knjiga – Vilin šepet

Dama in gospod (odvisno kdo bere) prvič po šestih mesecih stopa na oder (aka kao knjižni blog oziroma blog oziroma wannabe nekaj pač) nihče drug kot nekdo, ki je rekel, da bo sedaj pa RES več objavljal (jaz). To leto… je nekaj čisto drugega. Kam je šel čas? A ne končujemo predzadnjega meseca? Iskreno, ne vem, kaj sem v tem letu počela. Oziroma vem, pa ne povem (ker so to moje stvari, hvala lepa). Ampak! Ampak, dragi moj bralec, ki si po pomoti zašel na to objavo… končno sem nazaj. In to s pravo pravcato recenzijo. Kaj pa to?!

Še prej pa… v tem mesecu sem dobila vprašanje, če tudi letos pripravljam kaj posebnega za december. V smislu nekega blogmasa ali kaj podobnega. Ha ha ha, haliveš? Jok brate, odpade. Nič kaj takega se ne bo dogajalo. Letos želim ta čarobni čas (ki ga, mimogrede, obožujem) preživeti stran od tipkovnice in stresiranja ali sploh kdo bere, kakšne vsebine naj pripravim, itd., itd. Mogoče (ampak res MOGOČE) se potrudim in spišem vsaj objavo o svojih najljubših knjigah v tem letu. Ali nekaj takega, kaj pa vem. Morda se sprašuješ zakaj ne bo letos soustvarjanja na blogerski sceni? Ker se mi ne da! Eto, zato. In zato, ker pripravljam 2 povsem novi stvari (»pripravljam« se sliši kot nekaj, kar imam že zorganizirano, vse domenjeno,… pa sem še čisto na začetku). Ena izmed njih bo del tudi tega nesrečnega bloga, druga pa bo neodvisna od tega. Tako… sedaj veš, da ne počivam na lovorikah svojega predanega pisanja, ampak imam dejansko imam življenje, ki ga moram živeti in furati (pa hranit psa). Konec objave. Hvala.

Hecam se! Preden greš si preberi še kratko recenzijo o eni izmed redkih knjih, ki mi je bila letos zelo všeč (glede na to, da sem prebrala 50+ knjig in so mi bile všeč morda kakšne 3 knjige, imam očitno resen problem. Morda sem se preveč brezglavo podala v tole knjižno sceno, misleč, da bom imela nekaj ur na dan, ki jih bom namenila branju. Ha ha, joke on me.)

O KNJIGI

Mika Moon je čarovnica. Zelo nenavadna, a simpatična, prijazna, pozitivna in topla čarovnica, ki ima povsem slučajno tudi svoj kanal, kjer se samo PRETVARJA, da je čarovnica in izvaja prave pravcate trike (in pri tem ni nobenemu jasno, kdo je v resnici). V svojem življenju ni imela stabilnosti. Zaradi neuspelega uroke njenih prednic, sedaj čarovnice ne morejo imeti otrok. Če pa jih že imajo, kmalu po njihovem rojstvu umrejo in otroci postanejo sirote. Tako je Miko vzgajala sama vodja čarovniške skupnosti Primrose, ki pa ni bila vedno prisotna, zaradi česar so Miko bolj kot ne vzgajale najete varuške in guvernante (večini se niti ni sanjalo, da je Mika čarovnica).

Eno izmed mnogih pravil, ki jih ima Primrose, je, da se čarovnice zaradi varnosti ne smejo družiti in obiskovati. Še huje, živeti pod isto streho! Tako Mika ostale čarovnice njene skupnosti sreča samo vsaki tretji četrtek tretjega meseca. Mikinemu osamljenemu življenju družbo delajo simpatična zlata prinašalka, ribnik s koi ribami, njeni videji in magija. Zaradi njenih video vsebin dobi Mika nenavadno ponudbo za delo, ki jo pritegne. Miko želijo v Nikogaršnji Hiši (moj prevod, ne dejanski) najeti kot učiteljico za tri mlade čarovnice, ki še ne znajo obvladovati svoje magije in katerih posvojiteljica je vedno odsotna. Ampak, saj ni mogoče, da bi čarovnice živele pod isto streho, kajne? Mika z mešanimi občutki sprejme delo in se preseli na podeželje v hišo, polno nenavadnih, a ljubeznivih ljudi. Štrene ji meša le godrnjav knjižničar Jamie, a vse kaže, da je prvič v njenem življenju našla dom. Pa ga je res?

MOJI VTISI

Nekaj, kar naredi to knjigo tako udobno za branje in simpatično, je sigurno pester nabor junakov. Mika je kot sveža sapica, ki razburka nekoliko rutinsko življenje prebivalcev Nikogaršnje hiše. Še celo čemeren in nejevoljen (a ljubeč in prijazen) knjižničar se omehča nad njenim iskrivim nasmehom in simpatičnostjo. Tudi drugi člani gospodinjska – upokojeni igralec Ian, njegov mož Ken in skrbnica Lucy razvijejo posebnos vez z Miko. Roman je napisan na lahkoten način in čeprav ima tudi temne podtone (zapuščenost, odraščanje brez staršev) tega kot bralec zaradi načina pripovedovanja ne občutiš.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem našla po naključju in tako sem vesela, da sem jo! Sicer nisem imela visokih pričakovanj (čeprav ja, sem sucker za čarovniške zgodbe in grumpy glavne junake), saj avtorice nisem poznala. Z veseljem ti lahko poročam, da me je knjiga prevzela že v prvih nekaj poglavjih in z vsako prebrano vrstico sem se še bolj zaljubila v zgodbo in junake. Ker sem bolj hladna po srcu, sem bila vesela, da romanca ni bila osrednja nit romana, ampak je bila le pika na i (jaz osebno bi povsem uživala ob branju tudi, če bi pisateljica »pozabila« nanjo). Po mojem skromnem mnenju je najboljši del knjige to, da je Mika prvič v življenju našla mesto pod soncem in to pri ljudeh, ki točno vedo, kaj je. Celo več… zamaje temelje njene čarovniške skupnosti, ki je več desetletij živela z določenimi prepričanji. Tri mlade čarovnice prinesejo knjigi še večjo mero simpatičnostjo. Za konec pa takole… če si slučajno prebral The House in the Cerulean Sea in ti je bila všeč (tako kot meni, čestitam imaš dober okus za knjige), potem mislim, da s tole knjigo ne moreš zgrešiti. Lahko bi rekla, da je neka mešanica omenjene knjige in Practical magic. Skratka, čista petica.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!*

*mogoče bi morala spremeniti odzdrav, ker glede na mojo frekvenco pisanja ima tale »kmalu« zelo širok pojem.

Berem

Mož z imenom Ove

6 maja, 20226 maja, 2022 Vilin šepet

Po nekaj mesečni odsotnosti in nekaj vprašanjih, ali sem prenehala z blogom (ne, nisem), sem prišla pobristi prah iz kotička na internetu, ki naj bi bil moj blog. Juhu za tistih nekaj, ki pridno zahajate sem. Šalo na stran… tole leto se je pri meni začelo res pestro. Trenutno začenjamo peti mesec v letu – po eni strani se mi zdi, kot da se leto vleče kot jara kača, po drugi strani mi pa dnevi čisto prehitro letijo. Dogaja se veliko in še več se bo. Kar zna biti občasno zastrašujoče (in anksiozno, ne bom lagala *nervozni smeh*), ampak, hej, vsaj ni dolgčas.

V času blogmasa mi je nekaj ljudi napisalo, da so jim bile všeč predvsem objave, kjer sem dala več sebe notri. Menda je bilo zanimivo brati o mojih mislih, kaj imam rada (in česa ne), o Luni,… skratka, o vsem kar niso knjige. In čeprav vem, da bloganje izumira (komu se pa da brati, če ima na voljo n – koliko video vsebin?), sem se odločila da bo v tem letu (oziroma pol leta, glede na koledar) več vsebin, ki ne bodo primarno povezane s knjigami. Seveda ostajajo dobre stare recenzije in objave povezane s knjigami, ker mi je ime Nika in so knjige zame lajf. Bom pa vse skupaj začinila z drugimi objavami – kakšnimi pa naj ostane skrivnost (v resnici nimam pojma in bi rada najprej naredila eno konkretno možgansko nevihto. Sej veš brainstorm… ja, okej…). Pa brez skrbi, ne bom izlivala svoje duše, ker je a). nimam* in ker b). te čisto nič ne brigajo moje najgloblje skrivnosti.

Ali se bo tale nesrečni in zapuščeni blog spremenil v bolj lifestyle blog? Ne, bo kar lepo še vedno knjižnji blog, ker nimam tako razburljivega življenja in potrebe da bi le – tega v mikrodelcih delila s svetom in ker ti ne mislim pametovati o tem kaj je kul in kaj ne. Se mi pa zdi, da bo zabavno brati o nečem drugem, kot le o knjigah (pa čeprav imam o njih veliko za povedati!). Vseeno pa bom prvo objavo v letu dvatisočdvaindvajset namenila recenziji knjige, ki me je navdušila (zaenkrat je to edina v tem letu) do te mere, da o njej še danes razmičljam. Čeprav sem jo prebrala januarja.

Če me spremljaš od začetka (to je skoraj dve leti odkar imam tale blog), potem veš, da sem navdušena nad Fredrikom Backmanom, tako kot polovica sveta. Njegova Britt – Marie še danes ostaja ena mojih najljubših knjig. Sem pa v januarju prebrala Mož z imenom Ove, ki sem se mu nekoliko izogibala v prepričanju, da ta knjiga ni zame. Napaka! Uživala sem od prve pa do zadnje strani, knjiga me je ganila in nasmejala,… skratka, z eno besedo navdušila (*spoiler alert*).

O KNJIGI

Pa začniva od začetka (če po nekem slučaju, še nisi prebral omenjene knjige sledi kratka obnova). Ove je star prdec, ki vsako jutro obhodi sosesko in teži sosedom, če ne parkirajo pravilno (po njegovem). Ima trda načela, ki se jih drži kot pijanec plota, strogo rutino in malo potrpljenja. Sosesi se mu bolj kot ne izogibajo in ga pustijo v svojem godrnjanju. Vendar… za njegovo sitno pojavo se skriva žalostna zgodba. Ove se začne počasi odpirati šele, ko se v hišo, zraven njegove, vseli mlada družina. Ko pri vselitvi podrejo njegov poštni nabiralnih, se začne ganljiva pripoved o zanemarjeni mački, nepričakovanih prijateljstvih in medsebojni pomoči.

MOJI VTISI

Pisatelj me s svojimi deli zaenkrat še ni razočaral. Res, da vseh še nisem prebrala in res, da so mi nekatera bolj všeč kot druga (kar je čisto normalno), me njegovov stil pisanja vsakokrat znova prepriča. Njegovi junaki so mi pisani na kožo – všeč mi je, da jih naredi ravno prav posebne, a hkrati tako domače, da se ti zdi, da bereš o nekom, ki ga poznaš. In Ove ni nič drugačen.

Knjige, kjer situacije glavnega junaka spremenijo, da se začne odpirati/odraščati/spreminjati na bolje so my cup of tea. Všeč mi je sporočilo, ki ga knjiga nosi – ne glede na starost in dogodke v življenju, vsak lahko najde srečo in sprejetost. Prav tako je Ove odličen primer človeka, katerega je življenje izostrilo, a je vseeno v svojem bistvu topel in prijazen. Hkrati nam pisatelj sporoča: ne sodi knjige po platnici. Metafora, da ne bo pomote.

Če je Ove stari godrnjač, je na novo priseljena družina njegovo pravo nasprtoje. So prijazni, odprti, a nekoliko vsiljivo. Vendar ravno dovolj, da Oveja izbezajo iz njegove lupine. Za konec naj povem, da je vse, kar sem pričakovala. Seveda brez solz ni šlo.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti toplo priporočam, ne glede na tvojo bralno preferenco. Knjiga je napisana na način, da te kar vleče k branju. Je idealno ravnovesje med veselimi/srečnimi n tragičnimi/žalostnimi trenutki. Defenitivno je to knjiga, ki jo bom še prijela v roke. In upam, da navduši tudi tebe, v kolikor jo boš prebral.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*v resnici imam dušo in sem čisto prijazna oseba (op.a.).

Berem

The Night Circus

3 novembra, 2021 Vilin šepet

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Izginuli dekleti

11 junija, 202111 junija, 2021 Vilin šepet

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

24 novembra, 202024 novembra, 2020 Vilin šepet

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

7 novembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls, saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’”

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

31 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnic – noč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

22 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Berem

The last story of Mina Lee

17 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti. Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Bralni triki, ko ti branje ne steče

15 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Jaz sem tisto dekle, ki si z branjem krajša čas na vlaku. Ki bere na mestnem avtobusu. Ki poseže po knjigi, ko čaka v čakalnici pri zdravniku ali ko čaka prijateljico na pijači. Knjiga je moja stalna sopotnica (in včasih si želim, da bi imela tisto čarobno torbico od Hermione kamor bi lahko spravila na stotine knjig).

Branje me sprošča in mi ostri misli. Naravnost obožujem, kadar najdem knjigo ki me tako pritegne, da je ne morem odložiti in samo nestrpno obračam liste. Kadar berem vstopim v svet, ki je čisto moj.

Vendar… kar nekaj znancev mi je reklo, da ne morejo brati. Da jih knjige ne potegnejo. Zato sem se jaz, zaprisežena knjigožerka in knjigoljubka, odločila, da spišem nekaj »trikcev« za lažji ponovni začetek branja, ki so pomagali meni kadar sem se znašla pred bralnim zidom. Ne skrbi, ne bo nobenega indijanskega plesanja okoli ognja in petja hvalnic mati naravi. Niti ne bova odkrivala kvantne fizike, vseeno pa upam, da ti bo objava koristila – v kolikor se kdaj pa kdaj tudi ti znajdeš pred bralno blokado.

#1: Ne dajaj si (pre)visokih ciljev

Že res, da obstajajo ljudje, ki v enem mesecu preberejo tudi po 20 knjig, ampak nikar se ne primerjaj z njimi, ker boš že v štartu brez pravega zagona in poguma. Število prebranih knjig prilagodi sebi in svojemu načinu življenja (seveda moraš v zakup vzeti tudi študij/službo/skrb za psa/čiščenje mačjega stranišča/pospravljanje stanovanje/socialno življenje/fiziološke potrebe/otroke/in tako naprej). Najhuje je, če misliš da moraš loviti nek rok za prebrano knjigo – v tem primeru res ne moreš uživati v tistem, kar ti knjiga lahko da.

#2: Knjigo imej vidnem mestu

Tako se ti ne bo treba izmišljevati izgovorov, da si knjigo založil, pozabil v avtu/torbici/avtobusu/postelji. Jaz imam knjigo vedno na dosegu roke in vidnega polja – ampak bolj zato, da jo lahko hitro pograbim, ko me prime želja po branju (kar se ponavadi zgodi v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo). Tudi branje je veliko lažje, če bereš vsaj dan po malo, kot pa z nekaj dnevnimi pavzami – tako težje pozabiš kaj se je v knjigi zgodilo, kdo nastopa, o čem se knjiga sploh gre,…

#3: Izberi žanr, ki ti je pisan na kožo

Najhuje je brati nekaj, kar ti ne potegne. Verjemi, vem. Če mi nekdo ponudi neko zgodovinsko romanco, bi tudi jaz zamenjala hobi (pa ne da je omenjeni žanr zanič – sploh ne, samo jaz sem se ga z večletnim branjem naveličala). Razmisli, kakšne knjige najbolj ustrezajo tvoji osebnosti – romantične, s prikupnimi liki? Ali misliš, da bi ti bili bolj pri srcu kompleksni liki s temačno in skrivnostno zgodbo? Sicer meni, da je lažje začeti brati nekoliko lažje knjige, ki nimajo kompleksnih junakov, zapletenega jezika in medsebojnega odnosa. Seveda, če ti srce poželi lahko posežeš tudi po klasikah. Kar želim povedati je – beri tisto, kar želiš in ti izgleda zanimivo. Delim pa s tabo tudi nekaj knjig, ki so po mojem mnenje idealne za bralne začetke:

Sophie Kinsella: Moje ne tako popolno življenje
Beth O’leary: Sostanovalca in/ali Zamenjava
Fredrik Backam: Tu je bila Britt – Marie
Rosie Walsch: Moški, ki ni poklical
Virginie Grimaldi: Ljubezen se skriva v majhnih stvareh

#4: Beri v jeziku, ki ti ne dela preglavic

Pa naj bo to slovenščina, angleščina, grščina, turščina ali pa kitajščina. Ni važno. Važno je, da v branju uživaš in ne razmišljaš o vsaki besedi kaj pomeni. Tudi ni smisel branja v tujem jeziku, da mrzlično iščeš v ponsovem slovarju pomen – če se ti dogaja to, potem je boljše, da bereš v materinskem jeziku.

#5: Ustvari prijetno in sproščeno okolje

Veliko ljudi ne mara hrupa okoli sebe kadar imajo knjigo v rokah. Zato je zelo pomembno, da si ustvariš okolje, v katerem si dovolj sproščen, da te okolica ne moti. Imeti moraš tudi dovolj svetlobe, da sploh vidiš na papir. Vzemi še kak mehak povšter, udobno dekico, skodelico toplega čaja (ali kave, če misliš da rabiš pri branju tovrstno poživilo), ter dišečo svečko in you’re ready to go. Verjetno me bo marsikdo zaradi tega grdo gledal, ampak – izklopi televizijo in internet – častna, bralna izkušnja bo še boljša brez motečih dejavnikov.

#6: Pridruži se knjižni skupnosti

Tako boš na tekočem s knjižnimi novostmi in knjižnimi recenzijami. Na raznih knjižnih blogih lahko najdeš predloge za branje in iskrena mnenja o knjigah, ki ti lahko pomagajo pri odločitvi. Sledi profilom, ki ustrezajo tvojemu bralnemu okusu in videl boš, da se na neki knjiži polici skriva tudi knjiga zate. S tem podpreš tudi njihovo delo in njihov trud, kar se mi zdi super, saj ima veliko knjižnih blogov super predloge in objave.

#7: Obišči knjigarne

Tam najdeš ogromno izbiro knjig in prodajalke znajo super svetovati glede nakupa. Tudi vonj novih knjig ima poseben čar in če nisi pazljiv te vse skupaj lahko zasvoji. Poleg tega pa – v nekaterih knjigarnah najdeš tudi skodelice za čaj (in po mojem pojmu je to win – win kombinacija).

#8: Naredi seznam

Sama naravnost obožujem sezame! Ni boljšega občutka kot črtati iz seznama opravila ali doseže cilje. Na začetku sem tudi sama imela seznam knjig, ki sem jih želela prebrati – sedaj se pa kup knjig, ki čakajo, da jih preberem, veča in sploh ne rabim seznama. Poleg tega lahko s seznamom slediš koliko knjig si že uspel prebrati in grem stavit, da ti manjšanje seznama da nek zagon za naprej.

Tako, to je nekaj trikcev k katerimi se lahko olajšaš branje, oziroma poskrbiš, da branje steče. Nikar pa te objave ne jemlji preveč resno – ne rabiš sedaj iskati po hiši najljubšo sobo za branje, kupovati mehke deke ali kuhati na litre čaja. Važno je, da primeš v roko knjigo in preprosto uživaš, ko te posrka v svoj svet.

Ali poznaš tudi ti kak trik, ki ti pomaga, kadar imaš bralno blokado? Zaupaj mi ga!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!