Pisarije

Ljubitelj psov si, če…

Včeraj sem zasledila neko objavo, ki me je rahlo spravila v slabo voljo. Ok, reciva bobu bob… zelo me je spravila v slabo voljo. Pa ne ta dotična objava, ampak nasplošno mišljenje, ki se dotika posvajanja in kupovanja psov. Tokrat ne bom pisala o neki določeni knjigi, ampak o nečem, ki me kot skrbnico psičke močno zmoti. Najbolje, da kar začneva.

Objava, ki je »kriva« za današnjo objavo na blogu, se je glasila (v prevodu): »kupovanja dragih psov in ignoriranje uličnih, te ne naredi ljubitelja psov«.

Oprosti, ampak KAJ?! (to je bila moja prva reakcija včeraj, ko sem prebrala tole nebulozo). Pa pojdiva lepo od začetka…

SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika, op.a.) pravi:

ljubitelj -a m (ȋ)

1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil

2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji

Okej, torej, glede na definicijo SSKJ-ja je ljubitelj (psov) nekdo, ki se za pse zanima, se nepoklicno (tukaj bi dodala, da lahko tudi poklicno) ukvarja z njimi, se je o njih (ali določeni pasmi) pozanimal in si prebral nekaj literature, itd., itd., itd.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Ali imam sebe za ljubiteljico psov? Ja, seveda. Rada imam male in velike pse, z dolgo ali kratko dlako in jih rada pobožam, če mi lastnik to dovoli. Vedno, kadar želim psa pobožati, vprašam lastnika za dovoljenje, saj nikoli ne veš, kako se bo tuj pes odzval na tuj dotik (lahko da mu bo povsem všeč, lahko, da se bo počutil ogroženega). Ampak, glede na zgoraj omenjeno objavo, nisem ljubitelj psov, ker imam psa, ki je bil kupljen. In povrhu vsega še z rodovnikom. Z moje strani očitno povsem neodgovorno.

Naj razčistim nekaj… grozno se mi smilijo psi, ki živijo na ulicah ali v pesjakih v zavetiščih. Priznam, hudo mi je za njih, za njihovo stanje, ki ga največkrat povzroči človek. Cenim vse ljudi, ki se trudiji z njimi, jim dajejo topel in ljubeč dom in jih ponovno socializirajo. Kapo dol.

Zakaj se nisem potem odločila za posvojitev?

Ker sem želela točno določeno pasmo. Že od nekdaj so mi bili maltežani všeč. So pač prikupna, glasna, puhasta mala bitja, ki te osvojijo s svojimi nagajivimi očmi in norčijami. Poleg tega, da so majhni (transport in »vzdrževanje« je lažje), jim ne odpada dlaka (za nekoga, ki živi v stanovanju, je to skoraj »must«) in so hipoalergeni. Če si hud alergik na mačjo dlako (in s hud mislim, da mačka sploh ne rabi biti v istem prostoru kot ti, ampak samo človek, ki je mačko božal), ki kiha, smrka in ima solzne oči, potem pač narediš vse, da se temu izogneš. Mogoče se bo kakšnemu pravemu pasjemuljubcu ta izgovor zdel za lase privlečen, češ »saj obstajajo protialergijske tablete« in tudi prav. Dokler nečesa ne izkusiš na svoji koži, mislim, da težko sodiš. Če pa me to naredi ljubiteljico določene pasme in ne psov na splošno, pa tudi prav.

Ker je bil to zame prvi pes. Pes je živo bitje. Pika. In kot tako ima določene potrebe. Mislim, da ima pes, ki je živel na ulici ali bil kakorkoli travmatiziran s strani človeka, rabi večje mero potrpežljivosti, pozornosti in znanja. In kot začetnik tega znanja pač nimaš (gledanje raznih posnetkov na youtube-u te še ne naredi strokovnjaka) in mislim, da lahko takemu psu narediš več škode kot koristi. Zame je to bolj odgovorno, kot pa to, da ugodiš okolici in družbi tako, da pač posvojiš psa, ker si »ljubitelj psov«.

Ker ni bilo mogoče posvojiti nobenega maltežana. Sem preverila, častna. Zato sem se odločila, da se psa (odgovorno) kupi. In v procesu kupitve psa sem spoznala krasno in srčno vzrejiteljico, ki mi je poudarila, zakaj je pomembno, da veš iz kje pes izhaja. Kaj več o tem si lahko prebereš tukaj. Poleg tega, da je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih je tudi navadila na človeški dotik, jim omogočila prvo socializacijo in jih scrkljala. Pa tudi nas, bodoče lastnike, je podučila o tem, na kaj moramo biti pozorni, kako pravilno skrbimo za psičke in kaj lahko pričakujemo v prvih skupnih tednih.

Lahko si ljubitelj psov, ne glede na to, ali imaš psa doma ali ne, oziroma ali imaš posvojenega ali kupljenega. Načini življenja in življenjskih prostov, v katerem živimo, se razlikujejo. Eni živimo v hišah z malo vrta, eni živijo v hišah z ogromno vrta, eni živijo na kmetijah, eni živijo v blokih, centru mesta, na vasi,… In glede na to, kje in kako živiš, moraš prilagoditi tudi izbor psa. Ali naj pripeljem domov psa, težkega 30 kg iz zavetišča in ga imam na majhnem vrtu, kjer se ne bo mogel niti dovolj gibati in bo večino časa ležal na soncu, samo za to, da dokažem, da sem pravi ljubitelj psov? Ne. Sem pač izbor psa prilagodila življenjskim razmeram v katerih živim. Za pomoje pojme je to edino pravilno, ampak hej, vsakemu svoje.

Če kupiš psa z rodovnikom, podpiraš masovno in neodgovorno prodajo psov. To sem slišala velikokrat. Skoraj vsakič, ko povem, da ima Luna rodovnik. In poudarjam še enkrat – ne podpiram masovne prodaje in vzreje psov! Naravnost gnusi se mi, kako imajo nekateri »vzrejitelji« pse zaprte v majhnih boksih, psice parijo večkrat na leto (recimo: maltežanka, ki ni sterilizirana, se bo gonila približno enkrat na leto). Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer psi živijo svobodno na vrtu, skupaj z vzrejiteljem, so zdravi in se psičko pari v času njene gonitve. S tem se tudi ohranjajo prave karakteristike določene pasme in mislim, da je to nujno potrebno – sploh za vse tiste pasme, ki so nagnjeni k določenimi boleznimi. Od take vzrejiteljice sva s fantom kupila Luno in ni nama žal.

Zase bi rekla, da sem ljubitelj psov (in moje mnenje tukaj najbolj šteje, saj konec koncev skrbim za enega). Pred samim nakupom sem se pozanimala o psičku, pokupila praktično polovice trgovine za male živali in pasjih salonov. Luna ima kvalitetno hrano, večkrat na dan ji zamenjam tudi vodo, tako da ima vedno svežo. Ima ogromno svojih igrač in dekic na katerih leži. Ima svoj prostor (vedno odprto kletko) s posteljico, kjer preživi čas, ko je sama. Vsak dan greva/gremo na daljši sprehod, kjer se znori in prevoha vso okolico. Redno jo vozim tudi k frizerki, ki poskrbi, da je njena dlaka lepo negovana. Opraviva tudi vse preglede pri veterinarju, redno dobiva tudi tabelete proti zunanjem in notranjem zajedalcem. Proti steklini se cepi po programu. V njenih dveh letih še ni bila privezana na verigo, ni bila zaprta v svojo kletko več kot uro (ko se pospravlja ali kaj ušpiči). Vsak dan je poljubčkana in scrkljana. Mogoče izgleda, da se zagovarjam, vendar se ne. Mislim pa, da sem pokazala (in dokazala vsem dvomljivcem), da sem enako velik ljubitelj psov (in določene) pasme, kot nekdo, ki ima posvojenega psička.

“My little dog – a heartbeat at my feet.”

Celotni smisel današnje objave je v tem, da je vsak izmed nas lahko ljubitelj psov, ne glede na izvor psa, ki ga ima v lasti. Dokler skrbiš za psa, kot bi skrbel zase in mu namenjaš čas, ki ga zahteva (in še več), potem si zame pravi ljubitelj psov. Ne glede na to, ali je kupljen ali posvojen.

Uživaj v sončni nedelji in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami (obljubim, da s kaksno knjižno recenzijo)!

Pisarije

Najljubše knjižne junakinje ob Dnevu žena

Še nekaj dni nas loči do Svetovnega dneva žena, ki ga praznujejo v več kot 100 državah po svetu. Tega dne se namreč praznuje enakopravnost žensk v političnem, socialnem in ekonomskem pogledu, praznujejo pa ga predvsem bivše komunistične in socialistične države.  Pobudnica gibanja za enakopravnost žensk je bila nemška feministka in aktivistka Clara Zetkin, ki se je začela »bojevati« leta 1889.

Tudi na slovenskem so je začelo gibanje za enakopravnost, in sicer leta 1897, ko je izšel častnik Slovenka, prvo žensko slovensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto dni kasneje. Za nas je pomembno leto 1906, ko je prva Slovenka Marija Urbas doktorirala na grški univerzi iz filozofije. Volilno pravico so slovenske ženske (stare nad 21 let) dobile 15. maja 1920, vendar le na občinskih volitvah. 25 let kasneje dobijo ženske splošno volilno pravico in s tem tudi enakopravnost.

Kot zanimivost bi rada omenila tudi barve, ki simbolizirajo Dan žena, in sicer: vijolična, zelena in bela. Vijolična predstavlja pravico in dostojastvo, zelena upanje in bela čistost in nedolžnost.

Današnja objava ne bo govorila o samem prazniku (svečano prisegam, da sem z nizanjem podatkov zaključila!), temveč o posebnih/močnih/nenavadnih/simpatičnih knjižnih junakinjah. Tokrat sem k nastajanju objave povabila nekaj knjižnih blogerk, ki so mi zaupale, katera knjižna junakinja jim je najbolj všeč, oziroma se jim je najbolj vtisnila v spomin, in zakaj.

Hazel Grace Lancaster – Krive so zvezde (The Fault in Our Stars)

Ženska junakinja, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin nastopa v knjigi Krive so zvezde (The Fault in Our Stars), in sicer Hazel Grace Lancaster. Zakaj? Ker kljub svoji bolezni (sooča se namreč z rakom na pljučih), ostaja pozitivna, nasmejana in (kar je meni najbolj všeč) sarkastična. Všeč mi je, ker bere, vendar ves čas eno in isto knjigo, kar me nasmeje vedno, ko se spomnim na to.

Vir: Pinterest

Zaradi bolezni ima pri sebi ves čas aparat, ki ji pomaga pri dihanju, kar bi jo lahko oviralo pri hoji, potovanjih,.. vendar je Hazel kot lik, zelo močna osebnost in se za to “prtljago” ne zmeni preveč.

Včasih bi morali biti vsi kot Hazel – gledati na življenje bolj pozitivno in biti hvaležni, kaj vse dobrega nam nudi.

Knjižno junakinjo je opisala: Ines (@bookstaroom), Inesin blog najdeš tukaj

Louisa Clark – Ob tebi (Me Before You)

Hm… kar nekaj časa sem premišljevala, katero junakinjo bi izbrala. Po glavi so mi hodile različne junakinje, ki sem jih srečala tekom branja, ampak na koncu sem vedno prišla na eno in edino Lousio Clark, iz knjige Ob tebi.

Vir: Pinterest

Lou mi je všeč zaradi svoje neizmerne energije, dobre volje, predanosti, zvestobe in humorja. Kot lik ima globino, kar mi je vedno všeč. Seveda ne smem pozabiti na njena pisana oblačila, ki so njeno osebnost naredila še bolj posebno in zabavno. Kot junakinja mi je bila všeč tudi za to, ker se (kljub očitnemu koncu) ni predala in je tekom celotne zgodbe dozorela in na koncu (če karikiram) razprla krila. Mislim, da bi morali včasih vsi tako pisano razmišljati kot Lou in se požvižgati na to, kar si mislijo drugi in obleči čebelje pajkice, pa če zgolj za to, ker nam je to všeč.

Če bi morala Louiso opisati z nekaj besedami: zabavna, posebna, pisana osebnost, predana, ljubezniva, polna življenja, močna (ne postavi se po robu vsak svoji družini, samo zato ker verjame, da dela prav), zvesta in oseba z nalezljivim nasmehom.

Knjižno junakinjo sem opisala jaz (urednica tega bloga, op.a.)

Zlohotnica – Trnuljčica

Če pustim ob strani vse Ronje in pogledam malce globlje, je bila zame, ko sem bila še deklica, najbolj fascinanten lik Zlohotnica. Saj je bila Trnuljčica lepa, ampak mene je zanimala tista črna postava, ki je tako elegantno vkorakala na njen krst s črnim ptičem na rami, rogovi na glavi in s palico, iz katere so švigale strele, ter ji namenila prekletstvo. Spomnim se, da se mi tisto prekletstvo ni zdelo tako hudo, če pa ji je zaželela resnično ljubezen.

Vir: Julia (noranaknjige)

Poleg tega se mi je vedno zdelo, da ima neko posebno zgodbo, da je nerazumljena. Tudi zato me je film o njej zlohotno razveselil, še bolj pa priložnost, da končno slišimo še njeno plat zgodbe. Še danes mi je pri srcu, predvsem zato, ker mislim, da je dokaz, da enodimenzionalni liki ne obstajajo. Nepravljična je, prav človeška in ravno tako ranljiva.

Knjižno junakinjo je opisala: Julia (@noranaknjige), Juliin blog najdeš tukaj

Daenerys Targaryen – Igra prestolov (Game of Thrones)

Najbolj se mi je v spomin vtisnila Daenerys Targaryen iz sage Pesem ledu in ognja. Daenerys je svetlolaska z vijoličnimi očmi, ki je na začetku podrejena bratu nato pa počasi a vztrajno pridobiva na samozavesti in moči. S svojim notranjim ognjem (pa tudi zaradi zmajev) mi je že v prvi knjigi zlezla pod kožo. Prepričala me je, ker se skozi knjige počasi razvija in čeprav ve, da želi sedeti na Železnem prestolu vseeno ne odvrne oči ob pogledu na sužnje in Brezmadežne. Čeprav ji v TV seriji ni bilo namenjeno vladati, vseeno držim pesti, da ji bo George R. R. Martin v knjigah namenil drugačen konec. 

Vir: Neja (pesem_ptic)

Če bi morala Daeneryz opisati z nekaj besedami, bi izbrala: zmajska mati, inteligentna, odločna, mehkega srca, khaleesi, lomila okov, neožgana.

Knjižno junakinjo je opisala: Neja (@pesem_ptic), Nejin blog najdeš tukaj

Prišla sva do konca objave. Mislim, da je druščina izbranih junakinj res pisana in posebna. Zanima pa me, ali imaš tudi ti najljubšo knjižno junakinjo in če da, katero?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Foto: Mladinska knjiga

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Foto: knjigarna Felix

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Foto: Amazon

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Foto: Book Depository

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Foto: knjigarna Felix

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Slika: Amazon

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Slika: AMAZON

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

Slika: Amazon

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Slika: Amazon

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali.  Zgodba sledi šestim junakom in sicer:  pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

2. adventno okence: Knjige z naslovom, ki je povezan s hrano

Čas je za odprtje drugega adventnega okenca. Mimogrede, jaz se še ful veselim Božiča in komaj čakam, da pride (če sem čisto iskrena, odštevam že od avgusta, so don’t judge me). Tema današnjega okenca so knjige, ki imajo v naslovu hrano, oziroma nekaj v povezavi v njo. V tem času se mi zdi, da se veliko več peče in je različnih dobrot, zato sem si rekla, da to vključim tudi v najino odpiranje okenc. Delim pa danes s tabo samo tri knjige, ki jih imam hkrati tudi na svojem bralnem seznamu za december – mogoče ti pridejo prav za kakšna pozna darila *khm, khm* 🙂

Christmas at Little Beach Street Bakery (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Gre za tretjo knjigo v seriji Male obalne pekarne. Polly Waterford obožuje delo v Mali obalni pekarni in najbolj srečna je, ko izdeluje praznične slaščice. Obožuje tudi svojega fanta Huckla in je odločena, da bo ta Božič najboljši do sedaj, a ima življenje ima drugačne načrte…

Ko se Pollyjina najboljša prijateljica Kerensa pojavi s skrivnostjo, ki lahko ogrozi življenje, ki sta ga Polly in Huckle zgradila, se Pollyjina prihodnost zdi negotova. Kljub temu, da jo ponavadi peka kruha in drugih slaščic pomirja, sedaj temu ni tako. Ali bo lahko postavila življenje nazaj na tirnice in imela tako kot vsi Vesel Božič?

Prebrala sem oba dela Male obalne pekarne in priznam, da sta mi bila všeč, gre za tako lahko branje, s prisrčno junakinjo. Poleg tega sem zaradi te knjige dodala na seznam krajev še en kraj, ki bi ga rada nekoč obiskala. Tretjega dela še nisem prebrala, ampak mislim, da ga lahko bereš kot samostojno knjigo.

Cupcakes for Christmas (Kate Hewitt)

Slika: Amazon

Olivia James vodi čajno prodajalno in pekano v Cotswoldu, ter pomaga svojim prijateljem s sanjskimi poročnimi tortami. Medtem ko drugim pomaga najti njihov srečni konec, živi sama in se sprašuje so o svojih odločitvah , medtem ko je preveč svojih stvaritev.

Ko se pojavi Simon Blacklock, postaven neznanec, ki dan za dnem kupuje Olivijine slaščice, Olivia začne sanjati o skupni prihodnosti. Ali se lahko romanca razvije med sladkorjem in moko? In, ali je dovolj pogumna in stopi v ospredje, čeprav je tako dolgo živela v ozadju?

Tako Olivia kot tudi Simon imata skrivnosti, za katere ne želita, da bi jih kdo izvedel. Vendar… čaka ju čaroben Božič, če si bosta dovolila odpreti drug drugemu.

Christmas at Rosie Hopskins’ Sweetshop (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Zadnja na današnjem seznamu je še ena knjiga od Jenny Colgan. Tudi ta knjige predstavlja nadaljevanje knjige Rosie v svetu sladkih pregreh.

Rosie Hopkins se zelo veseli Božiča in mali vasici v Liptonu, ki je pokopana pod debelo snežno odejo. Njena prodajalna sladkarij poka po šivih zaradi vseh sladkornih palic, turškega medu in ostalih sladkih dobrot, ki pričarajo smeh na obraz vsem prebivalcem vasi. Božič namerava preživeti s svojim fantom Stephenom, iz Avstralije pa prihaja tudi njena družina.

Vendar… ko malo skupnost prizadene tragedija, se Rosie zdi, da so vsi njeni načrti splavali po vodi. Ali sploh lahko ostane in se ustali v Liptonu? In, ali je tisto kar je najboljše za prodajalno sladkarij tudi najboljše za Rosie?

Mislim, da tudi pri tej knjigi ni težav, če nisi prebral prvega dela. Jaz se te knjige zelo veselim, saj prvi del prebrala (mislim da) trikrat.

Tako, pa sva prišla do konca še enega seznama. Ali si morda prebral kakšno iz prejšnjega tedna? Jaz sem zaključila z knjigo Wrapped up for Christmas, ki se jo prebrala za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah. Moje mnenje o prebrani knjigi si lahko prebereš na Goodreadsu. Upam, da uživaš v decembru in da prebiraš kakšno dobro knjigo!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

1. adventno okence: Romani iz malega mesteca

In je tukaj! Prvo adventno okence točno 28 dni pred Božičem.

Pravila »igre«: Ne skrbi, to ni izziv pri katerem moraš sodelovati in ni nekaj pri čemer boš odkrival toplo vodo. Vesela bom, če boš v odpiranju adventnih okencih našel navdih za branje. Je pa res, da bodo knjige praznično obarvane (tu mi moraš oprostiti, ampak decembra se veselim že od avgusta in že nekaj časa iščem takšne in drugačne knjige, ki so z božično/zimsko tematiko). Vsak teden bom »odprla« eno adventno okence, v katerem se bo skrivala tema, ki se vrti okoli Božiča in praznikov. In to je to. Ti se nato odločiš, ali boš katero knjigo prebral ali ne.

Torej… pa začniva.

1.okence: Knjige, ki se imajo dogajanje postavljeno v majhno mestece

Na splošno imam rada knjige, ki se dogajajo v majhnih mestecih – verjetno zato, ker tudi sama nisem neko multikulti dekle, ki bi hotelo živeti v velemestu (možnost, da bi se vsakodnevno izgubila je ogromna). Se mi pa zdi, da so božični romani, ki se večinsko dogajajo majhnem mestu še toliko, še toliko bolj »cozy« za branje in dajejo občutek povezanosti in čarobnosti.

Wrapped up for christmas (Katlyn Duncan)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Po tem, ko je Angie Martinelli izgubila fanta in stanovanje (in to v enem tednu), ji ne preostane drugega, kot da se iz Califonie preseli nazaj k staršem v malo mestece v Novi Angliji. Ker je odločena, da se ne bo predala brezupu, se zaposli v lokalni trgovini, kjer je delala kot najstnica.

V svojem rodnem mestu spozna tudi Nicka, čednega neznanca, in je skoraj prepričana, da se ji je zopet nasmehnila sreča. Ampak, nečesa Angie ne ve… tudi Nick ima skrivnosti, za katere upa, da jih ne bo nihče izvedel.

Romana sicer še nisem prebrala, je pa na mojem seznamu knjig, ki jih želim prebrati ta mesec. Knjiga je dobila kar nekaj lepih komentarjev, tako da se res veselim, da se je lotim. Sicer obstaja tudi film z istim naslovom, ampak mislim, da ne gre za isto zgodbo.

Mutts and mistletoe (Natalie Cox)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Enaintridesetletna Charlie ni navdušena nad Božičem in kdo bi ji zameril?  Zaradi svoje osebne trenerke jo je zapustil fant, njena mater praznuje Božič s svojim četrtim možem na drugi celini in kot da to ni dovolj, je njeno stanovanje začasno uničeno zaradi plinske eksplozije. Sveže samska, srednje poškodovana in (skoraj) brezdomna se odloči, da bo obiskala svojo sestrično Jez v Devonu, na jugozahodnem delu Anglije. Jez je skrbnica pasjega hotela in no, Charlie ni ravno ljubiteljica psov. Vse kar si želi, je miren in sproščen Božič, po možnosti v družbi starih filmov in enormnih količin čokolade in vina.

Njene sanje o mirnem božiču na angleškem podeželju razblinijo noseča psička Peggy, pasme beagle in ostala pasja družba, za katero skrbi Jez. Ko se Jez nepričakovano odloči, da bo odpotovala na Finsko, Charlie ne preostane drugega kot da vskoči namesto Jez in poskrbi za pasjo druščino.

Tale knjiga je kot nalašč za vse ljubitelje prikupnih, štirinožnih bitij in božiča. Meni je bila poleg očitnega, všeč tudi zaradi humorja – zgodba in dialogi so bili res dobro postavljeni, zato sem med branjem res uživala. Sumim, da bo tole ena moja ljubših božičnih knjig v letošnjem letu. Seveda je svoj »piskerček« pristavil tudi modrooki veterinar *khm khm*.

Christmas at the island (Jenny Colgan)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Na otoku Mure, ki leži nekje med Škotsko in Norveško, se odpira nov hotel. Novopečena mati Flora MacKenzie in njen brat Fintan napenjata vse moči, da bi uredila vse, kar je potrebno do božiča. V hotelski kuhinji pa se splete nepričakovano prijateljstvo med Islo, pridno in delavno dekle, ki je bila natakarica v otoški kavarni. Isla sanja o boljšem življenju, za katerega upam, da ga bo dobila z delom v imenitnem hotelu. Konstantin je mladi kuhar, zaposlen v hotelski kuhinji… hkrati je tudi edini sin vojvode, ki je bil poslan na delo v kuhinjo, da se nauči nekaj o trdem delu, preden podeduje naziv in družinsko premoženje. Na začetku je nekoliko zamerljiv in se ne želi vključiti, nato pa mu otok in hotel prirasteta k srcu. Vendar pa je poleg Božiča v ozračju še kaj drugega kot samo skrivnosti majhnega mesteca…

Prav tako kot Wrapped up for christmas, tudi te knjige nisem prebrala in kdo ve, morda jo bom. Je pa tudi ta roman dobil kar nekaj pozitivnih komentarjev in res zveni kot prijetno in sproščeno branje. Ja ja, vem, da se dogaja na otoku in ne v mestecu… ampak, se mi je vseeno zdelo, da spada na ta seznam. V kolikor si ljubitelj knjig izpod peresa Jenny Colgan, mislim, da tale potem pravi »must read«.

City Baker’s guide to Country Living (Lauren Miller)

Slika: Amazon

Na kratko o knjigi: Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie. Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo.

V kolikor nisi hardcore ljubitelj božičnih romanov (saj vem, ne pašejo iste stvari vsem ljudem), mislim, da bi bil tale roman pravi zate. Prisežem, božič je delno omenjen, tako da dobiš z branjem le majhen občutek najlepšega časa v letu. Kaj več si lahko o knjigi prebereš tukaj – je super branje za vse ljubitelje Gilmore girls.

Prvi okenček je odprt in resnično upam, da sem te navdihnila za tvoje naslednje branje – sedaj je pravi čas za zgodbe, polne ljubezni in čarobnosti, saj je tudi mesec tak. Me pa zanima… si že prebral kakšno božično knjigo? Ali imaš morda predlog zame?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

O nekom z imenom Luna

Danes za spremembo ne bo zapisa o knjigi – okej, malce tudi bo, ker sem pač jaz jaz in so knjige del mene (in mojih polic v sobi). Ampak, ne bodo pa osrednja tema. Da narediva malce odmora od knjig (ker dajmo si priznati – tudi še najbolj zagrizen bralec rabi kdaj pa kdaj odpočiti oči), bo danes malce drugačen zapis. Ne bi rada bila predolga z uvodom (ker se zna zgoditi, da bo ta objava že tako ena dolga jara kača), zato ti kar zaupam o čem se bo pisalo danes – če slučajno nisi ugotovil po naslovu. Če me spremljaš na instragramu (ali me poznaš v živo), potem verjetno veš, da imam doma eno prikupno, malo, belo, živahno, razposajeno, grizljajočo, glasno in nadvse puhasto bitje, ki sliši na ime Luna, o kateri bom pisala danes.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Za začetek bi rada povedala, da je bila Luna kupljena z rodovnikom. S fantom sva jo kupila pri eni izmed treh vzrejiteljev maltežanov v Sloveniji (glede na Kinološko zvezo). To ne omenjam, da bi se hvalila, češ »oo, moj pes ima rodovnik«, ampak, da že takoj na začetku razjasnim. Ni nama žal, da sva se odločila za nakup psička pri vzrejitelju, saj je Luna za oba prvi kuža in sem želela videti njene starše, imeti zagotovilo da sta oba zdrava, želela sem spoznati osebo od katere bi potencialno kupila psa. In ne, ne podpiram »masovne proizvodnje psov« (ne vem, kako bi drugače poimenovala), kjer psičko parijo večkrat na leto, imajo vse pse zaprte po kletkah, jih prodajajo brez rodovnika,… Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer se psičko pari ob njeni gonitvi, živijo psi na prostem, oziroma s človekom, niso privezani na verige ali po cele dneve zaprti v bokse. In to sva dobila pri tej gospe, ki je prava ljubiteljica maltežanov. Lepo nama je predstavila pasmo, povabila naju je k sebi domov, da sva si ogledala njene psičke in leglo, ki ga je takrat imela, razložila nama je postopek kupitve psička in nato pridobitve rodovnika. Že takoj sta nama z možem pokazala DNA teste njenih psičkov, tako da sva se res lahko prepričala, da so zdravi. Pokazala sta tudi družinsko drevo vsakega psička in nama tako dokazala, da si niso v sorodu (za rodovniškega psa je pomembno, da starša nista v sorodu v prvih štirih kolenih). Vzrejiteljica je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih crkljala, razvajala, navajala na človeški dotik, jim omogočila tisto prvo socializacijo z drugimi psički. To sem zapisala zato, če se boš morda odločil za nakup psička (oziroma poznaš nekoga, ki se bo), da veš, na kaj moraš biti pozoren.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zakaj se nisva odločila za posvojitev psička? Ker sem želela točno to pasmo in nisem zasledila, da bi bil kakšen maltežan za posvojitev na voljo. Poleg tega imam kar hudo alergijo na mačjo dlako (in zelo verjetno tudi na pasjo), zato sem želela psička, ki je hipoalergen (za vsak slučaj).

Zakaj ravno maltežan?

Moram priznati, da sem jaz navijala za to pasmo, saj se mi že od nekdaj zdi prikupna – ne vem, nekaj je na velikosti psičkov, beli dlaki in veliki, okroglimi in rjavimi očkami, da me vedno znova pritegne. Poleg tega sem želela majhnega psa, ki ne pušča dlake (maltežani ima enojo dlako, ki mu redko izpada). Maltežn je notranji pes, kar pomeni, da je stalno ob/na/pod tvojimi nogami (Luna je dejansko kot senca – če ne bi zapirala vrat za sabo, bi mi sledila še na stranišče). Tudi transport majhnega psa je veliko lažji – čeprav bi o transportu Lune in teh dogodivščinah lahko napisala povsem samostojno objavo, ker *khm khm* je bilo kar nekaj pripetljajev. Všeč mi je, da so maltežani inteligentni in z malo sreče (in veliko volje) jih lahko naučiš skoraj vse. Jaz sicer nisem bila pri vseh svojih poskusih uspešna, ampak Luna zna kar nekaj stvari in to mi povsem zadostuje.

Lunin karakter

No, za gospodično Luno bi lahko rekla, da je prava predstavnica maltežanov. Je igriva, radovedna in ima svoje »žute minute« (beri: nori naokoli kot mala petardica, potem pa samo pade dol). Rada se crklja in ti da kar jasno vedeti, kdaj ji moraš ti po njenem mnenju nameniti pozornost. Kako to izgleda? Tako da, pride čisto do tebe in te začne nepremično gledati. Če je pa slučajno na kavču/postelji, potem pa skoči nate ali pa te s tačko opozori, da jo moraš čohati. Včasih se tudi pred tabo vrže na hrbet. Se mi zdi, da se je hitro navezala na nas – kar je tudi znano za maltežane. Se pa malce boji večjih psov, kar po eni strani čisto razumem – predstavljaj si, da si ti trikilogramsko bitje in proti tebi začne drveti ena ogromna skala. K sreči Luna ni izbirčna in vedno prosi za hrano, ponavadi izkorišča svoje »puppy eyes«. Za maltežane je značilno, da se bojijo samote, zato sem Luno navajala na samoto od čistega začetka, ko sva jo dobila, in sedaj nima težav biti sama. Je pa seveda rajši v družbi z nami.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nega dlake

Maltežan so psički z dolgo dlako. Pika. Kar pomeni za vse lastnike (in bodoče lastnike), da se morajo dobro opremiti in pokupiti praktično pol salona pripomočkov. Malo se šalim, ampak dejstvo je, da potrebuješ kar nekaj glavnikov, da lahko skrbiš na dlako. Ali je potrebno vsakodnevno česanje? Odvisno – mi Luno češemo skoraj vsak dan, če ne drugega, ji očistimo dlako okoli očes. Maltežane naj bi tudi redno kopali. Na tem mestu, bi delila s tabo nekaj, kar mi je zaupala Lunina frizerka in se mi zdi, da se premalo ljudi tega zaveda. Torej… psa ni potrebno umivati na dva/tri/štiri tedne. Zakaj? Njegova koža rabi en mesec, da se ponovno navlaži (pri človeku traja 24 ur), kar pomeni, da prekomerno tuširanje lahko izsuši kožo psičku. Jaz Luno umivam samo, če je res umazana, drugače jo umiva frizerka, ko jo peljem postriči (torej, na 3 mesece). Ali smrdi? Če se ni povaljala v kakšnem kravjem iztrebku (oja, tudi to je že ušpičila) potem ne. Ali lahko maltežana strižeš? Seveda lahko – pri Luni se je to izkazalo za super stvar – dlaka jo manj moti, tako da lahko prosto dirja naokoli. Tudi nega dlake je lažja pri kratki dlaki, da ne omenjam, da ni vozlov (ki so pri dolgi dlaki stalnica, ne glede na to kolikokrat se počeše psa).

Foto: Nika (Vilin šepet)

Življenje z Luno

Okej, reciva bobu bob – življenje s psičkom (pa naj bo majhen/velik/notranji/zunanji/prikupen/mlad star/…) zahteva nekaj odrekanja in prilagajanja. Kdor pričakuje, da se mu življenje ob prihodu psička ne bo spremenilo, se pošteno moti. Hočeš nočeš bo psiček tvoje življenje delno obrnil na glavo (sploh na začetku, ko bo še mladiček in bo spoznaval okolico v katero je prišel). Jaz, na primer, sem prvih nekaj mesecev, vsako prosto minuto preživela z Luno (saj ni sedaj nič drugače, a vseeno jo lahko pustim malce samo), jo učila, vodila na sprehode, jo navajala na naš način življenja. O kakšni kavi s prijateljico sem lahko sanjala. Psiček predstavlja tudi odgovornost in to ogromno. Tu so vsakoletni pregledi pri veterinarju, cepljenja proti steklini, nega dlake, dajanja tablet proti notranjim in zunanjim zajedalcem, nakup hrane, ukvarjanje z kužkom, kupovanje zdravil, ko je bolan in še bi lahko naštevala. Ko me kdo vpraša, kako je imeti psa, si želim, da bi mu lahko rekla, da je vse samo super. Pa ni. Včasih je težko – včasih si utrujen, naveličan, bolan,… pa imaš za sabo še eno malo (ali veliko, odvisno od preference) bitje, ki ga moraš peljati na sprehod/ga nahraniti/se z njim igrati. Če pa me vprašaš, ali je vredno, bi ti rekla ja in še n – kolikokrat ja. Luna mi s svojo ljubeznijo, igrivostjo, zvestobo, zaupanjem in občasnim nagajanjem veliko več da, kot dam jaz verjetno njej. Meni osebno je super imeti nekoga, ki te vedno znova razvedri (ali potegne živec do te mere, da bi najraje zarjul), prisili, da greš ven na zrak, ko bi rajši bral in te z vsakodnevnimi norčijami spravlja v smeh in dobro voljo. Ena stvar, ki jo pa moraš nujno pričakovati, je zgodnje vstajanje – to ti ne uide in po sili razmer postaneš jutranji človek.

Negativne plati imeti maltežana

Foto: Amazon

Hm, jih ni. Okej, ja, verjetno sem pristranska in če se že trudim napisati realno objavo o Luni, potem lahko rečem, da imajo maltežani dve (izredno majhni) pomanjkljivosti. Prva je ta, da so majhni psi v velikem telesu in da res, ampak res radi lajajo. Luna sicer laja še vedno v mejah normale, ampak verjamem, da sosedi niso najbolj navdušeni ob šestih zjutraj, ko Luna že veselo spušča rafale. Druga pomanjkljivost je ta, da so znani po tem, da niso čisti v hiši. Luno sem skoraj eno leto navajala, da vse potrebe opravi zunaj – sedaj spusti le, če se jo res zelo tišči in ne prepoznam pravi čas znakov, s katerimi sporoča, da je res čas za stranišče.

Čestitam, če si prišel do konca objave in najlepša hvala, da si prebral vse! Če sem dala občutek, da sem »crazy dog mom« je to zato, ker sem res. Luno obožujem, kar se najverjetneje opazi tudi v njeni scrkljanosti – ko grem na sprehod z njo, se mala gospodična odloči, da ne bo več hodila in takrat me milo pogleda, naj jo malce nosim. Seveda ji ugodim.

Za čisti konec, pa delim s tabo samo še knjigo, ki je meni zelo pomagala, pri pripravi, socializaciji in vzgoji psička. Govorim o knjigi Dog training revolution od Zaka Georga, ki ima tudi youtube kanal, kjer vse finte tudi pokaže.

Ali bi na vsake toliko še kaj prebral o Luni? Z veseljem še kaj napišem o njej! Mala lumpa mi je zagodla že kar nekaj zabavnih incidentov.

Lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Bralni predlogi za najbolj “spooky” noč

Bliža se najbolj nadnaravna, čarovniška, spooky, strašljiva in polna čudnih pojavov (leteče preproge, ogromni pajki, plešoče metle,…) noč. Ker nas do nje loči točno en teden, sem zate pripravila nekaj knjižnih predlogov, ki te imajo moč spraviti v pravo vzdušje za Noč čarovnic.

Preden začneš z branjem, bi pa samo še rada poudarila, da je pripravljen seznam plod mojega okusa. Vseeno upam, da ti bom »začarala« kakšno idejo za tvoje čarovniško (ali nadnaravno) branje.

Izruvana (Naomi Novik)

Foto: Mladinska knjiga

Za vse ljubitelje čarovnic, urokov in nadnaravnega predlagam Izruvana. Knjiga govori o Agneški, ki ima rada dolino v kateri je odraščala, mirno vasico, drevesa in reko, ki teče mimo. Živi blizu strohnelega Gozda, ki je poln zla in vdira v njihova življenja. Pred Gozdom jih varuje hladen in odmaknjen čarovnik Zmaj. Toda za varovanje Zmaj zahteva strašno plačilo: mlado dekle, ki mu mora služiti deset let. Ker se približuje dan, ko bo Zmaj ponovno prišel po izbranko, je Agneško strah, saj je prepričan, da bo Zmaj vzel s sabo pogumno in lepo Kasijo. Vendar… Zmaj izbere drugače in Agneškino življenje se za vedno obrne na glavo.

Knjiga me je nekoliko spominjala na Lepotico in Zver. Ker sem bolj kot ne obsedena z vsem kar je čarovniškega (hvala, J. K. Rowling), sem knjigo takoj pograbila in jo na mah prebrala. Je berljiva, a vse Harry Potter navdušence opozarjam – niti malo ni podobna temu čarovniškemu svetu. Fantazijski svet, ki ga je s to knjigo ustvarila avtorica je nekaj posebnega in ob branju se ti zazdi, da čaraš skupaj z junaki. Osebno se mi zdi popolno čarovniško branje pred nastopom najbolj strašne noči.

Prekletstvo Morrigan vran (Jessica Townsend)

Foto: Felix

Knjiga govori o Morrigan Vran, ki se je rodila na prednočje, najnesrečnješi dan, na katerega se lahko rodi otrok in je zato postala zakleta in posledično greški kozel za vse krajevne nesreče. Kar je najhuje – njeno prekletstvo pomeni tudi, da ji je usojeno umreti na svoj enajsti rojstni dan. Toda, Morrigan se prikaže Jupiter Sever, izredno nenavadni in čuden človek, ki jo odpelje na varno in čarobno mesto Nikdarje. Če želi Morrigan zavedno ostati v Nikdarju, mora uspešno opraviti vse preizkušnje. V nasprotnem primeru bo morala zapustiti mesto in se spopasti s svojo usodo.

Knjige še nisem uspela prebrati, je pa na mojem tbr, zato upam, da jo čimprej dobim v roke in jo preberem. Naj bi bila »must read« za vse tiste, ki obožujejo Harryja Potterja (res ne vem, kaj še čakam).

Alica v čudežni deželi (Lewis Carroll)

Okej, verjetno si se ob tej izbiri nasmehnil in rahlo zavil z očmi. Imam prav, kajne? Ampak… tole je klasika! Resda gre mogoče za otroško knjigo, ampak kdaj pa kdaj (recimo za Noč čarovnic) pa lahko nahraniš otroka v sebi. Poleg tega knjiga vsebuje kar nekaj (za moje pojme) začaranih stvari. Mislim, da tukaj obnova ni potreba, si za Alico sigurno že slišal. Če ne drugače zaradi filma, kjer je igral khm khm Johnny Depp. Samo povem.

A Discovery of Witches (Deborah Harkness)

Foto: Book depository

Da ne bodo na sezamu samo knjige po mojem okusu, sem na hitro zletela še na Goodreads in poiskala nekaj, kar je ustrezno za branje v času čarovnic in ima dobro oceno. Tako sem naletela na zgoraj omenjeni roman. Mlada znanstvenica Diana Bishop med svojimi raziskavami nevede prebere alkimistični rokopis. Diana je sicer čarovnica, ki izvira iz stare čarovniške družine, vendar je svoje moči potlačila, ko so ji umrli starši. Z branjem rokopisa povzroči, da se v njej prebudi čarovniška moč. Da bi ukrotila svojo moč, se obrne na vampirja Matthewa Clairmonta.

Roman je prva knjiga iz trilogije All Souls. Pravijo, da je mešanica med Somrakom in Harry Potterjem. Po njej so leta 2018 posneli tudi serijo, z Tereso Palmer in Matthewom Goodejem v glavnih vlogah (poudarek je na: Matthew Goode).

Na ta seznam spada še ena knjiga, vendar jo še berem. Knjiga mi je do sedaj všeč, hitro se bere in ima res prikupno junakinjo. Recenzijo le – te bom delila naslednji teden na najstrašnejšo noč, tako da se srečava vsak na svoji metli takrat.

Imaš tudi ti kak predlog za čarovniško branje? Zaupaj mi ga.

Pisarije

Bralni triki, ko ti branje ne steče

Jaz sem tisto dekle, ki si z branjem krajša čas na vlaku. Ki bere na mestnem avtobusu. Ki poseže po knjigi, ko čaka v čakalnici pri zdravniku ali ko čaka prijateljico na pijači. Knjiga je moja stalna sopotnica (in včasih si želim, da bi imela tisto čarobno torbico od Hermione kamor bi lahko spravila na stotine knjig).  

Branje me sprošča in mi ostri misli. Naravnost obožujem, kadar najdem knjigo ki me tako pritegne, da je ne morem odložiti in samo nestrpno obračam liste. Kadar berem vstopim v svet, ki je čisto moj.

Foto: Pexels

Vendar… kar nekaj znancev mi je reklo, da ne morejo brati. Da jih knjige  ne potegnejo. Zato sem se jaz, zaprisežena knjigožerka in knjigoljubka, odločila, da spišem nekaj »trikcev« za lažji ponovni začetek branja, ki so pomagali meni kadar sem se znašla pred bralnim zidom. Ne skrbi, ne bo nobenega indijanskega plesanja okoli ognja in petja hvalnic mati naravi. Niti ne bova odkrivala kvantne fizike, vseeno pa upam, da ti bo objava koristila – v kolikor se kdaj pa kdaj tudi ti znajdeš pred bralno blokado.

#1: Ne dajaj si (pre)visokih ciljev

Že res, da obstajajo ljudje, ki v enem mesecu preberejo tudi po 20 knjig, ampak nikar se ne primerjaj z njimi, ker boš že v štartu brez pravega zagona in poguma. Število prebranih knjig prilagodi sebi in svojemu načinu življenja (seveda moraš v zakup vzeti tudi študij/službo/skrb za psa/čiščenje mačjega stranišča/pospravljanje stanovanje/socialno življenje/fiziološke potrebe/otroke/in tako naprej). Najhuje je, če misliš da moraš loviti nek rok za prebrano knjigo – v tem primeru res ne moreš uživati v tistem, kar ti knjiga lahko da.

#2: Knjigo imej vidnem mestu

Tako se ti ne bo treba izmišljevati izgovorov, da si knjigo založil, pozabil v avtu/torbici/avtobusu/postelji. Jaz imam knjigo vedno na dosegu roke in vidnega polja – ampak bolj zato, da jo lahko hitro pograbim, ko me prime želja po branju (kar se ponavadi zgodi v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo). Tudi branje je veliko lažje, če bereš vsaj dan po malo, kot pa z nekaj dnevnimi pavzami – tako težje pozabiš kaj se je v knjigi zgodilo, kdo nastopa, o čem se knjiga sploh gre,…

#3: Izberi žanr, ki ti je pisan na kožo

Najhuje je brati nekaj, kar ti ne potegne. Verjemi, vem. Če mi nekdo ponudi neko zgodovinsko romanco, bi tudi jaz zamenjala hobi (pa ne da je omenjeni žanr zanič – sploh ne, samo jaz sem se ga z večletnim branjem naveličala). Razmisli, kakšne knjige najbolj ustrezajo tvoji osebnosti – romantične, s prikupnimi liki? Ali misliš, da bi ti bili bolj pri srcu kompleksni liki s temačno in skrivnostno zgodbo? Sicer meni, da je lažje začeti brati nekoliko lažje knjige, ki nimajo kompleksnih junakov, zapletenega jezika in medsebojnega odnosa. Seveda, če ti srce poželi lahko posežeš tudi po klasikah. Kar želim povedati je – beri tisto, kar želiš in ti izgleda zanimivo. Delim pa s tabo tudi nekaj knjig, ki so po mojem mnenje idealne za bralne začetke:

  • Sophie Kinsella: Moje ne tako popolno življenje
  • Beth O’leary: Sostanovalca in/ali Zamenjava
  • Fredrik Backam: Tu je bila Britt – Marie
  • Rosie Walsch: Moški, ki ni poklical
  • Virginie Grimaldi: Ljubezen se skriva v majhnih stvareh

#4: Beri v jeziku, ki ti ne dela preglavic

Pa naj bo to slovenščina, angleščina, grščina, turščina ali pa kitajščina. Ni važno. Važno je, da v branju uživaš in ne razmišljaš o vsaki besedi kaj pomeni. Tudi ni smisel branja v tujem jeziku, da mrzlično iščeš v ponsovem slovarju pomen – če se ti dogaja to, potem je boljše, da bereš v materinskem jeziku.

Foto: Pexels

#5: Ustvari prijetno in sproščeno okolje

Veliko ljudi ne mara hrupa okoli sebe kadar imajo knjigo v rokah. Zato je zelo pomembno, da si ustvariš okolje, v katerem si dovolj sproščen, da te okolica ne moti. Imeti moraš tudi dovolj svetlobe, da sploh vidiš na papir. Vzemi še kak mehak povšter, udobno dekico, skodelico toplega čaja (ali kave, če misliš da rabiš pri branju tovrstno poživilo), ter dišečo svečko in you’re ready to go. Verjetno me bo marsikdo zaradi tega grdo gledal, ampak – izklopi televizijo in internet – častna, bralna izkušnja bo še boljša brez motečih dejavnikov.

#6: Pridruži se knjižni skupnosti

Tako boš na tekočem s knjižnimi novostmi in knjižnimi recenzijami. Na raznih knjižnih blogih lahko najdeš predloge za branje in iskrena mnenja o knjigah, ki ti lahko pomagajo pri odločitvi. Sledi profilom, ki ustrezajo tvojemu bralnemu okusu in videl boš, da se na neki knjiži polici skriva tudi knjiga zate. S tem podpreš tudi njihovo delo in njihov trud, kar se mi zdi super, saj ima veliko knjižnih blogov super predloge in objave.

Foto: Pikabay

#7: Obišči knjigarne

Tam najdeš ogromno izbiro knjig in prodajalke znajo super svetovati glede nakupa. Tudi vonj novih knjig ima poseben čar in če nisi pazljiv te vse skupaj lahko zasvoji. Poleg tega pa – v nekaterih knjigarnah najdeš tudi skodelice za čaj (in po mojem pojmu je to win – win kombinacija).

#8: Naredi seznam

Sama naravnost obožujem sezame! Ni boljšega občutka kot črtati iz seznama opravila ali doseže cilje. Na začetku sem tudi sama imela seznam knjig, ki sem jih želela prebrati – sedaj se pa kup knjig, ki čakajo, da jih preberem, veča in sploh ne rabim seznama. Poleg tega lahko s seznamom slediš koliko knjig si že uspel prebrati in grem stavit, da ti manjšanje seznama da nek zagon za naprej.

Tako, to je nekaj trikcev k katerimi se lahko olajšaš branje, oziroma poskrbiš, da branje steče. Nikar pa te objave ne jemlji preveč resno – ne rabiš sedaj iskati po hiši najljubšo sobo za branje, kupovati mehke deke ali kuhati na litre čaja. Važno je, da primeš v roko knjigo in preprosto uživaš, ko te posrka v svoj svet.

Ali poznaš tudi ti kak trik, ki ti pomaga, kadar imaš bralno blokado? Zaupaj mi ga!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Ko po naključju odkriješ pisatelja, ki ti je všeč

Včasih se zgodi, da tavam po knjižnih policah v knjigarni in kar ne morem izbrati knjige, ki bi jo uspela vzeti s sabo. Pač, včasih znam biti nekoliko izbirčna kar se tiče knjig. No, seveda ni nič boljše niti pri izbiri e-knjig. Včasih pa se zgodi, da knjiga (ali pisatelj) najde tebe. In tako je mene našla pisateljica Barbara O’neal. Čisto po slučaju. Da pa ne bom samo blebetala v tej objavi (oziroma pisala, če sem bolj natančna), ti bom na kratko predstavila obe knjigi. Kdo ve, mogoče te prepričam, da tudi ti posežeš po njih.

Prvo delo, ki sem ga prebrala nosi naslov »When we believed in mermaids«. Ali po naše »Ko smo verjeli v morske deklice« (dobesedni prevod, dvomim da obstaja knjiga v slovenskem jeziku).

“My sister has been dead for nearly fifteen years when I see her on the TV news.”

Na kratko o zgodbi

Kitina sestra Josie je bila ubita v terorističnem napadu v Franciji. Vsaj tako je verjela, dokler ni svoje sestre zagledala na poročilih. Samo nekaj sekund je potrebnih in Kitino življenje se povsem spremeni. Podoba sestre na televiziji, kjer poročajo o požaru v enem izmed nočnih klubov v Novi Zelandiji, je tako resnična, tako pristna, da Kit ponovno preplavijo vsa čustva – jeza, žalost in izguba.

Po prigovarjanju njune matere se odloči in odide raziskati ali je njena sestra živa ali je na televiziji videla le njeno izrezano kopijo. Ko prispe na Novo Zelandijo se začne za Kit raziskovanje – tako v sedanjosti, kot tudi v preteklosti. Ponovno začne razmišljati o svojem otroštvu, obmorskem življenju in izgubljenemu fantu, ki je postal del njihove družine. Spomni pa se tudi na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje – in tudi Rosiejeno.

Liki, ki se te dotaknejo

Zgodbo opisujeta dva lika – Kit in… Ne bom nadaljevala, za vsak primer, če se boš odločil knjigo prebrati. Lahko pa ti povem, da ima vsak lik za sabo neko zgodbo, ki pa se vse prepletajo okoli istega kraja, istih ljudi in nenazadnje istih dogodkov, ki jih za vedno spremenijo. Kit je močen lik. Je lik, ki ga hočeš nočeš vzljubiš in ki ti s svojim trdim delom in predanostjo svojemu poklicu (je zdravnica) zleze pod kožo. Vseeno pa s sabo nosi breme iz otroštva, nekaj, kar ji še danes pušča brazgotine. V zgodbi nastopajo še drugi liki – ker pa ne želim, da bi objava vsebovala kvarnike (in če sem poštena – ker ti želim obuditi zanimanje za knjigo), bom nehala z opisom oseb.

Foto: Amazon

Zgodba se me je dotaknila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da skozi celotno zgodbo lahko vidiš kako se stvari za Kit postavijo na svojo mesto in končno najde samo sebe. Všeč mi je tudi opisovanje medsebojnih stikov med sorojenci – čutili so ljubezen in pripadnost, pa tudi ljubosumje in tekmovalnost. Vse kar čutimo vsi, ki imamo brate ali sestre, kajne? Kljub dokaj lahkotnemu stilu pisanja, pa zgodba skriva tudi temačnost. Hkrati pa ima roman tudi neko globino – med drugim opisuje starša, ki sta imela rada le drug drugega. Opisuje alkoholizem in odvisnost od drug, posilstvo. Vsi ti dogodki pustijo posledice tudi na likih in njihovih odnosih. Vseeno pa mi je bilo všeč, da se je pisateljica dotaknila tudi težjih tem in jih spretno postavila v zgodbo.

“When I saw you, I recognized you, like I’ve been waiting, all this time, for you to show up. And there you were.”

Zadnje misli o knjigi

Dogodki v romanu si lepo sledijo – na začetku sem bila malce zmedena (predvsem zaradi menjavanja dogodkov iz preteklosti in sedanjost), a sem hitro »ujela« zgodbo in ji brez težav sledila. Liki so med sabo lepo povezani. Edino kar me je nekoliko zmotilo je bil sam konec – občutek sem imela, da je pisateljica zgodbo zaključila nekoliko na hitro. Medtem ko sem se pri nekaterih delih zgodbe komaj prebijala skozi, je konec kar zletel mimo. Prav tako je pisateljica pustila nekaj vprašanj odprtih… je pa odgovorila na tisto najpomembnejše. Knjigo ti priporočam, če imaš rad romane z kompleksnimi liki, ki imajo za sabo neko težko zgodbo in skrivnosti, ki se vrstijo med branjem.

 »The art of inheriting secrects« je drugo delo, ki sem ga prebrala izpod peresa Barbare O’neal.

“That isn’t who you are. You’re afraid. And you cannot have a life of great meaning if you make decisions out of fear.”

Na kratko o zgodbi

Olivia Shaw, sicer urednica kuharske revije, je po materini smeri podedovala ogromno posestev v Anglji in naslov, ki mu pripada. Prežeta z žalovanjem odpotuje iz San Francisca v Anglijo. Tam odkrije, da pod posest spada tudi ogromen dvorec, sicer lep, a nekoliko razpadajoč. Dvorec vsebuje tudi kar nekaj skrivnosti, ki sprva Olivio begajo, a jih drugo za drugo uspe razvozlati in na koncu se vse razplete. Olivia začne raziskovati materino preteklost, o kateri ni nikoli nič vedela. V vasici spozna tudi ogromno prijazni ljudi, ki jih vsak na svoj način pomaga. Kmalu se zaljubi v samo vasico in dvorec – vendar, ali bo to dovolj, da obdrži dvorec, za katerega se izkaže, da je v veliko slabšem stanju?

Zakaj mi je knjiga všeč?

Tudi v tej zgodbi nastopa lik, ki ga vzljubiš. Olivia je sofisticirana, prijazna in pogumna, ki se za vse pretege želi odkriti, kaj se je v otroštvu zgodilo z njeno materjo in rešiti dvorec. Všeč mi je, da je pisateljica v roman vpeljala tudi hrano, zato se moram posvariti – te knjige nikoli ne beri lačen! Zanimivo se mi je zdelo, kako se v romanu prepletata dva svetova – srednji in višji družbeni razred, za katera se mi zdi, da se razlika med njima v Angliji še danes zelo pozna.

Foto: Amazon

Zadnje misli

Roman se dotika nekaterih pomembnih tem – homoseksualnosti, razlike med družbenimi razredi, nasilju v družini in razmerju med starejšo žensko in mlajšim moških. Vse to je tudi v tem romanu spretno prepleteno v samo zgodbo. Dogodki si lepo sledijo, ni preskakovanja v zgodbi. Ker sta zgodba in način pisanja zanimiva, te knjiga potegne k branju (tudi takrat, ko nimaš časa). Vseeno pa bi si tudi tukaj želela bolj dodelan konec – med drugim pisateljica ni odgovorila kdo je Oliviin oče. Imela sem občutek, da je zgodbo ponovno prehitro zaključila. Vseeno pa ti knjigo priporočam v branje.

“You can’t cross the sea merely by standing and staring at the water.”

Še nekaj o pisateljici

Barbara O’neal je izdala več kot 60 knjig in je sedemkrat za svoje zgodbe dobila sedem RITA nagrad (nagrada za najboljše pisatelje romanc). Njene knjige so prevedene v več jezikov: francosko, nemško, italijansko, poljsko, turško in druge (ne, na žalost ne v slovenščino). Barbara živi s svojim soprogom, mačkam in psi v Coloradu Springs. Je navdušena nad pohodništvom, fotografijo in vrtnarstvom. Pri njej mi je všeč, kako se v svojih delih dotika pomembnih tem – nekatere med njimi so še danes tabu – in ti da preko svojih junakov za misliti.

Za konec pa samo še tole – ali si tudi prebral kakšno knjigo od Barbare O’neal? Če da – ti je bila zgodba všeč?

Lepo se imej in se srečava kmalu med knjižnimi policami!