Berem – Vilin šepet

Dama in gospod (odvisno kdo bere) prvič po šestih mesecih stopa na oder (aka kao knjižni blog oziroma blog oziroma wannabe nekaj pač) nihče drug kot nekdo, ki je rekel, da bo sedaj pa RES več objavljal (jaz). To leto… je nekaj čisto drugega. Kam je šel čas? A ne končujemo predzadnjega meseca? Iskreno, ne vem, kaj sem v tem letu počela. Oziroma vem, pa ne povem (ker so to moje stvari, hvala lepa). Ampak! Ampak, dragi moj bralec, ki si po pomoti zašel na to objavo… končno sem nazaj. In to s pravo pravcato recenzijo. Kaj pa to?!

Še prej pa… v tem mesecu sem dobila vprašanje, če tudi letos pripravljam kaj posebnega za december. V smislu nekega blogmasa ali kaj podobnega. Ha ha ha, haliveš? Jok brate, odpade. Nič kaj takega se ne bo dogajalo. Letos želim ta čarobni čas (ki ga, mimogrede, obožujem) preživeti stran od tipkovnice in stresiranja ali sploh kdo bere, kakšne vsebine naj pripravim, itd., itd. Mogoče (ampak res MOGOČE) se potrudim in spišem vsaj objavo o svojih najljubših knjigah v tem letu. Ali nekaj takega, kaj pa vem. Morda se sprašuješ zakaj ne bo letos soustvarjanja na blogerski sceni? Ker se mi ne da! Eto, zato. In zato, ker pripravljam 2 povsem novi stvari (»pripravljam« se sliši kot nekaj, kar imam že zorganizirano, vse domenjeno,… pa sem še čisto na začetku). Ena izmed njih bo del tudi tega nesrečnega bloga, druga pa bo neodvisna od tega. Tako… sedaj veš, da ne počivam na lovorikah svojega predanega pisanja, ampak imam dejansko imam življenje, ki ga moram živeti in furati (pa hranit psa). Konec objave. Hvala.

Hecam se! Preden greš si preberi še kratko recenzijo o eni izmed redkih knjih, ki mi je bila letos zelo všeč (glede na to, da sem prebrala 50+ knjig in so mi bile všeč morda kakšne 3 knjige, imam očitno resen problem. Morda sem se preveč brezglavo podala v tole knjižno sceno, misleč, da bom imela nekaj ur na dan, ki jih bom namenila branju. Ha ha, joke on me.)

O KNJIGI

Mika Moon je čarovnica. Zelo nenavadna, a simpatična, prijazna, pozitivna in topla čarovnica, ki ima povsem slučajno tudi svoj kanal, kjer se samo PRETVARJA, da je čarovnica in izvaja prave pravcate trike (in pri tem ni nobenemu jasno, kdo je v resnici). V svojem življenju ni imela stabilnosti. Zaradi neuspelega uroke njenih prednic, sedaj čarovnice ne morejo imeti otrok. Če pa jih že imajo, kmalu po njihovem rojstvu umrejo in otroci postanejo sirote. Tako je Miko vzgajala sama vodja čarovniške skupnosti Primrose, ki pa ni bila vedno prisotna, zaradi česar so Miko bolj kot ne vzgajale najete varuške in guvernante (večini se niti ni sanjalo, da je Mika čarovnica).

Eno izmed mnogih pravil, ki jih ima Primrose, je, da se čarovnice zaradi varnosti ne smejo družiti in obiskovati. Še huje, živeti pod isto streho! Tako Mika ostale čarovnice njene skupnosti sreča samo vsaki tretji četrtek tretjega meseca. Mikinemu osamljenemu življenju družbo delajo simpatična zlata prinašalka, ribnik s koi ribami, njeni videji in magija. Zaradi njenih video vsebin dobi Mika nenavadno ponudbo za delo, ki jo pritegne. Miko želijo v Nikogaršnji Hiši (moj prevod, ne dejanski) najeti kot učiteljico za tri mlade čarovnice, ki še ne znajo obvladovati svoje magije in katerih posvojiteljica je vedno odsotna. Ampak, saj ni mogoče, da bi čarovnice živele pod isto streho, kajne? Mika z mešanimi občutki sprejme delo in se preseli na podeželje v hišo, polno nenavadnih, a ljubeznivih ljudi. Štrene ji meša le godrnjav knjižničar Jamie, a vse kaže, da je prvič v njenem življenju našla dom. Pa ga je res?

MOJI VTISI

Nekaj, kar naredi to knjigo tako udobno za branje in simpatično, je sigurno pester nabor junakov. Mika je kot sveža sapica, ki razburka nekoliko rutinsko življenje prebivalcev Nikogaršnje hiše. Še celo čemeren in nejevoljen (a ljubeč in prijazen) knjižničar se omehča nad njenim iskrivim nasmehom in simpatičnostjo. Tudi drugi člani gospodinjska – upokojeni igralec Ian, njegov mož Ken in skrbnica Lucy razvijejo posebnos vez z Miko. Roman je napisan na lahkoten način in čeprav ima tudi temne podtone (zapuščenost, odraščanje brez staršev) tega kot bralec zaradi načina pripovedovanja ne občutiš.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem našla po naključju in tako sem vesela, da sem jo! Sicer nisem imela visokih pričakovanj (čeprav ja, sem sucker za čarovniške zgodbe in grumpy glavne junake), saj avtorice nisem poznala. Z veseljem ti lahko poročam, da me je knjiga prevzela že v prvih nekaj poglavjih in z vsako prebrano vrstico sem se še bolj zaljubila v zgodbo in junake. Ker sem bolj hladna po srcu, sem bila vesela, da romanca ni bila osrednja nit romana, ampak je bila le pika na i (jaz osebno bi povsem uživala ob branju tudi, če bi pisateljica »pozabila« nanjo). Po mojem skromnem mnenju je najboljši del knjige to, da je Mika prvič v življenju našla mesto pod soncem in to pri ljudeh, ki točno vedo, kaj je. Celo več… zamaje temelje njene čarovniške skupnosti, ki je več desetletij živela z določenimi prepričanji. Tri mlade čarovnice prinesejo knjigi še večjo mero simpatičnostjo. Za konec pa takole… če si slučajno prebral The House in the Cerulean Sea in ti je bila všeč (tako kot meni, čestitam imaš dober okus za knjige), potem mislim, da s tole knjigo ne moreš zgrešiti. Lahko bi rekla, da je neka mešanica omenjene knjige in Practical magic. Skratka, čista petica.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!*

*mogoče bi morala spremeniti odzdrav, ker glede na mojo frekvenco pisanja ima tale »kmalu« zelo širok pojem.

Berem

Mož z imenom Ove

6 maja, 20226 maja, 2022 Vilin šepet

Po nekaj mesečni odsotnosti in nekaj vprašanjih, ali sem prenehala z blogom (ne, nisem), sem prišla pobristi prah iz kotička na internetu, ki naj bi bil moj blog. Juhu za tistih nekaj, ki pridno zahajate sem. Šalo na stran… tole leto se je pri meni začelo res pestro. Trenutno začenjamo peti mesec v letu – po eni strani se mi zdi, kot da se leto vleče kot jara kača, po drugi strani mi pa dnevi čisto prehitro letijo. Dogaja se veliko in še več se bo. Kar zna biti občasno zastrašujoče (in anksiozno, ne bom lagala *nervozni smeh*), ampak, hej, vsaj ni dolgčas.

V času blogmasa mi je nekaj ljudi napisalo, da so jim bile všeč predvsem objave, kjer sem dala več sebe notri. Menda je bilo zanimivo brati o mojih mislih, kaj imam rada (in česa ne), o Luni,… skratka, o vsem kar niso knjige. In čeprav vem, da bloganje izumira (komu se pa da brati, če ima na voljo n – koliko video vsebin?), sem se odločila da bo v tem letu (oziroma pol leta, glede na koledar) več vsebin, ki ne bodo primarno povezane s knjigami. Seveda ostajajo dobre stare recenzije in objave povezane s knjigami, ker mi je ime Nika in so knjige zame lajf. Bom pa vse skupaj začinila z drugimi objavami – kakšnimi pa naj ostane skrivnost (v resnici nimam pojma in bi rada najprej naredila eno konkretno možgansko nevihto. Sej veš brainstorm… ja, okej…). Pa brez skrbi, ne bom izlivala svoje duše, ker je a). nimam* in ker b). te čisto nič ne brigajo moje najgloblje skrivnosti.

Ali se bo tale nesrečni in zapuščeni blog spremenil v bolj lifestyle blog? Ne, bo kar lepo še vedno knjižnji blog, ker nimam tako razburljivega življenja in potrebe da bi le – tega v mikrodelcih delila s svetom in ker ti ne mislim pametovati o tem kaj je kul in kaj ne. Se mi pa zdi, da bo zabavno brati o nečem drugem, kot le o knjigah (pa čeprav imam o njih veliko za povedati!). Vseeno pa bom prvo objavo v letu dvatisočdvaindvajset namenila recenziji knjige, ki me je navdušila (zaenkrat je to edina v tem letu) do te mere, da o njej še danes razmičljam. Čeprav sem jo prebrala januarja.

Če me spremljaš od začetka (to je skoraj dve leti odkar imam tale blog), potem veš, da sem navdušena nad Fredrikom Backmanom, tako kot polovica sveta. Njegova Britt – Marie še danes ostaja ena mojih najljubših knjig. Sem pa v januarju prebrala Mož z imenom Ove, ki sem se mu nekoliko izogibala v prepričanju, da ta knjiga ni zame. Napaka! Uživala sem od prve pa do zadnje strani, knjiga me je ganila in nasmejala,… skratka, z eno besedo navdušila (*spoiler alert*).

O KNJIGI

Pa začniva od začetka (če po nekem slučaju, še nisi prebral omenjene knjige sledi kratka obnova). Ove je star prdec, ki vsako jutro obhodi sosesko in teži sosedom, če ne parkirajo pravilno (po njegovem). Ima trda načela, ki se jih drži kot pijanec plota, strogo rutino in malo potrpljenja. Sosesi se mu bolj kot ne izogibajo in ga pustijo v svojem godrnjanju. Vendar… za njegovo sitno pojavo se skriva žalostna zgodba. Ove se začne počasi odpirati šele, ko se v hišo, zraven njegove, vseli mlada družina. Ko pri vselitvi podrejo njegov poštni nabiralnih, se začne ganljiva pripoved o zanemarjeni mački, nepričakovanih prijateljstvih in medsebojni pomoči.

MOJI VTISI

Pisatelj me s svojimi deli zaenkrat še ni razočaral. Res, da vseh še nisem prebrala in res, da so mi nekatera bolj všeč kot druga (kar je čisto normalno), me njegovov stil pisanja vsakokrat znova prepriča. Njegovi junaki so mi pisani na kožo – všeč mi je, da jih naredi ravno prav posebne, a hkrati tako domače, da se ti zdi, da bereš o nekom, ki ga poznaš. In Ove ni nič drugačen.

Knjige, kjer situacije glavnega junaka spremenijo, da se začne odpirati/odraščati/spreminjati na bolje so my cup of tea. Všeč mi je sporočilo, ki ga knjiga nosi – ne glede na starost in dogodke v življenju, vsak lahko najde srečo in sprejetost. Prav tako je Ove odličen primer človeka, katerega je življenje izostrilo, a je vseeno v svojem bistvu topel in prijazen. Hkrati nam pisatelj sporoča: ne sodi knjige po platnici. Metafora, da ne bo pomote.

Če je Ove stari godrnjač, je na novo priseljena družina njegovo pravo nasprtoje. So prijazni, odprti, a nekoliko vsiljivo. Vendar ravno dovolj, da Oveja izbezajo iz njegove lupine. Za konec naj povem, da je vse, kar sem pričakovala. Seveda brez solz ni šlo.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti toplo priporočam, ne glede na tvojo bralno preferenco. Knjiga je napisana na način, da te kar vleče k branju. Je idealno ravnovesje med veselimi/srečnimi n tragičnimi/žalostnimi trenutki. Defenitivno je to knjiga, ki jo bom še prijela v roke. In upam, da navduši tudi tebe, v kolikor jo boš prebral.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*v resnici imam dušo in sem čisto prijazna oseba (op.a.).

Berem

Blogmas #22: Recenzija knjige A Cross – Country Christmas

22 decembra, 202122 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, mali božični palček, ki že pridno nabiraš darila za najlepšno in najbolj čarobno noč v letu. Do Božiča je samo še tri dni (juhej!) in mislim, da se bodo potem v tednu med Božičem in Novim letom tako umirile, da bomo vsi kot eni speči medvedi. Če verjameš ali ne, sem v tem mesecu brala same božične knjige, ki jih je bilo sicer manj kot bi si želela, ampak življenje pač. Današnji blogmas bo namenjen izmed teh knjig, in sicer: A Cross – Country Christmas, avtorice Courtney Walsh.

Še prej pa… današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

O KNJIGI

Lauren Richmond ni ljubiteljica Božiča, zaradi česar se mu vsako leto v velikem krogu izogne in ga ne proslavlja skupaj s svojim bratom in njegovo ženo. Konec koncev je zelo zaposlena kot asistentka direktorice za scene v raznih nanizankah.

Ampak v tem decembru njen brat in njegova žena pričakujeta prvega otroka, zato jo njen brat prosi, da se jima pridruži. Ker se Lauren boji letenja, pristane v avtu skupaj z bratovim prijateljem Willom. Ki je bil tudi njena velika ljubezen v najstniških letih. In kljub temu, da ga je 10 let poskušala pozabiti, je sedaj obtičala z njim v avtu od Californie do Illinoisa.

Ona je organizirana preudarna. On pa spontan in spogledovalen. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On je odločen, da ji po pokazal, da se lahko.

Na potovanju, ki je prežet z božičnimi aktivnostmi in čarobnim občutkom v zraku, bosta ugotovila, da se zgodovina ne more ponoviti. Ampak, lahko pa ponudi drugo možnost…

MOJI VTISI

Okej, tale knjiga je pravo zdravilo za vse Grinche, ki ne marajo Božiča. Je kot najbolj udobna odeja, ki te ovije v svojo toplino. Roman me je spominjal na super pred-scenarij Hallmarkovega filma (mimogrede, to, da v Evropi ne moremo gledati Hallmarkovih filmov, mi je naravnost absurdno). Ni pa vse samo rožnato, pisateljica je mojstrsko v samo zgodbo vpletla tudi nekoliko težje teme in trenutke, ter s tem odlično postavil protiutež vsej sladkosti, ki jo ponuja knjiga.

Ugotavljam, da so mi všeč haters to lovers knjige, če le – te niso preveč osladne. V tem romanu gre za klasičen primer vase zaprte glavne junakinje, ki se z vsakim kilometrom bolj taja in prijaznim glavnim junakom, ki nekako preživi vse njene izpade slabe volje.

Will je pravi srček in njegova pozitivna energija praz izžareva iz knjige. Je pozoren in radodaren, ter vedno dobre volje, kljub temu, da se bori z duhovi preteklosti (si opazil tole mojtrsko povezavo z Božično pesmijo – božični duh preteklosti in to?), mu ne zmanjka vneme po uživanju življenja. Medtem, ko je Lauren bolj Grinch. Zaradi slabih izkušenj v preteklosti je zaprta vase in komaj čaka, da prazniki minejo. Po mojem mnenju je odličen kontrast Willu.

KONČNO MNENJE

Defenitivno je to knjiga, ki bi jo priporočila vsakemu – bodisi božičnemu navdušencu, bodisi romantični duši, ki si želi dobre romantične zgodbe. Knjiga je napisana na lahkoten in zabaven način, ki te kar vleče k branju, in kapo dol avtorici, ki je v zgodbo vpletla toliko enih božičnih aktivnosti, da ti da knjiga tak udoben in topel občutek.

“Do you know how much you’re missing in the moment by always wishing you were somewhere else?”

Bodi udobno in imej čarobni december!

Berem

Blogmas #9 in #10: O bralem seznamu in knjigi, ki me je navdušila

10 decembra, 202110 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, dobrodošel v novi blogmas!

Končno je zapadlo malo snega (čeprav se je pri nas že skoraj stopil). Verjetno nisi opazil, ampak včeraj mi ni uspelo sestaviti objave – življenje pač – zato te danes čakata kar 2. Okej, malce pretiravam… v bistvu bom samo dve objavi združila.

Dan #9: Decembrski tbr

Najprej ti bom na hitro predstavila decembrski tbr (to be read seznam, oziroma po naše: to moram prebrati). Vem, vem, da je prva tretjina meseca skoraj za nami, ampak sem želela zraven še poslikati knjige… ki jih pa do danes še nisem prejela. Ene miljonkrat sem že omenila, da sem mood reader, kar pomeni, da berem glede na moje trenutno razpoloženje. Letošnje leto sem začela z mesečnim seznamom, ki je ustrezal predvsem izzivom v knjižnjem klubu, ampak sem ugotovila, da tako ne morem brati, čeprav obožujem sezname. Nato sem se odločila, da bom brala glede na trenutni navdih, ampak tudi to ni dolgo pilo vode, predvsem zato, ker nisem imela navdiha. In tako sem se odločila, da ostanem pri svojem ljubem seznamu, ampak ga naredim glede na trenutni navdih.

December je zame čas, ko berem predvsem knjige z decembrsko tematiko – pa naj bo to najbolj pocukrana romanca ali pa kakšna dobra fantazija. Res si dam duška, ker je to le en mesec na leto in če sem čisto iskrena mi prav paše brati bolj lahkotne, živahne knjige.

Prvo božično izbranko si zavrtiš tukaj.

Torej, v zadnjem mesecu v tem letu imam namen prebrati:

The Girls I’ve Been (Tess Sharpe). Za tole priznam, da se mi vleče že od decembra, končati pa jo želim za enega izmed bralnih izzivov pri bingu kriminalk.
The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss). Ta knjiga je mesečna izbranka pri knjižnjemu klubu.
A Cross – Country Christmas (Courtney Walsh). Samo tole bom rekla… lepa naslovnica.
The Secrets of Winterhouse (Ben Guterson). Gre za drugi del v trilogiji in ker me je prva knjiga tako navdušila sem komaj čakača, da se lotim še drugega (in tretjega) dela.

Ta mesec je bralni seznam nekoliko krajši, saj se decembra veliko dogaja in če sem čisto iskrena, ne bi celega preživela v knjigah. Bom pa verjetno posegla še po kakšni knjigi, čisto po navdihu.

Dan #10: Recenzija knjige Under the Whispering door (T. J. Klune)

Drugo božično izbranko najdeš tukaj.

Spomladi sem prebrala The House in the Cerulean Sea izpod peresna T. J. Kluna in bila, bilo rečeno, navdušena. Zato sem komaj čakala, da jeseni izzide njegova nova knjiga, ki nosi naslov Under The Whispering Door in o kateri bom pisala danes.

O KNJIGI

V knjigi na začetku spoznamo Wallace – a Price – a, odvetnika, ki je partner v eni izmed odvetniških firm. Nima nobenega sočutja do sočloveka in ga niti ne zanima, kaj si drugi mislijo o njemu. Mene je nekoliko spominjal na Scrooge – a iz Dickinsonove Božične pesmi. V drugem poglavju (in to ni kvarljivec!) Wallace umre in na lastnem pogrebu spozna Mei, dekle ki ima magične lastnosti in ga lahko vidi. Odpelje ga k mlademu Hugu, ki vodi majhno čajnico in pomaga dušam prečkati v onostranstvo. Ko Wallace prispe v nenavadno čajnico, vidi, da je to povsem drugačna stavba, kot jo je bil navajen. Na trenutke me je spominjala na Jazbino, dom od Weasleyev. Tam spozna tudi simpatičnega Nelsona, duha Hugotovega dedka in Apolla, psa, ki je prav tako duh. Wallace se kot nekdo, ki je celo življenje delal s podatki, težko sprijazni s smrtjo in nekaj časa celo zanika, da je resnično mrtev. Bolj, ko se zgodba odvija, bolj se tudi Wallace odpre in prvič v svojem življenju (vsaj posmrtnem) začne resnično živeti. Hkrati tudi uvidi, kaj je v življenju tisto kar je resnično pomembno.

MOJI VTISI O KNJIGI

Gledano iz dogajanja lahko rečem, da se zgodba odvija počasi. Ni hudih obratov, ki bi te pretresli, visi pa v zraku napesto zaradi t.i. Managerja, ki je Hugov šef in predstavlja neko kozmično bistvo, ki vlada v posmrtnem življenju. Vseeno je knjiga čudovito napisana, polna humorja in čudovitih metafor. Avtor je ponovno presenetil z zelo všečnimi junaki, ki ti kmalu prirastejo k srcu (da, tudi večno zateženi Wallace). Kaj naj rečem… tale knjižnji molj (to sem jaz) pač obožuje odličen razvoj glavnih junakov. Roman je na trenutke ganljiv in ni me sram priznati, da sem potočila kako solzico ali dve. Under The Whispering door je zame idealna kombinacija med humorjem in žalostjo, srečnimi in manj srečnimi trenutki.

ZA KONEC

Roman se dotika kar nekaj resnih tem – smrti na splošno, pa tudi samomora. Avtor je sam priznal, da je knjigo pisal v času, ko se je sam spopadal s smrtjo in to se odraža tudi v knjigi. Poleg tega je v zgodbo vključil tudi rastočo ljubezen med Hugom in Wallace – om, zaradi česar knjige proti koncu nisem mogla odložiti. In zaradi česar se je moje ledeno srce začelo taliti. Defenitivno je to knjiga, ki jo vsak bralec dojema drugače (mislim, saj katere pa ne?). Če povem drugače… vsak od nas se drugače spopada s težkimi izgubami in zato se takšna knjiga vsakega bralca dotakne drugače. Kar pa lahko rečem (in to trdim z zagotovostjo) je, da je ta roman kot grenko – sladki objem od vseh tistih, ki jih pogrešamo. Vsekakor priporočam v branje v kolikor je še nisi prebral.

Bodi udobno in imej čarobni december!

Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

4 decembra, 20215 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Blogmas #2: Sedem mož Evelyn Hugo

2 decembra, 20212 decembra, 2021 Vilin šepet

Včasih imam neko čudno foro, da se izogibam izjemno priljubljenim knjigam, predvsem zato, ker sem bila večkrat razočarana nad njimi, kot pa navdušena. Velikokrat se je zgodilo, da me je knjiga pritegnila zaradi vse splošnega navdušenja, potem pa se je izkazala za nekaj povprečnega. Pa ne pravim, da je bila takšna knjiga slaba, ampak ni presegla mojih (sicer visokih) pričakovanj. Zato sem si obljubila, da ne bom več brala nekaj močno priljubljenih knjig. Tako sem se izogibala tudi (malce trmasto, priznam) knjigi The Seven husbands of Evelyn Hugo (Sedem mož Evelyn Hugo) od Taylor Jenkins Read. Ampak, prisotnost na bookstagramu, oziroma po naše knjigogramu in članstvo v knjižnem klubu Klub dobrih knjig sta naredila svoje in sem podlegla. Slišala sem kar nekaj super mnenj o tej knjigi, zato sem si jo na Malti tudi kupila za spominek. Danes bom s tabo delila kratko recenzijo o knjigi in zakaj me je tako navdušila, še prej pa…

Današnja pesem je: It’s the most wonderful time of the year (Andy Williams) – klikni na naslov in se ti bo odprla.

O KNJIGI

Zgodba se začne, ko dobi novinarka Monique Grant izjemno in edinstveno priložnost, in sicer: ekskluzivni intervju z legendo Hollywooda Evelyn Hugo. Skoraj 80 letna Evelyn želi, da je to njen zadnji intervju in vztraja, da ga opravi Monique. Vendar, ko Monique sreča Evelyn, ji ta izda, da od nje ne želi, da z njo opravi intervju, pač pa, da napiše knjigo po njenem pripovedovanju. Seveda, kot nič hudega sluteč bralec, si pač misliš, da želi Evelyn le pripovedovati o svojem življenju in številnih soprogih, vendar… ima igralska legenda drugačne načrte in kmalu Monique potegne v svet blišča in bogastva, pa tudi pokvarjenosti in bede.

Knjiga je razdeljena na poglavja, kjer Evelyn pripoveduje o svoji preteklosti in na poglavja, ki jih pripoveduje Monique in se dogajajo v sedanjosti, a sem kljub temu dobila občutek, da se celotna knjiga posveča bolj Evelyn. Knjiga je v zasnovana tako, kot da jo je napisala Monique o Evelyn in kot bralec lahko dobiš vpogled v svet glamurja, škandalov in burnih (včasih tudi srce parajočih) ljubezeni, ki jih je imela slavna igralka – in njenih sedem mož.

MOJI VTISI O KNJIGI

Knjiga me je navdušila predvsem zaradi kompleksnosti, ki jo je nosila Evelyn. Po eni strani je bila seksi, pametna, iznajdljiva in amibiciona igralka, po drugi pa je bila tudi neverjeten človek, ki je prav tako delala napake, vendar vedno v veri, da dela najboljše zase. Znala je biti tudi neizprosna in manipulatorska. Evelyn je krasno znala presoditi človeka, čeprav se ji je zgodilo, da se je tudi zmotila (največkrat o sebi). Mislim, da ne pretiravam, če vsak bralec najde delček sebe v njej. Po drugi strani pa se mi je zdela Monique taka tiha in neopazna miška, zaradi česar je Evelyn še bolj izstopala. To je bil tudi verjetno pisateljičin namen. Vsak mož in poroka sta imela nek pomen v ozadju in sta pokrivala določen del Evelyniga življenja.

Njena zgodba me je na trenutke tudi močno razžalostila in mislim, da je tukaj pisateljica opravila super delo. Ustvarila je junakinjo, ki si jo lahko v enem poglavju gledal po strani zaradi njenih odločitev, že v drugem pa si zaradi celote situacije sočustvoval z njo. Zgodba lepo teče, napisana je na način, da bralca kar vleče k branju. Z vsakim poglavjem te bolj zanima kaj vse ima Evelyn še za povedati. Mimogrede, menda je avtorica dobila navdih za Evely pri Elizabeth Taylor, Riti Hayworth in Avi Gardner, ki je nekoč izjavila, da si želi, da bi pisatelj napisal njeno biografijo.

KONČNI VTISI

Sama imam teorijo, da te določena knjiga poišče kadar jo potrebuješ, pa se tega niti ne zavedaš. Roman je izšel že leta 2017, ampak mislim, da ga takrat ne bi prebrala. In kljub temu, da sem bila ob začetku branja skeptična, me je knjiga res pozitivno presenetila in lahko rečem, da je ena boljših ki sem jih prebrala letos. Pisateljica se je na super način dotaknila nekaj tabu tem. Vem, da je knjiga izjemno priljubljena, ampak v koliko je še nisi prebral, ti jo toplo priporočam.

Bodi udobno in imej čarobni december. Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Night Circus

3 novembra, 2021 Vilin šepet

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Roman za plažo

1 avgusta, 20212 avgusta, 2021 Vilin šepet

In… smo nazaj! Z zapisi, da se razumeva. Junija sem se odločila, da si vzamem en krajši odmor od pisanja bloga (prevsem zato, ker je moje branje nekoliko bolj počasno kot običajno). Pa čisto iskreno – pisanje ene objave mi vzame kar nekaj časa (da knjigo dejansko preberem, si zapišem kaj želim povedati, si označim, kaj mi je bilo všeč in kaj ne, poslikam knjigo, spišem dejansko objavo in jo uredim, ter končno objavim). Se ne pritožujem, daleč od tega, ampak kdaj pa kdaj si paše vzeti malo pavze – tudi od hobija.

Julijski bralni izkupiček je bil bolj skop, saj sem uspela prebrati samo 4 knjige, pa še to sem eno začela v juniju, ena izmed njih pa je bila tudi risoman. Kljub temu, da nisem prebrala veliko knjig, so pa bile le – te po mojem mnenju super, raznolike in zanimive. Ena izmed njih je tudi Roman za plažo (v originalu Beach read) od Emily Henry o katerem ti bom pisala danes. En mali spoilerček – knjiga mi je bila všeč, me je pa motila ena stvar, vendar več o tem v nadaljevanju.

NA KRATKO O KNJIGI

January, sicer uspešni pisateljici romanc, se podre svet. Ne samo, da je pred pisalno blokado, pred kratkim ji je nepričakovano umrl oče in zapustil jo je fant. Strta in razočarana se preseli v hišo ob morju, ki ji jo zapustil oče, kjer je živel s svojo ljubico o kateri January ni vedela ničesar do njegove smrti. Zaradi tega se izkaže, da je njen največji navdih za romance (njena starša) ena velika laž. Ker se želi hiše po hitrem postopku znebiti, se odloči, da jo bo med poletjem izpraznila in prodala. Prvo noč, ki jo preživi v hiši, ugotovi, da je njen sosed z Augustus Everett, priznan pisatelj leposlovja. Medtem ko January piše o srečnih koncih, on v svojih romanih pobije vse junake. Zdi se, da jima ni nič skupno, razen ustvarjalne krize, v katero sta oba zapadla. Nekega večera pa beseda nanese besedo in tako sprejmeta stavo s katero upata, da se bosta rešila blokade – January bo napisala sodobni roman, Augustus pa nekaj zabavnega. In pri tem se nihče od njiju ne bo zaljubil. Pika.

MOJI VTISI O KNJIGI

Roman predstavlja lahkotno branje, primerno za na plažo (hint: če morda še nisi bil na dopustu, dragi bralec, in iščeš knjige, ki bi ti ga krajšale, je tale odlična izbira). Čuti se kemija med junakoma, zgodba lepo teče, poleg tega mi je bilo všeč, kako se vsak od njiju v življenju sreča z določenimi ovirami. Celoten koncept ljubimca iz sovražnikov (čeprav – sovražnika bi morala dati v narekovaje) je super zasnovan in prehod od tekmecov do prijateljev se mi je zdel res super.

Všeč mi je bilo tudi, da je pisateljica podrobno opisala potek pisanja, s čim se avtorji srečujejo, kako se lotijo pisanja knjige, koliko besed napišejo na dan,…

Ampak (včasih pač pride ampak) nekaj moram omeniti… knjigo sem imela ogledano že pred izzidom v slovenščini, saj jo je kar nekaj tujih booktuberjev omenjalo v svojih videih. Prepričalo me je to, da je bila vsem všeč in so jo vsi priporočali. Okej, ne vsi, ampak tisti, ki sem jih gledala. Res sem imela velika pričakovanja in ko sem knjigo končno dobila v roke, sem jo začela brati že isti dan. Pa me je po prvih nekaj straneh nekaj zmotilo, da sem že skoraj odložila knjigo, vendar sem jo vseeno prebrala do konca, saj me je sama zgodba res pritegnila. Kaj me je zmotilo? Dve stvari – prevod in veliko nepotrebnih scen v knjigi. Pa druga niti ni bila tako moteča, ampak dajmo se za trenutek ustvariti pri prevodu. Kot nekdo, ki bere večinoma angleške knjige, sem bila nad prevodom razočarana. V knjigi je bil en kup nelogičnih in nepovezanih stavkov, dialog med junaki se mi je zdel rahlo prisiljen. In za to ni kriva sama knjiga in njena vsebina, ampak prevod, za katerega sem obetala več.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti res toplo priporočam. Če si en velik mood reader, potem je ravno pravšnja za vroče, poletne dni. Junakinja skozi zgodbo lepo sprejme, kaj ji je življenje vrglo in čeprav se je na trenutke obnašala kot razvajen otrok, mi je bilo všeč, kako je na koncu sprejela očetova dejanja in posledično tudi materina. Kemija med glavnima junakoma je občutna – pisateljica ju je res lepo povezala.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami (od petih) – priznam, najprej sem jo mislila oceniti z manj, vendar sem si rekla, da zaradi slabšega (vendar še vedno solidnega) prevoda ne smem narediti krivice drugače čisto super knjigi.

Mimogrede – v kolikor želiš knjigo kupiti, jo lahko kupiš tukaj in uporabiš 15 % popust s kodo NIKA15.

Imej eno lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami.

Berem

Izginuli dekleti

11 junija, 202111 junija, 2021 Vilin šepet

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Izgnanke zaradi krvi, bojevnice zaradi odločitve

1 junija, 20212 junija, 2021 Vilin šepet

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!