Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

The Night Circus

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

Foto: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Knjižne zbirke

Alice Oseman: HEARSTOPPER

Končno sem v roke vzela metlico za prah in prišla pobrisati prah s strani, ki je nekoč predstavljala moj knjižnji blog. Dobrodošel nazaj! Kar ne morem verjeti, da je bila moja zadnja objava na blogu avgusta in potem… nič. V tem času sem prebrala kar nekaj odličnih knjig (in nekaj ne tako dobrih), ampak najverjetneje ne bom o vseh napisala mnenja. Sem si pa rekla, da za svojo vrnitev v svet bloganja (mimogrede, to se sliši ful bolj resno kot dejansko, kar počnem – spoiler alert: čakam, da navdih za pisanje pade iz neba in pristane na moji glavi) odprem novo rubriko, ki jo imam na blogu že od samega začetka, pa v njej nisem še nič objavila.

In le s čim bi jo bilo boljše odpreti kot z nečim, v kar sem se zaljubila? (oziroma bi se, če moje srce ne bi bilo oddano… Harryju Potterju). Preden mi zmanjka besed za tole pisemsko blebetanje, bi ti rada priznala, da do letošnjega leta še nisem prebrala risomana. Nikoli. Dokler niso punce v knjižnjem klubu začele hvaliti risomana z naslovom Heartstopper, grafičnega romana, ki me je navdušil (to je kratek povzetek današnje objave).  

Foto: Nika (Vilin šepet)

O ZBIRKI

Gre za sedaj že štiri knjige v zbirki. To je zbirka o ljubezni, prijateljstvu, drugačnosti, sprejemanju svoje drugačnosti in vsem vmes. Glavno vlogo imata Charlie in Nick. Srednješolca, ki se spoprijateljita. Srednješolca, ki se zaljubita. Z vsakim delom ju kot bralec bolj spoznaš in počasi odkrivaš plast za plastjo njuni osebnosti.

Zgodba se začne s Charlijem Springom, ki je pred kratkim priznal šoli, da je istospolno usmerjen. Sicer ima tesen krog prijateljev, a vseeno se nekateri na šoli spravljajo nanj zaradi njegove drugačnosti. Prvi dan novega šolskega leta se usede zraven Nicka Nelsona, priljubljenega fanta na šoli, ki igra rugby.

Kmalu se začneta pogovarjati vsak dan, kar kmalu preraste v druženje. Edino, kar bi lahko uničilo nujno hitro razvijajoče prijateljstvo je dejstvo, da postaja Nick Charlieju vedno bolj všeč, kar ga spravi v manjšo paniko. Dokler se ne izkaže, da mu tudi Nick vrača podobna čustva. Vendar v nasprotju s Charlijem, se Nick ni poglabljal v svojo usmerjenostjo, zato so mu vsa čustva, ki jih goji do Charlija, nekaj novega. In nepričakovanjega.

ZAKAJ MI JE ZBIRKA VŠEČ?

Prvič, ker je drugačna. Okej, nekdo ki je prebral ogromno risomanov, se mogoče ne bi strinjal z mano, ampak zame je risoman nekaj novega. Poleg tega imajo vse štiri knjige v zbirki (vsaj po mojem mnenju) krasne risbe, ki te še bolj spodbudijo k branju.

Drugič...Vsaka knjiga v zbirki predstavlja lahkotno branje, s krasnimi junaki, dokler se bolj ne poglobiš v zgodbo. In tudi zato so mi te knjige tako všeč… ker na lahkotni (in ponavljam, zame novi) način opisujejo tabu teme v današnji družbi (od istospolnosti in spremembe spola do duševnih motenj). Poleg tega v vsaki knjigi glavna junaka (pa tudi njuni prijatelji) bolj odrastejo in se razvijejo.

Kot tretjič, risomani so napisani na zanimiv, lahkotni, zabavni način, zaradi česar bralca res potegnejo k branju, kljub temu, da nosijo veliko bolj pomembna sporočila. Se mi pa zdi, da je vse junake tak način pripovedovanja hitreje obudil k »življenju« in kot bralcu se ti zdi, da bereš o svojih prijateljih.

Četrtič, ker lahko zbirko beremo vsi, ne glede na starost. Zdi se mi primerna tako za gimnazijce in študente, saj se še razvijajo in jim lahko take knjige predstavljajo uteho, kot tudi odraslim, ki si želijo lahkotnega in sproščenega branja. Morda so knjige tudi zato tako priljubljenje med bralci po svetu.

GLAVNI LIK, KI OČARA

Priznam… meni je malenkost bolj všeč Charlie. Ker ima napake, tako kot mi vsi, kar ga naredi pri meni še bolj priljubljenega. Všeč mi je tudi zato, ker kljub težki situaciji v šoli, ne obupa. Ker razume drugačnost. Ker je odličen prijatelj. In nenazadnje, ker ga vso njegovo dojemannje samega sebe naredi izredno človeškega.

KONČNO MNENJE

Pri teh knjigah ne gre za neke hude obrate zgodbe, ki bi te sezuli. Gre za toplino, ki jo ustvarijo romani, za zgodbo, ob kateri se ti zdi, da si del nje in trenutke čiste sreče, ki jih občutiš kot največjo romantično potezo. Sicer so knjige v knjižnji skupnosti izjemno popularne, ampak te vseeno opozarjam, v kolikor jih nisi bral – dogajanje v knjigah si sledi, zato jih ne moreš brati kot samostojna dela. In še za čisti konec… menda na Netflix prihaja tudi serija, zasnovana po risomanih, zato lahko trikrat ugibaš kje bom preživela svoje popoldneve, ko izide.

So pa omenjeni risomani tudi super udobno branje, za pod dekico, s skodelico čaja v rokah in dišečo svečko. Če povem drugače… odlična izbira za jesensko branje.

Za čisti konec me zanima, ali mi predlagaš branje kakega risomana? Namreč, Hearstopper me je tako navdušil, da iščem ideje za naslednje branje risomanov. Vesela bom tvojega predloga.

Se bom potrudila, da ne poniknem z objavami spet za nekaj mesecev.

Se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami!

Berem

Roman za plažo

In… smo nazaj! Z zapisi, da se razumeva. Junija sem se odločila, da si vzamem en krajši odmor od pisanja bloga (prevsem zato, ker je moje branje nekoliko bolj počasno kot običajno). Pa čisto iskreno – pisanje ene objave mi vzame kar nekaj časa (da knjigo dejansko preberem, si zapišem kaj želim povedati, si označim, kaj mi je bilo všeč in kaj ne, poslikam knjigo, spišem dejansko objavo in jo uredim, ter končno objavim). Se ne pritožujem, daleč od tega, ampak kdaj pa kdaj si paše vzeti malo pavze – tudi od hobija.

Julijski bralni izkupiček je bil bolj skop, saj sem uspela prebrati samo 4 knjige, pa še to sem eno začela v juniju, ena izmed njih pa je bila tudi risoman. Kljub temu, da nisem prebrala veliko knjig, so pa bile le – te po mojem mnenju super, raznolike in zanimive. Ena izmed njih je tudi Roman za plažo (v originalu Beach read) od Emily Henry o katerem ti bom pisala danes. En mali spoilerček – knjiga mi je bila všeč, me je pa motila ena stvar, vendar več o tem v nadaljevanju.

Foto: Nika (Vilin šepet)

NA KRATKO O KNJIGI

January, sicer uspešni pisateljici romanc, se podre svet. Ne samo, da je pred pisalno blokado, pred kratkim ji je nepričakovano umrl oče in zapustil jo je fant. Strta in razočarana se preseli v hišo ob morju, ki ji jo zapustil oče, kjer je živel s svojo ljubico o kateri January ni vedela ničesar do njegove smrti. Zaradi tega se izkaže, da je njen največji navdih za romance (njena starša) ena velika laž. Ker se želi hiše po hitrem postopku znebiti, se odloči, da jo bo med poletjem izpraznila in prodala. Prvo noč, ki jo preživi v hiši, ugotovi, da je njen sosed z Augustus Everett, priznan pisatelj leposlovja. Medtem ko January piše o srečnih koncih, on v svojih romanih pobije vse junake. Zdi se, da jima ni nič skupno, razen ustvarjalne krize, v katero sta oba zapadla. Nekega večera pa beseda nanese besedo in tako sprejmeta stavo s katero upata, da se bosta rešila blokade – January bo napisala sodobni roman, Augustus pa nekaj zabavnega. In pri tem se nihče od njiju ne bo zaljubil. Pika.

MOJI VTISI O KNJIGI

Roman predstavlja lahkotno branje, primerno za na plažo (hint: če morda še nisi bil na dopustu, dragi bralec, in iščeš knjige, ki bi ti ga krajšale, je tale odlična izbira). Čuti se kemija med junakoma, zgodba lepo teče, poleg tega mi je bilo všeč, kako se vsak od njiju v življenju sreča z določenimi ovirami. Celoten koncept ljubimca iz sovražnikov (čeprav – sovražnika bi morala dati v narekovaje) je super zasnovan in prehod od tekmecov do prijateljev se mi je zdel res super.

Všeč mi je bilo tudi, da je pisateljica podrobno opisala potek pisanja, s čim se avtorji srečujejo, kako se lotijo pisanja knjige, koliko besed napišejo na dan,…

Ampak (včasih pač pride ampak) nekaj moram omeniti… knjigo sem imela ogledano že pred izzidom v slovenščini, saj jo je kar nekaj tujih booktuberjev omenjalo v svojih videih. Prepričalo me je to, da je bila vsem všeč in so jo vsi priporočali. Okej, ne vsi, ampak tisti, ki sem jih gledala. Res sem imela velika pričakovanja in ko sem knjigo končno dobila v roke, sem jo začela brati že isti dan. Pa me je po prvih nekaj straneh nekaj zmotilo, da sem že skoraj odložila knjigo, vendar sem jo vseeno prebrala do konca, saj me je sama zgodba res pritegnila. Kaj me je zmotilo? Dve stvari – prevod in veliko nepotrebnih scen v knjigi. Pa druga niti ni bila tako moteča, ampak dajmo se za trenutek ustvariti pri prevodu. Kot nekdo, ki bere večinoma angleške knjige, sem bila nad prevodom razočarana. V knjigi je bil en kup nelogičnih in nepovezanih stavkov, dialog med junaki se mi je zdel rahlo prisiljen. In za to ni kriva sama knjiga in njena vsebina, ampak prevod, za katerega sem obetala več.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti res toplo priporočam. Če si en velik mood reader, potem je ravno pravšnja za vroče, poletne dni. Junakinja skozi zgodbo lepo sprejme, kaj ji je življenje vrglo in čeprav se je na trenutke obnašala kot razvajen otrok, mi je bilo všeč, kako je na koncu sprejela očetova dejanja in posledično tudi materina. Kemija med glavnima junakoma je občutna – pisateljica ju je res lepo povezala.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami (od petih) – priznam, najprej sem jo mislila oceniti z manj, vendar sem si rekla, da zaradi slabšega (vendar še vedno solidnega) prevoda ne smem narediti krivice drugače čisto super knjigi.

Mimogrede – v kolikor želiš knjigo kupiti, jo lahko kupiš tukaj in uporabiš 15 % popust s kodo NIKA15.

Imej eno lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami.

Berem

Izginuli dekleti

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

Slika: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Izgnanke zaradi krvi, bojevnice zaradi odločitve

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

A House in The Cerulean Sea

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Draga Emmie Blue

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Slika: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Ganljiva zgodba Wish you were here

Včasih, ampak ne pogosto (ker sem zelo trdna oseba), se zgodi, da me kakšna knjiga gane. V jokajočem smislu, da se razumeva. Nazadnje se je to zgodilo z romanco Ob tebi (v izvirniku Me before you) pisateljice Jojo Moyes. Pa sem se knjigi (zavestno) izogibala. No, ena stvar je vodila do druge (nakupa knjige) in tako je omenjena romanca postala ena mojih najljubših – sem nekaj podobnega že omenila na svojem instagram profilu. Mislila sem, da je to ena in edina knjiga, ki me bo ganila (Harry Potter ti ne šteješ, ti si drugo vesolje), potem pa sem v roke dobila – ali bolje rečeno na mojega Kindla – knjigo, o kateri bom danes pisala. Ganila me je podobno kot Ob tebi *spoiler alert*. Pisala bom o knjigi Wish you were here, pisateljice Renee Carlino.

“Different people connect to different parts of our souls.”

Na kratko o knjigi

Zgodba govori o skoraj tridesetletni Charlotte, ki menja službe (in fante) kot po tekočem traku. Zdi se, da se ne more odločiti, kaj bi počela v svojem življenju, zato ima ogromno kvalifikacij, vendar skoraj nobene dokončane. Trenutno dela s svojo najboljšo prijateljico kot natakarica v restavraciji s hitro prehrano. Neke noči pa… spozna Adama, umetnika, ki ji v eni noči spodnese tla pod nogami. Morda se sliši klišejsko, ampak Charlie se zdi, da je Adam njena sorodna duša. Dokler naslednji dan ne doživi hladnega tuša, ko jo Adam (grobo rečeno) vrže iz svojega stanovanja. Razočarana in prizadeta skuša Charlie pozabiti na Adama in nadaljevati s svojim življenjem. Mesece kasneje se odloči, ko neuspešno poskuša pozabiti Adama, da bo odkrila, zakaj se je Adam tistega jutra obnašal tako čudno. Kar odkrije jo šokira in čeprav se odloči, da bo vztrajala, ne ve, da je bil nju konec zapisan v večeru, ko sta se spoznala.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba o ljubezni in življenju

To je knjiga o ljubezni in drugi možnost. A  ni samo neka romanca, ki jo prebereš in pozabiš. Hkrati je tudi zgodba o življenju, o tem, da ga moraš v njem uživati in da se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Knjiga te tudi opomni, da nikogar ne smeš jemati samoumevno. Super opomnik za vse, ki (občasno) pozabimo.

Če si med branjem kratke obnove dobil tisti Ob tebi vajb, ti lahko zatrdim, da sta si knjigi delno podobni (vsaj na prvi pogled), a sta obe posebni in samosvoji. Glavni junaki in življenjske situacije se popolnoma razlikujejo, zato ti lahko zagotovim, da je Wish you were here edinstvena.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

  • govori o ganljivi zgodbi, ki se dotakne še tako trdnega človeka,
  • je pravi vrtiljak čustev; ob knjigi se smeješ in jokaš,
  • hitro berljiva knjiga z junaki, ki so realni (niso nič posebnega, imajo težave tako kot mi vsi in ji skušajo rešiti po svojih najboljših močeh),
  • je zgodba o življenju in iskanju samega sebe,
  • ni tipična romanca in v nekaterih pogledih nima srečnega konca. Je pa realna zgodba z romantičnim pridihom.

“He taught me that one way to give your life meaning is to teach another person how to look within and love.”

Knjigo bi ocenila z čisto petico, vendar me je v prvi polovici motila glavna junakinja. Opisana je bila (in to so ji večkrat poudarili tudi drugi junaki v knjigi) kot lepotica, sama pa je mislila, da ni dovolj dobra. Izpadla je zelo nesamozavestno in nesigurno v svoje odločitve. Motilo me je njeno dojemanje same sebe in če bi lahko, bi segla v knjigo in jo stresla za ramena, zato je knjiga dobila 4,5 zvezdic.

Še vedno pa jo toplo priporočam za branje. In če jo moram opisati z nekaj besedami: ganljiva, življenjska, romantična, zabavna, žalostna, vredna branja.

Aja, če se boš odločil za branje… kakšen paket robčkov je dobrodošel *samo povem* 🙂

“You brightened the darkest time of my life.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!