Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).
Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnic – noč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).
Na kratko o zgodbi
Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).
“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”
Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.
Junakinja, ki jo vzljubiš
Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).
Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.
Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?
Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.
Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.
“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”
Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?
Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.
Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.
Čarovnije ni zares konec
Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.
Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.
“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”
Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.
P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!
Vilin šepet 