darilo – Vilin šepet

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pa začnimo! Dobrodošel na knjižnem blogu. Ker je danes prvi uradni dan Vilinega šepeta, sem se odločila, da ga bom otvorila z recenzijo pred kratkim prebrane knjige. Glede na to, da je to knjižni blog, se to kar malo spodobi, kajne?

Nekaj dni nazaj sem prebrala psihološki triler z naslovom Darilo. In jaz sem navdušena. Tako. Glede na Goodreads je knjiga dobila mešane odzive in komentarje, ampak mene je sezula. Za avtorja nikoli prej nisem slišala, zato nisem imela niti ne vem kako velikega pričakovanja. Ampak potem… no, potem me je pa knjiga vrgla na rit že v prvih dveh poglavjih.

“Ali niso bili vsi popotniki, ki so vedeli, da je njihov obstoj v vesolju tako minljiv kot jama na avtocesti?”

Na kratko o zgodbi

Milan stoji na križišču. Milan vidi avto. Milan pogleda v avto. Milana pretrese kar vidi. A vseeno ne more pomagati. Kljub njegovi nemoči, ga potegne v vrtinec napetih trenutkov, odkrivanja samega sebe in ne nazadnje njegove tragične preteklosti.

Milan ni navadni skoraj tridesetletnik. Kot prvo – nekoč je služil kot kriminalec, zato, da je lahko preživel. Kot drugo – Milan se ne spomni celotnega otroštva zaradi tragedije, ki se je zgodila, ko je bil še otrok. In tretje – Milan je analfabet. In čeprav ne želi, ga tisti usodni trenutek na križišču poveže z njegovo preteklostjo ter sedanjostjo. Ob sebi sicer ima ljudi, ki jim zaupa – Kurta, očeta, ki je pravi šaljivec in Andro, partnerko in sodelavko, a tudi onadva imata skrivnosti, ki Milana pretresejo.

Psihološki triler, ki ga ne moreš odložiti

V kolikor imaš rad psihološke trilerje, kriminalke in nepričakovane obrate, potem je ta knjiga prava zate. Vsekakor te bo pritegnil že glavni junak, ki je poseben in ima velik hendikep, na račun katerega ne mora v današnjem svetu znajti po svoje.

Že sama zgodba je posebna in nenavadna – mislim, jaz se ne spomnim, da bi kadarkoli srečala glavnega junaka, ki je analfabet. Tudi tempo, ki ga narekuje pisatelj, ti ne pusti, da bi knjigo odložil.

Sama zgodba te potegne v svoj vrtinec nepričakovanih zapletov, zasukov zgodbe in v spoznavanje likov, za katere do konca knjige ne veš kdo so ali na čigavi strani so. Vključno z Milanom.

Napeta zgodba

Že v prvem poglavju se začne surovo in na »bum«. Pisatelj ti ne da prostora za predah, ampak te sili, da obračaš stran za stranjo, pri tem pa ti ne izda veliko, vse do grand finala – konca.

Ko že misliš, da že vse veš, da si vse poštudiral, se ti pisatelj zareži v obraz (dejansko sem dobila tak občutek) in zgodbo obrne v novo smer, ki je nisi mogel predvidevati.

“Kakšen smisel je bil hititi skozi življenje, če te na koncu nihče ni čakal?”

Stil pisanja in način pripovedovanja zgodbe

Pisatelj je s to knjigo, vsaj po mojem mnenju, opravičil naziv »mojster psiholoških trilerjev«. Zgodba teče in tempo je konstanten – ni predaha, ampak se za vsako stranjo nekaj dogaja, nekaj, kar ti ne pusti da bi knjigo odložil, kaj šele končal! Ker so poglavja kratka (mislim, da poglavje ni bilo dolgo več kot 3 strani), imaš občutek, da se vse skupaj dogaja hitro, impulzivno. In tudi se, zato mislim, da je pisatelju s tem uspelo ustvariti še večjo napetost.

Odgovori pisatelj na vsak vprašanja?

Oja. Sama ne maram knjig, kjer ne dobim vseh odgovorov, oziroma so le – ti medli. Tukaj pa pisatelj ne pusti nobene pandorine skrinjice, vse karte položi na mizo.

In… konec te sezuje. Nepričakovan, popolnoma nekaj drugega od tega kar sem pričakovala. Preobrati si sledijo, kocke padajo in na koncu ostaneš odprtih ust. Dobesedno.

Kaj mi je bilo še všeč?

Liki. Takšni kot so. Nobenega sprenevedanja, nobenih popolnosti. Nič. Realni liki, z realnimi problemi, vsak od njih ima svojo zgodbo, ki pa se mojstrsko prepletajo. Glavni junak je deleč od ideala, ampak je navaden človek, tako kot midva. No, povsem navaden ni. Tudi ostali mu sledijo, skoraj vsak lik je dodelan in prispeva k zgodbi.

Za konec

Mislim, da lahko iz prebranega vidiš, da me je knjiga res navdušila. Všeč mi je bilo tudi, da se je pisatelj dotaknil teme nepismenosti v razvitem svetu, o kateri noben ne govori, a je vseeno prisotna. Knjigo ti res toplo priporočam, v kolikor imaš rad napete zgodbe, polne nepredvidljivih obratov.