Pisarije

Blogmas #8: (P)ostani pozitivček

Živjo, božični prijatelj! Dobrodošel nazaj (pozdrav pa tak, kot da se ne bi vsak dan srečevala na blogu). Upam, da preživljaš čim bolj miren december in da si že vsaj enkrat najedel božičnih piškotov (ali slaščic – moj favorit so pač piškoti, oziroma karkoli piškotastega). Z blogmasom bova danes zajadrala v čisto druge vode, daleč stran od knjig, saj ti bom predstavila en super izdelek. Zakaj? Ker se mi zdi pomembno, da podpremo ustvarjalce, ki so to zaslužijo.

Še prej pa… današnjo božično izbranko najdeš tukaj. Malo radijske klasike ne škodi, kajne? 🙂

Bliža čas največjega obdarovanja v letu (vsaj pri večini) in zbiram ideje za darila za svoje najbližje, skoraj manično iščem ideje in podtalno sprašujem naokoli. Saj veš… da me ne pokoplje čas. Ena izmed super idej za darilo za naše najmlajše je interaktivni dnevnik Postani pozitivček.

O DNEVNIKU

Dnevnik je primeren za otroke in mladostnike (čeprav priznam, da bi ga najrajši izpolnjevala tudi sama). Preko interaktivnih strani v dnevniku in zabavnih nalog, se otroci učijo hvaležnosti in ljubezni do sebe. Hkrati pa dnevnik spodbuja k otrokovemu razvoju in poglobitev vase.

Začetek dnevnika

Dnevnik se začne s prijaznim pozdravom in stranmi, kjer otrok napiše svoje podatke. Že na prvi strani dnevnik spodbudi otroka, da razmisli o svojih petih dobrih lastnosti in jih tudi zapiše. Nadaljuje se s krasnim seznanom razlogov za kaj vse smo lahko hvaležni (in mislim, da bi morali tale seznam kdaj pa kdaj prebrati tudi malo večji otroci – odrasli, op.a.).

Sredina dnevnika

Otrok lahko z dnevnikom na tedenski ravni spremlja svoje počutje, kaj novega se je v tednu naučil, za kaj je hvaležen, kakšne ima cilje za naslednji teden,… Dnevnik je namreč letni, z vsemi meseci in tedni. Na koncu vsakega meseca je tudi kratek pregled, kamor lahko otrok zapiše po čem si bo zapomnil dotični mesec, kako je skrbel zase in za ostale okoli sebe, s katerim športom se je ukvarjal,… Meni so v oči padle vaje hvaležnosti, ki so prav tako napisane ob koncu vsakega meseca in se razlikujejo po mesecih. Tako dobi otrok vsak mesec nove vaje za hvaležnost.

Konec dnevnika

Na zadnjih straneh lahko otroci izpolnijo podatke o svojem rojstnem dnevu, ki ga praznujejo v letu, ko so pisali v dnevnik, skupaj s polji za slike in vprašanji o praznovanju rojstnega dne.  Čisto na koncu dnevnik vsebuje tudi mini foto album, kamor lahko otroci nalepijo fotografije ali pa sami kaj narišejo.

KAJ MI JE BILO PRI DNEVNIKU VŠEČ?

  • Celoten koncept dnevnika – všeč mi je, da dnevnik otroke nekaj uči, hkrati pa jih spodbuja k ustvarjanju.
  • Design, saj je po mojem dnevnik res oblikovan, je barvit in poln malih sličic. Mislim, da ga prikupne slikice naredijo še bolj atraktivnega.
  • Barvitost.
  • Reki, ki se skrivajo na straneh dnevnika.
  • Kakovost dnevnika – strani v dnevniku so iz tršega papirja, kar pomeni, da lahko otrok piše z izbranim nalivnikom/svinčnikom, pa se ne bo nič videla na drugi strani.

ZA KONEC…

Avtorici dnevnika sta mladi, diplomirani pedagoginji kar pomeni, da je dnevnik res narejen strokovno. Poleg tega gre za slovenski izdelek in mislim, da je potrebno sploh v tem času podpreti mlade slovenske ustvarjalce. In še misel: sama že vse življenje zapisujem razna stvari v zvezke/dnevnika. Prav zabavno mi jih je potem, po nekaj letih ponovno prebirati. Kar hočem povedati je, da dnevnik poleg vseh nalog hvaležnosti in učenja, nosi tudi spomine in mislim, da se bodo otroci prav zabavali ko ga ponovno odprli po x letih.

Več o dnevniku si lahko pogledaš na FB strani postani pozitivček ali na IG strani postani_pozitivcek.

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #7: Bookish Naughty or Nice Tag

Počasi (po polžje) se bližamo koncu prvi polovici decembra in zakaj mora tako hitro teči čas? December pride vsako leto takooo počasi, mine pa nenormalno hitro. Mislim, saj v prvi polovici še nekako izgleda počasi, ampak v drugi pa mine v sekundi.

Foto: pexels

Ponovno živjo, božični prijatelj!

Danes že naslov sam po sebi pove, o čem bo tekla tipkovnica. Sem želela izbrati (Se domisliti) ustrezni prevod, ampak mi ni nič prikupnega padlo na pamet, zato sem pustila kar originalnega. Na hitro: preko različnih vprašanj, bova odkrila ali spadam v skupino pridnih ali porednih knjigoljubcev. Hm, verjetno bi bilo boljše tale vprašalnik narediti po Božiču,…*nervozni smeh* (saj veš, previdnost je lepa čednost – to sem si izmislila, čeprav zame kar velja).

Še preden nadaljuješ z objavo, klikni tukaj, da vidiš katera je današnja božična izbranka. Torej…

Dobila si ARC in nisi podala mnenja

Hm… nisem še dobila ARCa, vsaj ne da bi se spomnila. Kar je še dobro, ker se moj bralni seznam tudi brez tega povsem uspešno veča. Mimogrede, arc je kratica iz angleške besedne zveze advansed reading copy in v bistvu pomeni, da nekateri bralci (in blogerji) dobijo kopijo knjige še pred izidom.

Imaš manj kot 60 % povratnih ocen na Netgalleyu.

Sploh nisem na Netgalleyu (v zadregi priznam). Zaradi prvih dveh vprašanj, se sprašujem, kak knjižni bloger sploh sem. Ampak… na Netgalleyu sem bila morda 1 teden, preden sem si zbrisala profil. Ker, še enkrat, moj bralni seznam se tudi brez tega povsem fino veča. Mimogrede, če morda ne veš… Netgalley je platforma, kjer lahko dobiš v digitalni obliki knjige, ki še niso izšle.

Si ocenila knjigo na Goodreadsu in obljubila, da boš celo recenzijo napisala na blog (in potem nisi)

Uf… kriva. Na začetku sem pri vsaki prebrani knjigi na Goodreadus obljubljala razširjeno objavo na blogu, ki pa ni nikoli ugledala luč sveta. Enostavno preveč hitro prebiram knjige, da bi lahko sproti pisala mnenja. Tako da sem se odločila, da na blog vključim zgolj knjige, ki so mi bile všeč/so me navdušile.

Si naredila »uhelj« na stranici knjige.

Ne, pa saj nisem barbar! Okej, saj s tem ni nič narobe, ampak ponavadi delam knjigo kot s svetim bitjem in prav predstavljam si, kako javka in joče: »Nika, nekaj, cuka in boli me.« Saj drugače sem čisto normalna, hvala lepa.

Ponesreči si polila po knjigi.

Oja… in zaradi tega mi je še danes hudo. Ampak v mojem svetu spadata pitje čaja in branje skupaj in te nesreče je treba vzeti v zakup. Je pa teh nesreč manj odkar imam bralnik.

Nisi dokončala knjige v tem letu.

Res je. Če mi knjiga ne paše, jo rajši predčasno zaključim, kot da se z njo mučim. Kot zaprisežen bralec se izogibam bralnemu mrku (ki ga povzroči tudi nezanimiva knjiga po lastni oceni in me je letos vseeno dobil v kremlje) kot vampir česna.

Kupila si knjigo, ker je bila lepa in ne ker si jo želela prebrati.

Ne, ne kupujem knjig, če me pritegne vsebina (ker imam tudi brez tega prostorsko stisko). So me izkušnje z lepimi naslovnicami, ampak ne zanimivo vsebino, izučile. Knjige, ki jih kupim, tudi preberem… sledi kot prej.

Brala si v času, ko bi morala početi kaj drugega (na primer: se učiti/delati za šolo, oziroma faks)

Ja. In na tej točki niti nima smisla zanikati, ker me vsi domači dobro poznajo.

Si zgrešila svoj Goodreads cilj prebranih knjig.

Ne, predčasno sem ga dosegla. Zahvala gre pa predvsem knjižnjemu klubu in ostalih bralnim aktivnostim skozi leto. Če ga ne bi mogla doseči, bi si znižala cilj prebranih knjig. Ker rajši znižam pričakovanja, kot pa ne dokončam.

Sposodila si si knjigo in je nisi vrnila.

Ne, ker si knjige redko sposojam. Recimo, pred parimi dnevi sem si bila prvič po nevem koliko časa (parih let, verjetno) v knjižnici.

Nisi se držala prepovedi kupovanja knjig.

Te prepovedi si niti ne bom postavljala, ker vem, da se je ne bi držala.

Začela si pisati recenzijo in ker je nisi dokončala, si pozabila o čem se je šla knjiga.

Imam kar dober spomin, zato bi rekla, da ne? Je pa res, da se je že zgodilo, da sem pozabila napisati celozno recenzijo. Ker… življenje pač.

Pisala si po knjigi, ki si jo brala.

Ja, ampak z dovoljenjem. V sklopu knjižne verige sem jo lahko pisala v knjigo. Če pa izvzamem to, nisem še nikoli v nobeno knjigo pisala (razen v knjige za maturo, ampak spet, ker sem lahko).

Končala si knjigo in je nisi dodala na Goodreads.

Ne. Ker sem pač kontrol frik in moram imeti vse urejeno (tudi Goodreads), predvsem za to, da vidim, katere knjige sem že prebrala in kako sem jih ocenila.

Tako, prebila sva se do konca “zasliševanja”. Glede na odgovore, bi rekla, da sem v sivem območju… nisem ne pridna, ne poredna. Oziroma, če bi sama sebe ocenila (in to povsem razsodno in nepristransko), bi rekla da sem nadvse priden in vzoren bralec (Božiček še ni nosil *wink wink*).

Kaj pa ti? V katero skupino misliš, da spadaš?

Bodi udobno in imej čarobni december.

*Vprašanja sem zasledila pri knjižnji blogerki Jenniely – klik, klik. Mislim, da je ona avtorica le – tega.

Pisarije

Blogmas #6: Najljubši božični filmi

Novi dan, novi blogmas. Danes ponoči je prvi od dobrih treh mož, Sv. Nikolaj, obiskal pridne in poredne otroke in upam, da pri tebi parkeljni niso imeli prevelikega dela. Ker je bila včerajšnja objava malo daljša in spet povezana s knjigami (le kaj mi je, da pišem večinoma o knjigah?), bo danes malo krajša.

En velik del mojega (našega) Božiča sestavljajo filmi. Ki mi jih ostali družinski člani prepovejo do prvega decembra, ampak ne vedo, da jih gledam že oktobra (ne vsak dan, ampak na vsake toliko mi pa zapaše pogledati kaj božičnega, ker halo – Božič). Me moti, ker sem nekatere filme pogledala že n – tič? Am… ne. Sama sebe imam bolj za introverta in sem najbolj srečna, če lahko preživim svoj dan/večer notri, pod toplo odejo, s prižgano svečko in naročjem kokic. Mislim, a je kaj boljšega? (to je retorično vprašanje)

Današnjo božično pesem najdeš tukaj.

Torej, filmi, ki so mi všeč so (pst… nekatere sem pogledala že večkrat):

  • Love Actually (2003) – komedija, drama, romanca
  • The Christmas Chronicles 1 (2018) – avantura, komedija, družinski film
  • How The Grinch Stole Christmas (2000) – komedija, fantazija, družinski film
  • The Grinch (2018) – animacija, avantura, komedija
  • Home Alone 1,2,3 (1990, 1992, 1997) – komedija, družinski film
  • The Polar Express (2004) – animacija, avantura, komedija, družinski film, fantazija (tega ponavadi gledamo na Božični večer)
  • The Holiday (2006) – komedija, romanca
  • Let It Snow (2019) – komedija, romanca
  • Last christmas (2019) – komedija, drama, fantazija, romanca
  • A Boy Called Christmas (2021) – avantura, drama, družinski film, fantazija (ustvarjen po knjigi, ki jo je napisal Matt Haig).

Vem, da (skoraj) vsak v tem času rad pogleda kakšen božični film in da s tole objavo nisva ravno odkrila tople vode, ampak rada govorim o stvareh, ki so mi všeč. In čisto slučajno so mi všeč božični filmi… v moje svetu dodajo nek poseben čar že tako zelo čarobnemu mesecu.

Katere filme pa ti rad pogledaš v tem času? (sprašujem za prijatelja, khm khm)

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #5: Predlogi za božična branja

Pozdravljen, božični prijatelj!

In tukaj je blogmas številka 5. Če sem čisto iskrena, sem kar ponosna, da blogmas zaenkrat brez večjih ovir teče (bomo vidli, če bom še vedno tako navdušena ob koncu). Mimogrede, včeraj smo z bratom in sestro postavljali lučke zunaj hiše (skratka, okrasili smo okolico) in vmes se mi je konstantno pela božična pesem, ki je klasika med božičnimi pesmimi. Vsaj zame.

Današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

Danes sem zate izbrala nekaj knjižnjih predlogov za najbolj praznična branja. Verjamem, da je takšnih in drugačnih predlogov že ogromno, ampak vseeno upam, da boš s pomočjo današnje objave našel navdih za naslednja branja. So pa knjige razdeljene po žanrih, z željo da pokrijem čim več bralnih okusov (in spišem solidno dolgo objavo, haha).

Middle grade AKA mladinske knjige

Mislim, da sem ravno v včerajšnji objavi omenila, da se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami. Po mojem prinesejo tak udoben, domač občutek, poleg tega nimajo zahtevnega jezika (kar je pomembno, sploh če bereš v tujem jeziku). Vse na današnjem seznamu imajo tudi ščepec fantazije in bolj božično od tega ne more biti. Bodi čim bolj chrismassy in to.

Nooks & Crannies (Jessica Lawson)

Za tole priznam, da je še nisem prebrala, sem pa slišala nekaj pohval, zaradi česar je tudi romala na moj tbr (to moram prebrati) seznam. Knjiga govori o Tabithi Crum, deklici z bujno domišljijo in ljubeznijo do misterijev. Na svetu nima niti enega prijatelja, če odštejeva miško po imenu Pemberley, s katero si deli tudi podstrešno sobo. Nekega dne prejme skrivnostno povabilo v podeželjsko in bogato vilo, kjer naj bi strašilo. Ko prispe, ugotovi, da bo v vili poleg nje stanovalo še 5 drugih otrok, ki prav tako ne vedo, zakaj so bili povabljeni. Ampak, kmalu po njihovem prihodu se razkrije skrivnost – skrivnost, ki jim za vedno spremeni življenje. Mislim, kaj je boljšega kot Božič, pomešan s malce strašljivosti?

Christmas Dinners of Souls (Ross Montgomery)

V jedilnici Soul kolidža je na Božični večer temno in osamljeno. 11 – letni Lewis, ki dela v kuhinji, je pomagal pripraviti sila nenavadni obrok, ki je narejen iz samih nenavadnih sestavin, sestavil pa ga je skrivnosti chef. In nato… prispejo gostje, za katere se izkaže, da so vsi bivši štrudentje. Po nekaj spitih steklenicah vina in govorjenju, vse utihne, saj prispe dekan kolidža. Na tem nenavadnem srečanju skrivnega kluba se kmalu izkaže, da je to klub vseh, ki prezirajo otroke, toplino, srečo in nasplošno Božič. Udeleženci med sabo prav tekmujejo, kdo bo imel boljšo zgodbo, zakaj ne prenese Božiča. To ni knjiga o toplini in domačnosti, pač pa je to strašna, šokantna in krvi željna alternativa praničnega veselja. Mogoče malce nanavadna izbira za ljubitelja Božiča (mene), ampak… dajmo se malo prestrašiti.

Greenglass House (Kate Milford)

Za tole sem slišala same pohvale, vendar je (tako kot nobene iz današnjega seznama) nisem prebrala. Zgodba govori o 12 – letnem Milu, ki živi v Zeleno –  stekleni hiši (moj prevod, ne me napasti), je posvojen in si želi preživeti udoben in sproščen Božič. Ampak, na neko ledeno noč se oglasi zvonec. Ki zvoni in zvoni. Kmalu Milov dom preplavijo čudni in skrivnosti gostje, ki so povezani z njegovim domom. Ko eden izmed gostov izgine, se Milo in Meddy, kuharjeva hči, odločita razvozlati mrežo skrivnosti o hiši in nenazadnje tudi o sebi.

Na ta seznam bi dodala še Winterhouse (Ben Guterson) o kateri sem pisala včeraj. In samo za kratko infomacijo… čisto nenamerno vse knjige delujejo malce strašno, v resnici nisem Grinch, ki ne mara Božiča.

Romance

Obljubim, da tale seznam ne bo vseboval strašnih knjig.

The Christmas Bookshop (Jenny Colgan)

Knjiga govori o Carmen, ki izgubi službo in se za nobeno ceno ne želi preseliti k svoji popolni sestri Sofii, ki ima popolno življenje v Edinburgu s popolnimi otroci in popolnim možem. Prav tako pa si tudi Sofia ne želi, da bi Carmen prišla k njej, saj je vedno sarkastična in težavna. Ampak… Sofia pričakuje dojenčka, poleg tega želi več časa preživeti s svojimi otroci in ima stranko, ki potrebuje pomoč v njegovi knjigarni. Zato povabi Carmen, saj misli, da bo to vsem pomagalo. Carmen je vržena v vsakodnevna opravila za starega gospoda McCredieja v njegovi starodavni knjigarni. Ali lahko uporabi svoje spodobnosti in vrne knjigarni čar, ter s tem poskrbi, da se bodo ljudje ustavili, kjub temu, da si povezana z glavno ulico? Ali lahko izbere med dvema fantoma? In, ali po zgladila odnose z najpomembnejšimi ljudmi v njenem življenju: njeno družino? Knjigarna in Božič… rabim še kaj dodati?

The Twelve Dates of Christmas (Jenny Bayliss)

34 – letna Kate Turner ne mara zvez. Niti ne gre za to, da živi v majhen angleškem mestecu in le – ta nima veliko izbire, pač pa ji je povsem zadosti njena služba, kjer dela kot oblikovalka. Po službi peče slaščice za svojega starega prijatelja Matta, ki je lastnik kavarne. Ampak… njena najboljša prijateljica ima drugačne načrte in jo prijavi v agencijo za zmenke, v želji, da ji najdejo ljubezen pred prazniki. 23 dni pred Božičem. 12 zmenkov z 12 moškimi. Saj ji bo uspelo najti sorodno dušo… kajne? Izkaže pa se, da je vsak zmenek slabši od prejšnjega, zaradi česar se mora Kate opomniti, da se včasih ljubezen pojavi, ko jo najmanj pričakuješ. Knjiga je bila izbrana tudi za knjigo meseca v knjižnem klubu Klub dobrih knjig in če želiš, se nam lahko pridružiš pri skupinskem branju.

A Crosss – Country Christmas (Courtney Walsh)

Lauren Richmond ni navdušena nad Božičem. Zaradi česar redko obišče svojo družino za praznike.  Poleg tega ima v tem času polno dela. Ta december pa njen brat in njegova žena pričakujeta dojenčka, zato je Lauren prisiljena v obisk. Domov potuje z bratovim prijateljem Willom, ki se izkaže za Laurino veliko simpatijo iz otroštva. In sedaj, je z njim obstala na poti, namesto, da bi odšla na letalo. Ona je vsa organizirana, on pa spontan in spogledljiv. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On ji želi dokazati nasprotno. Tale knjiga mi deluje kot res eno res cozy branje in komaj čakam, da zabijem nos vanjo (kar pomeni, da jo začnem brati. Zaenkrat se še ne tepem s knjigami po obrazu).

Trilerji

Če nisi ljubitelj romanc ali fantazijskih knjig, ne skrbi, imam pravi predlog zate. Sicer se izbran triler ne dogaja med božičnim časom, se pa dogaja pozimi. Roman nosi naslov The unwanted guest (Shari Lapena), več o knjigi pa si lahko prebereš tukaj.

Tako, čestitam, če si se uspel prebiti do konca tele jare kače. Se bereva jutri.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Berem

Blogmas #4: Winterhouse ali Zimska hiša

Pozdravljen ponovno!

Je že četrti dan blogmasa. Kmalu nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož in močno upam, da med letom nisi bil preveč poreden, drugače bodo imeli parkeljni veliko dela (sem kot babica, ki pridiga vnukom, haha).

Zadnje čase se ponovno navdušujem nad mladinskimi knjigami (predvsem fantazijskimi) in v oktobru sem prebrala eno res super, o kateri se bova pogovarjala tudi danes. Knjiga nosi naslov Winterhouse (Zimska hiša, moj osebni, dobesedni prevod, brez najmanjšega truda po iskanju ustreznega prevoda). Mimogrede, mladinske knjige so res super in ne vem, zakaj sem se jim kot mlajša deklica izogibala – verjetno zato, ker sem mislila, da bom ful bolj odraslo izpadla, če bom brala knjige za odrasle. Ha, joke on me, ker se je velikokrat zgodilo, da nisem imela pojma, kaj sem prebrala. Ali pa me je knjiga res dolgočasila. No, očitno je prihajajoči rojstni dan povzročil manjšo krizo (v resnici je ni, nič skrbeti) in sedaj bi brala samo mladinsko literaturo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Gledano povsem objektivno (in brez kančka žalosti, hvala lepa) so recenzije najmanj brane objave na mojem blogu, ampak začuda jih je meni najbolj v veselje pisati. Ne vem, očitno imam neko čudno idejo o ustvarjanju vsebin. Ampak, če se že grem knjižnji blog, se mi zdi edino prav, da širim vesti o dobrih knjigah. Naj le – te pridejo v roke še drugim bralcem! Okej, zašla sem iz poti…

Današnjo božično skladno najdeš tukaj.

O KNJIGI

Elizabeth Somers je 11 letna sirota, ki živi pri teti in stricu in nima nobenih prijateljev (kaj poznano, vsi Potterhead-i tam zunaj?). Prav tako je zaprisežen bibliofil, obožuje pa tudi anagrame in sestavljanke. Za Elizabeth se vse spremeni, ko je povabljena v skrivnosti hotel Winterhouse, kjer bo preživela Božič. Sama, brez grozne tete in strica. Kmalu po njenem prihodu se začnejo v hotelu dogajati čudne stvari, ki jih želi skupaj s svojim novim prijateljem Freddiejem, ki prav tako obožuje sestavljanke in anagrame, razvozlati. Pomoč jima ponudi tudi prijazna knjižničarka, ki skrbi za ogromno hotelsko knjižnico. Elizabeth kmalu spozna, da je z nenavadnim hotelom in še bolj nenavadnim lastnikom Norbridgom bolj povezana, kot si je mislila.

Knjiga je napisana na zanimiv način in pritegne k branju. Zgodba je postavljena v božični čas, zato se mi zdi idealna knjiga za trenutni čas. Očarljivi hotel s svojimi skrivnostmi, sneženimi dnevi in ogromno knjižnico (sem le knjižnji obsedenec) poskrbi za tak udoben in topel občutek.

MOJI VTISI O KNJIGI

Lagala bi, če bi rekla, da je knjiga nek hude literarni presežek (ker ni). Ampak, me je pa pritegnila igra besed, očarljiva junakinja in zanimiv hotel. Knjiga je tako lahkotno branje (no, verjetno se je meni zdela lahkotna), ki ponuja nekaj skrivnosti, poleg tega pa vsebuje čudovite risbe.

KONČNO MNENJE

Nisem hotela posebno napeljevati, ampak mene roman nekoliko spominja na knjige o Harry Potterju, zato se mi zdi idealna za vse HP navdušence, ne glede na njihovo starost. Povezuje tri meni zelo ljube stvari – čarobni svet, knjige in igro besed – zato lahko z zagotovostjo trdim, da bom prebrala vse iz zbirke. Na nek hecni način mi je dal roman podoben občutek kot mi ga dajo HP knjige (ne isti, ampak podoben… pač, ga ni čez HP knjige). Defenitivno ti knjigo priporočam, če si tudi en velik mood reader in fantazijski navdušenec.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Pisarije

Blogmas #3: O tem, kako je biti skrbnik psa

Na začetku blogmasa sem napisala, da ti ne bo treba brati samo knjižno obarvanih objav (beri: recenzij) in tega se res želim držati, ker nočem izpasti dolgočasna in ponavljajoča.  Današnji blogmas bo zato namenjen Luni, mali in navihani maltežanki, ki je po prepričanju nekaterih družinskih članov izredno sckrljana (pretiravajo od prvega do zadnjega). Nekajkrat se je že pokazala tukaj na blogu in zdi se mi, da je vedno zanimivo brati o naših štirinožnih prijateljih (in ja, če si pomislil, da si želim s tem samo nabijati klike, si pravilno ugotovil. Tega ne mislim resno!). Preden pa nadaljuješ z današnjo objavo hitro preveri današnji izbor božične skladbe.

Današnjo božično najdeš tukaj. Če že zapis govori o živalih, pa naj še izbrana pesem.

JUTRANJI ČLOVEK AKA ZOMBI

Misel, da bo tvoj lepotni spanec trajal do prijetne devete ure zjutraj, je utopična. Žal je notranja pasja ura naravnana na šesto uro zjutraj, sedmo če imaš srečo. Danes se začnejo moja (najina) med šesto in sedmo uro zjutraj. In to med vikendom, med tednom je to še prej. Kar priznam, da niti ni tako slabo, je pa res, da je Luna rabila skoraj 3 leta, da se je navadila. Kot mladiček je vstajala ob petih, redko ob šestih, opravila svoje obveznosti (beri: pojedla in šla na sprehod) in se želela igrati. Več kot pol leta sem vstajala vsaj 3 ure pred ostalimi in ko so vstali še preostali drugi družinski člani, je gospodična ponovno spala. V tem času sem imela občutek, da hodim po svetu kot zombi (kar niti ni bilo daleč od dejanskega stanja).

VSE TVOJE ODLOČITVE SO PRAVE

Ko sva s fantom pred prihodom Lune kupovala različne pripomočke, sva dobila dobronamerni nasvet naj kupiva tudi ograjico ali kletko. »Jaz svojega psa že ne bom zapirala!«, sem si mislila. No, malo bitjece je prišlo in ponoči ni hotelo spati. Oziroma je, ampak na postelji. V svoji nikakor. Pa mi mami enkrat reče, da jo je verjetno strah tako odprtega prostora. Tako sva se odpravila v nakup ograjice, tam pa nama prijazna prodajalka predlaga nakup kletke. Lahko si predstavljaš moj pogled – skratka, verjamem, da ni bil prijeten. Ampak po uspešnem prepričevanju, sva vzela kletko. »Bova pa vzela večjo, ker bogica ne more biti v tako majhni kletki.«, rečem fantu, ker prisežem, da je bila kletka, primerna za Luno v velikosti kletke za hišnega kunca. Vzameva kletko, Luna je že prvo noč spala v njej in jo ima za svojo sobo. Najbolj hecno pri vsem tem je to, da sva isto kletko opazila na morju, v kampu, v kateri je bival nemški bokser. Torej, kar hočem povedati je to, da ima Luna, tri in pol kilogramsko bitje, kletko, primerno za srednje pasme. Ampak vseeno ni scrkljana.

ZASLEDOVAN SI 24/7

Maltežan je pasma, ki se hitro naveže na skrbnika in Luna tukaj ni izjema. Večino časa preživim z njo jaz (vsaj med tednom), skupaj hodimo na sprehode in se igramo. Če se le da, je v moji bližini, največkrat pa mi sedi/leži v naročju. Ne pretiravam, ko rečem, da je kot mala senca, saj bi šla še na stranišče za mano, če ne bi zapisala vrat (ampak res ni scrkljana). Je pa življenje z njo veliko bolj zabavno in zanimivo. Ne rečejo zastonj, da je pes človekov najboljši prijatelj. Velikokrat me s svojimi vragolijami nasmeji, prisili me, da grem z njo vsak dan na sprehod (čeprav, se velikokrat zdi, da bolj jaz njo silim, kot ona mene), zaradi nje, pa sem uspela obuditi tudi stara prijateljstva. Se pa Luna na sprehodih kar veliko nosi (ima pač kratke tačke in ni scrkljana), največkrat v mojih rokah.

Foto: Nika (Vilin šepet)

POSTANEŠ ZAKLADNICA SKRBI

Mogoče sem samo jaz takšna, ampak mene vsako najmanjše odstopanje pri Luni zaskrbi in že manično googlam, kaj vse bi lahko bilo narobe. K sreči se vedno na koncu izkaže, da je to le moja pretirana skrb, ampak sem pa že večkrat klicala veterinarko. Po treh niti ni več izgovor, da je Luna moj prvi pes, ker danes že znam prepoznati, če bi jo res kaj mučilo. Se mi pa na vsake toliko zgodi, da še vedno vsa panična razlagam, da ima Luna to ali ono.

SI MOJSTER NAČRTOVANJA (IN TUDI VZGOJE, NEGE, ITD.)

Z načrtovanjem mislim, da moraš spremljati vse veterinarske preglede (k sreči ti je npr. cepljenje proti steklini olajšano, saj te veterinarska zveza kot skrbnika psa, obvesti kdaj imaš naslednje cepljenje), količino hrane, čistost pasjega prostora, zalogo vrečk za kakce,… Specializiraš se v načrtovanju raznih potovanj, sploh, če imaš psa, ki bruha in moraš poleg same vožnje in časa vožnje prilagoditi še njegovo hranjenje (verjemi, v tem sem po treh letih prava mojstrica!). Kar naenkrat ugotoviš, da si poleg načrtovalca še vzgojitelj, osebni maser, specializant božanja, pasji frizer in zobozdravnik,… Če poenostavim: nikoli ti ni dolgčas, tvoj dan pa ima kar naenkrat premalo ur.

IN ZA KONEC… V RAZMERJU SI 12 – 15 LET

Vedno sem se imela bolj za pasjega človega kot mačjega, čeprav imam rada vse živali. Ampak realnost imeti psa je drugačna od pričakovanja. Kadarkoli me kdo vpraša kako je imeti psa, se trudim povedati resnico – je lepo, a je tudi težko. Pa ne da se pritožujem, ker Lune ne menjam niti za najbolj dragoceno knjigo na svetu, je pa to dejstvo. Pes je ne glede na starost/velikost/karakter v veliki meri odvisen od tebe, kar je ogromna odgovornost. Zato želim tole objavo zaključiti z mislijo, ki jo velikorat zasledim na raznih družbenih omrežjih v času praznikov, pa se mi zdi, da se nas še vedno ne dotakne dovolj. Pes (pa tudi mača, hrček, kunec,…) je za celo njegovo življenje in ne samo za čas, ko je mladiček in ves prikupen. Prav zaradi tega se mi ne zdi primerno darilo za prihajajoče praznike. Ker gre za živo bitje, ki se naveže na nas in nas vzljubi bolj kot vse na svetu, mu ne naredimo usluge, če ga po praznikih (ko se življenje vrne nazaj na normalne tirnice) začnemo zanemarjati. Imejmo ga radi vedno in ne le za praznike. 

Bodi udobno in imej čarobni december!

opomba avtorice: zapis je mišljen kot hudomušni prikaz skrbništva nad psom in ne predstavlja povsem dejanskega stanja (v resnici je imeti psa povsem super)

Berem

Blogmas #2: Sedem mož Evelyn Hugo

Včasih imam neko čudno foro, da se izogibam izjemno priljubljenim knjigam, predvsem zato, ker sem bila večkrat razočarana nad njimi, kot pa navdušena. Velikokrat se je zgodilo, da me je knjiga pritegnila zaradi vse splošnega navdušenja, potem pa se je izkazala za nekaj povprečnega. Pa ne pravim, da je bila takšna knjiga slaba, ampak ni presegla mojih (sicer visokih) pričakovanj. Zato sem si obljubila, da ne bom več brala nekaj močno priljubljenih knjig. Tako sem se izogibala tudi (malce trmasto, priznam) knjigi The Seven husbands of Evelyn Hugo (Sedem mož Evelyn Hugo) od Taylor Jenkins Read. Ampak, prisotnost na bookstagramu, oziroma po naše knjigogramu in članstvo v knjižnem klubu Klub dobrih knjig sta naredila svoje in sem podlegla. Slišala sem kar nekaj super mnenj o tej knjigi, zato sem si jo na Malti tudi kupila za spominek. Danes bom s tabo delila kratko recenzijo o knjigi in zakaj me je tako navdušila, še prej pa…

Današnja pesem je: It’s the most wonderful time of the year (Andy Williams) – klikni na naslov in se ti bo odprla.

Foto: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Zgodba se začne, ko dobi novinarka Monique Grant izjemno in edinstveno priložnost, in sicer: ekskluzivni intervju z legendo Hollywooda Evelyn Hugo. Skoraj 80 letna Evelyn želi, da je to njen zadnji intervju in vztraja, da ga opravi Monique. Vendar, ko Monique sreča Evelyn, ji ta izda, da od nje ne želi, da z njo opravi intervju, pač pa, da napiše knjigo po njenem pripovedovanju. Seveda, kot nič hudega sluteč bralec, si pač misliš, da želi Evelyn le pripovedovati o svojem življenju in številnih soprogih, vendar… ima igralska legenda drugačne načrte in kmalu Monique potegne v svet blišča in bogastva, pa tudi pokvarjenosti in bede.

Knjiga je razdeljena na poglavja, kjer Evelyn pripoveduje o svoji preteklosti in na poglavja, ki jih pripoveduje Monique in se dogajajo v sedanjosti, a sem kljub temu dobila občutek, da se celotna knjiga posveča bolj Evelyn. Knjiga je v zasnovana tako, kot da jo je napisala Monique o Evelyn in kot bralec lahko dobiš vpogled v svet glamurja, škandalov in burnih (včasih tudi srce parajočih) ljubezeni, ki jih je imela slavna igralka – in njenih sedem mož.

MOJI VTISI O KNJIGI

Knjiga me je navdušila predvsem zaradi kompleksnosti, ki jo je nosila Evelyn. Po eni strani je bila seksi, pametna, iznajdljiva in amibiciona igralka, po drugi pa je bila tudi neverjeten človek, ki je prav tako delala napake, vendar vedno v veri, da dela najboljše zase. Znala je biti tudi neizprosna in manipulatorska. Evelyn je krasno znala presoditi človeka, čeprav se ji je zgodilo, da se je tudi zmotila (največkrat o sebi). Mislim, da ne pretiravam, če vsak bralec najde delček sebe v njej. Po drugi strani pa se mi je zdela Monique taka tiha in neopazna miška, zaradi česar je Evelyn še bolj izstopala. To je bil tudi verjetno pisateljičin namen. Vsak mož in poroka sta imela nek pomen v ozadju in sta pokrivala določen del Evelyniga življenja.

Njena zgodba me je na trenutke tudi močno razžalostila in mislim, da je tukaj pisateljica opravila super delo. Ustvarila je junakinjo, ki si jo lahko v enem poglavju gledal po strani zaradi njenih odločitev, že v drugem pa si zaradi celote situacije sočustvoval z njo. Zgodba lepo teče, napisana je na način, da bralca kar vleče k branju. Z vsakim poglavjem te bolj zanima kaj vse ima Evelyn še za povedati. Mimogrede, menda je avtorica dobila navdih za Evely pri Elizabeth Taylor, Riti Hayworth in Avi Gardner, ki je nekoč izjavila, da si želi, da bi pisatelj napisal njeno biografijo.

KONČNI VTISI

Sama imam teorijo, da te določena knjiga poišče kadar jo potrebuješ, pa se tega niti ne zavedaš. Roman je izšel že leta 2017, ampak mislim, da ga takrat ne bi prebrala. In kljub temu, da sem bila ob začetku branja skeptična, me je knjiga res pozitivno presenetila in lahko rečem, da je ena boljših ki sem jih prebrala letos. Pisateljica se je na super način dotaknila nekaj tabu tem. Vem, da je knjiga izjemno priljubljena, ampak v koliko je še nisi prebral, ti jo toplo priporočam.

Bodi udobno in imej čarobni december. Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Blogmas #1: Začetek

Ho, ho, ho! (v mislih uponašam Božička)

Pa začnimo… dobrodošel na prvem blogmasu odkar imam blog!

Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, da je veseli december moj čas. Če se le da grem all in (oziroma toliko in, kot mi je to všeč). In, če mi verjameš, sem kar nekaj časa premlevala, kaj bi letos naredila na svojem blogu v najbolj veselem času. Oziroma, če sploh kaj bi… ker, dajva si priznati, kar nekaj takšnih in drugačnih stvari bo dogajalo na raznih socialnih omrežjih in mislim, da bomo na koncu vsi samo čakali, da vse skupaj mine. Sem si pa rekla, da je to najverjetneje zadnji december, za nekaj časa, ko bom dokaj prosta in zakaj ga ne bi izkoristila? Sicer že 3 leta zapored govorim, ampak letos je pa reeees.

Ideja, ki se mi je porodila, je nora. To se sedaj sliši, kot da sem se vsega jaz spomnila (pa se nisem, na žalost). Mislim, da je bilo konec avgusta (jap, tako časa nazaj), ko sem začela razmišljati o blogmasu. In če sploh bi koga to zanimalo? Ker, se mi zdi, da je vlogmas veliko bolj atraktiven in zabaven. Ampak, sama rada prebiram (knjižnji molj pač) razne objave in mislim, da se najde še nekdo, ki rad prebira razne objave s skodelico vročega čaja ali čokolade (in to ne mislim na tak zasledovalni način). Po drugi strani pa se mi je zdel super način, da vidim, ali sem sposobna napisati 25 objav v 25 dneh. 

Foto: Nika (Vilin šepet)

Ideja je taka, da se bova prvih 25 dni v decembru družila ob raznih božično obarvanih zapisih. Nekaj bo knjižnih (seveda, saj je konec koncev tole knjižni blog), spet druge pa bodo nekoliko bolj o življenjskem stilu (oziroma lifestyle objave). Da pa narediva vse bolj zabavno in še bolj božično, bom v vsaki objavi delila tudi eno božično pesem. Tvoja naloga pa je, da si jo zavrtiš ob prebiranju blogmasa. Vem, vem, verjetno pričakuješ, da ti bodo božične pesmi začele presedati, ampak se mi zdi, da bodo znale ustvariti super vzdušje ob prebiranju bloga. Ampak, danes ti prepuščam eno tiho prebiranje, jutri pa začneva zares!

Bodi udobno in imej en čarobni december!

Berem

The Night Circus

Dobrodošel v Nočnem cirkusu.

S prihodom bolj meglenih dni, čajev, spooky občutka v ozračju, dišečih svečk, pričakovanjem vseh nadnaravnih in grozljivih bitij (aka Noč čarovnic), se je vrnila tudi moja bralna vnema. Prebrala sem kar nekaj super knjig, ampak ena izmed njimi je močno, močno izstopala. Zato bova danes, dragi moj spooky bralec, na hitro odprla vrata v Nočni cirkus, ki se nepredvidljivo pojavi in osupne s svojim izgledom in točkami.

Foto: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Fantazijski roman je časovno postavljen v konec 19. in začetek 20. stoletja. Zgodba govori o Celii, iluzionistki, ki nastopa v Nočnem cirkusu in Marcu, ki je prav tako iluzionist, a ne nastopa, vendar je prav tako povezan s Cirkusom od dneva, ko je le – ta nastal. Kljub temu, da je Cirkus že sam po sebi dih jemajoč in nenavaden, je le prizorišče za merjenje moči med Celio in Marcom. Povedano drugače – je le prizorišče igre, ki sta si jo za izmislila Celiin oče in Marcov oče, ki ga je posvojil iz sirotišnice. Igre, pri kateri preživi le en. Igra, ki se odvija več let, ne vpliva le na Celio in Marcota, temveč na vse nastopajoče v Cirkusu in na vse, ki so s Cirkusom kakorkoli povezani.

Konec naredi knjigo še bolj posebno, vendar moram izpostaviti, da so si mnenja o njem različna – enim bralcem je všeč, spet druge pa je razočaral. Knjiga o Nočnem cirkusu je polna čarovnije o tekmovalnih in na trenutke nasilnih očetih, pomembnosti prijateljev in močnih vezi med njimi, ter o prisotnosti čarovnije v resničnem življenju. Morda zaradi tega spominja na Harryja Potterja, vendar za odrasle.

MOJI VTISI O KNJIGI

Opis in dogajanje v Cirkusu me je nekoliko spominjalo na Circus du Solei. Le da je ta izmišljen. Cirkusa imata podobel stil, s to razliko, da je Nočni cirkus še bolj čaroben in poseben. Iluzionisti so resnični. Kontorzionisti zvijajo svoje telo v majhne škatle in v čudne oblike. Akrobati svoje točke izvajajo visoko, brez da bi padli. In tako naprej. Sicer še nikoli nisem šla na predstavo Circus du Solei (sem pa gledala posnetke), ampak je Nočni cirkus tako živo opisan, da si kot bralec dejansko želiš, da bi šel lahko pogledati predstavo – zakaj so najboljše stvari samo v knjigah? Knjiga je čarobna in je pri meni zadela vse prave gumbe, da sem ob njej uživala. Sicer gre za bolj počasno branje (konec koncev gre le za odraslo fantazijo), ampak te vseeno povleče v svoj svet in kmalu pozabiš na dogajanje okoli sebe. Med branjem sem dobila tak atmosferičen – niti ne vem, če je to prava beseda – občutek. Verjetno zato, ker se večino knjige dogaja v jesensko – zimskem času in to v Londonu. Stil pisanja je nekoliko poseben, vendar te kot bralca pritegne. Všeč mi je bilo, da ob koncu knjige ne veš, kaj točno si bral. Imaš tak hecen občutek. Zase vem, da bom knjigo še vzela v roke, saj se mi zdi take vrste knjiga, pri kateri vedno znova odkrivaš nove stvari.

KONČNO MNENJE

Nočni cirkus je odlična zgodba o čarovniji in ljubezni. Čeprav letos mineva 10 let odkar je izšla (ne vem pod katerim kamnom sem živela, da do lanskega leta še nisem slišala zanjo), ima pridih fantazije, ki se dogaja v sedanjosti. Cirkus deluje resnično, kar je odlično opozorilo, da lahko avtor zgolj s svojimi besedami ustvari svet in zgodbo, katere del želiš biti. Po prebranem nisi čisto prepričan, kaj točno si prebral. Veš pa, da je branje te knjige… Čudovito. Nepričakovano. Magično. Osupljivo. Knjiga je posebna v vsakem pogledu in ti da občutek domačnosti in udobja.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Knjižne zbirke

Alice Oseman: HEARSTOPPER

Končno sem v roke vzela metlico za prah in prišla pobrisati prah s strani, ki je nekoč predstavljala moj knjižnji blog. Dobrodošel nazaj! Kar ne morem verjeti, da je bila moja zadnja objava na blogu avgusta in potem… nič. V tem času sem prebrala kar nekaj odličnih knjig (in nekaj ne tako dobrih), ampak najverjetneje ne bom o vseh napisala mnenja. Sem si pa rekla, da za svojo vrnitev v svet bloganja (mimogrede, to se sliši ful bolj resno kot dejansko, kar počnem – spoiler alert: čakam, da navdih za pisanje pade iz neba in pristane na moji glavi) odprem novo rubriko, ki jo imam na blogu že od samega začetka, pa v njej nisem še nič objavila.

In le s čim bi jo bilo boljše odpreti kot z nečim, v kar sem se zaljubila? (oziroma bi se, če moje srce ne bi bilo oddano… Harryju Potterju). Preden mi zmanjka besed za tole pisemsko blebetanje, bi ti rada priznala, da do letošnjega leta še nisem prebrala risomana. Nikoli. Dokler niso punce v knjižnjem klubu začele hvaliti risomana z naslovom Heartstopper, grafičnega romana, ki me je navdušil (to je kratek povzetek današnje objave).  

Foto: Nika (Vilin šepet)

O ZBIRKI

Gre za sedaj že štiri knjige v zbirki. To je zbirka o ljubezni, prijateljstvu, drugačnosti, sprejemanju svoje drugačnosti in vsem vmes. Glavno vlogo imata Charlie in Nick. Srednješolca, ki se spoprijateljita. Srednješolca, ki se zaljubita. Z vsakim delom ju kot bralec bolj spoznaš in počasi odkrivaš plast za plastjo njuni osebnosti.

Zgodba se začne s Charlijem Springom, ki je pred kratkim priznal šoli, da je istospolno usmerjen. Sicer ima tesen krog prijateljev, a vseeno se nekateri na šoli spravljajo nanj zaradi njegove drugačnosti. Prvi dan novega šolskega leta se usede zraven Nicka Nelsona, priljubljenega fanta na šoli, ki igra rugby.

Kmalu se začneta pogovarjati vsak dan, kar kmalu preraste v druženje. Edino, kar bi lahko uničilo nujno hitro razvijajoče prijateljstvo je dejstvo, da postaja Nick Charlieju vedno bolj všeč, kar ga spravi v manjšo paniko. Dokler se ne izkaže, da mu tudi Nick vrača podobna čustva. Vendar v nasprotju s Charlijem, se Nick ni poglabljal v svojo usmerjenostjo, zato so mu vsa čustva, ki jih goji do Charlija, nekaj novega. In nepričakovanjega.

ZAKAJ MI JE ZBIRKA VŠEČ?

Prvič, ker je drugačna. Okej, nekdo ki je prebral ogromno risomanov, se mogoče ne bi strinjal z mano, ampak zame je risoman nekaj novega. Poleg tega imajo vse štiri knjige v zbirki (vsaj po mojem mnenju) krasne risbe, ki te še bolj spodbudijo k branju.

Drugič...Vsaka knjiga v zbirki predstavlja lahkotno branje, s krasnimi junaki, dokler se bolj ne poglobiš v zgodbo. In tudi zato so mi te knjige tako všeč… ker na lahkotni (in ponavljam, zame novi) način opisujejo tabu teme v današnji družbi (od istospolnosti in spremembe spola do duševnih motenj). Poleg tega v vsaki knjigi glavna junaka (pa tudi njuni prijatelji) bolj odrastejo in se razvijejo.

Kot tretjič, risomani so napisani na zanimiv, lahkotni, zabavni način, zaradi česar bralca res potegnejo k branju, kljub temu, da nosijo veliko bolj pomembna sporočila. Se mi pa zdi, da je vse junake tak način pripovedovanja hitreje obudil k »življenju« in kot bralcu se ti zdi, da bereš o svojih prijateljih.

Četrtič, ker lahko zbirko beremo vsi, ne glede na starost. Zdi se mi primerna tako za gimnazijce in študente, saj se še razvijajo in jim lahko take knjige predstavljajo uteho, kot tudi odraslim, ki si želijo lahkotnega in sproščenega branja. Morda so knjige tudi zato tako priljubljenje med bralci po svetu.

GLAVNI LIK, KI OČARA

Priznam… meni je malenkost bolj všeč Charlie. Ker ima napake, tako kot mi vsi, kar ga naredi pri meni še bolj priljubljenega. Všeč mi je tudi zato, ker kljub težki situaciji v šoli, ne obupa. Ker razume drugačnost. Ker je odličen prijatelj. In nenazadnje, ker ga vso njegovo dojemannje samega sebe naredi izredno človeškega.

KONČNO MNENJE

Pri teh knjigah ne gre za neke hude obrate zgodbe, ki bi te sezuli. Gre za toplino, ki jo ustvarijo romani, za zgodbo, ob kateri se ti zdi, da si del nje in trenutke čiste sreče, ki jih občutiš kot največjo romantično potezo. Sicer so knjige v knjižnji skupnosti izjemno popularne, ampak te vseeno opozarjam, v kolikor jih nisi bral – dogajanje v knjigah si sledi, zato jih ne moreš brati kot samostojna dela. In še za čisti konec… menda na Netflix prihaja tudi serija, zasnovana po risomanih, zato lahko trikrat ugibaš kje bom preživela svoje popoldneve, ko izide.

So pa omenjeni risomani tudi super udobno branje, za pod dekico, s skodelico čaja v rokah in dišečo svečko. Če povem drugače… odlična izbira za jesensko branje.

Za čisti konec me zanima, ali mi predlagaš branje kakega risomana? Namreč, Hearstopper me je tako navdušil, da iščem ideje za naslednje branje risomanov. Vesela bom tvojega predloga.

Se bom potrudila, da ne poniknem z objavami spet za nekaj mesecev.

Se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami!