Knjižne zbirke

Alice Oseman: HEARSTOPPER

Končno sem v roke vzela metlico za prah in prišla pobrisati prah s strani, ki je nekoč predstavljala moj knjižnji blog. Dobrodošel nazaj! Kar ne morem verjeti, da je bila moja zadnja objava na blogu avgusta in potem… nič. V tem času sem prebrala kar nekaj odličnih knjig (in nekaj ne tako dobrih), ampak najverjetneje ne bom o vseh napisala mnenja. Sem si pa rekla, da za svojo vrnitev v svet bloganja (mimogrede, to se sliši ful bolj resno kot dejansko, kar počnem – spoiler alert: čakam, da navdih za pisanje pade iz neba in pristane na moji glavi) odprem novo rubriko, ki jo imam na blogu že od samega začetka, pa v njej nisem še nič objavila.

In le s čim bi jo bilo boljše odpreti kot z nečim, v kar sem se zaljubila? (oziroma bi se, če moje srce ne bi bilo oddano… Harryju Potterju). Preden mi zmanjka besed za tole pisemsko blebetanje, bi ti rada priznala, da do letošnjega leta še nisem prebrala risomana. Nikoli. Dokler niso punce v knjižnjem klubu začele hvaliti risomana z naslovom Heartstopper, grafičnega romana, ki me je navdušil (to je kratek povzetek današnje objave).  

Foto: Nika (Vilin šepet)

O ZBIRKI

Gre za sedaj že štiri knjige v zbirki. To je zbirka o ljubezni, prijateljstvu, drugačnosti, sprejemanju svoje drugačnosti in vsem vmes. Glavno vlogo imata Charlie in Nick. Srednješolca, ki se spoprijateljita. Srednješolca, ki se zaljubita. Z vsakim delom ju kot bralec bolj spoznaš in počasi odkrivaš plast za plastjo njuni osebnosti.

Zgodba se začne s Charlijem Springom, ki je pred kratkim priznal šoli, da je istospolno usmerjen. Sicer ima tesen krog prijateljev, a vseeno se nekateri na šoli spravljajo nanj zaradi njegove drugačnosti. Prvi dan novega šolskega leta se usede zraven Nicka Nelsona, priljubljenega fanta na šoli, ki igra rugby.

Kmalu se začneta pogovarjati vsak dan, kar kmalu preraste v druženje. Edino, kar bi lahko uničilo nujno hitro razvijajoče prijateljstvo je dejstvo, da postaja Nick Charlieju vedno bolj všeč, kar ga spravi v manjšo paniko. Dokler se ne izkaže, da mu tudi Nick vrača podobna čustva. Vendar v nasprotju s Charlijem, se Nick ni poglabljal v svojo usmerjenostjo, zato so mu vsa čustva, ki jih goji do Charlija, nekaj novega. In nepričakovanjega.

ZAKAJ MI JE ZBIRKA VŠEČ?

Prvič, ker je drugačna. Okej, nekdo ki je prebral ogromno risomanov, se mogoče ne bi strinjal z mano, ampak zame je risoman nekaj novega. Poleg tega imajo vse štiri knjige v zbirki (vsaj po mojem mnenju) krasne risbe, ki te še bolj spodbudijo k branju.

Drugič...Vsaka knjiga v zbirki predstavlja lahkotno branje, s krasnimi junaki, dokler se bolj ne poglobiš v zgodbo. In tudi zato so mi te knjige tako všeč… ker na lahkotni (in ponavljam, zame novi) način opisujejo tabu teme v današnji družbi (od istospolnosti in spremembe spola do duševnih motenj). Poleg tega v vsaki knjigi glavna junaka (pa tudi njuni prijatelji) bolj odrastejo in se razvijejo.

Kot tretjič, risomani so napisani na zanimiv, lahkotni, zabavni način, zaradi česar bralca res potegnejo k branju, kljub temu, da nosijo veliko bolj pomembna sporočila. Se mi pa zdi, da je vse junake tak način pripovedovanja hitreje obudil k »življenju« in kot bralcu se ti zdi, da bereš o svojih prijateljih.

Četrtič, ker lahko zbirko beremo vsi, ne glede na starost. Zdi se mi primerna tako za gimnazijce in študente, saj se še razvijajo in jim lahko take knjige predstavljajo uteho, kot tudi odraslim, ki si želijo lahkotnega in sproščenega branja. Morda so knjige tudi zato tako priljubljenje med bralci po svetu.

GLAVNI LIK, KI OČARA

Priznam… meni je malenkost bolj všeč Charlie. Ker ima napake, tako kot mi vsi, kar ga naredi pri meni še bolj priljubljenega. Všeč mi je tudi zato, ker kljub težki situaciji v šoli, ne obupa. Ker razume drugačnost. Ker je odličen prijatelj. In nenazadnje, ker ga vso njegovo dojemannje samega sebe naredi izredno človeškega.

KONČNO MNENJE

Pri teh knjigah ne gre za neke hude obrate zgodbe, ki bi te sezuli. Gre za toplino, ki jo ustvarijo romani, za zgodbo, ob kateri se ti zdi, da si del nje in trenutke čiste sreče, ki jih občutiš kot največjo romantično potezo. Sicer so knjige v knjižnji skupnosti izjemno popularne, ampak te vseeno opozarjam, v kolikor jih nisi bral – dogajanje v knjigah si sledi, zato jih ne moreš brati kot samostojna dela. In še za čisti konec… menda na Netflix prihaja tudi serija, zasnovana po risomanih, zato lahko trikrat ugibaš kje bom preživela svoje popoldneve, ko izide.

So pa omenjeni risomani tudi super udobno branje, za pod dekico, s skodelico čaja v rokah in dišečo svečko. Če povem drugače… odlična izbira za jesensko branje.

Za čisti konec me zanima, ali mi predlagaš branje kakega risomana? Namreč, Hearstopper me je tako navdušil, da iščem ideje za naslednje branje risomanov. Vesela bom tvojega predloga.

Se bom potrudila, da ne poniknem z objavami spet za nekaj mesecev.

Se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami!

Berem

Roman za plažo

In… smo nazaj! Z zapisi, da se razumeva. Junija sem se odločila, da si vzamem en krajši odmor od pisanja bloga (prevsem zato, ker je moje branje nekoliko bolj počasno kot običajno). Pa čisto iskreno – pisanje ene objave mi vzame kar nekaj časa (da knjigo dejansko preberem, si zapišem kaj želim povedati, si označim, kaj mi je bilo všeč in kaj ne, poslikam knjigo, spišem dejansko objavo in jo uredim, ter končno objavim). Se ne pritožujem, daleč od tega, ampak kdaj pa kdaj si paše vzeti malo pavze – tudi od hobija.

Julijski bralni izkupiček je bil bolj skop, saj sem uspela prebrati samo 4 knjige, pa še to sem eno začela v juniju, ena izmed njih pa je bila tudi risoman. Kljub temu, da nisem prebrala veliko knjig, so pa bile le – te po mojem mnenju super, raznolike in zanimive. Ena izmed njih je tudi Roman za plažo (v originalu Beach read) od Emily Henry o katerem ti bom pisala danes. En mali spoilerček – knjiga mi je bila všeč, me je pa motila ena stvar, vendar več o tem v nadaljevanju.

Foto: Nika (Vilin šepet)

NA KRATKO O KNJIGI

January, sicer uspešni pisateljici romanc, se podre svet. Ne samo, da je pred pisalno blokado, pred kratkim ji je nepričakovano umrl oče in zapustil jo je fant. Strta in razočarana se preseli v hišo ob morju, ki ji jo zapustil oče, kjer je živel s svojo ljubico o kateri January ni vedela ničesar do njegove smrti. Zaradi tega se izkaže, da je njen največji navdih za romance (njena starša) ena velika laž. Ker se želi hiše po hitrem postopku znebiti, se odloči, da jo bo med poletjem izpraznila in prodala. Prvo noč, ki jo preživi v hiši, ugotovi, da je njen sosed z Augustus Everett, priznan pisatelj leposlovja. Medtem ko January piše o srečnih koncih, on v svojih romanih pobije vse junake. Zdi se, da jima ni nič skupno, razen ustvarjalne krize, v katero sta oba zapadla. Nekega večera pa beseda nanese besedo in tako sprejmeta stavo s katero upata, da se bosta rešila blokade – January bo napisala sodobni roman, Augustus pa nekaj zabavnega. In pri tem se nihče od njiju ne bo zaljubil. Pika.

MOJI VTISI O KNJIGI

Roman predstavlja lahkotno branje, primerno za na plažo (hint: če morda še nisi bil na dopustu, dragi bralec, in iščeš knjige, ki bi ti ga krajšale, je tale odlična izbira). Čuti se kemija med junakoma, zgodba lepo teče, poleg tega mi je bilo všeč, kako se vsak od njiju v življenju sreča z določenimi ovirami. Celoten koncept ljubimca iz sovražnikov (čeprav – sovražnika bi morala dati v narekovaje) je super zasnovan in prehod od tekmecov do prijateljev se mi je zdel res super.

Všeč mi je bilo tudi, da je pisateljica podrobno opisala potek pisanja, s čim se avtorji srečujejo, kako se lotijo pisanja knjige, koliko besed napišejo na dan,…

Ampak (včasih pač pride ampak) nekaj moram omeniti… knjigo sem imela ogledano že pred izzidom v slovenščini, saj jo je kar nekaj tujih booktuberjev omenjalo v svojih videih. Prepričalo me je to, da je bila vsem všeč in so jo vsi priporočali. Okej, ne vsi, ampak tisti, ki sem jih gledala. Res sem imela velika pričakovanja in ko sem knjigo končno dobila v roke, sem jo začela brati že isti dan. Pa me je po prvih nekaj straneh nekaj zmotilo, da sem že skoraj odložila knjigo, vendar sem jo vseeno prebrala do konca, saj me je sama zgodba res pritegnila. Kaj me je zmotilo? Dve stvari – prevod in veliko nepotrebnih scen v knjigi. Pa druga niti ni bila tako moteča, ampak dajmo se za trenutek ustvariti pri prevodu. Kot nekdo, ki bere večinoma angleške knjige, sem bila nad prevodom razočarana. V knjigi je bil en kup nelogičnih in nepovezanih stavkov, dialog med junaki se mi je zdel rahlo prisiljen. In za to ni kriva sama knjiga in njena vsebina, ampak prevod, za katerega sem obetala več.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti res toplo priporočam. Če si en velik mood reader, potem je ravno pravšnja za vroče, poletne dni. Junakinja skozi zgodbo lepo sprejme, kaj ji je življenje vrglo in čeprav se je na trenutke obnašala kot razvajen otrok, mi je bilo všeč, kako je na koncu sprejela očetova dejanja in posledično tudi materina. Kemija med glavnima junakoma je občutna – pisateljica ju je res lepo povezala.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami (od petih) – priznam, najprej sem jo mislila oceniti z manj, vendar sem si rekla, da zaradi slabšega (vendar še vedno solidnega) prevoda ne smem narediti krivice drugače čisto super knjigi.

Mimogrede – v kolikor želiš knjigo kupiti, jo lahko kupiš tukaj in uporabiš 15 % popust s kodo NIKA15.

Imej eno lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnjimi policami.

Berem

Izginuli dekleti

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

Slika: Nika (Vilin šepet)

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Berem

Izgnanke zaradi krvi, bojevnice zaradi odločitve

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

A House in The Cerulean Sea

Verjamem, da obstajajo knjige »ki te poiščejo«, takrat ko jih najbolj rabiš. Pa se morda tega niti ne zavedaš. Prejšnji mesec je bil eden bolj napornih v tem letu (do sedaj), kar se trenutno pozna tudi v tem, da sem v manjšem bralnem mrku, s katerim se sicer dokaj uspešno spopadam. Kljub temu, pa mi je v roke prišla – po dolgem čakanju – knjiga, ki sem se je zelo veselila. Knjiga, ki te kot dobra prijateljica, počaka po dolgem in napornem delu in ti dovoli, da se za nekaj časa izgubiš v njej. Ker rada širim glas o knjigah, ki so me navdušile, ti danes predstavljam knjigo The House in The Cerulean sea, pisatelja T. J. Kluna.

“Change often starts with the smallest of whispers. Like-minded people building it up to a roar.”

Na kratko o zgodbi

Linus Baker je 40 – letni socialni delavec, ki se ukvarja z magičnimi otroci. Pri svojem delu skrbi, da je zanje dobro poskrbljeno in da ne povzročajo prevelikih težav. Zaposlen je na Oddelku, ki je zadolženo za magično mladino in ima zelo rutinsko življenje. Dokler ga nekega dne Oddelek ne pošlje na skrivno misijo, ki traja en mesec. Od Linusa želijo, da obišče sirotišnico na oddaljenemu otoku in naredi strog pregled nad otroci, ki živijo tam. Linusa na otoku pričaka pravo prenečenje in 6 otrok ga bolj preseneti, kot si lahko predstavlja, da ga bodo. Kmalu podleže šarmu majhnega otoka in prebivalcev na njemu in če ga prej ni nikoli zanimalo, kaj se s takimi otroci dogaja in zakaj jih noben noče posvojiti, mu otroci na otoku skupaj z ravnateljem, ki vodi sirotišnico, začnejo odpirati oči. Ob obisku vasi na celini, Linus opazi znake »Če kaj vidiš, povej«, »Samo tih otrok je zdrav otrok«, »Najbolj srečni smo, ko poslušamo tiste na oblasti« in spozna, da je veliko več na kocki, kot samo zelo posebni otroci v sirotišnici.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zgodba, ki očara

Gre za fantazijsko delo, a nikar naj te to ne odvrne od branja, če drugače ne bereš fantazije. Knjiga je več kot samo še eno fantazijsko delo, ki ga prebereš in pozabiš. Zgodba je nekaj posebnega in ti da med branjem topel občutek, poleg tega prav mojstrko odvrne bralčeve misli o vsakdana in vseh morebitnih skrbi. Všeč mi je bilo, kako se je zgodba zapletala in odpletala in čeprav ima pričakovan konec, le – ta navduši. Pisatelj tako doživeto opiše svet in ga spretno poveže z našim, da se mi je včasih zdelo, kot da je vse, kar berem, resnično. Zgodba lepo teče in na trenutke te kar prisili k branju. Všeč mi je bilo, kako realno je pisatelj opisal Linusovega delodajalca in kako spretno je v roman preko njega poslal sporočilo: »drugačnost ni v redu«. Pa vseeno nosi knjiga drugačno, večje sporočilo in všeč mi je bilo, kako ga pisatelj v tej čarobni knjigi dostavi.

Poseben junak in še bolj posebni otroci

Mogoče se zdi, glede na napisano, Linus kot nek povprečni delavec, ki ga »igrice« večjih ne zanimajo. A je veliko več kot to…skozi zgodbo počasi leze iz svojega oklepa. Sprva je zelo zadržan, prepričan v svoj prav, skoraj slepo sledi navodilom, je samotar in ne tolerira čarovnije. Potem pa stopi na otok Marsyas in njegovo življenje se popolnoma spremeni. 6 nenavadnih in nevarnih otrok (vsaj tako je na začetku prepričan Linus), skupaj s skrbnico sirotičnice in ravnateljem, Linusu odprejo oči in mu pokažjo, da je na svetu veliko večja čarobnost kot le njegove stare plošče s klasično glasbo. Je pa res, da so otroci zelo nenavadni. Malo so me spominjali na otroke iz knjige Nenavadni otroci gospodične Peregrine. So veliko bolj pogumni kot je Linus, a vseeno ga prisilijo, da začne spreminjati svoje mišljenje. Simpatičen nabor posebnih otrok, ki vsak po svoje pripomora k še bolj čarobnemu in domačemu občutku ob branju knjige.

“A home isn’t always the house we live in. It’s also the people we choose to surround ourselves with.”

Končno mnenje o knjigi

Knjiga mi je bila zelo všeč, priznam. Všeč mi je bilo, kako je glavni junak zlezel iz svoje lupine, vsi otroci in ravnatelj, s katerim se je Linus tekom zgodbe zelo povezal. Je zgodba o dveh izjemno pogumnih in posebnih moških, ki se vsak po svoje bori za otroke. Je zgodba o moči ljubezni, prijateljstva in upanju. Pisatelj super opiše slepo sledenje avtoriteti in pogum, ki ga posameznik rabi, da se upre.

Knjiga me je navdušila in vem, da to ni edina prebrana knjiga od tega pisatelja. Njegov način pripovedovanja in humor sta me prepričala. Poleg tega je izpod njegovega peresa nastala čudovita knjiga, ki ti da zavetje pred vsakodnevnimi skrbmi in je kot najtoplješa odeja na hladno jutro. Čudovita knjiga, ki je ne morem prehvaliti in vse kar lahko rečem je… preberi jo.

“We should always make time for the things we like. If we don’t, we might forget how to be happy.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami.

Berem

Draga Emmie Blue

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Ljubitelj psov si, če…

Včeraj sem zasledila neko objavo, ki me je rahlo spravila v slabo voljo. Ok, reciva bobu bob… zelo me je spravila v slabo voljo. Pa ne ta dotična objava, ampak nasplošno mišljenje, ki se dotika posvajanja in kupovanja psov. Tokrat ne bom pisala o neki določeni knjigi, ampak o nečem, ki me kot skrbnico psičke močno zmoti. Najbolje, da kar začneva.

Objava, ki je »kriva« za današnjo objavo na blogu, se je glasila (v prevodu): »kupovanja dragih psov in ignoriranje uličnih, te ne naredi ljubitelja psov«.

Oprosti, ampak KAJ?! (to je bila moja prva reakcija včeraj, ko sem prebrala tole nebulozo). Pa pojdiva lepo od začetka…

SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika, op.a.) pravi:

ljubitelj -a m (ȋ)

1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil

2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji

Okej, torej, glede na definicijo SSKJ-ja je ljubitelj (psov) nekdo, ki se za pse zanima, se nepoklicno (tukaj bi dodala, da lahko tudi poklicno) ukvarja z njimi, se je o njih (ali določeni pasmi) pozanimal in si prebral nekaj literature, itd., itd., itd.

Slika: Nika (Vilin šepet)

Ali imam sebe za ljubiteljico psov? Ja, seveda. Rada imam male in velike pse, z dolgo ali kratko dlako in jih rada pobožam, če mi lastnik to dovoli. Vedno, kadar želim psa pobožati, vprašam lastnika za dovoljenje, saj nikoli ne veš, kako se bo tuj pes odzval na tuj dotik (lahko da mu bo povsem všeč, lahko, da se bo počutil ogroženega). Ampak, glede na zgoraj omenjeno objavo, nisem ljubitelj psov, ker imam psa, ki je bil kupljen. In povrhu vsega še z rodovnikom. Z moje strani očitno povsem neodgovorno.

Naj razčistim nekaj… grozno se mi smilijo psi, ki živijo na ulicah ali v pesjakih v zavetiščih. Priznam, hudo mi je za njih, za njihovo stanje, ki ga največkrat povzroči človek. Cenim vse ljudi, ki se trudiji z njimi, jim dajejo topel in ljubeč dom in jih ponovno socializirajo. Kapo dol.

Zakaj se nisem potem odločila za posvojitev?

Ker sem želela točno določeno pasmo. Že od nekdaj so mi bili maltežani všeč. So pač prikupna, glasna, puhasta mala bitja, ki te osvojijo s svojimi nagajivimi očmi in norčijami. Poleg tega, da so majhni (transport in »vzdrževanje« je lažje), jim ne odpada dlaka (za nekoga, ki živi v stanovanju, je to skoraj »must«) in so hipoalergeni. Če si hud alergik na mačjo dlako (in s hud mislim, da mačka sploh ne rabi biti v istem prostoru kot ti, ampak samo človek, ki je mačko božal), ki kiha, smrka in ima solzne oči, potem pač narediš vse, da se temu izogneš. Mogoče se bo kakšnemu pravemu pasjemuljubcu ta izgovor zdel za lase privlečen, češ »saj obstajajo protialergijske tablete« in tudi prav. Dokler nečesa ne izkusiš na svoji koži, mislim, da težko sodiš. Če pa me to naredi ljubiteljico določene pasme in ne psov na splošno, pa tudi prav.

Ker je bil to zame prvi pes. Pes je živo bitje. Pika. In kot tako ima določene potrebe. Mislim, da ima pes, ki je živel na ulici ali bil kakorkoli travmatiziran s strani človeka, rabi večje mero potrpežljivosti, pozornosti in znanja. In kot začetnik tega znanja pač nimaš (gledanje raznih posnetkov na youtube-u te še ne naredi strokovnjaka) in mislim, da lahko takemu psu narediš več škode kot koristi. Zame je to bolj odgovorno, kot pa to, da ugodiš okolici in družbi tako, da pač posvojiš psa, ker si »ljubitelj psov«.

Ker ni bilo mogoče posvojiti nobenega maltežana. Sem preverila, častna. Zato sem se odločila, da se psa (odgovorno) kupi. In v procesu kupitve psa sem spoznala krasno in srčno vzrejiteljico, ki mi je poudarila, zakaj je pomembno, da veš iz kje pes izhaja. Kaj več o tem si lahko prebereš tukaj. Poleg tega, da je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih je tudi navadila na človeški dotik, jim omogočila prvo socializacijo in jih scrkljala. Pa tudi nas, bodoče lastnike, je podučila o tem, na kaj moramo biti pozorni, kako pravilno skrbimo za psičke in kaj lahko pričakujemo v prvih skupnih tednih.

Lahko si ljubitelj psov, ne glede na to, ali imaš psa doma ali ne, oziroma ali imaš posvojenega ali kupljenega. Načini življenja in življenjskih prostov, v katerem živimo, se razlikujejo. Eni živimo v hišah z malo vrta, eni živijo v hišah z ogromno vrta, eni živijo na kmetijah, eni živijo v blokih, centru mesta, na vasi,… In glede na to, kje in kako živiš, moraš prilagoditi tudi izbor psa. Ali naj pripeljem domov psa, težkega 30 kg iz zavetišča in ga imam na majhnem vrtu, kjer se ne bo mogel niti dovolj gibati in bo večino časa ležal na soncu, samo za to, da dokažem, da sem pravi ljubitelj psov? Ne. Sem pač izbor psa prilagodila življenjskim razmeram v katerih živim. Za pomoje pojme je to edino pravilno, ampak hej, vsakemu svoje.

Če kupiš psa z rodovnikom, podpiraš masovno in neodgovorno prodajo psov. To sem slišala velikokrat. Skoraj vsakič, ko povem, da ima Luna rodovnik. In poudarjam še enkrat – ne podpiram masovne prodaje in vzreje psov! Naravnost gnusi se mi, kako imajo nekateri »vzrejitelji« pse zaprte v majhnih boksih, psice parijo večkrat na leto (recimo: maltežanka, ki ni sterilizirana, se bo gonila približno enkrat na leto). Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer psi živijo svobodno na vrtu, skupaj z vzrejiteljem, so zdravi in se psičko pari v času njene gonitve. S tem se tudi ohranjajo prave karakteristike določene pasme in mislim, da je to nujno potrebno – sploh za vse tiste pasme, ki so nagnjeni k določenimi boleznimi. Od take vzrejiteljice sva s fantom kupila Luno in ni nama žal.

Zase bi rekla, da sem ljubitelj psov (in moje mnenje tukaj najbolj šteje, saj konec koncev skrbim za enega). Pred samim nakupom sem se pozanimala o psičku, pokupila praktično polovice trgovine za male živali in pasjih salonov. Luna ima kvalitetno hrano, večkrat na dan ji zamenjam tudi vodo, tako da ima vedno svežo. Ima ogromno svojih igrač in dekic na katerih leži. Ima svoj prostor (vedno odprto kletko) s posteljico, kjer preživi čas, ko je sama. Vsak dan greva/gremo na daljši sprehod, kjer se znori in prevoha vso okolico. Redno jo vozim tudi k frizerki, ki poskrbi, da je njena dlaka lepo negovana. Opraviva tudi vse preglede pri veterinarju, redno dobiva tudi tabelete proti zunanjem in notranjem zajedalcem. Proti steklini se cepi po programu. V njenih dveh letih še ni bila privezana na verigo, ni bila zaprta v svojo kletko več kot uro (ko se pospravlja ali kaj ušpiči). Vsak dan je poljubčkana in scrkljana. Mogoče izgleda, da se zagovarjam, vendar se ne. Mislim pa, da sem pokazala (in dokazala vsem dvomljivcem), da sem enako velik ljubitelj psov (in določene) pasme, kot nekdo, ki ima posvojenega psička.

“My little dog – a heartbeat at my feet.”

Celotni smisel današnje objave je v tem, da je vsak izmed nas lahko ljubitelj psov, ne glede na izvor psa, ki ga ima v lasti. Dokler skrbiš za psa, kot bi skrbel zase in mu namenjaš čas, ki ga zahteva (in še več), potem si zame pravi ljubitelj psov. Ne glede na to, ali je kupljen ali posvojen.

Uživaj v sončni nedelji in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami (obljubim, da s kaksno knjižno recenzijo)!

Berem

Nov začetek Evvie Drake

Trenutno sem na misiji, da čimbolj skrajšam svoj tbr seznam (za vse neknjigoljubce to pomeni »to be read«). Zakaj? Ker svoj bralni seznam pridno polnim z novimi knjigami, medtem ko berem… ne tako pridno – vsaj, kar se bralnega seznama tiče. Upam, da nisem edina, ki ima »težavo s tbr seznamom«.

No, knjigo o kateri bom pisala danes, sem imela že kar nekaj časa na bralnem seznamu in moram reči, da se mi je zdela primerna izbira za bolj pomladno branje (halo, mood reader tukaj). Knjiga mi je bila zelo všeč *spoiler alert*, nekaj več o njej pa si lahko prebereš v nadaljevanju.

“Your head is the house you live in, so you have to do the maintenance.”

Na kratko o zgodbi

Evvie Drake je v nesreči umrl mož in tako ostane sama v veliki hiši v Mainu. Vsi, ki Evvie poznajo (celo njen najboljši prijatelj) mislijo, da zaradi žalovanja za možem ne zapusti velike hiše in ona jih ne popravi. Leto po nesreči še vedno večino časa preživi sama za štirimi stenami in ne pove nikomur, da njen mož ni bil tisto, za kar so ga vsi imeli.

Medtem bivši bejsbol igralec Dean Tenney (in Andyjev prijatelj iz otroštva) doživlja nočno moro vsakega igralca – izgubil je občutek za met in nikakor si ga ne more povrniti. V želji po miru, zapusti glasni New York in najame apartma, ki je del Evviejene hiše. Ker si oba želita simbioze in miru, skupno skleneta dogovor, da Evvie ne bo spraševala Deana o njegovi športni karieri in Dean ne bo spraševal Evvie o njenem mrtvem možu. A kaj ko so pravila včasih zato, da se prekršijo…

Slika: Nika (Vilin šepet)

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

– lahkotnost, s katero pisateljica pripoveduje zgodbo

– humor v knjigi,

– glavna junakinja, ki bi jo imel vsak za prijateljico,

– simpatično malo mestece, v katerem se zgodba dogaja in

– pes Webster, ki res popestri konec.

Knjiga o drugih priložnostih

Rdeča nit romana je iskanje drugih priložnostih v življenju. Evvie, ki je poznala le malo mestece, v katerem je odraščala in se poročila, razmišlja o širnem svetu. Po drugi strani pa Dean razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi ves blišč športa pustil za sabo. Knjiga govori o tem, da si v življenju zaslužimo druge priložnosti in nova doživetja, zaradi česar mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo, da je bila tema, ki se nam zdi velikokrat nepomembna in o njej ne razmišljamo, opisana na tako berljiv in lahkoten način.

Priljudna glavna junakinja

Evvie mi je bila kot junakinja zelo všeč. Pika. Zgodbo je začela kot zelo nesigurna in vase zaprta junakinja, ki pa se je tekom zgodbe razvila in se (morda prvič v svojem življenju?) postavila zase. Kot junakinja je proti koncu vedno bolj dozorevala in se postavila na svoje noge. Vsem je želela pomagati in je tiste vrste človek, ki je za vedno na voljo svojim prijateljem. Opisana je bila kot povsem normalna ženska, kar se mi je zdelo super. Imela je napake, tako kot jaz in ti, in (hvalabogu) ni bila super ultra uspešna, seksi, popolna, oh in sploh junakinja. Rada imam realne junake in Evvie je bila ena izmed njih.

“There is no trouble that a good cup of tea can’t solve.”

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami in ti jo toplo priporočam, v kolikor imaš rad lahkotne romane, ki pa imajo vseeno globino in opisujejo težje situacije v življenju – najsi bo to smrt, vdovstvo, družinske razmere ali iskanje samega sebe.

Knjigo sem naročila v knjigarni mojaknjiga.si. Svoj izvod dobiš tukaj.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Harry Potter svet

Harry Potter Tag

Ko sem bila otrok (in mlado dekle, kakršno sem še danes), sem si zelo močno želela, da bi dobila pismo iz Bradavičarke, katero bi mi sporočalo, da sem bila sprejeta v čarovniško šolo za mlade čarovnike in čarovnice. Sem ga dobila? Ne (in še danes jočem v sebi). Zato sem se odločila, da v današji objavi delim s tabo Harry Potter Tag in pri tem MOČNO upam, da ga opazi tudi prof. Minerva McHudurra in se me mogoče usmili, ter mi končno pošlje sovo – mimogrede, kdo je res poskrbel in naredil izbor otrok, ki so bili sprejeti na Bradavičarko?

Torej, kar začniva… z Harry Potter Tagom!

Slika (ureditev): Nika (Vilin šepet)

V kateri dom na Bradavičarki bi te poslal Klobuk Izbiruh?

Defenitivno Hufflepuff (Pifpuff). Na Pottermore sem ene parkrat že naredila kviz, ki me je določil v ta dom. In če bolje pomislim… ja, jaz sem čisti Hufflepuff. Nisem reva in cmera, ampak cenim podobne (če ne iste) vrednote, kot so jih vsi Hufflepuffovci. In še… moj predragi Newt je prav tako v tem domu, tako da all good. 🙂

Kaj je moj varuh?

Hm… glede na Pottermore kviz je moj varuh rdeča veverica. Ampak, če vprašaš mene je moj varuh moja Luna, ki je mimogrede tudi moja naravna budilka.

Kakšna je tvoja palica?

Narejena je iz angleškega hrasta, s kito zmajevega srca, dolga 12,5 inčov – delno upogljiva in fleksibilna.

Kakšen bi bil tvoj Bavkar (ang. Boggart)?

Iskreno – nimam pojma. Najverjetneje bi bila kakšna kača, teh živih bitij res ne presenem. Ampak, lahko bi bila tudi višina, temen in zaprt prostor,… Če pa izhajam iz HP sveta, bi pa verjetno tudi jaz padla skupaj ob pogledu na Morakvarja, tako kot Harry.

Katero mesto bi zasegla v Quidditchu?

Nobeno, ker ga ne bi igrala. Nisem najbolj športni tip, moje športno udejstvovanje se je zaključilo pri baletu. Namesto, da bi se podila na metlah za različnimi žogami, bi verjetno svoje proste dneve preživela v šolski knjižnici.

Ali si čistokrvna, pol krvna ali bunkeljska čarovnica?

Glede na to, da je moj dom Pifpuff je vse možno. Če pa gledam po svoji družini – mami ima prav tako rada HP serijo, medtem ko oči ni navdušen nad njo, zato bi rekla, da sem mešanec.

Kaj bi bil tvoj poklic po zaključku šolanja na Bradavičarki?

Najverjetneje bi imela majhno knjigarno z magičnimi knjigami v Godric Hollowu, kjer bi stregla tudi magične kolačke vseh oblik in karamelne napitke. V prostem času bi se udejanjala po svetu in iskala najbolj posebne in redke knjige za svojo zbirko. Doma bi za zabavo gojila tudi Nifflerje (a se opazi, da sem RES razmislila o vprašanju?). Defenitivno pa ne bi delala na ministerstvu.

Najljubša Svetinja smrti?

Mislim, da bi izbrala plašč nevidnosti. Se mi zdi najbolj uporaben, poleg tega kamen in palica prinašata preveliko breme in odgovornost.

Najljubša knjiga?

Jetnik iz Azkabana – iz dveh razlogov: 1). ker je to edina knjiga, v kateri Lord Mrlakestain ne poskuša ubiti Harryja in 2). ker se v njej prvič pojavi Sirius. Seveda ne morem mimo dejstva, da v tej knjigi izreče Dumledore moj najljubši izrek iz celotne serije, poleg tega pa se mi dopade tudi ves ta konceprt iskanja varuha, ki izhaja iz tvojih lepih, srečnih trenutkov.

Najmanj ljuba knjiga?

Ognjeni kelih. Vso to dogajanje okoli turnirja in kako je bil Harry v to porinjen, mi ni bilo všeč. Saj ne rečem, super si je avtorica zamislila turnir in naloge v njem, a vseeno sem se ob branju tega dela, iskreno, najbolj dolgočasila.

Najljubši lik?

Ena in edin Luna Lovegood. Takoj za njo pa Sirius Black in Dobby. Všeč mi je njena posebnost, to da je bila vedno do vsakega prijazna in da je Harryja jemala kot normalnega fanta.

Najslabši lik?

Prof. Umbridge. Ta ženska… mi je šla na živce.

Najljubši profesor na Bradavičarki?

Profesorica McHudurra (pa ne zato, ker se hočem prikupiti za svoje pismo). Všeč mi je bila, ker je bila pravična do vseh učencev, bila je močna in je stala za svojimi prepričanji.

Najslabši lik na Bradavičarki?

Smottan in profesorica Umridge. Med njima težko izberem manj ljubega.

Ali imaš kakšno nepopularno mnenje o Harryju Potterju?

Verjetno imam, ampak niti ne poznam vseh »popularnih« mnenj, ker se s takimi mnenji ne ukvarjam. Verjetno bom s tem dregnila v osje gnezdo (ali pa ne), ampak če primerjam Harryja in Newta (iz Magičnih živali), mi je Newt kot glavni lik veliko bolj všeč. Poleg tega mislim, da je Harry kot lik izjemno težek – misli, da je v središču vesolja, samo njemu se vedno godi krivica, samo on je vedno v nevarnosti in samo on lahko premaga Tistega, ki ga ne smemo imenovati (tako, pa sem povedala!).

Najljubši citat iz knjižne zbirke?

Knjižna serija vsebuje ogromno lepi citatov in rekov, ampak pri meni vedno zmaga: »Happiness can be found, even in the darkest of times, if one only remembers to turn on the light.« (A. Dumbledore)

Mislim, da sva prišla do konca vprašanj – vprašanj je sicer še ogromno, ampak vseh ne morem dati v eno objavo, ker je že sedaj ena jara kača. Z veseljem pa naredim part 2.

Grem sedaj pred okno čakati na svojo sovo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*Vprašanja sem povzela iz več Harry Potter tagov, zato ne vem kdo so originalni avtorji le – teh.

Pisarije

Najljubše knjižne junakinje ob Dnevu žena

Še nekaj dni nas loči do Svetovnega dneva žena, ki ga praznujejo v več kot 100 državah po svetu. Tega dne se namreč praznuje enakopravnost žensk v političnem, socialnem in ekonomskem pogledu, praznujejo pa ga predvsem bivše komunistične in socialistične države.  Pobudnica gibanja za enakopravnost žensk je bila nemška feministka in aktivistka Clara Zetkin, ki se je začela »bojevati« leta 1889.

Tudi na slovenskem so je začelo gibanje za enakopravnost, in sicer leta 1897, ko je izšel častnik Slovenka, prvo žensko slovensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto dni kasneje. Za nas je pomembno leto 1906, ko je prva Slovenka Marija Urbas doktorirala na grški univerzi iz filozofije. Volilno pravico so slovenske ženske (stare nad 21 let) dobile 15. maja 1920, vendar le na občinskih volitvah. 25 let kasneje dobijo ženske splošno volilno pravico in s tem tudi enakopravnost.

Kot zanimivost bi rada omenila tudi barve, ki simbolizirajo Dan žena, in sicer: vijolična, zelena in bela. Vijolična predstavlja pravico in dostojastvo, zelena upanje in bela čistost in nedolžnost.

Današnja objava ne bo govorila o samem prazniku (svečano prisegam, da sem z nizanjem podatkov zaključila!), temveč o posebnih/močnih/nenavadnih/simpatičnih knjižnih junakinjah. Tokrat sem k nastajanju objave povabila nekaj knjižnih blogerk, ki so mi zaupale, katera knjižna junakinja jim je najbolj všeč, oziroma se jim je najbolj vtisnila v spomin, in zakaj.

Hazel Grace Lancaster – Krive so zvezde (The Fault in Our Stars)

Ženska junakinja, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin nastopa v knjigi Krive so zvezde (The Fault in Our Stars), in sicer Hazel Grace Lancaster. Zakaj? Ker kljub svoji bolezni (sooča se namreč z rakom na pljučih), ostaja pozitivna, nasmejana in (kar je meni najbolj všeč) sarkastična. Všeč mi je, ker bere, vendar ves čas eno in isto knjigo, kar me nasmeje vedno, ko se spomnim na to.

Vir: Pinterest

Zaradi bolezni ima pri sebi ves čas aparat, ki ji pomaga pri dihanju, kar bi jo lahko oviralo pri hoji, potovanjih,.. vendar je Hazel kot lik, zelo močna osebnost in se za to “prtljago” ne zmeni preveč.

Včasih bi morali biti vsi kot Hazel – gledati na življenje bolj pozitivno in biti hvaležni, kaj vse dobrega nam nudi.

Knjižno junakinjo je opisala: Ines (@bookstaroom), Inesin blog najdeš tukaj

Louisa Clark – Ob tebi (Me Before You)

Hm… kar nekaj časa sem premišljevala, katero junakinjo bi izbrala. Po glavi so mi hodile različne junakinje, ki sem jih srečala tekom branja, ampak na koncu sem vedno prišla na eno in edino Lousio Clark, iz knjige Ob tebi.

Vir: Pinterest

Lou mi je všeč zaradi svoje neizmerne energije, dobre volje, predanosti, zvestobe in humorja. Kot lik ima globino, kar mi je vedno všeč. Seveda ne smem pozabiti na njena pisana oblačila, ki so njeno osebnost naredila še bolj posebno in zabavno. Kot junakinja mi je bila všeč tudi za to, ker se (kljub očitnemu koncu) ni predala in je tekom celotne zgodbe dozorela in na koncu (če karikiram) razprla krila. Mislim, da bi morali včasih vsi tako pisano razmišljati kot Lou in se požvižgati na to, kar si mislijo drugi in obleči čebelje pajkice, pa če zgolj za to, ker nam je to všeč.

Če bi morala Louiso opisati z nekaj besedami: zabavna, posebna, pisana osebnost, predana, ljubezniva, polna življenja, močna (ne postavi se po robu vsak svoji družini, samo zato ker verjame, da dela prav), zvesta in oseba z nalezljivim nasmehom.

Knjižno junakinjo sem opisala jaz (urednica tega bloga, op.a.)

Zlohotnica – Trnuljčica

Če pustim ob strani vse Ronje in pogledam malce globlje, je bila zame, ko sem bila še deklica, najbolj fascinanten lik Zlohotnica. Saj je bila Trnuljčica lepa, ampak mene je zanimala tista črna postava, ki je tako elegantno vkorakala na njen krst s črnim ptičem na rami, rogovi na glavi in s palico, iz katere so švigale strele, ter ji namenila prekletstvo. Spomnim se, da se mi tisto prekletstvo ni zdelo tako hudo, če pa ji je zaželela resnično ljubezen.

Vir: Julia (noranaknjige)

Poleg tega se mi je vedno zdelo, da ima neko posebno zgodbo, da je nerazumljena. Tudi zato me je film o njej zlohotno razveselil, še bolj pa priložnost, da končno slišimo še njeno plat zgodbe. Še danes mi je pri srcu, predvsem zato, ker mislim, da je dokaz, da enodimenzionalni liki ne obstajajo. Nepravljična je, prav človeška in ravno tako ranljiva.

Knjižno junakinjo je opisala: Julia (@noranaknjige), Juliin blog najdeš tukaj

Daenerys Targaryen – Igra prestolov (Game of Thrones)

Najbolj se mi je v spomin vtisnila Daenerys Targaryen iz sage Pesem ledu in ognja. Daenerys je svetlolaska z vijoličnimi očmi, ki je na začetku podrejena bratu nato pa počasi a vztrajno pridobiva na samozavesti in moči. S svojim notranjim ognjem (pa tudi zaradi zmajev) mi je že v prvi knjigi zlezla pod kožo. Prepričala me je, ker se skozi knjige počasi razvija in čeprav ve, da želi sedeti na Železnem prestolu vseeno ne odvrne oči ob pogledu na sužnje in Brezmadežne. Čeprav ji v TV seriji ni bilo namenjeno vladati, vseeno držim pesti, da ji bo George R. R. Martin v knjigah namenil drugačen konec. 

Vir: Neja (pesem_ptic)

Če bi morala Daeneryz opisati z nekaj besedami, bi izbrala: zmajska mati, inteligentna, odločna, mehkega srca, khaleesi, lomila okov, neožgana.

Knjižno junakinjo je opisala: Neja (@pesem_ptic), Nejin blog najdeš tukaj

Prišla sva do konca objave. Mislim, da je druščina izbranih junakinj res pisana in posebna. Zanima pa me, ali imaš tudi ti najljubšo knjižno junakinjo in če da, katero?

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!