fantazija – Vilin šepet

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

A House in The Cerulean Sea

16 maja, 202116 maja, 2021 Vilin šepet

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

24 novembra, 202024 novembra, 2020 Vilin šepet

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!