Pisarije

Ljubitelj psov si, če…

Včeraj sem zasledila neko objavo, ki me je rahlo spravila v slabo voljo. Ok, reciva bobu bob… zelo me je spravila v slabo voljo. Pa ne ta dotična objava, ampak nasplošno mišljenje, ki se dotika posvajanja in kupovanja psov. Tokrat ne bom pisala o neki določeni knjigi, ampak o nečem, ki me kot skrbnico psičke močno zmoti. Najbolje, da kar začneva.

Objava, ki je »kriva« za današnjo objavo na blogu, se je glasila (v prevodu): »kupovanja dragih psov in ignoriranje uličnih, te ne naredi ljubitelja psov«.

Oprosti, ampak KAJ?! (to je bila moja prva reakcija včeraj, ko sem prebrala tole nebulozo). Pa pojdiva lepo od začetka…

SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika, op.a.) pravi:

ljubitelj -a m (ȋ)

1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil

2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji

Okej, torej, glede na definicijo SSKJ-ja je ljubitelj (psov) nekdo, ki se za pse zanima, se nepoklicno (tukaj bi dodala, da lahko tudi poklicno) ukvarja z njimi, se je o njih (ali določeni pasmi) pozanimal in si prebral nekaj literature, itd., itd., itd.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Ali imam sebe za ljubiteljico psov? Ja, seveda. Rada imam male in velike pse, z dolgo ali kratko dlako in jih rada pobožam, če mi lastnik to dovoli. Vedno, kadar želim psa pobožati, vprašam lastnika za dovoljenje, saj nikoli ne veš, kako se bo tuj pes odzval na tuj dotik (lahko da mu bo povsem všeč, lahko, da se bo počutil ogroženega). Ampak, glede na zgoraj omenjeno objavo, nisem ljubitelj psov, ker imam psa, ki je bil kupljen. In povrhu vsega še z rodovnikom. Z moje strani očitno povsem neodgovorno.

Naj razčistim nekaj… grozno se mi smilijo psi, ki živijo na ulicah ali v pesjakih v zavetiščih. Priznam, hudo mi je za njih, za njihovo stanje, ki ga največkrat povzroči človek. Cenim vse ljudi, ki se trudiji z njimi, jim dajejo topel in ljubeč dom in jih ponovno socializirajo. Kapo dol.

Zakaj se nisem potem odločila za posvojitev?

Ker sem želela točno določeno pasmo. Že od nekdaj so mi bili maltežani všeč. So pač prikupna, glasna, puhasta mala bitja, ki te osvojijo s svojimi nagajivimi očmi in norčijami. Poleg tega, da so majhni (transport in »vzdrževanje« je lažje), jim ne odpada dlaka (za nekoga, ki živi v stanovanju, je to skoraj »must«) in so hipoalergeni. Če si hud alergik na mačjo dlako (in s hud mislim, da mačka sploh ne rabi biti v istem prostoru kot ti, ampak samo človek, ki je mačko božal), ki kiha, smrka in ima solzne oči, potem pač narediš vse, da se temu izogneš. Mogoče se bo kakšnemu pravemu pasjemuljubcu ta izgovor zdel za lase privlečen, češ »saj obstajajo protialergijske tablete« in tudi prav. Dokler nečesa ne izkusiš na svoji koži, mislim, da težko sodiš. Če pa me to naredi ljubiteljico določene pasme in ne psov na splošno, pa tudi prav.

Ker je bil to zame prvi pes. Pes je živo bitje. Pika. In kot tako ima določene potrebe. Mislim, da ima pes, ki je živel na ulici ali bil kakorkoli travmatiziran s strani človeka, rabi večje mero potrpežljivosti, pozornosti in znanja. In kot začetnik tega znanja pač nimaš (gledanje raznih posnetkov na youtube-u te še ne naredi strokovnjaka) in mislim, da lahko takemu psu narediš več škode kot koristi. Zame je to bolj odgovorno, kot pa to, da ugodiš okolici in družbi tako, da pač posvojiš psa, ker si »ljubitelj psov«.

Ker ni bilo mogoče posvojiti nobenega maltežana. Sem preverila, častna. Zato sem se odločila, da se psa (odgovorno) kupi. In v procesu kupitve psa sem spoznala krasno in srčno vzrejiteljico, ki mi je poudarila, zakaj je pomembno, da veš iz kje pes izhaja. Kaj več o tem si lahko prebereš tukaj. Poleg tega, da je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih je tudi navadila na človeški dotik, jim omogočila prvo socializacijo in jih scrkljala. Pa tudi nas, bodoče lastnike, je podučila o tem, na kaj moramo biti pozorni, kako pravilno skrbimo za psičke in kaj lahko pričakujemo v prvih skupnih tednih.

Lahko si ljubitelj psov, ne glede na to, ali imaš psa doma ali ne, oziroma ali imaš posvojenega ali kupljenega. Načini življenja in življenjskih prostov, v katerem živimo, se razlikujejo. Eni živimo v hišah z malo vrta, eni živijo v hišah z ogromno vrta, eni živijo na kmetijah, eni živijo v blokih, centru mesta, na vasi,… In glede na to, kje in kako živiš, moraš prilagoditi tudi izbor psa. Ali naj pripeljem domov psa, težkega 30 kg iz zavetišča in ga imam na majhnem vrtu, kjer se ne bo mogel niti dovolj gibati in bo večino časa ležal na soncu, samo za to, da dokažem, da sem pravi ljubitelj psov? Ne. Sem pač izbor psa prilagodila življenjskim razmeram v katerih živim. Za pomoje pojme je to edino pravilno, ampak hej, vsakemu svoje.

Če kupiš psa z rodovnikom, podpiraš masovno in neodgovorno prodajo psov. To sem slišala velikokrat. Skoraj vsakič, ko povem, da ima Luna rodovnik. In poudarjam še enkrat – ne podpiram masovne prodaje in vzreje psov! Naravnost gnusi se mi, kako imajo nekateri »vzrejitelji« pse zaprte v majhnih boksih, psice parijo večkrat na leto (recimo: maltežanka, ki ni sterilizirana, se bo gonila približno enkrat na leto). Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer psi živijo svobodno na vrtu, skupaj z vzrejiteljem, so zdravi in se psičko pari v času njene gonitve. S tem se tudi ohranjajo prave karakteristike določene pasme in mislim, da je to nujno potrebno – sploh za vse tiste pasme, ki so nagnjeni k določenimi boleznimi. Od take vzrejiteljice sva s fantom kupila Luno in ni nama žal.

Zase bi rekla, da sem ljubitelj psov (in moje mnenje tukaj najbolj šteje, saj konec koncev skrbim za enega). Pred samim nakupom sem se pozanimala o psičku, pokupila praktično polovice trgovine za male živali in pasjih salonov. Luna ima kvalitetno hrano, večkrat na dan ji zamenjam tudi vodo, tako da ima vedno svežo. Ima ogromno svojih igrač in dekic na katerih leži. Ima svoj prostor (vedno odprto kletko) s posteljico, kjer preživi čas, ko je sama. Vsak dan greva/gremo na daljši sprehod, kjer se znori in prevoha vso okolico. Redno jo vozim tudi k frizerki, ki poskrbi, da je njena dlaka lepo negovana. Opraviva tudi vse preglede pri veterinarju, redno dobiva tudi tabelete proti zunanjem in notranjem zajedalcem. Proti steklini se cepi po programu. V njenih dveh letih še ni bila privezana na verigo, ni bila zaprta v svojo kletko več kot uro (ko se pospravlja ali kaj ušpiči). Vsak dan je poljubčkana in scrkljana. Mogoče izgleda, da se zagovarjam, vendar se ne. Mislim pa, da sem pokazala (in dokazala vsem dvomljivcem), da sem enako velik ljubitelj psov (in določene) pasme, kot nekdo, ki ima posvojenega psička.

“My little dog – a heartbeat at my feet.”

Celotni smisel današnje objave je v tem, da je vsak izmed nas lahko ljubitelj psov, ne glede na izvor psa, ki ga ima v lasti. Dokler skrbiš za psa, kot bi skrbel zase in mu namenjaš čas, ki ga zahteva (in še več), potem si zame pravi ljubitelj psov. Ne glede na to, ali je kupljen ali posvojen.

Uživaj v sončni nedelji in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami (obljubim, da s kaksno knjižno recenzijo)!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Slika: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

Slika (ureditev): Nika (Vilin šepet)

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Pisarije

Najljubše knjižne junakinje ob Dnevu žena

Še nekaj dni nas loči do Svetovnega dneva žena, ki ga praznujejo v več kot 100 državah po svetu. Tega dne se namreč praznuje enakopravnost žensk v političnem, socialnem in ekonomskem pogledu, praznujejo pa ga predvsem bivše komunistične in socialistične države.  Pobudnica gibanja za enakopravnost žensk je bila nemška feministka in aktivistka Clara Zetkin, ki se je začela »bojevati« leta 1889.

Tudi na slovenskem so je začelo gibanje za enakopravnost, in sicer leta 1897, ko je izšel častnik Slovenka, prvo žensko slovensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto dni kasneje. Za nas je pomembno leto 1906, ko je prva Slovenka Marija Urbas doktorirala na grški univerzi iz filozofije. Volilno pravico so slovenske ženske (stare nad 21 let) dobile 15. maja 1920, vendar le na občinskih volitvah. 25 let kasneje dobijo ženske splošno volilno pravico in s tem tudi enakopravnost.

Kot zanimivost bi rada omenila tudi barve, ki simbolizirajo Dan žena, in sicer: vijolična, zelena in bela. Vijolična predstavlja pravico in dostojastvo, zelena upanje in bela čistost in nedolžnost.

Današnja objava ne bo govorila o samem prazniku (svečano prisegam, da sem z nizanjem podatkov zaključila!), temveč o posebnih/močnih/nenavadnih/simpatičnih knjižnih junakinjah. Tokrat sem k nastajanju objave povabila nekaj knjižnih blogerk, ki so mi zaupale, katera knjižna junakinja jim je najbolj všeč, oziroma se jim je najbolj vtisnila v spomin, in zakaj.

Hazel Grace Lancaster – Krive so zvezde (The Fault in Our Stars)

Ženska junakinja, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin nastopa v knjigi Krive so zvezde (The Fault in Our Stars), in sicer Hazel Grace Lancaster. Zakaj? Ker kljub svoji bolezni (sooča se namreč z rakom na pljučih), ostaja pozitivna, nasmejana in (kar je meni najbolj všeč) sarkastična. Všeč mi je, ker bere, vendar ves čas eno in isto knjigo, kar me nasmeje vedno, ko se spomnim na to.

Vir: Pinterest

Zaradi bolezni ima pri sebi ves čas aparat, ki ji pomaga pri dihanju, kar bi jo lahko oviralo pri hoji, potovanjih,.. vendar je Hazel kot lik, zelo močna osebnost in se za to “prtljago” ne zmeni preveč.

Včasih bi morali biti vsi kot Hazel – gledati na življenje bolj pozitivno in biti hvaležni, kaj vse dobrega nam nudi.

Knjižno junakinjo je opisala: Ines (@bookstaroom), Inesin blog najdeš tukaj

Louisa Clark – Ob tebi (Me Before You)

Hm… kar nekaj časa sem premišljevala, katero junakinjo bi izbrala. Po glavi so mi hodile različne junakinje, ki sem jih srečala tekom branja, ampak na koncu sem vedno prišla na eno in edino Lousio Clark, iz knjige Ob tebi.

Vir: Pinterest

Lou mi je všeč zaradi svoje neizmerne energije, dobre volje, predanosti, zvestobe in humorja. Kot lik ima globino, kar mi je vedno všeč. Seveda ne smem pozabiti na njena pisana oblačila, ki so njeno osebnost naredila še bolj posebno in zabavno. Kot junakinja mi je bila všeč tudi za to, ker se (kljub očitnemu koncu) ni predala in je tekom celotne zgodbe dozorela in na koncu (če karikiram) razprla krila. Mislim, da bi morali včasih vsi tako pisano razmišljati kot Lou in se požvižgati na to, kar si mislijo drugi in obleči čebelje pajkice, pa če zgolj za to, ker nam je to všeč.

Če bi morala Louiso opisati z nekaj besedami: zabavna, posebna, pisana osebnost, predana, ljubezniva, polna življenja, močna (ne postavi se po robu vsak svoji družini, samo zato ker verjame, da dela prav), zvesta in oseba z nalezljivim nasmehom.

Knjižno junakinjo sem opisala jaz (urednica tega bloga, op.a.)

Zlohotnica – Trnuljčica

Če pustim ob strani vse Ronje in pogledam malce globlje, je bila zame, ko sem bila še deklica, najbolj fascinanten lik Zlohotnica. Saj je bila Trnuljčica lepa, ampak mene je zanimala tista črna postava, ki je tako elegantno vkorakala na njen krst s črnim ptičem na rami, rogovi na glavi in s palico, iz katere so švigale strele, ter ji namenila prekletstvo. Spomnim se, da se mi tisto prekletstvo ni zdelo tako hudo, če pa ji je zaželela resnično ljubezen.

Vir: Julia (noranaknjige)

Poleg tega se mi je vedno zdelo, da ima neko posebno zgodbo, da je nerazumljena. Tudi zato me je film o njej zlohotno razveselil, še bolj pa priložnost, da končno slišimo še njeno plat zgodbe. Še danes mi je pri srcu, predvsem zato, ker mislim, da je dokaz, da enodimenzionalni liki ne obstajajo. Nepravljična je, prav človeška in ravno tako ranljiva.

Knjižno junakinjo je opisala: Julia (@noranaknjige), Juliin blog najdeš tukaj

Daenerys Targaryen – Igra prestolov (Game of Thrones)

Najbolj se mi je v spomin vtisnila Daenerys Targaryen iz sage Pesem ledu in ognja. Daenerys je svetlolaska z vijoličnimi očmi, ki je na začetku podrejena bratu nato pa počasi a vztrajno pridobiva na samozavesti in moči. S svojim notranjim ognjem (pa tudi zaradi zmajev) mi je že v prvi knjigi zlezla pod kožo. Prepričala me je, ker se skozi knjige počasi razvija in čeprav ve, da želi sedeti na Železnem prestolu vseeno ne odvrne oči ob pogledu na sužnje in Brezmadežne. Čeprav ji v TV seriji ni bilo namenjeno vladati, vseeno držim pesti, da ji bo George R. R. Martin v knjigah namenil drugačen konec. 

Vir: Neja (pesem_ptic)

Če bi morala Daeneryz opisati z nekaj besedami, bi izbrala: zmajska mati, inteligentna, odločna, mehkega srca, khaleesi, lomila okov, neožgana.

Knjižno junakinjo je opisala: Neja (@pesem_ptic), Nejin blog najdeš tukaj

Prišla sva do konca objave. Mislim, da je druščina izbranih junakinj res pisana in posebna. Zanima pa me, ali imaš tudi ti najljubšo knjižno junakinjo in če da, katero?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Ganljiva zgodba Wish you were here

Včasih, ampak ne pogosto (ker sem zelo trdna oseba), se zgodi, da me kakšna knjiga gane. V jokajočem smislu, da se razumeva. Nazadnje se je to zgodilo z romanco Ob tebi (v izvirniku Me before you) pisateljice Jojo Moyes. Pa sem se knjigi (zavestno) izogibala. No, ena stvar je vodila do druge (nakupa knjige) in tako je omenjena romanca postala ena mojih najljubših – sem nekaj podobnega že omenila na svojem instagram profilu. Mislila sem, da je to ena in edina knjiga, ki me bo ganila (Harry Potter ti ne šteješ, ti si drugo vesolje), potem pa sem v roke dobila – ali bolje rečeno na mojega Kindla – knjigo, o kateri bom danes pisala. Ganila me je podobno kot Ob tebi *spoiler alert*. Pisala bom o knjigi Wish you were here, pisateljice Renee Carlino.

“Different people connect to different parts of our souls.”

Na kratko o knjigi

Zgodba govori o skoraj tridesetletni Charlotte, ki menja službe (in fante) kot po tekočem traku. Zdi se, da se ne more odločiti, kaj bi počela v svojem življenju, zato ima ogromno kvalifikacij, vendar skoraj nobene dokončane. Trenutno dela s svojo najboljšo prijateljico kot natakarica v restavraciji s hitro prehrano. Neke noči pa… spozna Adama, umetnika, ki ji v eni noči spodnese tla pod nogami. Morda se sliši klišejsko, ampak Charlie se zdi, da je Adam njena sorodna duša. Dokler naslednji dan ne doživi hladnega tuša, ko jo Adam (grobo rečeno) vrže iz svojega stanovanja. Razočarana in prizadeta skuša Charlie pozabiti na Adama in nadaljevati s svojim življenjem. Mesece kasneje se odloči, ko neuspešno poskuša pozabiti Adama, da bo odkrila, zakaj se je Adam tistega jutra obnašal tako čudno. Kar odkrije jo šokira in čeprav se odloči, da bo vztrajala, ne ve, da je bil nju konec zapisan v večeru, ko sta se spoznala.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba o ljubezni in življenju

To je knjiga o ljubezni in drugi možnost. A  ni samo neka romanca, ki jo prebereš in pozabiš. Hkrati je tudi zgodba o življenju, o tem, da ga moraš v njem uživati in da se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Knjiga te tudi opomni, da nikogar ne smeš jemati samoumevno. Super opomnik za vse, ki (občasno) pozabimo.

Če si med branjem kratke obnove dobil tisti Ob tebi vajb, ti lahko zatrdim, da sta si knjigi delno podobni (vsaj na prvi pogled), a sta obe posebni in samosvoji. Glavni junaki in življenjske situacije se popolnoma razlikujejo, zato ti lahko zagotovim, da je Wish you were here edinstvena.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

  • govori o ganljivi zgodbi, ki se dotakne še tako trdnega človeka,
  • je pravi vrtiljak čustev; ob knjigi se smeješ in jokaš,
  • hitro berljiva knjiga z junaki, ki so realni (niso nič posebnega, imajo težave tako kot mi vsi in ji skušajo rešiti po svojih najboljših močeh),
  • je zgodba o življenju in iskanju samega sebe,
  • ni tipična romanca in v nekaterih pogledih nima srečnega konca. Je pa realna zgodba z romantičnim pridihom.

“He taught me that one way to give your life meaning is to teach another person how to look within and love.”

Knjigo bi ocenila z čisto petico, vendar me je v prvi polovici motila glavna junakinja. Opisana je bila (in to so ji večkrat poudarili tudi drugi junaki v knjigi) kot lepotica, sama pa je mislila, da ni dovolj dobra. Izpadla je zelo nesamozavestno in nesigurno v svoje odločitve. Motilo me je njeno dojemanje same sebe in če bi lahko, bi segla v knjigo in jo stresla za ramena, zato je knjiga dobila 4,5 zvezdic.

Še vedno pa jo toplo priporočam za branje. In če jo moram opisati z nekaj besedami: ganljiva, življenjska, romantična, zabavna, žalostna, vredna branja.

Aja, če se boš odločil za branje… kakšen paket robčkov je dobrodošel *samo povem* 🙂

“You brightened the darkest time of my life.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

The Midnight Library

Moje bralno leto se je začelo super – prebrala sem že deset knjig, trenutno berem že 11. Bom kar priznala… če ne bi bilo knjižnjega kluba in vseh izzivov, ki jih imamo, dvomim, da bi prišla v sedmih tednih do te številke. Tako pa me izzivi vlečejo naprej, h knjigam, ki jih imam na bralnem seznamu in potrpežljivo čakajo, da se jih lotim. In tako sem (čisto po naključju)  prebrala knjigo, ki je postala ena izmed mojih najljubših – še danes, po skoraj enemu mesecu, razmišljam o njej. Govorim o knjigi The Midnight Library.

Na kratko o zgodbi

Predstavljaj si, da bi nekje (reciva na obrobju našega vesolja) obstajala knjižnica, ki bi vsebovala tisoče in tisoče knjige z vsemi tvojimi odločitvami in obžalovanji, ti pa bi imel možnost prebrati te knjige… Ena knjiga ti pove, kakšno je tvoje življenje, druga pa ti pokaže, kakšno bi lahko bilo, če bi sprejel na neki točki svojega življenja drugačno odločitev. Verjetno se tudi ti kdaj pa kdaj sprašuješ, kaj bi bilo, če… Bi bilo kakšno od teh morebitnih življenj boljše, kot to, ki ga živiš?

V čarobnem romanu izpod peresa Matta Haiga, Nora Seeds želi pri 35 letih končati svoje življenje. In tako, vstopi v Polnočno knjižnico (moj izmišljeni prevod, ne dejanski), ter se sreča z različnimi življenji, ki bi jih živela, če bi se na neki točki svojega življenja drugače odločila. Med potovanji med različnimi življenji spoznava, kaj res pomeni imeti polno življenje, z malo obžalovanja.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Rdeča nit – “kaj če”

Ne spomnim se, da bi kdaj prebrala knjigo, ki bi na takšen način govorila o različnih možnosti in imela v ospredju »kaj bi bilo, če bi…«. Mislim, da sem zaradi tega med branjem še bolj uživala, saj me je prav zanimalo v kakšno bo naslednje življenje, v katerega bo vstopila Nora. Po vsakem življenju, ki ga zapustila, je spoznala, da tudi tisto življenje ni bilo popolno. Všeč mi je bilo, kako je tekom zgodbe glavna junakinja spoznavala, da ne glede na to, koliko čejev je imela, da ima vsako izmed njenih drugih življenj neko pomanjljivost. Kar naju privede do glavnega sporočila v knjigipopolnega življenja ni, odvisno je od tebe, kako polno ga hočeš živeti.

“The only way to learn is to live”

Glavna junakinja

Nora Seeds ni nič posebnega. Nima nobene super moči, ne izgleda kot supermodel, ki je ravnokar sestopil iz modne piste in ni neka huda avanturistka, ki je bila na najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In za to mi je bila všeč. Ima pomankljivosti, kot ti in jaz. Tudi njeno življenje ni popolno, pravzaprav je daleč od tega. Obžalovala je veliko stvari in se spraševala, ali bi bilo kaj drugače, če bi se drugače odločila. Všeč mi je bilo, kako se je skozi zgodbo razvijala in na koncu sprejela odločitev, za katero kot bralec vem, da je ne bo obžalovala. Njena večplasnost me je navdušila in vesela sem bila, da sem jo spoznavala tekom zgodbe (v bistvu jo je pisatelj razkrival plast po plastjo – kot čebulo; malo čudna primerjava, vem). Pravzaprav v zgodbi ne nastopa veliko junakov, so pa ti vsi (ne samo glavna junakinja) človeški in z napakami, tako kot mi vsi.

Stil pisanja

Knjiga je hitro berljiva. Ni lahkotna in ni zabavna, je pa napisana zelo tekoče. Ni nepotrebnega nakladanja in opisovanja nečesa, kar bi bilo za zgodbo nepomembno. V zgodbi je pisatelj vpletel veliko filozofije, zato morda na trenutke izpade knjiga zelo filozofska. Konec koncev je vprašanje o vzporednih življenjskih in naših odločitvah (zakaj se za nekaj odločimo) zelo filozofsko in abstraktno.

Knjiga, ki se dotakne pomembnih tem

Nobena skrivnost ni, da se je pisatelj boril z depresijo. Tudi glavna junakinja je bila depresivna in na začetku knjige si je odločila vzeti življenja. Torej, imava knjigo, ki odlično obravnava temo duševnega zdravja in samomora in razumem, da so to za nekatere to moteče teme. Se mi zdi pa izredno pomembno, da se o tem piše in govori in mislim, da je tukaj Matt Haig opravil odlično delo.

“Sometimes just to say your own truth out loud is enough to find others like you.”

In, če pogledava na hitro še malo statistike:

Po podatkih WHO (angl. World Health Organization) se trenutno z depresijo bori več kot 264 milijonov ljudi po svetu. Vsak izmed njih drugače doživlja to duševno bolezen, v najhujših primeri pa lahko vodi tudi do samomora. Zaradi depresije umre letno okoli 800.000 ljudi. Samomor predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih med 15 in 29 let (vir).

Glede na podatke iz študije Slovenija spada med države, ki imajo najvišji količnik samomorov (tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev). Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre 400 do 500 posameznikov (vir).

Lahko zaključiva, da depresija predstavlja velik zdravstveni problem po vsem svetu, ne samo pri nas. Menim, da so takšne knjige izredno dobrodošle, saj se s tem tudi poudarja na pomembnost dobrega duševnega zdravja. Hkrati pa razbijajo tabuje, ki so povezani s samomori in duševnim zdravjem.

Zanimivost

Knjiga je prejela tudi Goodreads nagrado 2020 in sicer v kategoriji »Fiction«. Za pojme upravičeno, saj je po mojem (skromnem) mnenju res odlična knjiga. Odlično napisana, z odličnim sporočilom in nenazadnje z vprašanji, ki ti v glavi odzvanjajo še dolgo po tem, ko jo prebereš.

Knjigo ti vsekakor priporočam v branje. Poudarjam pa, da je zaradi omembe depresije in samomora, lahko moteča in moreča za marsikaterega bralca, zato ti priporočam, da je v tem primeru ne bereš.

Od mene je dobila 5 zvezdic in že sedaj (februarja) lahko rečem, da je ena boljših knjig, ki sem jo prebrala v 2021.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter sreča Morrigan Vran

Tole objavo pišem iz svojega novega računalnika (zato tudi nekaj časa ni bilo nobenega odziva na blogu). Mimogrede, vem, da te verjetno ne zanima, ampak jaz sem res navdušena nad njim – malo out of topic, pa vseeno.

Nekaj časa nazaj sem iskala knjigo, ki bi bila podobna Harryju Potterju, ampak ne kopija (osebno ne maram, ko sta si dve knjigi zelo podobni). In tako so mi druge knjižne blogarke so omenile knjigo Prekletstvo Morringan Vran, ki naj bi bila primerna za vse ljubitelje HP sveta. Omenjena knjiga je takoj, brez pomisleka in obžalovanja, skočila na moj bralni seznam. Sedaj ko sem knjigo tudi prebrala, se mi zdi edino primerno, da primerjam Harryja in Morrigan. V nadaljevanju lahko izveš, ali je knjiga res podobna Harry Potter knjigam, saj bova z nekaj točkami primerjala obe knjigi.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Glavna junaka

Če Morrigan primerjajo z  Harryjem potem je najboljše, da začneva kar tukaj. Oba sta stara enajst let, imata črne lase in sta bolj drobna. Tu pa se njuna podobnost glede zunanjosti konča. Medtem ko ima Harry zelene oči, so Morriganine črne. Sicer oba veljata za zakleta in posebna otroka, a sta posebna vsak na svoj način. Razlika med njima je tudi ta, da je Morrigan le delno sirota (umrla ji je le mati), medtem ko je Harry izgubil oba starša. Res pa je, da sta bolj kot ne prepuščena samemu sebi, saj se sorodniki ne zmenijo zanju. Tako Harryja tudi Morrigan povleče v svet, ki ji do sedaj ni bil znan. Torej, lahko rečeva, da sta si glavna junaka kar podobna. In pa še glavna podobnost – oba lovita zlobna in mogočna čarovnika. Morrigan sem dojemala kot mešanico med Sredo Adam in Alico.

Albus Dumledore vs. Jupiter Sever

Največji čarovnik vseh časov je bil hkrati tudi Harryjev zaveznik in njegov mentor. Bil je star, z dolgo brado, drobnimi očalci in pravi vrelec modrosti, kar verjetno itak že veš. Jupiter Sever, Morriganin mentor in tisti, ki jo je rešil pred gotovo smrtjo, pa je njegovo čisto pravo nasprotje. Ima rdečo brado in lase, je brez očal in nosi vpadljive, ter kričeče obleke. Verjetno je tudi kakšno stoletje mlajši od Dumledorja. Oba sta skrivnostna človeka, ki ne izdata svojih namenom do konca. Tako Albus kot tudi Jupiter uživa kar nekaj ugleda. Jupiter me je  malo spominjal na Norega Klobučarja iz Alice v Čudežni deželi, zaradi česar mi je bil noro všeč. Ampak, če pogledava resnici v oči… Albus je samo en in če sva povsem iskrena – ni ga večjega čarovnika od njega (in to je vedel tudi Tisti, ki ga ne smemo imenovati).

Dva magična svetova –  ista ali različna?

Edina skupna lastnost obeh magičnih svetov, v katerih se znajdeta Harry in Morringan, je ta, da sta oba posebna, čarobna in nekaj neobičajnega, novega. Harry Potter svet, skupaj z Bradavičarko in Prečno ulico, izpade zelo verjeten, skoraj tak kot naš (če odmisliš leteče avtomobile, govoreče knjige,…). No, Nikdarje pa je pravo nasprotje – je pisan, živahen, poseben in čisto samosvoj. Kot da bi svet v Alici v Čudežni deželi srečal Zaporedje nesrečnih dogodkov. Spominjal me je na svet, ki bi ga na filmska platna sigurno spravil Tim Burton. V bistvu mi je bilo všeč, da sta bil svetova tako različna, sah je zame Harry Potter eden in edin in sem vesela, da je Jessica Townsend ustvarila povsem nov svet za novo generacijo bralcev, ki pa se zelo razlikuje od že vsem zelo poznanega. Sicer sem brala samo prvi del Morrigan Vran (ostali me še čakajo), zato upam, da ne bo v nadaljevanjih postal preveč podoben Harry Potter sceni.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodbi, ki sta si podobni

Obe zgodbi se vrtita okrog dveh posebnih otrok, ki ju lovita dva zlobna in mogočna čarovnika, medtem, ko se morata vsem dokazati, pri tem pa dvomita o sebi in svojih zmožnostih. V obeh knjigah ima pomembno vlogo tudi ljubezen – pa naj bo to med prijatelji, družinskimi člani, znanci, sošolci, ostalimi sorodniki. Na prvi pogled ne bi rekla, da sta si zgodbi kaj prida podobni, ampak če pa malo bolj podrobno bereš, pa najdeš kar nekaj podobnosti. Ali me je to zmotilo? Niti ne. Konec koncev sta si knjigi dokaj nasprotni, je pa res, da imata zelo podobno bistvo.

Ali je Morrigan Vran primerna za vse HP ljubitelje?

Jaz mislim, da je. V kolikor imaš rad fantazijski svet, bo ta knjiga zate super branje. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da ni bila povsem enaka kot Harry Potter, ampak je samosvoja in enako posebna.

Meni je pač Harry Potter nekaj najboljšega (ja, kljub temu da ne spadam več pod mladino) in po mojem mnenju ni knjige, ki bi mu lahko segla do pasu, je pa Morrigan Vran solidno branje, v katerem sem uživala. Sicer sem pogrešala tisto iskrico, ki jo vedno občutim, ko (ponovno) prebiram Harry Potter knjige, vendar če povzamem… Morrigan Vran je pač Morrigan Vran. Upam, da bo za novo generacijo mladih bralcev to, kar je bil Harry Potter zame – samo moj svet, kamor sem z veseljem pobegnila.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Najljubše knjige iz 2020

Za nami je prvi teden novega leta in dobrodošel nazaj– upam, da si lepo preživel praznike! Tole objavo sem mislila objaviti že v starem letu, ampak sem zeloooo odlašala s pisanjem. Pa sem si rekla, da jo vseeno moram spisati (tudi, če več ur stremim v računalniški zaslon in čakam, da se mi utrne ideja, kako jo spisati). Tole je objava o najljubših knjigah, ki sem jih prebrala 2020 (saj ne da me že naslov izda). Naj ti zaupam, da je razpored knjig naključen – težko bi eno izmed njih dala na prvo in eno na zadnjo mesto.

Testamenti (Margaret Atwood)

Foto: Mladinska knjiga

Za tole knjigo nisem vedela, da jo nestrpno pričakujem, dokler nisem zapazila, da je pisateljica izdala »drugi del« Dekline zgodbe (mimogrede, prvi del mi ni bil tako všeč, verjetno zato, ker sem pred samim branjem gledala serijo – napaka). V romanu mi je bilo všeč, da zgodbo pripovedujejo tri ženske, med seboj zelo različne, a vsaka izmed njih močno pripomore k zgodbi. Glede na to, da je bila Deklina zgodba objavljena več kot 30 let nazaj in se je vmes zgodila serija (katero so morali nadaljevati brez knjige), je pisateljica s to knjigo lepo zaokrožila prvi del knjige in serijo. Sicer sem že med branjem ugotovila konec, a mi je bila knjiga vseeno zelo všeč. Super se mi je zdelo, da je pisateljica v tej knjigi izpostavila druge stvari – če je bil v Deklini zgodbi ves fokus na Deklah, je tukaj tudi na druge ženske v Gileadu in njihov položaj v družbi. V kolikor te je knjiga pritegnila, si lahko mojo recenzijo prebereš tukaj.

Tam, kjer pojejo raki (Delia Owens)

Foto: knjigarna Felix

Gre za poetični roman, ki je bil izdan že leta 2018, vendar sem ga jaz prebrala šele lansko poletje. To je knjiga, za katero sem vedela že poleti, da jo bom uvrstila med najljubše v letu 2020, saj mi je v glavi odzvanjala še dolgo po tem, ko sem jo prebrala. Knjiga govori o odraščanju, uporništvu, zapuščenosti, predsodkih, želji po bližini sočloveka in mogočnosti narave. Nosi tudi močno sporočilo – da se lahko človek vedno pobere, ne glede na to, v kako slabem stanju je. Roman predstavlja dve vrsti odnosov: odnos človeka do človeka in odnos človeka do narave. Všeč mi je bila glavna junakinja Kya Clark, močvirsko dekle, ki jo vsi zapustijo, a se nauči poskrbeti zase in preživi. Močvirje s svojimi prebivalci postane njen (edini) pravi prijatelj, skrbnik in dom. Kya, skupaj z poetičnimi opisi močvirja in pokrajine, ter nezmotljivim opisom človeške narave, pričara roman, ki ga zlahka ne pozabiš.

Verity (Colleen Hoover)

Foto: Amazon

Še en roman, ki ni bil izdan v lanskem letu in sem ga prebrala (nekoliko) z zamikom. Me je pa roman pritegnil po dobri recenziji, ki jo je napisala Neja iz knjižnega bloga Pesem ptic (najdeš ga tukaj) in priporočilu drugih knjižnih moljev (hvala Ines, Maja in ostale!). Gre za enega boljših trilerjev, ki sem ga prebrala v prejšnjem letu. Všeč mi je bilo, da je pisateljica v knjigo vpela veplastnost in kompleksnost likov. Spretno je v ospredje postavila naslovno junakinjo, ki pa je v sedanjosti skoraj ne srečaš. Gre za triler, poln skrivnosti in napetosti. Pri knjigi mi je bilo izredno všeč domiseln preplet dveh zgodb, liki za katere so konca ne veš, kaj se z njimi dogaja in dogajanje, ki ti ne pusti dihati. Med branjem sem se ves čas spraševala, kaj se bo zgodilo, zato sem knjigo »požrla«. Konec pa…BUM! Zanimiv. Delno nepričakovan, vendar s takim plot twistom, da te knjiga pusti odprtih ust. Konec je (dobesedno) odsekan in zgodbo lepo zaključi. Je odprt, ampak nekako tako paše v zgodbo, da me to niti ni motilo.

The Last story od Mina Lee (Nancy Jooyoun Kim)

Foto: Book Depository

Knjigo sem zasledila na reesesbookclub in jo prebrala na mah. Všeč mi je bilo, da je v romanu zelo realno prikazano težko življenje priseljencev v Ameriki. Z glavnima junakinjama sem sočustvovala in bila hkrati jezna zaradi nastale situacije. V romani je super predstavljen kompleksen odnos med materjo in hčerjo, tudi stil pisanja je nekaj posebnega (na trenutke me je spominjal na Delio Owens). Knjiga vsebuje tudi ščepec misterioznosti, velik del pa je namenjen kompleksnosti junakov in realnosti, ki sta jo prinaša neka situacija. Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Darilo (Sebastian Fitzek)

Foto: knjigarna Felix

Še en triler, ki me je sezul v prejšnjem letu. Za avtorja pred to knjigo nisem slišala, sem pa vesela, da mi je roke »padla« njegova knjiga, ki me je navdušila. Všeč mi je bila izvirna zgodba (ne vem zate, ampak jaz še nisem brala knjige, v kateri bi bil glavni junak nepismen) in potek zgodbe. Napetost se je stopnjevala in knjige enostavno nisem mogla odložiti. Nepričakovani obrati in plot twisti naredijo ta triler še boljšo poslastico za brati. Recenzijo o Darilu si lahko najdeš na tej povezavi.

V kolikor katere izmed mojih najljubših knjig nisi prebral, ti vsekakor priporočam, da se jo lotiš. Mislim (upam), da boš navdušen. Katera knjiga (ali knjige) pa je tebe navdušila v letu 2020?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

3. in 4. adventno okence

V kolikor ne spremljaš koledarja, potem te obveščam, da manjka do Božiča samo še dan in pol. Ker je prejšnji teden stekel mimo mene, bova z zamudo odprla tretje in četrto adventno okence in potem mirno počakala na (zame) najlepši dan v letu.

3. adventno okence: KNJIGE, KI SE DOGAJAJO POZIMI

Simbol Božiča je tudi sneg in zasnežena pokrajina. Vsaj sodeč po vseh filmih, fotografijah, voščilnicah,… v realnosti je sneg že prava redkost, zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se pričara občutek zasneženosti tudi z branjem.

It started with Christmas (Jenny Hale)

Slika: Amazon

Holly McAdams obožuje Božič, ki ga vsako leto preživlja v družinski koči, ki ima rdeča vrata in je okrašena z mnogimi drobnimi lučkami. Toda… to leto bo drugače. V zasneženem Nasvihllu se bo Holly pridružil še nekdo. Joseph Barnes je zaradi snežne nevihte obtičal v koči in Holly je odločena, da bo obema pripravila nepozabni Božič. Holly Joseph vedno bolj privlači, dokler se v mestu ne pojavi očarljiv glasbenik Rhett Burton. Ko Holly sreča svojo nesojeno ljubezen, spozna, da želi več od življenja. Ampak… Rhett in Joseph imata skrivnosti, ki vse skupaj še bolj zapletejo.

Omenjene knjige sicer nisem prebrala, ampak se mi zdi super simpatična za praznični december, zato je tudi pristala na seznamu.

An unwanted guest (Shari Lapena)

Slika: AMAZON

Tale knjiga je naravnost odlična izbira, v kolikor ne želiš brati še ene božične romance, saj gre za zimski triler. Predstavljaj si, da te čaka sproščeni in zabaven vikend v odmaknjenem gostišču, a se tvoje bivanje spremeni v pravo nočno moro, ko zjutraj dan po prihodu eden izmed gostov najde truplo. In kot da to ni dovolj… povrhu tega zaradi snežne nevihte zmanjka elektrike. Začne se boj za preživetje.

Roman mi je bil… noro všeč. Med branjem dobiš ‘Agatha Christie’ vibe in všeč mi je bilo, kako se je pisateljica poglobila v človeški karakter in medsebojne odnose. Knjiga je polna skrivnosti, dokler se le – te ne začnejo odkrivati ena za drugo. Napetost se stopnjuje do te mere, da knjige ne moreš odložiti. In kako realen prikaz človeške psihe! Knjiga krasno ponazori, kako se vsak lahko pod pritiskom spremeni in se zavoljo lastnega življenja obrne proti sočloveku. Nekaj več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

4. adventno okence: ČAROBNE KNJIGE

S »čarobnimi knjigami« mislim knjige, ki ti dajo tak čaroben, magičen občutek, tako kot božični čas na koncu leta. Pa ne mislim, da vsi skupaj pademo v Harry Potter svet (čeprav, si zeloooo želim), ampak je v zraku čutiti neko pozitivo in neko posebno energijo.

A Lake House Holiday (Megan Squires)

Slika: Amazon

“Sometimes you need to get away to find the place your heart calls home.”

Jolene Carter živi v Merrylark Laku, mestu kjer so si vsi blizu. Želi odpreti trgovino, zato opravlja veliko prostovoljnih del in sodeluje pri številnih prazničnih dejavnosti. Šele ko se v okviru praznikov odpravi do sosedove hiše, ki jo je najel Luke, kavboj, ki želi pustiti preteklost za sabo. Luke Handley zaradi neuspele poroke ne verjame v čarobnost praznikov. Vendar… dalj časa ko preživi v Merrylarku bolj se mu dozdeva, da čarobnost vendarle obstaja. Vse skupaj se zakomplicira, ko v Lukovo življenje stopi preteklost, ki jo želi pustiti za sabo. Če se česarkoli naučil od Jolene je to, da s pomočjo drugim lahko v veliki meri pomagaš tudi sebi. In ravno to namerava Luke tudi storiti.

Tudi te knjige (na žalost) nisem prebrala in mislim, da bo ostala na moje tbr seznamu do naslednjega decembra.

The White Christmas Inn (Colleen Wright)

Slika: Amazon

Gostične v Novi Angliji je perfektna destinacija za praznike. Vsaj tako se zdi, dokler snežna nevihta ne zasneži cest in prisili goste, da ostanejo v gostišču, zaradi česar bodo morali preživeti praznike drugače kot so sprva načrtovali.  Zgodba sledi šestim junakom in sicer:  pisateljici Molly, čednemu vdocu Marcusu, sveže samski Hannah in njenemu prijatelju Luku, ter lastnikoma gostišča Jeanne in Timu. Z razvijanjem dogajanja najdejo upanje, za katerega mislijo, da so ga že izgubili. Z vero in majhno mero Božične čarovnije bodo morda imeli gostje gostišča boljši Božič kot so sprva pričakovali.

Prišla sva do konca seznama in (malce neurejenega) odpiranja adventnih okenc. Upam, da boš preživel miren in sproščen Božič, v družbi ljudi, ki jih imaš najraje in seveda s kakšno dobro knjigo v roki.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Nepovabljen gost

Končno sem se spravila za računalnik in ponovno spisala eno objavo. Vem, tvoj dan je sedaj še boljši (ni za kaj). Da me ne boš resno jemal, samo hecam se. Moram pa malo pojamrati…sicer tega ne maram početi, ampak hej, saj je moj zapis – ta december je n o r! Teče že tretji teden (in zadnji polni teden, če smo že ravno pri tem), jaz imam pa v glavi (ker v računalniku sigurno ne) zapisanih še toliko idej za pisanje, za katere se bojim, da bodo ostale ravno tam – v moji glavi. Okej, sedaj ko sem to omenila, lahko z mirnim srcem nadaljujem to objavo.

Skratka, če skočiva kar na bistvu današnjega zapisa… danes ti bom predstavila knjigo, ki nosi naslov An unwanted guest (moj prevod: Nepovabljen gost) izpod peresa Shari Lapena. Knjiga me je povsem nepričakovano navdušila! Brala sem jo za mesečni izziv pri knjižnem klubu – prav zasedel mi je en triler, ki se dogaja pozimi. Aja, še nekaj… moji načrti, kako bom sedaj decembra brala samo lahke, romantične, božične romane, so padli v vodo že v prvem tednu, ko sem posegla po trilerjih. Oh ja.

“I learned that people will believe what they want to believe. And it’s truly frightening how easily they’ll believe it.”

Na kratko o zgodbi

Dana in Mark, sveže zaročen par, se odpravita na romantičen oddih v gorsko gostišče. Prav tako Beverly in Henry, zakonski par, tik pred ločitvijo, ki želita z vikend oddihom rešiti zakon. Tudi Lauren in Ian, sveže zaljubljen par, prav tako prispeta na idiličen kraj. Gwen poskuša prijateljici Riley, ki je novinarka, z vikend oddihom pomagati pri soočanju s stvarmi, ki jih je videla med svojim delom. Branilec David si želi mirnega vikenda, prav tako tudi pisateljica Candice. K sreči vsi pridejo še pravočasno v gorsko gostišče, nato pa se razbesni snežna nevihta, ki povzroči, da naslednjega jutra ostanejo brez elektrike in telefonskega omrežja. Prav tako eden izmed gostov naslednje jutro na stopnicah najde truplo Dane. In začne se boj za preživetje.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Miks junakov, ki ga ne pozabiš

Vsak izmed junakov je po svoje poseben in vsi krasno povezujejo zgodbo. So prava paleta ljudi in všeč mi je, da je pisateljica napisala roman tako, da je vsak izmed junakov pripovedoval le del zgodbe. Ob najdbi Dane sprva mislijo, da je šlo zgolj za nesrečo, dokler jim David ne pove, da iz svojih dolgoletnih izkušenj, misli, da je Dano nekdo umoril. Ampak kdo? Nekdo iz pestre skupine likov ali še nekdo, nekdo za katerega nihče ne ve, da je zraven? Ko napetost narašča, na plan privrejo tudi številne skrivnosti in vsak izmed junakov spozna, da je v tem sam.

Agatha Christie vajb

Roman s svojo misterioznostjo in presenetljivimi obrati spominja na knjige izpod peresa Agathe Christie. Knjiga ponuja polno skrivnosti in te konstantno drži v ugibanju. Ko že misliš, da si nekaj ugotovil, da sigurno veš kdo je morilec, se zgodba nepričakovano obrne in vse tvoje teorije splavajo po vodi.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Na prvi točki definitivno to, da nisem ugotovila, kdo je morilec. Na koncu so me plot twisti pustili odprtih ust in me prisilili, da sem letela čez strani kot jastreb na nebu (čudna primerjava, vem). Trda tema, zima, morilec za katerega nihče ne ve, kdo je, nezmožnost klicanja in uporabe elektrike naredijo knjigo praktično neodložljivo. Že po prvih nekaj straneh sem vedela, da me čaka eno res napeto in nepredvidljivo branje.

“One may smile, and smile, and be a villain.”

Noro všeč mi je bilo tudi, kako se je pisateljica poglobila v psiho ljudi. Bolj kot je napetost naraščala, bolj so se junaki obračali drug proti drugemu in želeli vedeti vse skrivnosti. Na koncu so s prstom kazali drug na drugega, kar se mi zdi super prikaz kako se zavoljo lastnega življenja lahko nekdo obrne proti sočloveku.

Konec je…nepredvidljiv/šokanten/nekaj kar ne moreš pričakovati. Sicer kot bralec ne boš dobil vseh odgovorov, ampak naj te pomirim… knjiga ni zato nič slabša. Če kaj, je super, ker tudi tak konec pripomore k misterioznosti, ki jo ta knjiga ima.

Defenitivno ti knjigo priporočam v branje, v kolikor imaš rad napete in nepredvidljive zgodbe, kompleksne like in nepričakovane konce. In če se imaš slučajno za pravega poznavalca trilerjev, ki vse ugotovi na prvi tretjini knjige, premisli dvakrat mežik, mežik. Mene ni motilo, da je knjiga spominjala na Agatho Christie, če kaj, se mi je zaradi tega še bolj dopadla. Upam, da se bo tudi tebi, v kolikor se boš odločil za branje.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!