dobra knjiga – Vilin šepet

Živjo, dobrodošel v novi blogmas!

Končno je zapadlo malo snega (čeprav se je pri nas že skoraj stopil). Verjetno nisi opazil, ampak včeraj mi ni uspelo sestaviti objave – življenje pač – zato te danes čakata kar 2. Okej, malce pretiravam… v bistvu bom samo dve objavi združila.

Dan #9: Decembrski tbr

Najprej ti bom na hitro predstavila decembrski tbr (to be read seznam, oziroma po naše: to moram prebrati). Vem, vem, da je prva tretjina meseca skoraj za nami, ampak sem želela zraven še poslikati knjige… ki jih pa do danes še nisem prejela. Ene miljonkrat sem že omenila, da sem mood reader, kar pomeni, da berem glede na moje trenutno razpoloženje. Letošnje leto sem začela z mesečnim seznamom, ki je ustrezal predvsem izzivom v knjižnjem klubu, ampak sem ugotovila, da tako ne morem brati, čeprav obožujem sezname. Nato sem se odločila, da bom brala glede na trenutni navdih, ampak tudi to ni dolgo pilo vode, predvsem zato, ker nisem imela navdiha. In tako sem se odločila, da ostanem pri svojem ljubem seznamu, ampak ga naredim glede na trenutni navdih.

December je zame čas, ko berem predvsem knjige z decembrsko tematiko – pa naj bo to najbolj pocukrana romanca ali pa kakšna dobra fantazija. Res si dam duška, ker je to le en mesec na leto in če sem čisto iskrena mi prav paše brati bolj lahkotne, živahne knjige.

Prvo božično izbranko si zavrtiš tukaj.

Torej, v zadnjem mesecu v tem letu imam namen prebrati:

The Girls I’ve Been (Tess Sharpe). Za tole priznam, da se mi vleče že od decembra, končati pa jo želim za enega izmed bralnih izzivov pri bingu kriminalk.
The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss). Ta knjiga je mesečna izbranka pri knjižnjemu klubu.
A Cross – Country Christmas (Courtney Walsh). Samo tole bom rekla… lepa naslovnica.
The Secrets of Winterhouse (Ben Guterson). Gre za drugi del v trilogiji in ker me je prva knjiga tako navdušila sem komaj čakača, da se lotim še drugega (in tretjega) dela.

Ta mesec je bralni seznam nekoliko krajši, saj se decembra veliko dogaja in če sem čisto iskrena, ne bi celega preživela v knjigah. Bom pa verjetno posegla še po kakšni knjigi, čisto po navdihu.

Dan #10: Recenzija knjige Under the Whispering door (T. J. Klune)

Drugo božično izbranko najdeš tukaj.

Spomladi sem prebrala The House in the Cerulean Sea izpod peresna T. J. Kluna in bila, bilo rečeno, navdušena. Zato sem komaj čakala, da jeseni izzide njegova nova knjiga, ki nosi naslov Under The Whispering Door in o kateri bom pisala danes.

O KNJIGI

V knjigi na začetku spoznamo Wallace – a Price – a, odvetnika, ki je partner v eni izmed odvetniških firm. Nima nobenega sočutja do sočloveka in ga niti ne zanima, kaj si drugi mislijo o njemu. Mene je nekoliko spominjal na Scrooge – a iz Dickinsonove Božične pesmi. V drugem poglavju (in to ni kvarljivec!) Wallace umre in na lastnem pogrebu spozna Mei, dekle ki ima magične lastnosti in ga lahko vidi. Odpelje ga k mlademu Hugu, ki vodi majhno čajnico in pomaga dušam prečkati v onostranstvo. Ko Wallace prispe v nenavadno čajnico, vidi, da je to povsem drugačna stavba, kot jo je bil navajen. Na trenutke me je spominjala na Jazbino, dom od Weasleyev. Tam spozna tudi simpatičnega Nelsona, duha Hugotovega dedka in Apolla, psa, ki je prav tako duh. Wallace se kot nekdo, ki je celo življenje delal s podatki, težko sprijazni s smrtjo in nekaj časa celo zanika, da je resnično mrtev. Bolj, ko se zgodba odvija, bolj se tudi Wallace odpre in prvič v svojem življenju (vsaj posmrtnem) začne resnično živeti. Hkrati tudi uvidi, kaj je v življenju tisto kar je resnično pomembno.

MOJI VTISI O KNJIGI

Gledano iz dogajanja lahko rečem, da se zgodba odvija počasi. Ni hudih obratov, ki bi te pretresli, visi pa v zraku napesto zaradi t.i. Managerja, ki je Hugov šef in predstavlja neko kozmično bistvo, ki vlada v posmrtnem življenju. Vseeno je knjiga čudovito napisana, polna humorja in čudovitih metafor. Avtor je ponovno presenetil z zelo všečnimi junaki, ki ti kmalu prirastejo k srcu (da, tudi večno zateženi Wallace). Kaj naj rečem… tale knjižnji molj (to sem jaz) pač obožuje odličen razvoj glavnih junakov. Roman je na trenutke ganljiv in ni me sram priznati, da sem potočila kako solzico ali dve. Under The Whispering door je zame idealna kombinacija med humorjem in žalostjo, srečnimi in manj srečnimi trenutki.

ZA KONEC

Roman se dotika kar nekaj resnih tem – smrti na splošno, pa tudi samomora. Avtor je sam priznal, da je knjigo pisal v času, ko se je sam spopadal s smrtjo in to se odraža tudi v knjigi. Poleg tega je v zgodbo vključil tudi rastočo ljubezen med Hugom in Wallace – om, zaradi česar knjige proti koncu nisem mogla odložiti. In zaradi česar se je moje ledeno srce začelo taliti. Defenitivno je to knjiga, ki jo vsak bralec dojema drugače (mislim, saj katere pa ne?). Če povem drugače… vsak od nas se drugače spopada s težkimi izgubami in zato se takšna knjiga vsakega bralca dotakne drugače. Kar pa lahko rečem (in to trdim z zagotovostjo) je, da je ta roman kot grenko – sladki objem od vseh tistih, ki jih pogrešamo. Vsekakor priporočam v branje v kolikor je še nisi prebral.

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #5: Predlogi za božična branja

5 decembra, 20218 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen, božični prijatelj!

In tukaj je blogmas številka 5. Če sem čisto iskrena, sem kar ponosna, da blogmas zaenkrat brez večjih ovir teče (bomo vidli, če bom še vedno tako navdušena ob koncu). Mimogrede, včeraj smo z bratom in sestro postavljali lučke zunaj hiše (skratka, okrasili smo okolico) in vmes se mi je konstantno pela božična pesem, ki je klasika med božičnimi pesmimi. Vsaj zame.

Današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

Danes sem zate izbrala nekaj knjižnjih predlogov za najbolj praznična branja. Verjamem, da je takšnih in drugačnih predlogov že ogromno, ampak vseeno upam, da boš s pomočjo današnje objave našel navdih za naslednja branja. So pa knjige razdeljene po žanrih, z željo da pokrijem čim več bralnih okusov (in spišem solidno dolgo objavo, haha).

Middle grade AKA mladinske knjige

Mislim, da sem ravno v včerajšnji objavi omenila, da se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami. Po mojem prinesejo tak udoben, domač občutek, poleg tega nimajo zahtevnega jezika (kar je pomembno, sploh če bereš v tujem jeziku). Vse na današnjem seznamu imajo tudi ščepec fantazije in bolj božično od tega ne more biti. Bodi čim bolj chrismassy in to.

Nooks & Crannies (Jessica Lawson)

Za tole priznam, da je še nisem prebrala, sem pa slišala nekaj pohval, zaradi česar je tudi romala na moj tbr (to moram prebrati) seznam. Knjiga govori o Tabithi Crum, deklici z bujno domišljijo in ljubeznijo do misterijev. Na svetu nima niti enega prijatelja, če odštejeva miško po imenu Pemberley, s katero si deli tudi podstrešno sobo. Nekega dne prejme skrivnostno povabilo v podeželjsko in bogato vilo, kjer naj bi strašilo. Ko prispe, ugotovi, da bo v vili poleg nje stanovalo še 5 drugih otrok, ki prav tako ne vedo, zakaj so bili povabljeni. Ampak, kmalu po njihovem prihodu se razkrije skrivnost – skrivnost, ki jim za vedno spremeni življenje. Mislim, kaj je boljšega kot Božič, pomešan s malce strašljivosti?

Christmas Dinners of Souls (Ross Montgomery)

V jedilnici Soul kolidža je na Božični večer temno in osamljeno. 11 – letni Lewis, ki dela v kuhinji, je pomagal pripraviti sila nenavadni obrok, ki je narejen iz samih nenavadnih sestavin, sestavil pa ga je skrivnosti chef. In nato… prispejo gostje, za katere se izkaže, da so vsi bivši štrudentje. Po nekaj spitih steklenicah vina in govorjenju, vse utihne, saj prispe dekan kolidža. Na tem nenavadnem srečanju skrivnega kluba se kmalu izkaže, da je to klub vseh, ki prezirajo otroke, toplino, srečo in nasplošno Božič. Udeleženci med sabo prav tekmujejo, kdo bo imel boljšo zgodbo, zakaj ne prenese Božiča. To ni knjiga o toplini in domačnosti, pač pa je to strašna, šokantna in krvi željna alternativa praničnega veselja. Mogoče malce nanavadna izbira za ljubitelja Božiča (mene), ampak… dajmo se malo prestrašiti.

Greenglass House (Kate Milford)

Za tole sem slišala same pohvale, vendar je (tako kot nobene iz današnjega seznama) nisem prebrala. Zgodba govori o 12 – letnem Milu, ki živi v Zeleno – stekleni hiši (moj prevod, ne me napasti), je posvojen in si želi preživeti udoben in sproščen Božič. Ampak, na neko ledeno noč se oglasi zvonec. Ki zvoni in zvoni. Kmalu Milov dom preplavijo čudni in skrivnosti gostje, ki so povezani z njegovim domom. Ko eden izmed gostov izgine, se Milo in Meddy, kuharjeva hči, odločita razvozlati mrežo skrivnosti o hiši in nenazadnje tudi o sebi.

Na ta seznam bi dodala še Winterhouse (Ben Guterson) o kateri sem pisala včeraj. In samo za kratko infomacijo… čisto nenamerno vse knjige delujejo malce strašno, v resnici nisem Grinch, ki ne mara Božiča.

Romance

Obljubim, da tale seznam ne bo vseboval strašnih knjig.

The Christmas Bookshop (Jenny Colgan)

Knjiga govori o Carmen, ki izgubi službo in se za nobeno ceno ne želi preseliti k svoji popolni sestri Sofii, ki ima popolno življenje v Edinburgu s popolnimi otroci in popolnim možem. Prav tako pa si tudi Sofia ne želi, da bi Carmen prišla k njej, saj je vedno sarkastična in težavna. Ampak… Sofia pričakuje dojenčka, poleg tega želi več časa preživeti s svojimi otroci in ima stranko, ki potrebuje pomoč v njegovi knjigarni. Zato povabi Carmen, saj misli, da bo to vsem pomagalo. Carmen je vržena v vsakodnevna opravila za starega gospoda McCredieja v njegovi starodavni knjigarni. Ali lahko uporabi svoje spodobnosti in vrne knjigarni čar, ter s tem poskrbi, da se bodo ljudje ustavili, kjub temu, da si povezana z glavno ulico? Ali lahko izbere med dvema fantoma? In, ali po zgladila odnose z najpomembnejšimi ljudmi v njenem življenju: njeno družino? Knjigarna in Božič… rabim še kaj dodati?

The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss)

34 – letna Kate Turner ne mara zvez. Niti ne gre za to, da živi v majhen angleškem mestecu in le – ta nima veliko izbire, pač pa ji je povsem zadosti njena služba, kjer dela kot oblikovalka. Po službi peče slaščice za svojega starega prijatelja Matta, ki je lastnik kavarne. Ampak… njena najboljša prijateljica ima drugačne načrte in jo prijavi v agencijo za zmenke, v želji, da ji najdejo ljubezen pred prazniki. 23 dni pred Božičem. 12 zmenkov z 12 moškimi. Saj ji bo uspelo najti sorodno dušo… kajne? Izkaže pa se, da je vsak zmenek slabši od prejšnjega, zaradi česar se mora Kate opomniti, da se včasih ljubezen pojavi, ko jo najmanj pričakuješ. Knjiga je bila izbrana tudi za knjigo meseca v knjižnem klubu Klub dobrih knjig in če želiš, se nam lahko pridružiš pri skupinskem branju.

A Crosss – Country Christmas (Courtney Walsh)

Lauren Richmond ni navdušena nad Božičem. Zaradi česar redko obišče svojo družino za praznike. Poleg tega ima v tem času polno dela. Ta december pa njen brat in njegova žena pričakujeta dojenčka, zato je Lauren prisiljena v obisk. Domov potuje z bratovim prijateljem Willom, ki se izkaže za Laurino veliko simpatijo iz otroštva. In sedaj, je z njim obstala na poti, namesto, da bi odšla na letalo. Ona je vsa organizirana, on pa spontan in spogledljiv. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On ji želi dokazati nasprotno. Tale knjiga mi deluje kot res eno res cozy branje in komaj čakam, da zabijem nos vanjo (kar pomeni, da jo začnem brati. Zaenkrat se še ne tepem s knjigami po obrazu).

Trilerji

Če nisi ljubitelj romanc ali fantazijskih knjig, ne skrbi, imam pravi predlog zate. Sicer se izbran triler ne dogaja med božičnim časom, se pa dogaja pozimi. Roman nosi naslov The unwanted guest (Shari Lapena), več o knjigi pa si lahko prebereš tukaj.

Tako, čestitam, če si se uspel prebiti do konca tele jare kače. Se bereva jutri.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

4 decembra, 20215 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Blogmas #2: Sedem mož Evelyn Hugo

2 decembra, 20212 decembra, 2021 Vilin šepet

Včasih imam neko čudno foro, da se izogibam izjemno priljubljenim knjigam, predvsem zato, ker sem bila večkrat razočarana nad njimi, kot pa navdušena. Velikokrat se je zgodilo, da me je knjiga pritegnila zaradi vse splošnega navdušenja, potem pa se je izkazala za nekaj povprečnega. Pa ne pravim, da je bila takšna knjiga slaba, ampak ni presegla mojih (sicer visokih) pričakovanj. Zato sem si obljubila, da ne bom več brala nekaj močno priljubljenih knjig. Tako sem se izogibala tudi (malce trmasto, priznam) knjigi The Seven husbands of Evelyn Hugo (Sedem mož Evelyn Hugo) od Taylor Jenkins Read. Ampak, prisotnost na bookstagramu, oziroma po naše knjigogramu in članstvo v knjižnem klubu Klub dobrih knjig sta naredila svoje in sem podlegla. Slišala sem kar nekaj super mnenj o tej knjigi, zato sem si jo na Malti tudi kupila za spominek. Danes bom s tabo delila kratko recenzijo o knjigi in zakaj me je tako navdušila, še prej pa…

Današnja pesem je: It’s the most wonderful time of the year (Andy Williams) – klikni na naslov in se ti bo odprla.

O KNJIGI

Zgodba se začne, ko dobi novinarka Monique Grant izjemno in edinstveno priložnost, in sicer: ekskluzivni intervju z legendo Hollywooda Evelyn Hugo. Skoraj 80 letna Evelyn želi, da je to njen zadnji intervju in vztraja, da ga opravi Monique. Vendar, ko Monique sreča Evelyn, ji ta izda, da od nje ne želi, da z njo opravi intervju, pač pa, da napiše knjigo po njenem pripovedovanju. Seveda, kot nič hudega sluteč bralec, si pač misliš, da želi Evelyn le pripovedovati o svojem življenju in številnih soprogih, vendar… ima igralska legenda drugačne načrte in kmalu Monique potegne v svet blišča in bogastva, pa tudi pokvarjenosti in bede.

Knjiga je razdeljena na poglavja, kjer Evelyn pripoveduje o svoji preteklosti in na poglavja, ki jih pripoveduje Monique in se dogajajo v sedanjosti, a sem kljub temu dobila občutek, da se celotna knjiga posveča bolj Evelyn. Knjiga je v zasnovana tako, kot da jo je napisala Monique o Evelyn in kot bralec lahko dobiš vpogled v svet glamurja, škandalov in burnih (včasih tudi srce parajočih) ljubezeni, ki jih je imela slavna igralka – in njenih sedem mož.

MOJI VTISI O KNJIGI

Knjiga me je navdušila predvsem zaradi kompleksnosti, ki jo je nosila Evelyn. Po eni strani je bila seksi, pametna, iznajdljiva in amibiciona igralka, po drugi pa je bila tudi neverjeten človek, ki je prav tako delala napake, vendar vedno v veri, da dela najboljše zase. Znala je biti tudi neizprosna in manipulatorska. Evelyn je krasno znala presoditi človeka, čeprav se ji je zgodilo, da se je tudi zmotila (največkrat o sebi). Mislim, da ne pretiravam, če vsak bralec najde delček sebe v njej. Po drugi strani pa se mi je zdela Monique taka tiha in neopazna miška, zaradi česar je Evelyn še bolj izstopala. To je bil tudi verjetno pisateljičin namen. Vsak mož in poroka sta imela nek pomen v ozadju in sta pokrivala določen del Evelyniga življenja.

Njena zgodba me je na trenutke tudi močno razžalostila in mislim, da je tukaj pisateljica opravila super delo. Ustvarila je junakinjo, ki si jo lahko v enem poglavju gledal po strani zaradi njenih odločitev, že v drugem pa si zaradi celote situacije sočustvoval z njo. Zgodba lepo teče, napisana je na način, da bralca kar vleče k branju. Z vsakim poglavjem te bolj zanima kaj vse ima Evelyn še za povedati. Mimogrede, menda je avtorica dobila navdih za Evely pri Elizabeth Taylor, Riti Hayworth in Avi Gardner, ki je nekoč izjavila, da si želi, da bi pisatelj napisal njeno biografijo.

KONČNI VTISI

Sama imam teorijo, da te določena knjiga poišče kadar jo potrebuješ, pa se tega niti ne zavedaš. Roman je izšel že leta 2017, ampak mislim, da ga takrat ne bi prebrala. In kljub temu, da sem bila ob začetku branja skeptična, me je knjiga res pozitivno presenetila in lahko rečem, da je ena boljših ki sem jih prebrala letos. Pisateljica se je na super način dotaknila nekaj tabu tem. Vem, da je knjiga izjemno priljubljena, ampak v koliko je še nisi prebral, ti jo toplo priporočam.

Bodi udobno in imej čarobni december. Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Night Circus

3 novembra, 2021 Vilin šepet

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Midnight Library

5 februarja, 20215 februarja, 2021 Vilin šepet

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju) prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigi – popolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

21 decembra, 2020 Vilin šepet

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

24 novembra, 202024 novembra, 2020 Vilin šepet

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

29 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh. Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.