Harry Potter svet

Harry Potter Tag

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

Slika (ureditev): Nika (Vilin šepet)

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Harry Potter svet

Harry Potter sreča Morrigan Vran

Tole objavo pišem iz svojega novega računalnika (zato tudi nekaj časa ni bilo nobenega odziva na blogu). Mimogrede, vem, da te verjetno ne zanima, ampak jaz sem res navdušena nad njim – malo out of topic, pa vseeno.

Nekaj časa nazaj sem iskala knjigo, ki bi bila podobna Harryju Potterju, ampak ne kopija (osebno ne maram, ko sta si dve knjigi zelo podobni). In tako so mi druge knjižne blogarke so omenile knjigo Prekletstvo Morringan Vran, ki naj bi bila primerna za vse ljubitelje HP sveta. Omenjena knjiga je takoj, brez pomisleka in obžalovanja, skočila na moj bralni seznam. Sedaj ko sem knjigo tudi prebrala, se mi zdi edino primerno, da primerjam Harryja in Morrigan. V nadaljevanju lahko izveš, ali je knjiga res podobna Harry Potter knjigam, saj bova z nekaj točkami primerjala obe knjigi.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Glavna junaka

Če Morrigan primerjajo z  Harryjem potem je najboljše, da začneva kar tukaj. Oba sta stara enajst let, imata črne lase in sta bolj drobna. Tu pa se njuna podobnost glede zunanjosti konča. Medtem ko ima Harry zelene oči, so Morriganine črne. Sicer oba veljata za zakleta in posebna otroka, a sta posebna vsak na svoj način. Razlika med njima je tudi ta, da je Morrigan le delno sirota (umrla ji je le mati), medtem ko je Harry izgubil oba starša. Res pa je, da sta bolj kot ne prepuščena samemu sebi, saj se sorodniki ne zmenijo zanju. Tako Harryja tudi Morrigan povleče v svet, ki ji do sedaj ni bil znan. Torej, lahko rečeva, da sta si glavna junaka kar podobna. In pa še glavna podobnost – oba lovita zlobna in mogočna čarovnika. Morrigan sem dojemala kot mešanico med Sredo Adam in Alico.

Albus Dumledore vs. Jupiter Sever

Največji čarovnik vseh časov je bil hkrati tudi Harryjev zaveznik in njegov mentor. Bil je star, z dolgo brado, drobnimi očalci in pravi vrelec modrosti, kar verjetno itak že veš. Jupiter Sever, Morriganin mentor in tisti, ki jo je rešil pred gotovo smrtjo, pa je njegovo čisto pravo nasprotje. Ima rdečo brado in lase, je brez očal in nosi vpadljive, ter kričeče obleke. Verjetno je tudi kakšno stoletje mlajši od Dumledorja. Oba sta skrivnostna človeka, ki ne izdata svojih namenom do konca. Tako Albus kot tudi Jupiter uživa kar nekaj ugleda. Jupiter me je  malo spominjal na Norega Klobučarja iz Alice v Čudežni deželi, zaradi česar mi je bil noro všeč. Ampak, če pogledava resnici v oči… Albus je samo en in če sva povsem iskrena – ni ga večjega čarovnika od njega (in to je vedel tudi Tisti, ki ga ne smemo imenovati).

Dva magična svetova –  ista ali različna?

Edina skupna lastnost obeh magičnih svetov, v katerih se znajdeta Harry in Morringan, je ta, da sta oba posebna, čarobna in nekaj neobičajnega, novega. Harry Potter svet, skupaj z Bradavičarko in Prečno ulico, izpade zelo verjeten, skoraj tak kot naš (če odmisliš leteče avtomobile, govoreče knjige,…). No, Nikdarje pa je pravo nasprotje – je pisan, živahen, poseben in čisto samosvoj. Kot da bi svet v Alici v Čudežni deželi srečal Zaporedje nesrečnih dogodkov. Spominjal me je na svet, ki bi ga na filmska platna sigurno spravil Tim Burton. V bistvu mi je bilo všeč, da sta bil svetova tako različna, sah je zame Harry Potter eden in edin in sem vesela, da je Jessica Townsend ustvarila povsem nov svet za novo generacijo bralcev, ki pa se zelo razlikuje od že vsem zelo poznanega. Sicer sem brala samo prvi del Morrigan Vran (ostali me še čakajo), zato upam, da ne bo v nadaljevanjih postal preveč podoben Harry Potter sceni.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodbi, ki sta si podobni

Obe zgodbi se vrtita okrog dveh posebnih otrok, ki ju lovita dva zlobna in mogočna čarovnika, medtem, ko se morata vsem dokazati, pri tem pa dvomita o sebi in svojih zmožnostih. V obeh knjigah ima pomembno vlogo tudi ljubezen – pa naj bo to med prijatelji, družinskimi člani, znanci, sošolci, ostalimi sorodniki. Na prvi pogled ne bi rekla, da sta si zgodbi kaj prida podobni, ampak če pa malo bolj podrobno bereš, pa najdeš kar nekaj podobnosti. Ali me je to zmotilo? Niti ne. Konec koncev sta si knjigi dokaj nasprotni, je pa res, da imata zelo podobno bistvo.

Ali je Morrigan Vran primerna za vse HP ljubitelje?

Jaz mislim, da je. V kolikor imaš rad fantazijski svet, bo ta knjiga zate super branje. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da ni bila povsem enaka kot Harry Potter, ampak je samosvoja in enako posebna.

Meni je pač Harry Potter nekaj najboljšega (ja, kljub temu da ne spadam več pod mladino) in po mojem mnenju ni knjige, ki bi mu lahko segla do pasu, je pa Morrigan Vran solidno branje, v katerem sem uživala. Sicer sem pogrešala tisto iskrico, ki jo vedno občutim, ko (ponovno) prebiram Harry Potter knjige, vendar če povzamem… Morrigan Vran je pač Morrigan Vran. Upam, da bo za novo generacijo mladih bralcev to, kar je bil Harry Potter zame – samo moj svet, kamor sem z veseljem pobegnila.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter svet

“Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom”.

Stavim, da veš od kje je tale citat. In stavim, da tudi veš, o čem bom danes pisala (saj ne, da že sam naslov izda). Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem skoraj obsedena (»skoraj« obsedena zato, ker če napišem samo obsedena izpade čudaško) s čarovniškim svetom, ki ga je 23 let nazaj pričarala J. K. Rowling. Glede na to, da je to knjižni blog in da veliko svojega prostega časa (beri: SKORAJ vsega) namenjam knjigam, sem si rekla: »Zakaj ne bi pisala tudi o knjižni zbirki, ki je vse skupaj začela?«

“Mr. and Mrs. Dursley of number four, Privet Drive, were proud to say that they were perfectly normal, thank you very much.”

Za začetek ti zaupam, kako je sploh prišlo do usodnega srečanja, ki je zaznamoval moje otroštvo, zgodnjo mladost in srednjo mladost – do pozne zaenkrat še nisem prišla, zato bom končala, kar pri srednji. Torej…

“Yer a wizard Harry.”

Dekle, ki ni bralo (a najdeš povezavo z naslovom prvega poglavja prve knjige o Harry Potterju – »Fant, ki je preživel?«)

Verjameš ali ne, nisem od nekdaj knjižni molj (ali knjižni črv, če prevedeš »bookworm« dobesedno iz angleščine). Moji bralni začetki so bili vse prej kot bleščeči. Ne vem, katera je bolj jokala – jaz, ker sem morala knjigo brati ali mami, ki je morala zraven sedeti in poslušati moje poskuse branja. Vse je kazalo na to, da jaz sploh ne bom brala (dobra šala, če me pogledaš sedaj). Da ne omenjam, da od bralne značke nisem hotela slišati. Ampak… vse se je spremenilo, ko sem za uspešno končan četrti razred v roke dobila prve štiri izvode knjig o mladem čarovniku (kupljenih, seveda. Še dobro, saj bi v drugačnem primeru samo počakala, da mine 14 dni in knjige vrnila nazaj v knjižnico). Po prigovarjanju sem se (z muko) lotila prve knjige in – bum! – v trenutku sem bila začarana. Bilo je kot, da bi nekdo v moji glavi izrekel urok »lumos« (prižig svetlobe) in vse ostalo je zgodovina.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Vem, da z današnjo objavo ne bom odrivala tople vode in stavim, da vsak knjigoljubec (pa tudi tisti, ki to ni) pozna knjižni serijo o Harry Potterju. Vseeno pa želim nameniti delček svoje spletne knjižnice tudi knjižni zbirki, ki je vse skupaj začarala.

“I hope you’re pleased with yourselves. We could all have been killed — or worse, expelled. Now if you don’t mind, I’m going to bed.” 

Svet, ki začara

Če vprašaš 10 letno mene, kaj mi je všeč pri Harry Potterju, bi ti odgovorila: »Knjige, ki pritegnejo, so zabavne, lahke za branje z zanimivo zgodbo in smešnimi junaki, ki so pravi prijatelji.« Če pa vprašaš 20 in še nekaj letni mene, je moj odgovor zelo podoben, dodala bi le: »Všeč mi je svet, ki je tako drugačen od našega, a imaš vseeno občutek, da si del njega. Všeč mi je rdeča nit serije – ni večje čarovnije od ljubezni (pa naj bo to starševska, prijateljska, učiteljska, samo tvoja,…). Všeč so mi vsi detajli in dejstvo, da vsakič, ko knjigo preberem odkrijem kak nov detajl, ki ga do sedaj še nisem«. Aja… na vprašanje, kolikokrat sem že prebrala knjige težko odgovorim, ker sem nehala šteti.

Junaki, ki jih vzljubiš

Vsi junaki (ne mislim samo na glavne 3) so osebe, za katere imaš občutek, da so tvoji prijatelji. Kar mi je izredno všeč je tudi to, da ima vsak neko vlogo v seriji, pa tudi če zelo majhno. Zdi se mi super, da so si tako različni, a vsak doprinese k celotni zgodbi na svoj način. Ja, tudi Kakec (Dreco) Malfoy, za katerega mislim, da je bil najbolj osovražen lik (takoj za Tistim, ki ga ne smemo imenovati). In po mojem mnenju povsem nepravično – konec koncev je bil vse svoje življenje pod vplivom slabih čarovnikov. Všeč mi je tudi, da so se nekateri liki izkazali v drugi luči kot je nakazovala zgodba (ja, tebe mislim profesor Raws). Opisani so bili tako resnično in tako doživeto, da se smeješ in doživljaš skupaj z njimi.

“Don’t let the muggles get you down.”

Dodelana zgodba

Sicer to ni razvidno iz prvih nekaj delov, a zadnje dva dela po mojem mnenju, lepo zaokrožita celotno serijo. Vsako vprašanje je odgovorjeno, na koncu se vse uredi. Všeč so mi bile malenkosti, ki so se vrstile v knjigah (priznam, nekatere bi brez drugih blogov in strani, posvečenih Harryju ostale pri meni spregledane). Pisateljica ni pustila ničesar naključju. Zdelo se mi je naravnost fantastično, kako so liki, za katere sem dobila občutek, da so preveč nerodni in boječi (aka Neville Velerit), na koncu odigrali ključno vlogo pri boju proti Tistemu, ki ga ne smemo imenovati.

Foto: Pikabay

Domišljija, ki ne pozna meja

Mislim, kdo drug bi si lahko izmislil grad, kjer se urijo mladi čarovniki? Čarovniško športno igro, ki skoraj enako priljubljena kot vse bunkeljske športne igre z žogo? Avto, ki leti? Premikajoče stopnice? Ogledalo Ajnenepreh? Ministrstvo za čaranje? Hišne vilince? Uroke? Sove, ki prinašajo pošto? Sirup, ki na novo izrašča kosti? Veliko Dvorano z začaranim stropom? Vrbo Mesarico? Mislim, da so to knjige, ki so vsem, ki smo jih prebrali, pustile delček te domišljije (in predvsem želje, da bi bili del tistega sveta).

“Things we lose have a way of coming back to us in the end, if not always in the way we expect.”

Način pripovedovanja zgodbe

Poseben je tudi način pisanja in opisovanja zgodbe. Vse lepo teče, vedno se nekaj dogaja. Vmes pisateljica postreže tudi s prav zabavnimi pripetljaji in dialogi. Spet drugič te pretrese z žalostnim dogodkom ali nečem, s katerim se je srečal Harry in da tudi tebi misliti. Predvsem pa mi je všeč sporočilo, ki ga nosijo njene knjige: »Bori se za tisto, v kar verjameš, ni slabo, če si drugačen, vsak izmed nas je lahko junak in nenazadnje – ni večje čarovnije od ljubezni, ki smo jo deležni s strani družine in prijateljev«. Tudi reki, ki jih je pisateljica spretno natrosila po straneh, so nekaj posebnega in naredijo zgodbo še boljšo.

Po zadnji bitki (spet referenca na knjige – Bitka za Bradavičarko)

Iz napisanega lahko jasno vidiš, da mi je Harry Potter svet še kako všeč. Človek bi mislil, da se bom po vseh teh letih naveličala »mladinskih« knjig. Po drugi strani pa to niso knjige, namenjene samo mladini – namenjene so vsakemu, ki ima rad domišljijo, čarovniški svet, dobro in močno zgodbo in nenazadnje – junake, ki pripomorejo, da zgodba oživi in poskrbijo, da se h knjigam vračaš, ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral.

“The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well.”

Ps. Ne, še vedno nisem prebolela dejstva, da se je moje pismo o sprejemu na Akademijo za čarovnike in čarovnice izgubilo. Predvidevam, da so mi poslali sovo, podobno Errolu od Weasleyjev in je boga reva zašla.