Berem – Stran 3 – Vilin šepet

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Berem

The last story of Mina Lee

17 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti. Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

12 septembra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Tole bo bolelo

15 avgusta, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Tole bo bolelo je knjiga, ki sem se ji dolgo časa izogibala. Po navadi ne kupim knjig, ki bi imele za sabo nek »pomp« (v smislu, da se veliko govori o knjigi, se jo hvali, govori o njej v presežkih,…), ker se mi je že zgodilo, da sem tako knjigo kupila in me je razočarala. No, moram priznati, da malo me je grizlo kaj je na tej knjigi, ki jo je napisal Adam Kay, da jo skoraj vsi hvalijo… in sem jo kupila. In veš kaj? Knjiga me je navdušila!

Ker se ne želim na blogu preveč ponavljati (berem večinoma kriminalke in psihološke trilerje in vem, da bi se začela prej ko slej s takimi recenzijami ponavljati), sem se odločila, da to sobotno recenzijo namenim knjigi, ki so jo upravičeno (vsaj po mojem mnenju) hvalili.

“From the most insignificant of actions can come the most serious of consequences.”

Na kratko o zgodbi

Adam Kay ravno konča medicinsko fakulteto in začne delati kot pripravnik v eni izmed bolnišnic. Tam se prvič sreča z realnimi problemi, ki jih mora kot mladi zdravnik tudi reševati in vse svoje znanje, ki ga je uspešno pridobil, tudi uporabiti. Knjiga je v bistvu skupek dnevniških zapisov, ki jih je gospod Kay zapisoval v času svojega zdravniškega poklica. Gre za avtobiografsko delo (še en razlog, zakaj knjige nisem hotel kupiti, saj ne maram avtobiografij). Skozi celotno zgodbo lahko vidiš, kakšno je realno delo zdravnika, s kakšnimi pacienti je imel opravka, saj je bil namen knjige ravno to – prikazati zdravniški poklic v pravi luči. Predvsem delo mladih zdravnikov.

Knjigo sem »pogoltnila«

Dnevniški zapisi so kratki, zato se knjiga hitro bere. Sama sem bila navdušena nad humorjem pisatelja, saj je bil ravno po mojem okusu – sarkastičen in ciničen. Seveda so k temu pripomogli tudi primeri, ki jih je obravnaval in moram reči, da pri nekaterih sem se res nasmejala do solz.

Avtor ti že na začetku pokaže, kako bo zgodba potekala, oziroma kak bo zaključek, a mene osebno to ni zmotilo. Vmes se je toliko dogajalo, vsak pacient me je potegnil, da sem že skoraj pozabila kak bo konec, čeprav ga je bilo čutiti med vrsticami.

“Electrolytes are the salts in the blood – mostly sodium, potassium, chloride and calcium. If levels become too high or too low, your body has a way of alerting you, by making your heart stop or putting you in a coma. It’s clever like that.”

Zgodba, ki ti da misliti

Namen knjige je bil (in to je izpostavil tudi avtor), da predstavi poklic mladega zdravnika in njegov položaj v vsem svojem blišču in bedi. Ker so pred leti v Veliki Britaniji (knjiga se dogaja tam) imeli celo propagando o tem, kako so mladi zdravniki predobro plačani in kakšno naj bi bilo njihovo delo, se je avtor odločil, da pokaže realno sliko, ki je daleč od bleščeče. Že od nekdaj spoštujem zdravniško delo, ampak knjiga ti predstavi delo skozi oči zdravnika in delo vidiš v čisto novi luči.

Pri avtorju mi je bilo všeč tudi to, da ni olepševal stvari, pač je povedal tako kot so. Recimo bobu bob in vse to. Zdelo se mi je super, da ni to spet neka dr. House scena, ampak realnost. In nič drugega. To, da je takšno delo težko. Da nisi samo ti, ampak zdravljenje pacienta zajema več ljudi, z različnimi znanji in sposobnosti.

“This morning I delivered little baby Sayton – pronounced Satan, as in King of the Underworld.”

Stil pisanja

Kot sem že omenila, mi je bilo zelo všeč, kako se je Adam Kay lotil zgodbe. Ni bilo preskakovanja, ampak si je vse lepo sledilo. S svojimi zapisi ne izda ničesar o pacientu (razen bolezni, posega, operacije). Zgodba lepo teče in na trenutke se smeješ, da te gleda cel avtobus (jap, tudi to se mi je zgodilo), na trenutke pa tako sočustvuješ z avtorjem, da bi tudi sam najraje zajokal. Super so se mi zdeli tudi opisi raznih zdravniških pripomočkov, posegov in operacij, ki so bili namenjeni laikom.

Za konec…

Moram priznati, da sem knjigi naredila skoraj krivico, saj je zaradi vsega hvaljenja in govorjenja skoraj ne bi prebrala. Vesela sem, da sem jo, saj je to tiste vrste knjiga, ki ti da misliti, hkrati pa te tudi nasmeje. Popolna kombinacija, če vprašaš mene. 🙂 V kolikor knjige nisi prebral, ti jo priporočam! Četudi misliš, da ti mogoče ne bo všeč (tako kot meni), poskusi – grem stavit, da te bo presenetila.

“a great doctor must have a huge heart and a distended aorta through which pumps a vast lake of compassion and human kindness.”

Imej se lepo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

MINI RECENZIJI: Moja Temna Vanessa in Nekaj je v vodi

12 avgusta, 202023 novembra, 2020 Vilin šepet

Tokrat s tabo delim dve mini recenziji knjig, ki sem jih prebrala že prejšnji mesec. Obe sta mi bile všeč, nekaj več pa si lahko prebereš spodaj.

MOJA TEMNA VANESSA – Kate Elizabeth Russell

Za to knjigo sem izvedela po naključju in ni mi žal, da sem jo prebrala, četudi gre za težko tematiko.

Na kratko: v knjigi spoznaš Vanesso, žensko, ki je imela v svojih najbolj ranljivih (najstniških) letih razmerje s profesorjem, Jasonom Strane-om. Njeno zgodbo lahko spremljaš skozi oči mlade Vanesse, katera si je želela pozornost in naklonjenost, in skozi oči odrasle Vanesse. V knjigi je posebno izpostavljen manipulativni odnos med profesorjem in Vanesso, ki jo je vse skupaj prizadelo bolj, kot si dovoli priznati. Kot 15 letno dekle je namreč prvič spala s svojim učiteljem in skozi njeno celotno pripovedovanje lahko začutiš vso bolečino in škodo, ki je nastala zaradi njenega odnosa z Jasonom. Njeno življenje pri 32 letih ni urejeno in čeprav ve, da je popolnoma zgrešeno, se še vedno občasno sliši z njim.

Kaj mi je bilo všeč? Roman se dotakne pomembne tematike in odpre vprašanja na nekatere pomembne tematike. Ali morajo žrtve zlorabe res same prositi za pomoč? In, če to res storijo… Ali jim kot družba verjamemo ali jih označimo za lažnivce? Všeč mi je tudi, da so liki izredno kompleksni in negativni, zato roman stvari in sam opis zlorab ne olepšuje. Izredno pomembno je po mojem mnenju tudi to, kako Vanessa vidi Jasona in mislim, da je tukaj avtorica natančno zajela odnos »plenilec – žrtev«.

Kaj mi ni bilo všeč? Celotno knjigo sem težko prebrala. Ja, zgodba tekoče teče in pripovedovanje je nekaj posebnega, a zaradi opisovanja dogodkov, ki so vse prej kot sprehod po mavrici, mi je bilo knjigo res težko brati. Imela sem občutek, kot da jo berem celo večnost, čeprav sem jo v resnici brala le nekaj dni. Kljub temu menim, da je avtorica s tem dobesedno dregnila v osje gnezdo in nam pokazala, kaj lahko zloraba naredi in pusti posamezniku.

NEKAJ JE V VODI – CATHERINE STEADMAN (kriminalka)

Na kratko: Erin je ustvarjalka dokumentarnih filmov, ki je tik pred svojim velikim prebojem, saj dela na zelo zanimivem projektu. Mark je bančnik, uspešen in še čeden po vrhu. Na začetku je videti, da imata vse, dokler Mark ne izgubi službe. V želji, da se postavita (in tudi njun odnos) nazaj na noge, odpotujeta na medene tedne, na otok Bora Bora. Počitnice se začnejo obetavno in nadvse uživata, dokler tistega usodnega dne ne najdeta nekaj, kar za vedno spremeni njuni življenji. Odločita se, da bosta odkritje zadržala zase, vendar ima njuna odločitev hude posledice, s čimer ogrozita vse, kar jima je v življenju pomembno.

Kaj mi je bilo všeč? Dogajanje se je skozi celoten roman stopnjevalo in na koncu nisem mogla odložiti knjige niti za hip. Zgodba je izvirna in kljub nekoliko pričakovanemu koncu, je avtorica vseeno postregla z nekaj dogodki, ki so bili popolnoma nepričakovani. Tempo pripovedovanja je vedno hitrejši, zato tudi bralec občuti neko paniko, strah. Zdelo se mi je super, da nam je pisateljico z zgodbo pokazala nekaj, kar velikokrat pozabljamo – da svet ni razdeljen samo na dobre in slabe ljudi, obstajajo tudi tisti vmes.

Kaj mi ni bilo všeč? Roman se je začel zelo medlo in dvoumno. Kdo je slab in kdo ne? Mogoče je bil to namen avtorice. Sama nisem točno vedela, kaj je narobe z glavnima junakoma, saj sta se mi zdela popolnoma zgrešena. A mogoče je ravno to smisel romana? Roman se sicer začne na »bum«, a potem to mine in vse skupaj se obrne v dokaj »meh« knjigo. Meni stil pisanja na žalost ni bil tako všeč, je pa velik plus knjige zgodba in… Ti prepustim, da ugotoviš sam 😉

Mojo temno Vanesso bi ocenila z 4,5/5, Nekaj je v vodi pa z 3/5. V naslednjih objavah bom opisala, s katerimi kriteriji ocenjujem prebrane knjige, a naj to za nekaj časa ostane še skrivnost.

Zanima pa me ali si morda ti prebral katero ob obeh knjig? Če si, kaj meniš? So ti bile všeč?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami.

Berem

Darilo, ki me je pustilo odprtih ust

8 avgusta, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Pa začnimo! Dobrodošel na knjižnem blogu. Ker je danes prvi uradni dan Vilinega šepeta, sem se odločila, da ga bom otvorila z recenzijo pred kratkim prebrane knjige. Glede na to, da je to knjižni blog, se to kar malo spodobi, kajne?

Nekaj dni nazaj sem prebrala psihološki triler z naslovom Darilo. In jaz sem navdušena. Tako. Glede na Goodreads je knjiga dobila mešane odzive in komentarje, ampak mene je sezula. Za avtorja nikoli prej nisem slišala, zato nisem imela niti ne vem kako velikega pričakovanja. Ampak potem… no, potem me je pa knjiga vrgla na rit že v prvih dveh poglavjih.

“Ali niso bili vsi popotniki, ki so vedeli, da je njihov obstoj v vesolju tako minljiv kot jama na avtocesti?”

Na kratko o zgodbi

Milan stoji na križišču. Milan vidi avto. Milan pogleda v avto. Milana pretrese kar vidi. A vseeno ne more pomagati. Kljub njegovi nemoči, ga potegne v vrtinec napetih trenutkov, odkrivanja samega sebe in ne nazadnje njegove tragične preteklosti.

Milan ni navadni skoraj tridesetletnik. Kot prvo – nekoč je služil kot kriminalec, zato, da je lahko preživel. Kot drugo – Milan se ne spomni celotnega otroštva zaradi tragedije, ki se je zgodila, ko je bil še otrok. In tretje – Milan je analfabet. In čeprav ne želi, ga tisti usodni trenutek na križišču poveže z njegovo preteklostjo ter sedanjostjo. Ob sebi sicer ima ljudi, ki jim zaupa – Kurta, očeta, ki je pravi šaljivec in Andro, partnerko in sodelavko, a tudi onadva imata skrivnosti, ki Milana pretresejo.

Psihološki triler, ki ga ne moreš odložiti

V kolikor imaš rad psihološke trilerje, kriminalke in nepričakovane obrate, potem je ta knjiga prava zate. Vsekakor te bo pritegnil že glavni junak, ki je poseben in ima velik hendikep, na račun katerega ne mora v današnjem svetu znajti po svoje.

Že sama zgodba je posebna in nenavadna – mislim, jaz se ne spomnim, da bi kadarkoli srečala glavnega junaka, ki je analfabet. Tudi tempo, ki ga narekuje pisatelj, ti ne pusti, da bi knjigo odložil.

Sama zgodba te potegne v svoj vrtinec nepričakovanih zapletov, zasukov zgodbe in v spoznavanje likov, za katere do konca knjige ne veš kdo so ali na čigavi strani so. Vključno z Milanom.

Napeta zgodba

Že v prvem poglavju se začne surovo in na »bum«. Pisatelj ti ne da prostora za predah, ampak te sili, da obračaš stran za stranjo, pri tem pa ti ne izda veliko, vse do grand finala – konca.

Ko že misliš, da že vse veš, da si vse poštudiral, se ti pisatelj zareži v obraz (dejansko sem dobila tak občutek) in zgodbo obrne v novo smer, ki je nisi mogel predvidevati.

“Kakšen smisel je bil hititi skozi življenje, če te na koncu nihče ni čakal?”

Stil pisanja in način pripovedovanja zgodbe

Pisatelj je s to knjigo, vsaj po mojem mnenju, opravičil naziv »mojster psiholoških trilerjev«. Zgodba teče in tempo je konstanten – ni predaha, ampak se za vsako stranjo nekaj dogaja, nekaj, kar ti ne pusti da bi knjigo odložil, kaj šele končal! Ker so poglavja kratka (mislim, da poglavje ni bilo dolgo več kot 3 strani), imaš občutek, da se vse skupaj dogaja hitro, impulzivno. In tudi se, zato mislim, da je pisatelju s tem uspelo ustvariti še večjo napetost.

Odgovori pisatelj na vsak vprašanja?

Oja. Sama ne maram knjig, kjer ne dobim vseh odgovorov, oziroma so le – ti medli. Tukaj pa pisatelj ne pusti nobene pandorine skrinjice, vse karte položi na mizo.

In… konec te sezuje. Nepričakovan, popolnoma nekaj drugega od tega kar sem pričakovala. Preobrati si sledijo, kocke padajo in na koncu ostaneš odprtih ust. Dobesedno.

Kaj mi je bilo še všeč?

Liki. Takšni kot so. Nobenega sprenevedanja, nobenih popolnosti. Nič. Realni liki, z realnimi problemi, vsak od njih ima svojo zgodbo, ki pa se mojstrsko prepletajo. Glavni junak je deleč od ideala, ampak je navaden človek, tako kot midva. No, povsem navaden ni. Tudi ostali mu sledijo, skoraj vsak lik je dodelan in prispeva k zgodbi.

Za konec

Mislim, da lahko iz prebranega vidiš, da me je knjiga res navdušila. Všeč mi je bilo tudi, da se je pisatelj dotaknil teme nepismenosti v razvitem svetu, o kateri noben ne govori, a je vseeno prisotna. Knjigo ti res toplo priporočam, v kolikor imaš rad napete zgodbe, polne nepredvidljivih obratov.