Vilin šepet

Dama in gospod (odvisno kdo bere) prvič po šestih mesecih stopa na oder (aka kao knjižni blog oziroma blog oziroma wannabe nekaj pač) nihče drug kot nekdo, ki je rekel, da bo sedaj pa RES več objavljal (jaz). To leto… je nekaj čisto drugega. Kam je šel čas? A ne končujemo predzadnjega meseca? Iskreno, ne vem, kaj sem v tem letu počela. Oziroma vem, pa ne povem (ker so to moje stvari, hvala lepa). Ampak! Ampak, dragi moj bralec, ki si po pomoti zašel na to objavo… končno sem nazaj. In to s pravo pravcato recenzijo. Kaj pa to?!

Še prej pa… v tem mesecu sem dobila vprašanje, če tudi letos pripravljam kaj posebnega za december. V smislu nekega blogmasa ali kaj podobnega. Ha ha ha, haliveš? Jok brate, odpade. Nič kaj takega se ne bo dogajalo. Letos želim ta čarobni čas (ki ga, mimogrede, obožujem) preživeti stran od tipkovnice in stresiranja ali sploh kdo bere, kakšne vsebine naj pripravim, itd., itd. Mogoče (ampak res MOGOČE) se potrudim in spišem vsaj objavo o svojih najljubših knjigah v tem letu. Ali nekaj takega, kaj pa vem. Morda se sprašuješ zakaj ne bo letos soustvarjanja na blogerski sceni? Ker se mi ne da! Eto, zato. In zato, ker pripravljam 2 povsem novi stvari (»pripravljam« se sliši kot nekaj, kar imam že zorganizirano, vse domenjeno,… pa sem še čisto na začetku). Ena izmed njih bo del tudi tega nesrečnega bloga, druga pa bo neodvisna od tega. Tako… sedaj veš, da ne počivam na lovorikah svojega predanega pisanja, ampak imam dejansko imam življenje, ki ga moram živeti in furati (pa hranit psa). Konec objave. Hvala.

Hecam se! Preden greš si preberi še kratko recenzijo o eni izmed redkih knjih, ki mi je bila letos zelo všeč (glede na to, da sem prebrala 50+ knjig in so mi bile všeč morda kakšne 3 knjige, imam očitno resen problem. Morda sem se preveč brezglavo podala v tole knjižno sceno, misleč, da bom imela nekaj ur na dan, ki jih bom namenila branju. Ha ha, joke on me.)

O KNJIGI

Mika Moon je čarovnica. Zelo nenavadna, a simpatična, prijazna, pozitivna in topla čarovnica, ki ima povsem slučajno tudi svoj kanal, kjer se samo PRETVARJA, da je čarovnica in izvaja prave pravcate trike (in pri tem ni nobenemu jasno, kdo je v resnici). V svojem življenju ni imela stabilnosti. Zaradi neuspelega uroke njenih prednic, sedaj čarovnice ne morejo imeti otrok. Če pa jih že imajo, kmalu po njihovem rojstvu umrejo in otroci postanejo sirote. Tako je Miko vzgajala sama vodja čarovniške skupnosti Primrose, ki pa ni bila vedno prisotna, zaradi česar so Miko bolj kot ne vzgajale najete varuške in guvernante (večini se niti ni sanjalo, da je Mika čarovnica).

Eno izmed mnogih pravil, ki jih ima Primrose, je, da se čarovnice zaradi varnosti ne smejo družiti in obiskovati. Še huje, živeti pod isto streho! Tako Mika ostale čarovnice njene skupnosti sreča samo vsaki tretji četrtek tretjega meseca. Mikinemu osamljenemu življenju družbo delajo simpatična zlata prinašalka, ribnik s koi ribami, njeni videji in magija. Zaradi njenih video vsebin dobi Mika nenavadno ponudbo za delo, ki jo pritegne. Miko želijo v Nikogaršnji Hiši (moj prevod, ne dejanski) najeti kot učiteljico za tri mlade čarovnice, ki še ne znajo obvladovati svoje magije in katerih posvojiteljica je vedno odsotna. Ampak, saj ni mogoče, da bi čarovnice živele pod isto streho, kajne? Mika z mešanimi občutki sprejme delo in se preseli na podeželje v hišo, polno nenavadnih, a ljubeznivih ljudi. Štrene ji meša le godrnjav knjižničar Jamie, a vse kaže, da je prvič v njenem življenju našla dom. Pa ga je res?

MOJI VTISI

Nekaj, kar naredi to knjigo tako udobno za branje in simpatično, je sigurno pester nabor junakov. Mika je kot sveža sapica, ki razburka nekoliko rutinsko življenje prebivalcev Nikogaršnje hiše. Še celo čemeren in nejevoljen (a ljubeč in prijazen) knjižničar se omehča nad njenim iskrivim nasmehom in simpatičnostjo. Tudi drugi člani gospodinjska – upokojeni igralec Ian, njegov mož Ken in skrbnica Lucy razvijejo posebnos vez z Miko. Roman je napisan na lahkoten način in čeprav ima tudi temne podtone (zapuščenost, odraščanje brez staršev) tega kot bralec zaradi načina pripovedovanja ne občutiš.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem našla po naključju in tako sem vesela, da sem jo! Sicer nisem imela visokih pričakovanj (čeprav ja, sem sucker za čarovniške zgodbe in grumpy glavne junake), saj avtorice nisem poznala. Z veseljem ti lahko poročam, da me je knjiga prevzela že v prvih nekaj poglavjih in z vsako prebrano vrstico sem se še bolj zaljubila v zgodbo in junake. Ker sem bolj hladna po srcu, sem bila vesela, da romanca ni bila osrednja nit romana, ampak je bila le pika na i (jaz osebno bi povsem uživala ob branju tudi, če bi pisateljica »pozabila« nanjo). Po mojem skromnem mnenju je najboljši del knjige to, da je Mika prvič v življenju našla mesto pod soncem in to pri ljudeh, ki točno vedo, kaj je. Celo več… zamaje temelje njene čarovniške skupnosti, ki je več desetletij živela z določenimi prepričanji. Tri mlade čarovnice prinesejo knjigi še večjo mero simpatičnostjo. Za konec pa takole… če si slučajno prebral The House in the Cerulean Sea in ti je bila všeč (tako kot meni, čestitam imaš dober okus za knjige), potem mislim, da s tole knjigo ne moreš zgrešiti. Lahko bi rekla, da je neka mešanica omenjene knjige in Practical magic. Skratka, čista petica.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!*

*mogoče bi morala spremeniti odzdrav, ker glede na mojo frekvenco pisanja ima tale »kmalu« zelo širok pojem.

Berem

Mož z imenom Ove

6 maja, 20226 maja, 2022 Vilin šepet

Po nekaj mesečni odsotnosti in nekaj vprašanjih, ali sem prenehala z blogom (ne, nisem), sem prišla pobristi prah iz kotička na internetu, ki naj bi bil moj blog. Juhu za tistih nekaj, ki pridno zahajate sem. Šalo na stran… tole leto se je pri meni začelo res pestro. Trenutno začenjamo peti mesec v letu – po eni strani se mi zdi, kot da se leto vleče kot jara kača, po drugi strani mi pa dnevi čisto prehitro letijo. Dogaja se veliko in še več se bo. Kar zna biti občasno zastrašujoče (in anksiozno, ne bom lagala *nervozni smeh*), ampak, hej, vsaj ni dolgčas.

V času blogmasa mi je nekaj ljudi napisalo, da so jim bile všeč predvsem objave, kjer sem dala več sebe notri. Menda je bilo zanimivo brati o mojih mislih, kaj imam rada (in česa ne), o Luni,… skratka, o vsem kar niso knjige. In čeprav vem, da bloganje izumira (komu se pa da brati, če ima na voljo n – koliko video vsebin?), sem se odločila da bo v tem letu (oziroma pol leta, glede na koledar) več vsebin, ki ne bodo primarno povezane s knjigami. Seveda ostajajo dobre stare recenzije in objave povezane s knjigami, ker mi je ime Nika in so knjige zame lajf. Bom pa vse skupaj začinila z drugimi objavami – kakšnimi pa naj ostane skrivnost (v resnici nimam pojma in bi rada najprej naredila eno konkretno možgansko nevihto. Sej veš brainstorm… ja, okej…). Pa brez skrbi, ne bom izlivala svoje duše, ker je a). nimam* in ker b). te čisto nič ne brigajo moje najgloblje skrivnosti.

Ali se bo tale nesrečni in zapuščeni blog spremenil v bolj lifestyle blog? Ne, bo kar lepo še vedno knjižnji blog, ker nimam tako razburljivega življenja in potrebe da bi le – tega v mikrodelcih delila s svetom in ker ti ne mislim pametovati o tem kaj je kul in kaj ne. Se mi pa zdi, da bo zabavno brati o nečem drugem, kot le o knjigah (pa čeprav imam o njih veliko za povedati!). Vseeno pa bom prvo objavo v letu dvatisočdvaindvajset namenila recenziji knjige, ki me je navdušila (zaenkrat je to edina v tem letu) do te mere, da o njej še danes razmičljam. Čeprav sem jo prebrala januarja.

Če me spremljaš od začetka (to je skoraj dve leti odkar imam tale blog), potem veš, da sem navdušena nad Fredrikom Backmanom, tako kot polovica sveta. Njegova Britt – Marie še danes ostaja ena mojih najljubših knjig. Sem pa v januarju prebrala Mož z imenom Ove, ki sem se mu nekoliko izogibala v prepričanju, da ta knjiga ni zame. Napaka! Uživala sem od prve pa do zadnje strani, knjiga me je ganila in nasmejala,… skratka, z eno besedo navdušila (*spoiler alert*).

O KNJIGI

Pa začniva od začetka (če po nekem slučaju, še nisi prebral omenjene knjige sledi kratka obnova). Ove je star prdec, ki vsako jutro obhodi sosesko in teži sosedom, če ne parkirajo pravilno (po njegovem). Ima trda načela, ki se jih drži kot pijanec plota, strogo rutino in malo potrpljenja. Sosesi se mu bolj kot ne izogibajo in ga pustijo v svojem godrnjanju. Vendar… za njegovo sitno pojavo se skriva žalostna zgodba. Ove se začne počasi odpirati šele, ko se v hišo, zraven njegove, vseli mlada družina. Ko pri vselitvi podrejo njegov poštni nabiralnih, se začne ganljiva pripoved o zanemarjeni mački, nepričakovanih prijateljstvih in medsebojni pomoči.

MOJI VTISI

Pisatelj me s svojimi deli zaenkrat še ni razočaral. Res, da vseh še nisem prebrala in res, da so mi nekatera bolj všeč kot druga (kar je čisto normalno), me njegovov stil pisanja vsakokrat znova prepriča. Njegovi junaki so mi pisani na kožo – všeč mi je, da jih naredi ravno prav posebne, a hkrati tako domače, da se ti zdi, da bereš o nekom, ki ga poznaš. In Ove ni nič drugačen.

Knjige, kjer situacije glavnega junaka spremenijo, da se začne odpirati/odraščati/spreminjati na bolje so my cup of tea. Všeč mi je sporočilo, ki ga knjiga nosi – ne glede na starost in dogodke v življenju, vsak lahko najde srečo in sprejetost. Prav tako je Ove odličen primer človeka, katerega je življenje izostrilo, a je vseeno v svojem bistvu topel in prijazen. Hkrati nam pisatelj sporoča: ne sodi knjige po platnici. Metafora, da ne bo pomote.

Če je Ove stari godrnjač, je na novo priseljena družina njegovo pravo nasprtoje. So prijazni, odprti, a nekoliko vsiljivo. Vendar ravno dovolj, da Oveja izbezajo iz njegove lupine. Za konec naj povem, da je vse, kar sem pričakovala. Seveda brez solz ni šlo.

KONČNO MNENJE

Knjigo ti toplo priporočam, ne glede na tvojo bralno preferenco. Knjiga je napisana na način, da te kar vleče k branju. Je idealno ravnovesje med veselimi/srečnimi n tragičnimi/žalostnimi trenutki. Defenitivno je to knjiga, ki jo bom še prijela v roke. In upam, da navduši tudi tebe, v kolikor jo boš prebral.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

*v resnici imam dušo in sem čisto prijazna oseba (op.a.).

Pisarije

Blogmas #23, #24 in #25: O bralnem letu, bralnih ciljih in najljubših knjigah v 2021

26 decembra, 202126 decembra, 2021 Vilin šepet

Ho, ho, ho, Vesel Božič, božični palček in bralec blogmasa! Ker se je v zadnjih dneh približevala najlepša noč v letu in vem, da si imel veliko dela (tako kot jaz) in da je bilo že tako in tako ogromno nekih objav o Božiču in te nisem želela bombadirati z blogmasom, sem se odločila da le – tega zaključiva danes (plus, podaljšala sem si nekaj časa, da sem lahko v miru zaključila objave). Danes bova razpredala o mojemu bralnemu letu, bralnih ciljih za leto 2022 in o najljubših knjigah, ki sem ji prebrala letos.

Še prej pa… zadnjo božično izbranko najdeš tukaj.

Blogmas #23: 2021 Wrap up

Pri teli objavi mi bo pomagal dobri stari Goodreads, ki namesto mene vodi mojo bralno statistiko. Torej… letos sem prebrala 67 knjig, moj cilj je bilo prebrati 55 knjig. Sicer mislim, da bom do konca leta prebrala še 2 (vsaj tak imam plan), ampak nikoli ne veš, kaj me preseneti v zadnjem tednu v letu. Goodreads pravi da sem skupno prebrala 23,136 strani – prebrala sem najmanj 97 strani s knjigo And Every Morning The Way gets Longer and Longer (Fredrik Backman), knjiga z največ strani pa je bila Resnica o Aferi Harry Quebert (Joel Dicker). Povprečno so imele knjige, ki sem ji prebrala 345 strani. Brala sem več različnih žanrov, mislim pa, da je prevladovala predvsem fantazija. Knjige, ki sem jih brala večinoma, so izšle v zadnjih letih, nekaj pa je bilo tudi »starejših« (trenutno mi padeta na misel 2: Little Women in Resnica o Aferi, verjetno pa bi se na tem seznamu znašla še kakšna).

Nasplošno sem s svojim bralnim letom kar zadovoljna, sploh zato, ker sem se med aprilom in septembrom »borila« z bralnim mrkom (to se sliši, kot da sem se z njim spopadla z meči in ščitom. Nisem se). Se pozna, da sem bila do aprila nekoliko manj zasedena in sem posledično imela več časa za branje. Kako bo v naslednjem letu ne vem, predvidevam pa, da toliko časa kot sem ga imela letos, ne bom imela (pozdravljeno, življenje). Vseeno pa upam, da mi bo bo uspelo doseči vse cilje, ki sem si jih zadala za leto 2022 in o katerih bom pisala v nadaljevanju.

Blogmas #24: Bralni cilji za dvatisoč dvaindvajset

Hm, kar nekaj časa sem razmišljala, kakšne cilje (če sploh kakšne) bi si postavila za naslednje leto. Ker, kot sem že omenila, bo moj čas bolj omejen. In, če sem čisto iskrena… kljub temu, da obožujem knjige in bodo vedno velik del moje identitete (halo, knjižnji moj v vsej svoji veličini tukaj), ne želim cel (ali večino le – tega) prosti čas preživeti zaprta med štiri stene in brati – pa naj se mi to sliši še ne vem kako privlačno. Kljub temu pa imam nekaj ciljev (želja?), za katere upam, da jih bom dosegla čez 365 dni. Ker vsak, ki me pozna ve, da sem rahli obsedenec s seznami in kljukanjem le – teh.

Kakšne imam torej načrte za 2022?

Prebrati celotno Harry Potter serijo v angleškem jeziku (ne, nisem je še, pa tak velik HP navdušenec kot sem);
prebrati več grafičnih romanov (ker so pač kjut);
brati včl knjig izključno iz mojega to moram prebrati seznama (ker se mi ta vztrajno vleče in ga želim nekoliko zmanjšati);
prebrati oba dela iz knjižnje serije Legendborn (prvi del je že izšel, drugi prihaja v 2022);
brati knjige, ki me potegnejo in ne le tistih, ki ustrezajo številnim bralnim izzivom (ker sem mood reader in ne maram, če se v neko knjigo silim, samo za to, da jo preberem);
končno prebrati The Hitchhiker’s Guide To The Galaxy (s to knjigo odlašam že… uf, dolgo in res, res se jo moram lotiti);
prebrati The Bear and The Nightingale, The Girl in the Tower in The Winter of The Witch avtorice Katherine Arden (za te knjige sem slišala kar nekaj pohval in res me skrbijo prsti po njih);
prebrati vsaj 2 knjigi, ki jih imam trenutno na tbr seznamu in izzidejo v 2022.

Vem, da sem rekla, da nimam velikih načrtov za prihodnje bralno leto, ampak vseeno upam, da mi bo nekaj ciljev uspelo obkljukati. Katere bralne cilje si si ti postavil za 2022?

Blogmas #25: Najljubše knjige v 2021

Tale objava bo bolj kratka predvsem za to, ker začuda ni veliko knjig romalo na tale seznam. Ne me razumeti narobe, prebrala sem kar nekaj odličnih knjig, ampak me veliko le – teh ni navdušilo v tej meri, da bi lahko rekla, da so moje najljubše. Kljub temu pa jih je ene par, za katere lahko trdim, da so bile zelo všeč in imajo potencial, da jih nekoč ponovno preberem (pa drugače, z izjemo HP, ne počnem).

The Midnight Library (Matt Haig). Tole knjigo sem prebrala na začetku leta in me je res navdušila, Matt H. pa je postal avtor, katerega knjige mislim, da bom vedno brala. Knjigo toplo priporočam, o njej sem pisala tudi na blogu.
Wonder (R. J. Palacio). Vem, vem, tale knjiga je izšla že nekaj časa nazaj in priznam, da nikoli nisem čutila potrebe, da jo preberem. Dokler mi ni prijateljica rekla, s katero imamo dokaj podobni okus za knjige, da ji je bila zelo všeč in sem se odločila, da jo preberem. In me je, kakopak, navdušila. Roman nosi krasno sporočilo in če je še nisi prebral, jo hitro primi v roke.
The House in The Cerulean Sea (T. J. Klune). Pričakovala sem, da mi bo knjiga všeč, ker sem slišala kar nekaj pozitivnih mnenj, preden sem se jo lotila. Ampak, da me bodo pisateljev način pisanja in njegovih junaki prepričali do te mere, da bom knjigo skoraj pojedla, pa nisem mislila. Roman je tako udobno branje, idealno po napornem dnevu v šoli/službi. Recenzijo o njej najdeš tukaj, na blogu.
And Every Morning the Way Home Gets Longer and Longer (Fredrik Backman). Kratka zgodba o minljivosti življenja in pomembnosti družine. Krasno napisana in s še lepšim sporočilom.
Heartstopper, volume 1 (Alice Osman). Čeprav so mi bili všeč vsi 4 deli v tej seriji, je prvi del moj najljubši. Zakaj, niti ne vem, je pa edini, po katerem sem posegla dvakrat (do sedaj). Mnenja o vseh 4 delih sem zapisala in objavila tudi v moji spletni knjižnici (blogu).
Resnica o aferi Harry Quebert (Joel Dicker). Samo to bom rekla… preberi jo, če je še nisi. Polna preobratov in nepričakovanih zapletov. Do konca nimaš pojma, kaj se je v resnici zgodilo.
The Night Cirkus (Erin Morgenstern). Čarobno posebna knjiga, primerna za vse ljubitelje fantazij. Tudi o njej sem pisala na blogu.
Under The Whispering Door (T. J. Klune). Seveda sem jo mogla vzeti v roke, po tem, ko me je Cerulean Sea tako navdušila. In tudi ta knjiga me ni razočarala – sicer s povsem drugačno temo kot Cerulean Sea, ampak še vedno enako čarobna in idealana za udobno branje pod toplo odejo.

In s tem zaključujem letošnji blogmas. Vesela sem, da sem ga speljala (čeprav z zamiki), sploh ker sem šele po tem, ko sem se lotila objavljanja videla koliko dela je z njim – sem vedela, da bo, ampak sem malo podcenila vse skupaj. V Novem letu ti želim ogromno prebranih knjig, ki te bodo kot stare prijateljice počakale po napornem dnevu, ti odprle vrata v nove svetove, ti predstavile nove najboljše prijatelje (like), te navdušile s svojimi zgodbami in ti nenazadnje podarile kanček drugačen pogled na svet. Naj se spremljajo stare in nove, suhe in debele, različnih žanrov in z različnimi sporočili. Vse dobro v Novem letu, poleg odličnih knjig, naj bo tvoje leto obdano s tvojimi najljubšimi ljudmi in nepozabnimi trenutki – in seveda, naj bo zdravo in uspešno.

Lep preostanek čarobnega decembra. Se kmalu srečava med knjižnjimi policami! (ampak šele v 2022, nekaj dni bom namenila le sebi, Luni, dužini in prijateljem. In tonam hrane in slaščic).

Berem

Blogmas #22: Recenzija knjige A Cross – Country Christmas

22 decembra, 202122 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, mali božični palček, ki že pridno nabiraš darila za najlepšno in najbolj čarobno noč v letu. Do Božiča je samo še tri dni (juhej!) in mislim, da se bodo potem v tednu med Božičem in Novim letom tako umirile, da bomo vsi kot eni speči medvedi. Če verjameš ali ne, sem v tem mesecu brala same božične knjige, ki jih je bilo sicer manj kot bi si želela, ampak življenje pač. Današnji blogmas bo namenjen izmed teh knjig, in sicer: A Cross – Country Christmas, avtorice Courtney Walsh.

Še prej pa… današnjo božično izbranko najdeš tukaj.

O KNJIGI

Lauren Richmond ni ljubiteljica Božiča, zaradi česar se mu vsako leto v velikem krogu izogne in ga ne proslavlja skupaj s svojim bratom in njegovo ženo. Konec koncev je zelo zaposlena kot asistentka direktorice za scene v raznih nanizankah.

Ampak v tem decembru njen brat in njegova žena pričakujeta prvega otroka, zato jo njen brat prosi, da se jima pridruži. Ker se Lauren boji letenja, pristane v avtu skupaj z bratovim prijateljem Willom. Ki je bil tudi njena velika ljubezen v najstniških letih. In kljub temu, da ga je 10 let poskušala pozabiti, je sedaj obtičala z njim v avtu od Californie do Illinoisa.

Ona je organizirana preudarna. On pa spontan in spogledovalen. Ona je prepričana, da se ljudje ne morejo spreminjati. On je odločen, da ji po pokazal, da se lahko.

Na potovanju, ki je prežet z božičnimi aktivnostmi in čarobnim občutkom v zraku, bosta ugotovila, da se zgodovina ne more ponoviti. Ampak, lahko pa ponudi drugo možnost…

MOJI VTISI

Okej, tale knjiga je pravo zdravilo za vse Grinche, ki ne marajo Božiča. Je kot najbolj udobna odeja, ki te ovije v svojo toplino. Roman me je spominjal na super pred-scenarij Hallmarkovega filma (mimogrede, to, da v Evropi ne moremo gledati Hallmarkovih filmov, mi je naravnost absurdno). Ni pa vse samo rožnato, pisateljica je mojstrsko v samo zgodbo vpletla tudi nekoliko težje teme in trenutke, ter s tem odlično postavil protiutež vsej sladkosti, ki jo ponuja knjiga.

Ugotavljam, da so mi všeč haters to lovers knjige, če le – te niso preveč osladne. V tem romanu gre za klasičen primer vase zaprte glavne junakinje, ki se z vsakim kilometrom bolj taja in prijaznim glavnim junakom, ki nekako preživi vse njene izpade slabe volje.

Will je pravi srček in njegova pozitivna energija praz izžareva iz knjige. Je pozoren in radodaren, ter vedno dobre volje, kljub temu, da se bori z duhovi preteklosti (si opazil tole mojtrsko povezavo z Božično pesmijo – božični duh preteklosti in to?), mu ne zmanjka vneme po uživanju življenja. Medtem, ko je Lauren bolj Grinch. Zaradi slabih izkušenj v preteklosti je zaprta vase in komaj čaka, da prazniki minejo. Po mojem mnenju je odličen kontrast Willu.

KONČNO MNENJE

Defenitivno je to knjiga, ki bi jo priporočila vsakemu – bodisi božičnemu navdušencu, bodisi romantični duši, ki si želi dobre romantične zgodbe. Knjiga je napisana na lahkoten in zabaven način, ki te kar vleče k branju, in kapo dol avtorici, ki je v zgodbo vpletla toliko enih božičnih aktivnosti, da ti da knjiga tak udoben in topel občutek.

“Do you know how much you’re missing in the moment by always wishing you were somewhere else?”

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #21: Knjige, ki so me razočarale v 2021

21 decembra, 202121 decembra, 2021 Vilin šepet

Živjo, bralni prijatelj.

Ločijo nas še 4 dni do Božiča. Če gledam nazaj, se mi zdi, da je december minil v hipu. Danes se vračava nazaj na knjižnje teme. Govorila bova o knjigah, ki so me letos razočarale, oziroma mi niso bile všeč.

Še prej pa… današnjo božično izbranko si zavrti tukaj.

Torej, knjige, ki mi niso bile všeč in bi jih najrajši pozabila so (prosim, ne bodi užaljen, če ti je bila kakšna izmed teh knjig všeč. Gre za moje osebno mnenje, nikjer ni rečeno, da knjiga ni dobra, če mi ni všeč. Tudi jaz nisem užaljena, če kdo ne mara meni ljubih knjig… recimo):

Med in Mleko (Rupi Kaur): za to poezijo sem imela, glede na ves pomp, huda pričakovanja. Ko sem jo pa končno prijela v roke, sem bila pa milo rečeno razočarana. Pesmi po mojem niso nič posebnega in so me v bistvu spominjale na opisu slik pod instagram fotografijo.
White Fox (Sara Faring): super ideja za knjigo, žal na zelo slab način speljana. Nič v tej knjigi ni štimalo – od likov, do stila pisanja, do poteka zgodbe,…
Everywhere you want to be (Christina June): še ena, ki je obljubljala veliko, dostavila pa bolj malo.
You send me a letter (Lucy Dawson): za nekoga, ki ima zelo rad trilerje, je bila tale knjiga eno hudo razočaranje. Brez repa in glave.
The Witch Doesn’t burn in this one (Amanda Lovelace): zelo na podobna Med in Mleko. Očitno poezija ni zame.
Such a fun age (Kiley Reid): veliko drame in malo dogajanja. Se pa hitro bere.
The two lives of Lydia Bird (Josie Silver): dolgočasna knjiga, z zelo nezanimivo junakinjo.
Ninth House (Leigh Bardugo): te knjige sploh nisem dokončala in po pravici povedano me je kar sram poskusiti s kakšno drugo knjigo te pisateljice.
The Girls I’ve been (Tess Sharpe): veliko pompa, ampak na koncu je bilo vse bolj meh. Da o zelo nerealnih sposobnosti najstnice ne govorim.
Blood Like Magic (Liselle Sambury): malce nagnusen začetek in neprepričljiv konec. Ima pa knjigo lepo naslovnico.

Tako, to je nabor knjig, ki so me v tem letu pustile hladno (še bolj kot sem po naravi, ja). Me pa zanima… katera knjiga je tebe letos razočarala?

Bodi udobno in imej čarobni december!

Pisarije

Blogmas #20: Božično – knjižnji vprašalnik

20 decembra, 202121 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen, božični prijatelj in dobrodošel v novi blogmas.

Danes je že dvajseti po vrsti, kar pomeni, da je Božič pred vrati – samo še pet dni do najbolj težko pričakovanega dneva v letu. Današnja tema blogmasa bo spet novi tag (po naše: vprašalnik?) in mislim, da je tale zadnji. Vem, vem, v sklopu blogmasa jih je bilo kar nekaj, ampak jih je tako zabavno delati. Verjetno tebi niso tako zanimiva kot meni, ampak vseeno… moj blog, moja pravila (uf, sassy). V bistvu, če sem iskrena, z njimi »filam« (polnim, da se razumeva) tiste objave, ki so bile namenjene knjižnim recenzijam. Saj berem, žal me pa nobena knjiga v tem mesecu do sedaj še ni tako navdušila, da bi jo spravila na blog. Ampak, obljubim, da do konca blogmasa pride vsaj ena knjižna recenzija.

Današnjo božično pesem najdeš tukaj. Pa začniva z današnjim vprašalnikom o knjigah, seveda z božično temo.

Božič: Knjiga, ki si jo prejela kot za Božič in ti je še danes dragocena.

Easy peasy… Harry Potter in Feniksev red. Prve 4 dele sem dobila ob koncu šolskega leta, ostale pa za Božič ali rojstni dan in mislim, da je Feniksev red prva iz serije, ki sem jo dobila za rojstni dan. Imamo jo vsaj 15 let doma in v tem času sem jo prebrala kar nekajkrat (tako kot vse ostale).

Duh Božične preteklosti: Obstaja knjiga ali knjižnja serija, ki jo želiš vsako leto ponovno prebrati ob tem času?

Sicer nisem nek hud ljubitelj ponovnega branja že prebranih knjig, ker je moj tbr že tako ogromen, ampak Harry Potter in Jetnik iz Azkabana je super knjiga za ta čas. Govorim iz izkušenj.

Božično drevo: Katera serija te je z vsakim delom bolj navdušila?

Poleg Harryja Potterja, knjižnjih serij ne berem (Magične živali ne veljajo, ker gre za podaljšek HP). Je pa ena knjižnja serija, ki me je v tem letu pozitivno presenetila in komaj čakam novi del – govorim o seriji risomanov Heartstopper.

Prijatelji in družina: Knjiga, ki ima super like.

Ojoj, teh knjig je ogromno. Seveda ima moja najljubša knjižnja serija same dobre like, ampak da izpostavim še nekatere druge – A House in the Cerulean Sea, Under the Whispering Door, Sedem mož Evelyn Hugo, The Midnight Library, Čudo (Wonder),…rada imam like, ki odrastejo/se spremenijo/dozorijo/začnejo drugače gledati na svet. Bolj so kompleksni, rajši jih imam.

Okraski: Napiši knjigo, ki ima krasno naslovnico in bi jo najrajši imela razstavljeno na polici

Am… vse, ki jij imam, ker sem sucker za lepe naslovnice. Eno izmed najlepših naslovnic ima po mojem The Night Circus. Tudi v notranjost knjige je krasna. Tudi middle grade knjige imajo izredno lepe naslovnice.

Božične kartice: Poimenuj knjigo s krasnim sporočilom

Tale tag se mi zdi eden težjih, ker je toliko knjig ki bi jih lahko pod vsakim vprašanjem napisala, ampak imam temo v glavi. Okej, reciva da je po mojem mnenju knjiga Čudo (Wonder) krasno sporočilo.

Led in mraz: Poimenuj knjigo, za katero si upala, da ti bo več, ampak te je razočarala.

Obe knjigi od Josie Silver, čeprav moram reči, da Two lives of Lydia Bird vodi. Glede na povzetek knjige sem res računala na eno super, ampak sem se potem komaj prebirala čez knjigo. Prvih 200 strani (od 300 in še nekaj) se ni nič pametnega dogajalo, poleg tega knjiga ni imela nobenih preobratov zgodbe in zato se mi je vlekla kot jara kača.

Božično kosilo: Poimenuj knjigo, ki se ti je malce upirala, ampak te je po prebranem navdušila.

Evelyn Hugo – o tem zakaj sem se ji izogibala si lahko prebereš tukaj. Moram reči, da me je res pozitivno presenetila in sem vesela, da sem se je lotila, kljub temu, da nisem bila zelo navdušena nad njo.

Božična pita: Poimenuj knjigo, ki je bila po tvoje mnenju prikupna.

Sicer je nisem prebrala letos, ampak je ena izmed najbolj udobnih knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala in mislim, da je ena izmed redkih, ki bi jo najraši še kdaj prebrala. Je kot topla odeja ob koncu dneva, najboljši čaj in najslajši piškot. Govorim o knjigi The City Bakers Guide to Country Living (Louise Miller).

Darila: Katero knjigo bi podarila knjigo, ker želiš, da jo vsi preberejo?

Under The Whispering Door – o njej sem že pisala. Gre za knjigo o smrti, ljubezni, novih priložnostih, prijateljstvu, družini,… Da o slogu pisanja in zelo všečnih likih ne izgubljam besed.

Katero knjigo bi pa ti podaril z Božič?

Bodi udobno in imej čarobni december.

*opomba: avtor vprašalnika je Callum McLaughlin (najdeš ga tukaj).

Pisarije

Blogmas #18 in #19: Nekaj o meni

19 decembra, 202118 decembra, 2021 Vilin šepet

Ho, ho, ho, pozdravljen ponovno, dragi božični prijatelj!

Še slab teden in Božič bo tukaj. Saj vem, da se odšteva že ves mesec, ampak sedaj smo pa res že na ciljni ravnini. Danes bo samo ena objava, ki pa velja kar za 2 dni. Razlog? Ker ne želim, da je objava predloga. Pa ker bo objava nekoliko bolj osebna in tudi to nekaj šteje (priznam, malo nimam več idej o čem bi lahko pisala – priprave pa take, haha – zato bom pisala kar o sebi. To je izpadlo zelo samovšečno. Verjemi, da drugače nisem).

Najprej pa si zavrti božično pesem, ki jo najdeš tukaj.

Pa začniva. Aja, namen imam deliti 12 dejstev o sebi (če smo že v dvanajstem mesecu. In ne, ne mislim se povsem javno osramotiti *spoiler alert*).

Moje nebesno znamenje je kozorog.

In lahko rečem, da sem kar tipična predstavnica tega znamenja.

Ne pijem kave.

Res je, ker me po njej preveč boli želodec. Občutljivo bitje. Ampak, vse nadoknadim z ogromnimi skodelicami čaja.

Po srcu sem baletka.

Za to je krivo verjetno tudi dejstvo, da sem balet plesala 13 let (polovico svojega življenja). Nikoli nisem nadaljevala na profesionalni ravni, čeprav sem si to nekoč želela. Kljub temu, da ga ne plešem več, še vedno rada pogledam naše nastope, posnetke baletnih plesalk na YT, sledim nekaterim plesalkam na družbenih omrežjih,… Zaradi vsega skupaj manj pogrešam ples – konec koncev je 13 let kar dolga doba, kajne?

Ne pijem alkohola in ne kadim cigaret.

V življenju nisem spila kozarca alkohola in mislim, da ga tudi ne bom. Lahko se zabavam in se imam krasno tudi brez te pijače. Poleg tega mi tako alkohol, kot tudi cigarete smrdita.

Bojim se kač (in traktorjev).

Kače mi že od nekdaj predstavljajo neko nelagodje. Ne morem jih gledati, se jih dotikati,… Ni mi prijetno že ob misli nanje, kaj šele, da bi jih morala imeti v rokah. Nazadnje, ko sem se »srečala« s kačo, sem se tresla še nekaj časa po tem. Traktorjev sem se bala že kot majhna deklica – in kljub temu, da danes razumsko vem, da mi nič hudega nočejo in da konec koncev niso živa stvar, se vseeno počutim nekoliko hecno, ko gre kak mimo mene.

Obožujem zimo.

Je moj najljubši letni čas in to kljub temu, da sem po naravi zelo zmrznjen tip človeka in me velikokrat (beri: vedno) zebe. Ampak, če sem notri zavita v odejo z knjigo v eni roki in s skodelico čaja v drugi, mi prav nič ne manjka. Zelo rada imam tudi jesen – zaradi vse pisanih barv.

Imam nekaj tatujev.

Ja, sem pa res bad ass, ane? Trenutno imam 3, eden izmed njih je malo večji. Vsak izmed njih mi je noro všeč (tudi po parih letih) in vsi imajo nek pomen. Mi je pa tisti, ki je največji najbolj všeč, hkrati pa mi tudi največ pomeni. Zakaj trenutno? Ker si želim dati še vsaj 2 tatuja. Oba bolj drobna, a vseeno z velimi pomenom zame.

Ko sem bila mlajša nisem brala.

Preden se nisem spoznala s HP serijo, je bilo branje zame prava muka. Danes? Danes sem vsa nesrečna, če vsak dan ne primem v roke knjige za vsaj pol ure.

Sem introvert.

In to kar velik… imam svoj krog prijateljev s katerimi sem redno v stiku in se videvamo, ampak na splošno ne maram gruče ljudi. Prav tako znam biti do ljudi, ki jih ne poznam dobro, zadržana. Najrajši sem doma s knjigo v roki, če pa že grem ven, grem rada tja, ker se počutim dobro. Včasih komaj čakam, da bom imela nekaj časa zase in bom lahko zabubljena poslušala glasbo ali, še rajši, brala knjigo.

Želim obiskati Laplandijo.

Samo nekaj bom rekla: Božičkova dežela. Za to potovanje imam že več let prav razdelan načrt, kaj vse bom počela in videla.

Ne maram letenja.

V bistvu mi je prav grozna misel na letenje z avionom. Mislim, da to izvira iz strahu pred zaprtimi prostori in višino, ampak kadarkoli gremo na potovanje, me zvija od živčnosti in sem ves čas leta vsa trda in živčna. Sprostim se šele, ko pristanemo. Vem, da je najlažje priti v Laplandijo z letalom. Še razmišljam, kako bi tole speljala.

Obožujem kuhanje (in peko).

Kadar imam čas, rada pripravljam jedi za svojo družino. Rada ustvarjam z novimi okusi in preizkušan nove recepte. Še rajši kot kuham, pa pečen sladice (in kruh s kislim testom). Verjetno tudi za to, ker sem sama velik sladkosned in nič ni boljšega kot tople, domače sladice.

Tako, upam, da sva se po letu in pol ustvarjanja tega bloga malce bolje spoznala. Imej čudovit zadnji teden pred prazniki.

Bodi udobno in imej čarobni december.

Pisarije

Blogmas #15, #16, #17: Težko pričakovane knjige v 2022, darilne ideje za knjigoljubce in najljubše božične pesmi

18 decembra, 202118 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen, božični prijatelj!

Božič se vztrajno približuje (končno!), kar pomeni, da se stvari po eni strani umirjajo, po drugi so pa tako hektične, da večino časa ne vemo, kje se nas drži glava. Danes te ponovno čakajo 3 objave, da nadoknadiva zadnje tri dni. Upam, da se mi v naslednjem tednu toliko umirijo stvari, da zaključiva v pravem slogu – torej, z vsakodnevno objavo. Razpredala bova o knjigah, ki se jih veselim v letu 2022 (če se že leto zaključuje in prihaja novo), o idealnih darilih za vse knjižnje molje (ideje za zadnja darila, ni za kaj) in o mojih najljubših božičnih pesmi, ki se predvajajo na repeat vsako sezono.

Še prej pa… današnjo božično izbranko si lahko zavrtiš tukaj.

Blogmas #15: Kateri knjig se veselim v 2022?

Ali mi verjameš, da največkrat sploh ne spremljam novih izzidov knjig? Ozirom, bolje rečeno, sploh ne spremljam kdaj bo kakšna knjiga izšla. Ponavadi jih kar sproti dodam na svoj tbr seznam – ko jih zasledim na youtubu ali instagramu. Tokrat pa sem pobrskala (za voljo tele objave), katere knjige bodo izšle v naslednje letu. Torej, knjige, katerih izzidov se zelo veselim, so:

Homicide and Halo – Halo (Mia P. Manansala). Mia P je avtorica knjige Arsenic and Adobo, ki je sicer nisem prebrala, sem pa slišala nekaj pohval.
Heartstopper, volume 5 (Alice Osman). Ker mi enostavno ni nikoli dovolj Charlija in Nicka in komaj čakam novi del.
Delilah Green Doesn’t Care (Ashley Herring Blake). Priznam, tale je malo izven moje cone udobja, ampak v 2022 želim prebrat več takih knjig, ki niso povanadi moje »go to«. Kaj več o mojih bralnih ciljih pa v prihodnjih dneh 🙂
Bloodmarked (Tracy Deonn). Gre za drugi del knjige Legendborn, ki je sicer še nisem prebrala, jo pa imam namen v naslednjem letu.
Ophelia After All (Racquel Marie). Še ena, ki ni ravno moj standardni izbor, a upam, da mi bo všeč.
Only a Monster (Vanessa Len). Malo fantazije ne škodi.
Book of Night (Holly Black). Kaj naj rečem… v naslovu ima »knjigo« (ang. book).
Book Lovers (Emily Henry). Spet… v naslovu je knjiga. Poleg tega večji del tujega knjigosveta opeva knjige Emily Henry. Sama sem sicer malce razočarana nad knjigo Roman za plažo, a mislim, da je bil kriv prevod. Sem si rekla, da dam pisateljici še eno možnost, preden jo povsem odpišem.

Kateri knjig se pa ti veseliš v 2022? Iščem predloge za večanje bralnega seznama, ker očitno z njegovo trenutno velikostjo nisem navdušena.

Blogmas #16: Ideje za božična darila za knjižnje molje

Kmalu, zelo kmalu, nas bo obiskal Božiček (še 9 dni, juhej!). Sestavila sem kratek (poudarek na kratek) seznam možnih daril za vse knjižnje molje, ki svoj nos večino časa tiščijo v knjigah.

Unikatno kazalo (teh res ni nikoli preveč. Nekako jih vedno zmanjka, so pa super uporabne za vse, ki veliko berejo fizične knjige).
Magnetno kazalo (sama imam rajši magnetna kazala, predvsem za to, ker jih težje izgubim).
Skodelica z luštnim motivom (mislim, da ni knjigoljubca ki ne bi bil čaja ali kave. Ali kar obojega. In dajva si priznati… luštnih skodelic enostavno ni preveč, kajne?)
Book sleeve ali po naše: etui za knjigo (nimam pojma, kako bi tole preverdla. Gre za izdelek, v katerega lahko postaviš knjigo, ko jo ne bereš. Super pride predvsem če knjigo nosiš s sabo in ne želiš, da se poškoduje. Hint: izredno luštne in ročno delane najdeš na Etsyju).
Dober čaj (ker tega res, res ni nikoli dovolj).
Topla odeja (nič ni boljšega kot brati zavit v mehko odejo in brati).
Etui za bralnik (nekaj bralcev, med njimi tudi jaz, ima elektronske bralnike in novi etui vedno pride prav. Sploh, če se bralnik vedno nosi za sabo).
Figura najljubšega knjižnjega junaka (le kdo ne bi imel svojega najljubšega junaka vedno na knjižnji polici?)
Knjiga (to je vedno dobra in varna izbira. Pozanimaj se, katere knjige tvoj knjižnji navdušenec rad bere in katerih še nima in ga preseneti z novo lepotičko. Knjig pač ni nikoli preveč)
Ukvirjen najljubši citat (se mi zdi res luštno in uporabno darilo – jaz vem, da bi vriskala od veselja, če bi prejela svoj najljubši citat v okvirju in poslikano s kakšno živalico. Tako bi lahko kadarkoli pogledala, ker sigurno bi si ga pribila na najbolj vidno mesto.)
Dišeča svečka (pričara udobno vzdušje. Verjemi, govorim iz prve roke *wink wink*.)

Upam, da ti bo kakšna ideja prišla prav, če imaš prijatelja, ki zelo rad bere in ne veš, kaj točno bi mu podaril za Božič. Če si pa sam velik knjižnji navdušenec, mi zaupaj, česa bi se ti najbolj razveselil pod smrečico.

Blogmas #17: Najljubše božične pesmi

Še 8 dni in tukaj bo Božič! Danes bom s tabo delila pesmi (in albume), ki se pri nas na polno vrtijo v tem času. Če verjameš… vedno sem poslušala bolj »retro« glasbo – bende, ki so igrali, ko so bili moji starši mladostniki. In priznam, tudi tiste bolj vintage (zimzelene) božične pesmi so mi veliko bolj všeč kot pa novejše.

White Christmas (Bing Crosby),
I’ll be home for Christmas (Bing Crosby),
Let it snow! Let it snow! Let it snow! (Frank Sintra),
Santa Baby (Eartha Kitt),
Blue Christmas (Elvis Presley),
Winter Wonderland (Dean Martin),
Last Christmas (Wham),
Driving home for Christmas (Chris Rea).
Albumi: Christmas Classic (Dean Martin), Michael Buble Christmas (Michael Buble), A Pentatonix Christmas (Pentatonix), Christmas with Johnny Cash (Johhny Cash), A Swinging Christmas (Ella Fitzgerald), When My Heart Finds Christmas (Harry Connick Jr.) in White Christmas (Bing Crosby).

Katere pesmi pa ti rad poslušaš v tem času?

Bodi udobno in imej čarobni december!

Harry Potter svet

Blogmas #14: Harry Potter tag, part 2

14 decembra, 202115 decembra, 2021 Vilin šepet

Hej, božični prijatelj!

Kar ne morem verjeti, da smo jutri že na polovici decembra. In sedaj bo šlo ekspresno in kar naenkrat bo tukaj Novo leto. Kar je super, ker… pozor, pozor, pozor! Včeraj je uradno izšel napovednik za tretji del Fantastic beasts (klik, klik, če ga še nisi videl) in ugibaj kdo ga je pogledal že vsaj trikrat (*spoiler alert*: jaz in ni me sram priznati). Leto 2022 bo res leto za vse HP navdušence, zato sem se odločila, da za današnji blogmas opravim še en Harry Potter tag. Prvega sem že naredila, najdeš ga tukaj. Kaj naj rečem… Harry Potter (in Magične živali) so moja prva ljubezen in kljub že zrelim letom (*khm khm*) ga obožujem. Če SLUČAJNO nisi fan HP (in/ali Fantastičnih živali), potem ne moreva biti prijatelja. Šalim se (recimo)!

Še preden pa… današnjo božično pesem si začaraš tukaj. Kaj naj rečem… nobena druga ne more biti primerna za danes.

*SVEČANO PRISEGAM, DA IMAM NEKAJ ZA BREGOM*

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najbolj všeč?

Isti odgovor kot pri knjigi – Jetnik iz Azkabana. Se ponavljam kot stari čarovniški radio, ampak samo to bom rekla… Sirius Black. Patronus. Najlepši rek Albusa Dumbledorja. Čisto iskreno in nepristransko… film je res super režiseran, da o vseh efektih ne izgubljam besed. Mojstrovina, pač. In kdor si upa trditi drugače, ga bom začarala v krastačo.

Kateri film iz Harry Potter serije ti je najmanj všeč?

Ja, bo kar isto kot pri knjigi – Ognjeni kelih. Not my cup of tea, hvala lepa. Mislim, vse te Beatle frizure, ki sta jih nosila Harry in Ron, pa junaki turnirja, ki niti slučajno niso ustrezali opisom v knjigi (in moji domišljiji) – ja, vas gledam Cedric, Victor in Fleur. Je bilo pa zabavno gledati Rona, ko je izbiral punco za božični ples. Me je spominjal na mojega brata.

Kateri od Weasleyev ti je najljubši?

Fredgorge… oziroma Fred in George. Dvojčka sta pač dvojčka, njiju moraš imeti rad. Lepo sta popestrila dogajanje v knjigah, poleg tega sta bila po mojem mnenju ena izmed redkih, ki sta se do Harryja obnašala kot do navadnega fanta. In ne, avtorici ne oprostim, da je ubila Freda – s tem ko ga je ubila (in Hedwig, Dobbyja, ter Siriusa) me je zadela v srce.

Ali bi pomagala pri božični okrasitvi v Veliki dvorani na Bradavičarki ali bi skupaj z dvojčkoma zganjala snežene norčije (npr. začarala snežene kepe, da se zaletavajo v Smottanow turban) na dvorišču?

Pomagala okrasiti dvorano – verjetno bi ustanovila odbor za okraševanje v času mojega šolanja na Bradavičarki.

Kateri od zlobnežev ti je najljubši?

Hm… Draco Malfoy. Ker je imel krasen razvoj kot lik v zadnjih delih serije (kapo dol, Rowlingova). Poleg tega je predstavljal pravo nasprotje Harryju. In da ne omenjam, kako je kljub temu, kaj so ga učili celo življenje, na koncu izbral dobro stran.

Ali bi Božič rajši preživela na Bradavičarki ali pri Weasleyevih?

Težko, ker je Bradavičarka moj drugi dom, ampak… dajva reči, da bi Božič vseeno rajši preživela pri Weasleyevih. Vsa odlična hrana, zabavna družba, ogromno ljudi,… a ni to smisel Božiča? Da o udobnosti Jazbine ne govorim.

Najljubše božično darilo, ki bi ti ga poslali prijatelji s sovo?

Niffler, defenitivno. In vem, kdo bi mi ga poslal… Hagrid.

Kateri urok bi na najrajši naučila?

Expecto Patronum – nič ni boljšega kot priklic varuka takrat, ko ga najbolj potrebuješ.

Najljubši Marauder?

Black, Sirius Black. Mimogrede, nimam pojma kako so poimenovani v slovenščini – naj mi kdo pomaga.

Ali bi rajši objela Mrlakenstaina ali šla v kopel s prof. Umbridge?

Objela Voldyja! Prof. Umbridge res ne prenesem in da bi jo mogla še gledati golo? Verjetno bi vpila isto kot Phoebe pri Prijateljih: »moje oči, moje oči!«

Najljubša božična sladkarija?

Karamelni poljubčki, ki brbotajo (to sem si izmislila, nimam pojma če obstaja kaj takega). Okej, čokoladne žabe, ker obožujem čokolado.

Kateri Dumbledore ti je bil ljubši – Richard Farris (prva dva dela) ali Michael Gambon (ostali deli)?

Drugi Dumbledore mi je bil bolj pri srcu – prvi je bil preveč prijazen in premalo preračunljiv. Dumbledore v moji glavi ni bil kot prikupen starček, poln nekih trikov, ampak največji čarovnik in kot tak je pač moral kdaj pa kdaj pokazati svojo temno stran. In, ali lahko samo nekaj… Jude Law kot mladi Dumledore… kapo dol tistemu, ki ga je najel!

Kaj bi spremenila v knjižnji seriji?

Da moj dragi Sirius ne bi umrl… pa Hedwig, Dobby in Fred.

Potovanje na Bradavičarko z vlakom ali letečim avtom?

Vlakom, vedno! Ne maram letečih stvari, če sem jaz notri.

Tvoja idealna božična pojedina v Veliki dvorani?

Uf, uf… okej. Najprej. Paradižnikova juha, ki bi spominjala na vampirjevo kri (notri bi v zeleni in beli barvi plavali vampirski zobje, ki bi bili v resnici testenine – zakuha). Glavna jed: trolova štefani pečenka z volkodlaskimi očesi (v resnici bi bila to jajca) in mravljami (migajoče začimbe). Zraven bi kot priloge ponudili: zmajevo mast (pire krompir v značilni zmajevi barvi), vampirska očesa (na sopari kuhan brokoli s poprom), krvavo omako (brusnična omaka), drobne črvičke (riž), ogromno črne zelenjave, s plesnijo (pečena zelenjava in nič drugega), trolovi žolčni kamni (majhni krofki z dimljeno postrvjo). Za sladico pa: krvavi (jagodni) puding z vilinskim prahom, sladkorne palčke, namočene v trolov smrkelj (čokolado), piškote nedefenirinega izvora, pite z nadevi iz ostankov volkodlaskega želodca (višnjami) in zmajevim ušenim maslom (jabolčna pita) in vampirske kepice (pečena jabolka z orehovim nadevom in obliti z vanilijevo glazuro). Pili bi pa bučni sok.

Harry Potter serija ali Magične živali?

Hm, težko vprašanje, ker Magičnih živali še ni konec in ne vem, kako se bo razpletlo (čeprav lahko sumim, glede na tisto kar vemo iz HP knjig). Poleg tega si res želim, če bi bile tudi tukaj knjige in ne samo screenplayi. Ampak… če bi pred parimi leti rekla HP in vedno HP, je danes malo drugače. Magične živali mi vedno bolj priraščajo k srcu – prvi del je bil bolj meh, ampak v drugem sem pa res začutila tisti HP občutek. Da ne omenjam, da je Newt moj fictional love in da komaj čakam pomlad 2022.

S kom bi odšla na božični ples v času Turnirja?

Verjetno bi celotni ples zamudila, ker bi v knjižnici brala knjige. Ali pa zunaj lovila kakšne magične živali. Če bi pa se po nekem slučaju že spravila… bi šla z Deanom. Ker je prijazen in ker bi s tem naredila prostor Harryju pri Ginny. Ni za kaj, kolega.

Mislim, da bo za danes dovolj vprašanj, čeprav bi jaz lahko odgovarjala še in še. Lahko naredim tudi part 3 in pa seveda… z največjim veseljem naredim podobni tag tudi za Fantastic Beasts.

Me pa zanima… ali bi ti rajši objem Mrlakensteina ali se šel kopati s prof. Dolores Umbridge?

*VRAGOLIJA OPRAVLJENA*

Bodi udobno in imej čarobni december!

*opomba: vprašanja sem povzela iz več tagov, zato ne vem, kdo je originalen avtor le – teh. Vsa vprašanja, vezana na čarovniški Božič, so plod moje domišljije.

Pisarije

Blogmas #11, #12 in #13: O petardah, stvareh, ki naredijo božično vzdušje in receptih za božične piškote

13 decembra, 202113 decembra, 2021 Vilin šepet

Pozdravljen ponovno, božični prijatelj!

Morda si se med vikendom spraševal, kje sta zapisa za blogmas (sploh, ker sem tako glasno opevala, da bom vsak dan nekaj objavila) in naj te potolažim… nisem odnehala (in me niti ne mika, brez morebitnih skrbi), sem si pa nabirala moči za novi (tudi delovni) teden. Dejstvo je, da blogmas (oziroma kakršnokoli decembrsko udejstvovanje) zahteva kar nekaj časa in organizacije in bova kar rekla bobu bob… povozil me je čas. In izredna volja do branja knjig, gledanja božičnih filmov, postavljanja jelke, poslušanja božičnih pesmi in druženja s prijatelji/družino. Ampak! Danes je nov teden, začenjava sveža in spočita. Med vikendom sem pridno spisala 2 objavi (ha, nisem popolnoma pozabila ma blogmas), katere boš lahko v nadaljevanju prebral. Za današnji blogmas pa sem pripravila nekaj sladkega – s tabo delim (ni za kaj) 2 recepta za božične piškote, ki jih pripravljamo vsako leto.

Še prej pa… današnjo božično – glasbeno izbranko najdeš tukaj. Pa naj bo danes samo ena, da se ne boš prenajedel božičnih pesmi.

BLOGMAS #11: Reci ne petardam!

V petek pozno popoldne sem šla z Luno in sestro na sprehod. Nič hudega sluteč hodimo po ulicah (ker je ob pol petih že temno, hodimo tam, kjer je osvetljeno – predvsem za to, da vidim, če Luna kaj nese v gobček), se pogovarjamo, ko nekaj metrov pred nami skupina mladih fantov spusti petardo. In nato še eno. Direktno pred nami. Luna takoj v bran in nenormalni lajež (to je neka fora maltežanov – če zaznajo nevarnost bodo lajali na polno). In skupaj z njo še celo območje psov, kjer smo se sprehajale. Začela je hitreje hoditi in če je ne bi imela na povodcu, bi mi verjetno kam zbezljala. Torej… skupina mladih nadobudnežev gre mimo nas, Luna še vedno na polno laja, kljub vsem mojim »vse je ok, Luna. Nič lajat, nič ni hudega.« Nikakor je nisem umirila. Ko gre skupina mimo naju s sestro, zaslišim, da se nekaj fantov med njimi (verjetno jih je bilo kakih 8) smeji in se na splošno super počutijo, medtem ko so psi lajali v zboru. In ta njihov odnos me je pogrel. Pa dajva razčistit najprej eno stvar… sama nisem za metanje petard v tem času, je pa res, da se v vse skupaj nisem vmešavala dokler nisem sama postala skrbnica živali. Ampak… zaradi njihove ignorance (so nas opazili, ker smo bili pred metom oddaljeni nekaj metrov – razen če so vsi slabovidni), sem jim zabrusila, naj tega ne počnejo več, ker prvič: bi lahko ranili sebe (ali naju s sestro) in kot drugič: so prestrašili mojega psa in še vse ostale. In oni mimo, kot da ni nič. K sreči je Luna hitro pozabila na dogodek, saj je doma že po svoje razgrajala, meni pa je dalo misliti. Stric ima psičko, ki se na smrt boji vsakih pokov in se trese kot šiba na vodi, če kaj okoli nje poka. Zaradi tega imajo vsak december kar nekaj težav, saj se ubožica ne pomiri kar tako.

In če že imam blog, ga lahko kdaj pa kdaj uporabim tudi za širjenje vesti o takšnih »problematikah« (in ne, nimam se za Supermana). Vsako leto vidim enih in drugačnih načinov, ki bi ljudi spodbudili k prenehanju uporabe pirotehnike. Sicer se mi zdi, da je vsako leto tega manj (kar je super) ampak, dokler bo nekje še en pes/mačka, ki se bo ob poku tresel kot šiba na vodi, je tega še vedno preveč. Recimo ne petardam – za našo varnost in varnost tistih, za katere smo odgovorni (v tem primeru živali). Pokanje nekaterim izmed njih predstavlja res velik stres in ne vidim pointa v tem, da za nekaj minut pokanja, žival trpi še nekaj ur. Prihajajoče praznike lahko preživimo na toliko bolj prijaznih načinov.

BLOGMAS #12: Stvari, ki naredijo vzdušje še bolj christmassy

Lahko bi napisala božično vzdušje, ampak nisem. Ker lahko.

Včeraj je bil za moje pojme en tak popoln decembrski dan. Zjutraj smo odšli s fantom in mojo družino na Kum… kjer je ogromno snega. Ne samo, da je bil sončen dan (v kotlini pa megla), vse okoli nas je izgledalo kot iz neke zasnežene pravljice. Na vrhu smo si privoščili tudi domač čaj in topel zavitek (po naše štrudelj). Sestra je vzela tudi sanke, tako da sta se potem z mami sanjkali nazaj proti dolini. Zvečer smo postavili tudi božično drevesce, seveda ni šlo brez božičnih pesmi. Vsako leto imamo pravo jelko in tako smo jo šli v soboto dopoldne iskati v trgovino. Ne vem… nekaj je na iskanju popoldnega božičnega drevesca in potem le – tega pritovoriti domov. Pekli smo tudi rogljičke, ki so napolnili kuhinjo in dnevno sobo z omamnim vonjem. In vse skupaj mi je dalo idejo za tole objavo.

Stvari, ki meni naredijo december še bolj božičen, so:

Branje božičnih romanov (the more, the merrier),
poslušanje božičnih pesmi na repeat,
nošenje božičnih puloverjev (tekom let se jih je nabralo kar nekaj, seveda bom pa vesela še kakšnega *khm khm, namig za Božička*),
postavljanje smrekice,
tople in mehke nogavice,
zakurjena kaminska peč,
topla odeja in Luna, ki leži na njej (in s tem tudi na meni, ker sem zavita v odejo),
pitje toplih napitkov (moja preferenca sta čaj in vroča čokolada),
peka in glodanje božičnih piškotov,
druženje s prijatelji,
gledanje božičnih lučk,
nakupovanje in zavijanje daril,
Harry Potter maraton in
božični filmi.

Katere stvari pa tebi pričarajo božično vzdušje?

BLOGMAS #13: Recepta za božične piškote in medenjake iz shrambe gospe Božiček

Kmalu bo napočil čas, ko nas bo obiskal drugi dobri mož in seveda moramo njemu in njegovim jelenčkom pripraviti kaj za pod zob, saj bodo tisto noč zelo pridni. In le kako jih boljše pogostiti, kot z domačimi piškoti? Zato delim s tabo danes 2 recepta za pripravo božičnih piškotov. Mimogrede, peka je moja strast in oba recepta sta avtorska.

Prvi recept: Temno – božični piškoti s cimetom in belo obrobo

Božične piškote si boste pričarali z:

100 g kokosovega sladkorja
200 g jogurtovega masla
300 g pirine moke
1 paketka vanilijevega sladkorja
1 jajce
Naribano lupinico 1 pomaranče
½ čajne žličke pecilnega praška
15 g kakava
1 čajno žličko cimeta
*vse sestavine lahko zamenjate z navadnimi

Čaranje piškotov:

Penasto umešaj maslo (ki naj bo na sobni temperaturi) in sladkor, ter vanilijev sladkor.
Zmesi dodaj jajce in ponovno zmešaj.
Nato dodaj naribano lupino pomaranče (ne pozabite dobro oprati pomarančo), kakav in cimet.
Na koncu dodaj še presejano moko in pecilni prašek.
Testo za piškote postavi v hladilnik za vsaj 2 uri (jaz imam testo v hladilniku po navadi 2,5 uri)
Predlagam, da v tem času nekaj poješ, da ti želodec, zaradi vseh prijetnih vonjav, ne bo nagajal med peko piškotov.
Po 2 urah vzemi testo iz hladilnika in ga stresite na pomokano površino.
Testo razvaljaj na debelino cca. 0,5 cm.
Z modelčki (če se le da, naj bodo božični) odtisni piškote in jih postavi na pekač, ki si ga predhodno obložil s peki papirjem. Pazi le, da ne bodo preveč blizu skupaj, saj se med peko še nekoliko razlezejo.
Pecite na 190 (predhodno segreta pečica) stopinj celzija, 10 – 15 minut, odvisno od moči pečice.
Ko so pečeni, jih postavi na rešetko, da se nekoliko ohladijo.
Sledi moj najljubši del – okraševanje! Sama si delo olajšam tako, da kupim belo barvo od dr. Oetker – ja. Seveda lahko narediš tudi svojo sladkorno glazuro. Lahko polovico piškotov potopite v čokolado. Na hrbtno stran lahko namažete malo marelične marmelade in »zlepite« 2 piškotka skupaj. Možnosti je res ogromno, zato izkoristite svojo ustvarjalno žilico. Meni je pač ta z belo obroko ali posutim mletim sladkornjem najboljša.

2. recept: Medenjaki

Sama naravnost o b o ž u j e m medenjake in še vedno se spominjam, kako dišeči so bili medenjaki moje babice na božičnih kosilih, ki sta jih gostila z dedkom.

Ker imam rada tradicijo in običaje, sem se odločila, da ponovno obudim recept moje babice za medenjake.

Potreboval boš:

2 jajci
400 g pirine (ali navadne) moke
150 g mletih orehov
170 g sladkorja v prahu
1 vanilijev sladkor
160 g jogurtovega (ali navadnega) masla
2 ČŽ pecilnega praška
170 g medu (po izbiri, jaz sem uporabila cvetličnega) – med mora biti tekoč in ohlajen
1 ČŽ ruma
Začimbe: cimet, ingver, muškatni orešček – naredite to po okusu (jaz sem naredila tako mešanico: 3 ČŽ cimeta, 1 ČŽ ingverja in ½ ČŽ muškatnega oreščka)

Priprava medenjakov:

Opomba: segrejte pečico na 200 stopinj celzija + nekaj pojej, da te medenjaki ne bodo preveč dražili

Penasto zmešaj maslo, sladkor in vanilijev sladkor.
Dodaj jajca in rum, ter ponovno zmešaj.
Dodaj med in dobro zmešaj v homogeno zmes.
Vrzi v lonec še začimbe in ponovno mešaj.
Na koncu dodaj še presejano moko, mlete orehe in pecilni prašek. Vse dobro zmešaj in postavite na hladno za vsaj 2 uri.
Opomba: masa za medenjake bo zelo lepljiva, ampak ni ne skrbite, takšna mora biti 🙂
Po 2 urah vzemi maso iz hladilnika in oblikuj piškote – jaz sem naredila tako, da sem vzela 1 ČŽ mase, jo oblikovala v kroglico in jo postavila na pekač, obložen s peki papirjem. Lahko pa uporabiš tudi različne modelčke z božičnimi motivi.
Peci na 200 stopinj celzija, največ 15 minut (jaz sem jih 13 minut). Ko so pečeni, jih vzemi iz pekača in postavi na rešetko (na kateri je peki papir), da se nekoliko ohladijo.
Hraniš jih v zaprti škatli, da ne izgubijo mehkobe, saj ostanejo mehki nekaj dni. A glede na izkušnje v moji družini, te medenjaki ne dočakajo starosti nekaj dni, haha.