Na začetku blogmasa sem napisala, da ti ne bo treba brati samo knjižno obarvanih objav (beri: recenzij) in tega se res želim držati, ker nočem izpasti dolgočasna in ponavljajoča. Današnji blogmas bo zato namenjen Luni, mali in navihani maltežanki, ki je po prepričanju nekaterih družinskih članov izredno sckrljana (pretiravajo od prvega do zadnjega). Nekajkrat se je že pokazala tukaj na blogu in zdi se mi, da je vedno zanimivo brati o naših štirinožnih prijateljih (in ja, če si pomislil, da si želim s tem samo nabijati klike, si pravilno ugotovil. Tega ne mislim resno!). Preden pa nadaljuješ z današnjo objavo hitro preveri današnji izbor božične skladbe.
Današnjo božično najdeš tukaj. Če že zapis govori o živalih, pa naj še izbrana pesem.
JUTRANJI ČLOVEK AKA ZOMBI
Misel, da bo tvoj lepotni spanec trajal do prijetne devete ure zjutraj, je utopična. Žal je notranja pasja ura naravnana na šesto uro zjutraj, sedmo če imaš srečo. Danes se začnejo moja (najina) med šesto in sedmo uro zjutraj. In to med vikendom, med tednom je to še prej. Kar priznam, da niti ni tako slabo, je pa res, da je Luna rabila skoraj 3 leta, da se je navadila. Kot mladiček je vstajala ob petih, redko ob šestih, opravila svoje obveznosti (beri: pojedla in šla na sprehod) in se želela igrati. Več kot pol leta sem vstajala vsaj 3 ure pred ostalimi in ko so vstali še preostali drugi družinski člani, je gospodična ponovno spala. V tem času sem imela občutek, da hodim po svetu kot zombi (kar niti ni bilo daleč od dejanskega stanja).
VSE TVOJE ODLOČITVE SO PRAVE
Ko sva s fantom pred prihodom Lune kupovala različne pripomočke, sva dobila dobronamerni nasvet naj kupiva tudi ograjico ali kletko. »Jaz svojega psa že ne bom zapirala!«, sem si mislila. No, malo bitjece je prišlo in ponoči ni hotelo spati. Oziroma je, ampak na postelji. V svoji nikakor. Pa mi mami enkrat reče, da jo je verjetno strah tako odprtega prostora. Tako sva se odpravila v nakup ograjice, tam pa nama prijazna prodajalka predlaga nakup kletke. Lahko si predstavljaš moj pogled – skratka, verjamem, da ni bil prijeten. Ampak po uspešnem prepričevanju, sva vzela kletko. »Bova pa vzela večjo, ker bogica ne more biti v tako majhni kletki.«, rečem fantu, ker prisežem, da je bila kletka, primerna za Luno v velikosti kletke za hišnega kunca. Vzameva kletko, Luna je že prvo noč spala v njej in jo ima za svojo sobo. Najbolj hecno pri vsem tem je to, da sva isto kletko opazila na morju, v kampu, v kateri je bival nemški bokser. Torej, kar hočem povedati je to, da ima Luna, tri in pol kilogramsko bitje, kletko, primerno za srednje pasme. Ampak vseeno ni scrkljana.
ZASLEDOVAN SI 24/7
Maltežan je pasma, ki se hitro naveže na skrbnika in Luna tukaj ni izjema. Večino časa preživim z njo jaz (vsaj med tednom), skupaj hodimo na sprehode in se igramo. Če se le da, je v moji bližini, največkrat pa mi sedi/leži v naročju. Ne pretiravam, ko rečem, da je kot mala senca, saj bi šla še na stranišče za mano, če ne bi zapisala vrat (ampak res ni scrkljana). Je pa življenje z njo veliko bolj zabavno in zanimivo. Ne rečejo zastonj, da je pes človekov najboljši prijatelj. Velikokrat me s svojimi vragolijami nasmeji, prisili me, da grem z njo vsak dan na sprehod (čeprav, se velikokrat zdi, da bolj jaz njo silim, kot ona mene), zaradi nje, pa sem uspela obuditi tudi stara prijateljstva. Se pa Luna na sprehodih kar veliko nosi (ima pač kratke tačke in ni scrkljana), največkrat v mojih rokah.
POSTANEŠ ZAKLADNICA SKRBI
Mogoče sem samo jaz takšna, ampak mene vsako najmanjše odstopanje pri Luni zaskrbi in že manično googlam, kaj vse bi lahko bilo narobe. K sreči se vedno na koncu izkaže, da je to le moja pretirana skrb, ampak sem pa že večkrat klicala veterinarko. Po treh niti ni več izgovor, da je Luna moj prvi pes, ker danes že znam prepoznati, če bi jo res kaj mučilo. Se mi pa na vsake toliko zgodi, da še vedno vsa panična razlagam, da ima Luna to ali ono.
SI MOJSTER NAČRTOVANJA (IN TUDI VZGOJE, NEGE, ITD.)
Z načrtovanjem mislim, da moraš spremljati vse veterinarske preglede (k sreči ti je npr. cepljenje proti steklini olajšano, saj te veterinarska zveza kot skrbnika psa, obvesti kdaj imaš naslednje cepljenje), količino hrane, čistost pasjega prostora, zalogo vrečk za kakce,… Specializiraš se v načrtovanju raznih potovanj, sploh, če imaš psa, ki bruha in moraš poleg same vožnje in časa vožnje prilagoditi še njegovo hranjenje (verjemi, v tem sem po treh letih prava mojstrica!). Kar naenkrat ugotoviš, da si poleg načrtovalca še vzgojitelj, osebni maser, specializant božanja, pasji frizer in zobozdravnik,… Če poenostavim: nikoli ti ni dolgčas, tvoj dan pa ima kar naenkrat premalo ur.
IN ZA KONEC… V RAZMERJU SI 12 – 15 LET
Vedno sem se imela bolj za pasjega človega kot mačjega, čeprav imam rada vse živali. Ampak realnost imeti psa je drugačna od pričakovanja. Kadarkoli me kdo vpraša kako je imeti psa, se trudim povedati resnico – je lepo, a je tudi težko. Pa ne da se pritožujem, ker Lune ne menjam niti za najbolj dragoceno knjigo na svetu, je pa to dejstvo. Pes je ne glede na starost/velikost/karakter v veliki meri odvisen od tebe, kar je ogromna odgovornost. Zato želim tole objavo zaključiti z mislijo, ki jo velikorat zasledim na raznih družbenih omrežjih v času praznikov, pa se mi zdi, da se nas še vedno ne dotakne dovolj. Pes (pa tudi mača, hrček, kunec,…) je za celo njegovo življenje in ne samo za čas, ko je mladiček in ves prikupen. Prav zaradi tega se mi ne zdi primerno darilo za prihajajoče praznike. Ker gre za živo bitje, ki se naveže na nas in nas vzljubi bolj kot vse na svetu, mu ne naredimo usluge, če ga po praznikih (ko se življenje vrne nazaj na normalne tirnice) začnemo zanemarjati. Imejmo ga radi vedno in ne le za praznike.
Bodi udobno in imej čarobni december!
opomba avtorice: zapis je mišljen kot hudomušni prikaz skrbništva nad psom in ne predstavlja povsem dejanskega stanja (v resnici je imeti psa povsem super)
Vilin šepet 