Dama in gospod (odvisno kdo bere) prvič po šestih mesecih stopa na oder (aka kao knjižni blog oziroma blog oziroma wannabe nekaj pač) nihče drug kot nekdo, ki je rekel, da bo sedaj pa RES več objavljal (jaz). To leto… je nekaj čisto drugega. Kam je šel čas? A ne končujemo predzadnjega meseca? Iskreno, ne vem, kaj sem v tem letu počela. Oziroma vem, pa ne povem (ker so to moje stvari, hvala lepa). Ampak! Ampak, dragi moj bralec, ki si po pomoti zašel na to objavo… končno sem nazaj. In to s pravo pravcato recenzijo. Kaj pa to?!
Še prej pa… v tem mesecu sem dobila vprašanje, če tudi letos pripravljam kaj posebnega za december. V smislu nekega blogmasa ali kaj podobnega. Ha ha ha, haliveš? Jok brate, odpade. Nič kaj takega se ne bo dogajalo. Letos želim ta čarobni čas (ki ga, mimogrede, obožujem) preživeti stran od tipkovnice in stresiranja ali sploh kdo bere, kakšne vsebine naj pripravim, itd., itd. Mogoče (ampak res MOGOČE) se potrudim in spišem vsaj objavo o svojih najljubših knjigah v tem letu. Ali nekaj takega, kaj pa vem. Morda se sprašuješ zakaj ne bo letos soustvarjanja na blogerski sceni? Ker se mi ne da! Eto, zato. In zato, ker pripravljam 2 povsem novi stvari (»pripravljam« se sliši kot nekaj, kar imam že zorganizirano, vse domenjeno,… pa sem še čisto na začetku). Ena izmed njih bo del tudi tega nesrečnega bloga, druga pa bo neodvisna od tega. Tako… sedaj veš, da ne počivam na lovorikah svojega predanega pisanja, ampak imam dejansko imam življenje, ki ga moram živeti in furati (pa hranit psa). Konec objave. Hvala.
Hecam se! Preden greš si preberi še kratko recenzijo o eni izmed redkih knjih, ki mi je bila letos zelo všeč (glede na to, da sem prebrala 50+ knjig in so mi bile všeč morda kakšne 3 knjige, imam očitno resen problem. Morda sem se preveč brezglavo podala v tole knjižno sceno, misleč, da bom imela nekaj ur na dan, ki jih bom namenila branju. Ha ha, joke on me.)
O KNJIGI
Mika Moon je čarovnica. Zelo nenavadna, a simpatična, prijazna, pozitivna in topla čarovnica, ki ima povsem slučajno tudi svoj kanal, kjer se samo PRETVARJA, da je čarovnica in izvaja prave pravcate trike (in pri tem ni nobenemu jasno, kdo je v resnici). V svojem življenju ni imela stabilnosti. Zaradi neuspelega uroke njenih prednic, sedaj čarovnice ne morejo imeti otrok. Če pa jih že imajo, kmalu po njihovem rojstvu umrejo in otroci postanejo sirote. Tako je Miko vzgajala sama vodja čarovniške skupnosti Primrose, ki pa ni bila vedno prisotna, zaradi česar so Miko bolj kot ne vzgajale najete varuške in guvernante (večini se niti ni sanjalo, da je Mika čarovnica).
Eno izmed mnogih pravil, ki jih ima Primrose, je, da se čarovnice zaradi varnosti ne smejo družiti in obiskovati. Še huje, živeti pod isto streho! Tako Mika ostale čarovnice njene skupnosti sreča samo vsaki tretji četrtek tretjega meseca. Mikinemu osamljenemu življenju družbo delajo simpatična zlata prinašalka, ribnik s koi ribami, njeni videji in magija. Zaradi njenih video vsebin dobi Mika nenavadno ponudbo za delo, ki jo pritegne. Miko želijo v Nikogaršnji Hiši (moj prevod, ne dejanski) najeti kot učiteljico za tri mlade čarovnice, ki še ne znajo obvladovati svoje magije in katerih posvojiteljica je vedno odsotna. Ampak, saj ni mogoče, da bi čarovnice živele pod isto streho, kajne? Mika z mešanimi občutki sprejme delo in se preseli na podeželje v hišo, polno nenavadnih, a ljubeznivih ljudi. Štrene ji meša le godrnjav knjižničar Jamie, a vse kaže, da je prvič v njenem življenju našla dom. Pa ga je res?
MOJI VTISI
Nekaj, kar naredi to knjigo tako udobno za branje in simpatično, je sigurno pester nabor junakov. Mika je kot sveža sapica, ki razburka nekoliko rutinsko življenje prebivalcev Nikogaršnje hiše. Še celo čemeren in nejevoljen (a ljubeč in prijazen) knjižničar se omehča nad njenim iskrivim nasmehom in simpatičnostjo. Tudi drugi člani gospodinjska – upokojeni igralec Ian, njegov mož Ken in skrbnica Lucy razvijejo posebnos vez z Miko. Roman je napisan na lahkoten način in čeprav ima tudi temne podtone (zapuščenost, odraščanje brez staršev) tega kot bralec zaradi načina pripovedovanja ne občutiš.
KONČNO MNENJE
Knjigo sem našla po naključju in tako sem vesela, da sem jo! Sicer nisem imela visokih pričakovanj (čeprav ja, sem sucker za čarovniške zgodbe in grumpy glavne junake), saj avtorice nisem poznala. Z veseljem ti lahko poročam, da me je knjiga prevzela že v prvih nekaj poglavjih in z vsako prebrano vrstico sem se še bolj zaljubila v zgodbo in junake. Ker sem bolj hladna po srcu, sem bila vesela, da romanca ni bila osrednja nit romana, ampak je bila le pika na i (jaz osebno bi povsem uživala ob branju tudi, če bi pisateljica »pozabila« nanjo). Po mojem skromnem mnenju je najboljši del knjige to, da je Mika prvič v življenju našla mesto pod soncem in to pri ljudeh, ki točno vedo, kaj je. Celo več… zamaje temelje njene čarovniške skupnosti, ki je več desetletij živela z določenimi prepričanji. Tri mlade čarovnice prinesejo knjigi še večjo mero simpatičnostjo. Za konec pa takole… če si slučajno prebral The House in the Cerulean Sea in ti je bila všeč (tako kot meni, čestitam imaš dober okus za knjige), potem mislim, da s tole knjigo ne moreš zgrešiti. Lahko bi rekla, da je neka mešanica omenjene knjige in Practical magic. Skratka, čista petica.
Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!*
*mogoče bi morala spremeniti odzdrav, ker glede na mojo frekvenco pisanja ima tale »kmalu« zelo širok pojem.
Vilin šepet 
Daj še piši, jaz prav uživam ob branju tvojih blog objav 😊
Všeč mi jeVšeč mi je