Berem

Ganljiva zgodba Wish you were here

Včasih, ampak ne pogosto (ker sem zelo trdna oseba), se zgodi, da me kakšna knjiga gane. V jokajočem smislu, da se razumeva. Nazadnje se je to zgodilo z romanco Ob tebi (v izvirniku Me before you) pisateljice Jojo Moyes. Pa sem se knjigi (zavestno) izogibala. No, ena stvar je vodila do druge (nakupa knjige) in tako je omenjena romanca postala ena mojih najljubših – sem nekaj podobnega že omenila na svojem instagram profilu. Mislila sem, da je to ena in edina knjiga, ki me bo ganila (Harry Potter ti ne šteješ, ti si drugo vesolje), potem pa sem v roke dobila – ali bolje rečeno na mojega Kindla – knjigo, o kateri bom danes pisala. Ganila me je podobno kot Ob tebi *spoiler alert*. Pisala bom o knjigi Wish you were here, pisateljice Renee Carlino.

“Different people connect to different parts of our souls.”

Na kratko o knjigi

Zgodba govori o skoraj tridesetletni Charlotte, ki menja službe (in fante) kot po tekočem traku. Zdi se, da se ne more odločiti, kaj bi počela v svojem življenju, zato ima ogromno kvalifikacij, vendar skoraj nobene dokončane. Trenutno dela s svojo najboljšo prijateljico kot natakarica v restavraciji s hitro prehrano. Neke noči pa… spozna Adama, umetnika, ki ji v eni noči spodnese tla pod nogami. Morda se sliši klišejsko, ampak Charlie se zdi, da je Adam njena sorodna duša. Dokler naslednji dan ne doživi hladnega tuša, ko jo Adam (grobo rečeno) vrže iz svojega stanovanja. Razočarana in prizadeta skuša Charlie pozabiti na Adama in nadaljevati s svojim življenjem. Mesece kasneje se odloči, ko neuspešno poskuša pozabiti Adama, da bo odkrila, zakaj se je Adam tistega jutra obnašal tako čudno. Kar odkrije jo šokira in čeprav se odloči, da bo vztrajala, ne ve, da je bil nju konec zapisan v večeru, ko sta se spoznala.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba o ljubezni in življenju

To je knjiga o ljubezni in drugi možnost. A  ni samo neka romanca, ki jo prebereš in pozabiš. Hkrati je tudi zgodba o življenju, o tem, da ga moraš v njem uživati in da se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Knjiga te tudi opomni, da nikogar ne smeš jemati samoumevno. Super opomnik za vse, ki (občasno) pozabimo.

Če si med branjem kratke obnove dobil tisti Ob tebi vajb, ti lahko zatrdim, da sta si knjigi delno podobni (vsaj na prvi pogled), a sta obe posebni in samosvoji. Glavni junaki in življenjske situacije se popolnoma razlikujejo, zato ti lahko zagotovim, da je Wish you were here edinstvena.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

  • govori o ganljivi zgodbi, ki se dotakne še tako trdnega človeka,
  • je pravi vrtiljak čustev; ob knjigi se smeješ in jokaš,
  • hitro berljiva knjiga z junaki, ki so realni (niso nič posebnega, imajo težave tako kot mi vsi in ji skušajo rešiti po svojih najboljših močeh),
  • je zgodba o življenju in iskanju samega sebe,
  • ni tipična romanca in v nekaterih pogledih nima srečnega konca. Je pa realna zgodba z romantičnim pridihom.

“He taught me that one way to give your life meaning is to teach another person how to look within and love.”

Knjigo bi ocenila z čisto petico, vendar me je v prvi polovici motila glavna junakinja. Opisana je bila (in to so ji večkrat poudarili tudi drugi junaki v knjigi) kot lepotica, sama pa je mislila, da ni dovolj dobra. Izpadla je zelo nesamozavestno in nesigurno v svoje odločitve. Motilo me je njeno dojemanje same sebe in če bi lahko, bi segla v knjigo in jo stresla za ramena, zato je knjiga dobila 4,5 zvezdic.

Še vedno pa jo toplo priporočam za branje. In če jo moram opisati z nekaj besedami: ganljiva, življenjska, romantična, zabavna, žalostna, vredna branja.

Aja, če se boš odločil za branje… kakšen paket robčkov je dobrodošel *samo povem* 🙂

“You brightened the darkest time of my life.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Midnight Library

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju)  prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigipopolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls,  saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Foto: Nika (Vilin šepet)

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’” 

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zasebna preiskovalka postane čarovnica

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnicnoč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh.  Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt  – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

  1. film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
  2. v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
  3. sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti  Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Berem

The last story of Mina Lee

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti.  Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi  osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!