo podatke o svojem rojstnem dnevu, ki ga praznujejo v letu, ko so pisali v dnevnik, skupaj s polji za slike in vprašanji o praznovanju rojstnega dne.  Čisto na koncu dnevnik vsebuje tudi mini foto album, kamor lahko otroci nalepijo fotografije ali pa sami kaj narišejo.

KAJ MI JE BILO PRI DNEVNIKU VŠEČ?

  • Celoten koncept dnevnika – všeč mi je, da dnevnik otroke nekaj uči, hkrati pa jih spodbuja k ustvarjanju.
  • Design, saj je po mojem dnevnik res oblikovan, je barvit in poln malih sličic. Mislim, da ga prikupne slikice naredijo še bolj atraktivnega.
  • Barvitost.
  • Reki, ki se skrivajo na straneh dnevnika.
  • Kakovost dnevnika – strani v dnevniku so iz tršega papirja, kar pomeni, da lahko otrok piše z izbranim nalivnikom/svinčnikom, pa se ne bo nič videla na drugi strani.

ZA KONEC…

Avtorici dnevnika sta mladi, diplomirani pedagoginji kar pomeni, da je dnevnik res narejen strokovno. Poleg tega gre za slovenski izdelek in mislim, da je potrebno sploh v tem času podpreti mlade slovenske ustvarjalce. In še misel: sama že vse življenje zapisujem razna stvari v zvezke/dnevnika. Prav zabavno mi jih je potem, po nekaj letih ponovno prebirati. Kar hočem povedati je, da dnevnik poleg vseh nalog hvaležnosti in učenja, nosi tudi spomine in mislim, da se bodo otroci prav zabavali ko ga ponovno odprli po x letih.

Več o dnevniku si lahko pogledaš na FB strani postani pozitivček ali na IG strani postani_pozitivcek.

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #7: Bookish Naughty or Nice Tag

Počasi (po polžje) se bližamo koncu prvi polovici decembra in zakaj mora tako hitro teči čas? December pride vsako leto takooo počasi, mine pa nenormalno hitro. Mislim, saj v prvi polovici še nekako izgleda počasi, ampak v drugi pa mine v sekundi.

Foto: pexels

Ponovno živjo, božični prijatelj!

Danes že naslov sam po sebi pove, o čem bo tekla tipkovnica. Sem želela izbrati (Se domisliti) ustrezni prevod, ampak mi ni nič prikupnega padlo na pamet, zato sem pustila kar originalnega. Na hitro: preko različnih vprašanj, bova odkrila ali spadam v skupino pridnih ali porednih knjigoljubcev. Hm, verjetno bi bilo boljše tale vprašalnik narediti po Božiču,…*nervozni smeh* (saj veš, previdnost je lepa čednost – to sem si izmislila, čeprav zame kar velja).

Še preden nadaljuješ z objavo, klikni tukaj, da vidiš katera je današnja božična izbranka. Torej…

Dobila si ARC in nisi podala mnenja

Hm… nisem še dobila ARCa, vsaj ne da bi se spomnila. Kar je še dobro, ker se moj bralni seznam tudi brez tega povsem uspešno veča. Mimogrede, arc je kratica iz angleške besedne zveze advansed reading copy in v bistvu pomeni, da nekateri bralci (in blogerji) dobijo kopijo knjige še pred izidom.

Imaš manj kot 60 % povratnih ocen na Netgalleyu.

Sploh nisem na Netgalleyu (v zadregi priznam). Zaradi prvih dveh vprašanj, se sprašujem, kak knjižni bloger sploh sem. Ampak… na Netgalleyu sem bila morda 1 teden, preden sem si zbrisala profil. Ker, še enkrat, moj bralni seznam se tudi brez tega povsem fino veča. Mimogrede, če morda ne veš… Netgalley je platforma, kjer lahko dobiš v digitalni obliki knjige, ki še niso izšle.

Si ocenila knjigo na Goodreadsu in obljubila, da boš celo recenzijo napisala na blog (in potem nisi)

Uf… kriva. Na začetku sem pri vsaki prebrani knjigi na Goodreadus obljubljala razširjeno objavo na blogu, ki pa ni nikoli ugledala luč sveta. Enostavno preveč hitro prebiram knjige, da bi lahko sproti pisala mnenja. Tako da sem se odločila, da na blog vključim zgolj knjige, ki so mi bile všeč/so me navdušile.

Si naredila »uhelj« na stranici knjige.

Ne, pa saj nisem barbar! Okej, saj s tem ni nič narobe, ampak ponavadi delam knjigo kot s svetim bitjem in prav predstavljam si, kako javka in joče: »Nika, nekaj, cuka in boli me.« Saj drugače sem čisto normalna, hvala lepa.

Ponesreči si polila po knjigi.

Oja… in zaradi tega mi je še danes hudo. Ampak v mojem svetu spadata pitje čaja in branje skupaj in te nesreče je treba vzeti v zakup. Je pa teh nesreč manj odkar imam bralnik.

Nisi dokončala knjige v tem letu.

Res je. Če mi knjiga ne paše, jo rajši predčasno zaključim, kot da se z njo mučim. Kot zaprisežen bralec se izogibam bralnemu mrku (ki ga povzroči tudi nezanimiva knjiga po lastni oceni in me je letos vseeno dobil v kremlje) kot vampir česna.

Kupila si knjigo, ker je bila lepa in ne ker si jo želela prebrati.

Ne, ne kupujem knjig, če me pritegne vsebina (ker imam tudi brez tega prostorsko stisko). So me izkušnje z lepimi naslovnicami, ampak ne zanimivo vsebino, izučile. Knjige, ki jih kupim, tudi preberem… sledi kot prej.

Brala si v času, ko bi morala početi kaj drugega (na primer: se učiti/delati za šolo, oziroma faks)

Ja. In na tej točki niti nima smisla zanikati, ker me vsi domači dobro poznajo.

Si zgrešila svoj Goodreads cilj prebranih knjig.

Ne, predčasno sem ga dosegla. Zahvala gre pa predvsem knjižnjemu klubu in ostalih bralnim aktivnostim skozi leto. Če ga ne bi mogla doseči, bi si znižala cilj prebranih knjig. Ker rajši znižam pričakovanja, kot pa ne dokončam.

Sposodila si si knjigo in je nisi vrnila.

Ne, ker si knjige redko sposojam. Recimo, pred parimi dnevi sem si bila prvič po nevem koliko časa (parih let, verjetno) v knjižnici.

Nisi se držala prepovedi kupovanja knjig.

Te prepovedi si niti ne bom postavljala, ker vem, da se je ne bi držala.

Začela si pisati recenzijo in ker je nisi dokončala, si pozabila o čem se je šla knjiga.

Imam kar dober spomin, zato bi rekla, da ne? Je pa res, da se je že zgodilo, da sem pozabila napisati celozno recenzijo. Ker… življenje pač.

Pisala si po knjigi, ki si jo brala.

Ja, ampak z dovoljenjem. V sklopu knjižne verige sem jo lahko pisala v knjigo. Če pa izvzamem to, nisem še nikoli v nobeno knjigo pisala (razen v knjige za maturo, ampak spet, ker sem lahko).

Končala si knjigo in je nisi dodala na Goodreads.

Ne. Ker sem pač kontrol frik in moram imeti vse urejeno (tudi Goodreads), predvsem za to, da vidim, katere knjige sem že prebrala in kako sem jih ocenila.

Tako, prebila sva se do konca “zasliševanja”. Glede na odgovore, bi rekla, da sem v sivem območju… nisem ne pridna, ne poredna. Oziroma, če bi sama sebe ocenila (in to povsem razsodno in nepristransko), bi rekla da sem nadvse priden in vzoren bralec (Božiček še ni nosil *wink wink*).

Kaj pa ti? V katero skupino misliš, da spadaš?

Bodi udobno in imej čarobni december.

*Vprašanja sem zasledila pri knjižnji blogerki Jenniely – klik, klik. Mislim, da je ona avtorica le – tega.

Pisarije

Blogmas #5: Predlogi za božična branja

Pozdravljen, božični prijatelj!

In tukaj je blogmas številka 5. Če sem čisto iskrena, sem kar ponosna, da blogmas zaenkrat brez večjih ovir teče (bomo vidli, če bom še vedno tako navdušena ob koncu). Mimogrede, včeraj smo z bratom in sestro postavljali lučke zunaj hiše (skratka, okrasili smo okolico) in vmes se mi je konstantno pela božična pesem, ki je klasika med božičnimi pesmimi. Vsaj zame.

Današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

Danes sem zate izbrala nekaj knjižnjih predlogov za najbolj praznična branja. Verjamem, da je takšnih in drugačnih predlogov že ogromno, ampak vseeno upam, da boš s pomočjo današnje objave našel navdih za naslednja branja. So pa knjige razdeljene po žanrih, z željo da pokrijem čim več bralnih okusov (in spišem solidno dolgo objavo, haha).

Middle grade AKA mladinske knjige

Mislim, da sem ravno v včerajšnji objavi omenila, da se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami. Po mojem prinesejo tak udoben, domač občutek, poleg tega nimajo zahtevnega jezika (kar je pomembno, sploh če bereš v tujem jeziku). Vse na današnjem seznamu imajo tudi ščepec fantazije in bolj božično od tega ne more biti. Bodi čim bolj chrismassy in to.

Nooks & Crannies (Jessica Lawson)

Za tole priznam, da je še nisem prebrala, sem pa slišala nekaj pohval, zaradi česar je tudi romala na moj tbr (to moram prebrati) seznam. Knjiga govori o Tabithi Crum, deklici z bujno domišljijo in ljubeznijo do misterijev. Na svetu nima niti enega prijatelja, če odštejeva miško po imenu Pemberley, s katero si deli tudi podstrešno sobo. Nekega dne prejme skrivnostno povabilo v podeželjsko in bogato vilo, kjer naj bi strašilo. Ko prispe, ugotovi, da bo v vili poleg nje stanovalo še 5 drugih otrok, ki prav tako ne vedo, zakaj so bili povabljeni. Ampak, kmalu po njihovem prihodu se razkrije skrivnost – skrivnost, ki jim za vedno spremeni življenje. Mislim, kaj je boljšega kot Božič, pomešan s malce strašljivosti?

Christmas Dinners of Souls (Ross Montgomery)

V jedilnici Soul kolidža je na Božični večer temno in osamljeno. 11 – letni Lewis, ki dela v kuhinji, je pomagal pripraviti sila nenavadni obrok, ki je narejen iz samih nenavadnih sestavin, sestavil pa ga je skrivnosti chef. In nato… prispejo gostje, za katere se izkaže, da so vsi bivši štrudentje. Po nekaj spitih steklenicah vina in govorjenju, vse utihne, saj prispe dekan kolidža. Na tem nenavadnem srečanju skrivnega kluba se kmalu izkaže, da je to klub vseh, ki prezirajo otroke, toplino, srečo in nasplošno Božič. Udeleženci med sabo prav tekmujejo, kdo bo imel boljšo zgodbo, zakaj ne prenese Božiča. To ni knjiga o toplini in domačnosti, pač pa je to strašna, šokantna in krvi željna alternativa praničnega veselja. Mogoče malce nanavadna izbira za ljubitelja Božiča (mene), ampak… dajmo se malo prestrašiti.

Greenglass House (Kate Milford)

Za tole sem slišala same pohvale, vendar je (tako kot nobene iz današnjega seznama) nisem prebrala. Zgodba govori o 12 – letnem Milu, ki živi v Zeleno –  stekleni hiši (moj prevod, ne me napasti), je posvojen in si želi preživeti udoben in sproščen Božič. Ampak, na neko ledeno noč se oglasi zvonec. Ki zvoni in zvoni. Kmalu Milov dom preplavijo čudni in skrivnosti gostje, ki so povezani z njegovim domom. Ko eden izmed gostov izgine, se Milo in Meddy, kuharjeva hči, odločita razvozlati mrežo skrivnosti o hiši in nenazadnje tudi o sebi.

Na ta seznam bi dodala še Winterhouse (Ben Guterson) o kateri sem pisala včeraj. In samo za kratko infomacijo… čisto nenamerno vse knjige delujejo malce strašno, v resnici nisem Grinch, ki ne mara Božiča.

Romance

Obljubim, da tale seznam ne bo vseboval strašnih knjig.

The Christmas Bookshop (Jenny Colgan)

Knjiga govori o Carmen, ki izgubi službo in se za nobeno ceno ne želi preseliti k svoji popolni sestri Sofii, ki ima popolno življenje v Edinburgu s popolnimi otroci in popolnim možem. Prav tako pa si tudi Sofia ne želi, da bi Carmen prišla k njej, saj je vedno sarkastična in težavna. Ampak… Sofia pričakuje dojenčka, poleg tega želi več časa preživeti s svojimi otroci in ima stranko, ki potrebuje pomoč v njegovi knjigarni. Zato povabi Carmen, saj misli, da bo to vsem pomagalo. Carmen je vržena v vsakodnevna opravila za starega gospoda McCredieja v njegovi starodavni knjigarni. Ali lahko uporabi svoje spodobnosti in vrne knjigarni čar, ter s tem poskrbi, da se bodo ljudje ustavili, kjub temu, da si povezana z glavno ulico? Ali lahko izbere med dvema fantoma? In, ali po zgladila odnose z najpomembnejšimi ljudmi v njenem življenju: njeno družino? Knjigarna in Božič… rabim še kaj dodati?

The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss)

34 – letna Kate Turner ne mara zvez. Niti ne gre za to, da živi v majhen angleškem mestecu in le – ta nima veliko izbire, pač pa ji je povsem zadosti njena služba, kjer dela kot oblikovalka. Po službi peče slaščice za svojega starega prijatelja Matta, ki je lastnik kavarne. Ampak… njena najboljša prijateljica ima drugačne načrte in jo prijavi v agencijo za zmenke, v želji, da ji najdejo ljubezen pred prazniki. 23 dni pred Božičem. 12 zmenkov z 12 moškimi. Saj ji bo uspelo najti sorodno dušo… kajne? Izkaže pa se, da je vsak zmenek slabši od prejšnjega, zaradi česar se mora Kate opomniti, da se včasih ljubezen pojavi, ko jo najmanj pričakuješ. Knjiga je bila izbrana tudi za knjigo meseca v knjižnem klubu Klub dobrih knjig in če želiš, se nam lahko pridružiš pri skupinskem branju.

A Crosss – Country Christmas (Courtney Walsh)

Lauren Richmond ni navdušena nad Božičem. Zaradi česar redko obišče svojo družino za praznike.  Poleg tega ima v tem času polno dela. Ta december pa njen brat in njegova žena pričakujeta dojenčka, zato je Lauren prisiljena v obisk. Domov potuje z bratovim prijateljem Willom, ki se izkaže za Laurino veliko simpatijo iz otroštva. In sedaj, je z njim obstala na poti, namesto, da bi odšla na letalo. Ona je vsa organizirana, on pa spontan in spogledljiv. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On ji želi dokazati nasprotno. Tale knjiga mi deluje kot res eno res cozy branje in komaj čakam, da zabijem nos vanjo (kar pomeni, da jo začnem brati. Zaenkrat se še ne tepem s knjigami po obrazu).

Trilerji

Če nisi ljubitelj romanc ali fantazijskih knjig, ne skrbi, imam pravi predlog zate. Sicer se izbran triler ne dogaja med božičnim časom, se pa dogaja pozimi. Roman nosi naslov The unwanted guest (Shari Lapena), več o knjigi pa si lahko prebereš tukaj.

Tako, čestitam, če si se uspel prebiti do konca tele jare kače. Se bereva jutri.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Roman za plažo

In… smo nazaj! Z zapisi, da se razumeva. Junija sem se odločila, da si vzamem en krajši odmor od pisanja bloga (prevsem zato, ker je moje branje nekoliko bolj počasno kot običajno). Pa čisto iskreno – pisanje ene objave mi vzame kar nekaj časa (da knjigo dejansko preberem, si zapišem kaj želim povedati, si označim, kaj mi je bilo všeč in kaj ne, poslikam knjigo, spišem dejansko objavo in jo uredim, ter končno objavim). Se ne pritožujem, daleč od tega, ampak kdaj pa kdaj si paše vzeti malo pavze – tudi od hobija.

Julijski bralni izkupiček je bil bolj skop, saj sem uspela prebrati samo 4 knjige, pa še to sem eno začela v juniju, ena izmed njih pa je bila tudi risoman. Kljub temu, da nisem prebrala veliko knjig, so pa bile le – te po mojem mnenju super, raznolike in zanimive. Ena izmed njih je tudi Roman za plažo (v originalu Beach read) od Emily Henry o katerem ti bom pisala danes. En mali spoilerček – knjiga mi je bila všeč, me je pa motila ena stvar, vendar več o tem v nadaljevanju.

Foto: Nika (Vilin šepet)

NA KRATKO O KNJIGI

January, sicer uspešni pisateljici romanc, se podre svet. Ne samo, da je pred pisalno blokado, pred kratkim ji je nepričakovano umrl oče in zapustil jo je fant. Strta in razočarana se preseli v hišo ob morju, ki ji jo zapustil oče, kjer je živel s svojo ljubico o kateri January ni vedela ničesar do njegove smrti. Zaradi tega se izkaže, da je njen največji navdih za romance (njena starša) ena velika laž. Ker se želi hiše po hitrem postopku znebiti, se odloči, da jo bo med poletjem izpraznila in prodala. Prvo noč, ki jo preživi v hiši, ugotovi, da je njen sosed z Augustus Everett, priznan pisatelj leposlovja. Medtem ko January piše o srečnih koncih, on v svojih romanih pobije vse junake. Zdi se, da jima ni nič skupno, razen ustvarjalne krize, v katero sta oba zapadla. Nekega večera pa beseda nanese besedo in tako sprejmeta stavo s katero upata, da se bosta rešila blokade – January bo napisala sodobni roman, Augustus pa nekaj zabavnega. In pri tem se nihče od njiju ne bo zaljubil. Pika.

MOJI VTISI O KNJIGI

Roman predstavlja lahkotno branje, primerno za na plažo (hint: če morda še nisi bil na dopustu, dragi bralec, in iščeš knjige, ki bi ti ga krajšale, je tale odlična izbira). Čuti se kemija med junakoma, zgodba lepo teče, poleg tega mi je bilo všeč, kako se vsak od njiju v življenju sreča z določenimi ovirami. Celoten koncept ljubimca iz sovražnikov (čeprav – sovražnika bi morala dati v narekovaje) je super zasnovan in prehod od tekmecov do prijateljev se mi je zdel res super.

Všeč mi je bilo tudi, da je pisateljica podrobno opisala potek pisanja, s čim se avtorji srečujejo, kako se lotijo pisanja knjige, koliko besed napišejo na dan,…

Ampak (včasih pač pride ampak) nekaj moram omeniti… knjigo sem imela ogledano že pred izzidom v slovenščini, saj jo je kar nekaj tujih booktuberjev omenjalo v svojih videih. Prepričalo me je to, da je bila vsem všeč in so jo vsi priporočali. Okej, ne vsi, ampak tisti, ki sem jih gledala. Res sem imela velika pričakovanja in ko sem knjigo končno dobila v roke, sem jo začela brati že isti dan. Pa me je po prvih nekaj straneh nekaj zmotilo, da sem že skoraj odložila knjigo, vendar sem jo vseeno prebrala do konca, saj me je sama zgodba res pritegnila. Kaj me je zmotilo? Dve stvari – prevod in veliko nepotrebnih scen v knjigi. Pa druga niti ni bila tako moteča, ampak dajmo se za trenutek ustvariti pri prevodu. Kot nekdo, ki bere večinoma angleške knjige, sem bila nad prevodom razočarana. V knjigi je bil en kup nelogičnih in nepovezanih stavkov, dialog med junaki se mi je zdel rahlo prisiljen. In za to ni kriva sama knjiga in njena vsebina, ampak prevod, za katerega sem obetala več.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti res toplo priporočam. Če si en velik mood reader, potem je ravno pravšnja za vroče, poletne dni. Junakinja skozi zgodbo lepo sprejme, kaj ji je življenje vrglo in čeprav se je na trenutke obnašala kot razvajen otrok, mi je bilo všeč, kako je na koncu sprejela očetova dejanja in posledično tudi materina. Kemija med glavnima junakoma je občutna – pisateljica ju je res lepo povezala.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami (od petih) – priznam, najprej sem jo mislila oceniti z manj, vendar sem si rekla, da zaradi slabšega (vendar še vedno solidnega) prevoda ne smem narediti krivice drugače čisto super knjigi.

Mimogrede – v kolikor želiš knjigo kupiti, jo lahko kupiš tukaj in uporabiš 15 % popust s kodo NIKA15.

Imej eno lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami.

Berem

Izgnanke zaradi krvi, bojevnice zaradi odločitve

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

A House in The Cerulean Sea

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.