Po nekaj mesečni odsotnosti in nekaj vprašanjih, ali sem prenehala z blogom (ne, nisem), sem prišla pobristi prah iz kotička na internetu, ki naj bi bil moj blog. Juhu za tistih nekaj, ki pridno zahajate sem. Šalo na stran… tole leto se je pri meni začelo res pestro. Trenutno začenjamo peti mesec v letu – po eni strani se mi zdi, kot da se leto vleče kot jara kača, po drugi strani mi pa dnevi čisto prehitro letijo. Dogaja se veliko in še več se bo. Kar zna biti občasno zastrašujoče (in anksiozno, ne bom lagala *nervozni smeh*), ampak, hej, vsaj ni dolgčas.
V času blogmasa mi je nekaj ljudi napisalo, da so jim bile všeč predvsem objave, kjer sem dala več sebe notri. Menda je bilo zanimivo brati o mojih mislih, kaj imam rada (in česa ne), o Luni,… skratka, o vsem kar niso knjige. In čeprav vem, da bloganje izumira (komu se pa da brati, če ima na voljo n – koliko video vsebin?), sem se odločila da bo v tem letu (oziroma pol leta, glede na koledar) več vsebin, ki ne bodo primarno povezane s knjigami. Seveda ostajajo dobre stare recenzije in objave povezane s knjigami, ker mi je ime Nika in so knjige zame lajf. Bom pa vse skupaj začinila z drugimi objavami – kakšnimi pa naj ostane skrivnost (v resnici nimam pojma in bi rada najprej naredila eno konkretno možgansko nevihto. Sej veš brainstorm… ja, okej…). Pa brez skrbi, ne bom izlivala svoje duše, ker je a). nimam* in ker b). te čisto nič ne brigajo moje najgloblje skrivnosti.
Ali se bo tale nesrečni in zapuščeni blog spremenil v bolj lifestyle blog? Ne, bo kar lepo še vedno knjižnji blog, ker nimam tako razburljivega življenja in potrebe da bi le – tega v mikrodelcih delila s svetom in ker ti ne mislim pametovati o tem kaj je kul in kaj ne. Se mi pa zdi, da bo zabavno brati o nečem drugem, kot le o knjigah (pa čeprav imam o njih veliko za povedati!). Vseeno pa bom prvo objavo v letu dvatisočdvaindvajset namenila recenziji knjige, ki me je navdušila (zaenkrat je to edina v tem letu) do te mere, da o njej še danes razmičljam. Čeprav sem jo prebrala januarja.
Če me spremljaš od začetka (to je skoraj dve leti odkar imam tale blog), potem veš, da sem navdušena nad Fredrikom Backmanom, tako kot polovica sveta. Njegova Britt – Marie še danes ostaja ena mojih najljubših knjig. Sem pa v januarju prebrala Mož z imenom Ove, ki sem se mu nekoliko izogibala v prepričanju, da ta knjiga ni zame. Napaka! Uživala sem od prve pa do zadnje strani, knjiga me je ganila in nasmejala,… skratka, z eno besedo navdušila (*spoiler alert*).
O KNJIGI
Pa začniva od začetka (če po nekem slučaju, še nisi prebral omenjene knjige sledi kratka obnova). Ove je star prdec, ki vsako jutro obhodi sosesko in teži sosedom, če ne parkirajo pravilno (po njegovem). Ima trda načela, ki se jih drži kot pijanec plota, strogo rutino in malo potrpljenja. Sosesi se mu bolj kot ne izogibajo in ga pustijo v svojem godrnjanju. Vendar… za njegovo sitno pojavo se skriva žalostna zgodba. Ove se začne počasi odpirati šele, ko se v hišo, zraven njegove, vseli mlada družina. Ko pri vselitvi podrejo njegov poštni nabiralnih, se začne ganljiva pripoved o zanemarjeni mački, nepričakovanih prijateljstvih in medsebojni pomoči.
MOJI VTISI
Pisatelj me s svojimi deli zaenkrat še ni razočaral. Res, da vseh še nisem prebrala in res, da so mi nekatera bolj všeč kot druga (kar je čisto normalno), me njegovov stil pisanja vsakokrat znova prepriča. Njegovi junaki so mi pisani na kožo – všeč mi je, da jih naredi ravno prav posebne, a hkrati tako domače, da se ti zdi, da bereš o nekom, ki ga poznaš. In Ove ni nič drugačen.
Knjige, kjer situacije glavnega junaka spremenijo, da se začne odpirati/odraščati/spreminjati na bolje so my cup of tea. Všeč mi je sporočilo, ki ga knjiga nosi – ne glede na starost in dogodke v življenju, vsak lahko najde srečo in sprejetost. Prav tako je Ove odličen primer človeka, katerega je življenje izostrilo, a je vseeno v svojem bistvu topel in prijazen. Hkrati nam pisatelj sporoča: ne sodi knjige po platnici. Metafora, da ne bo pomote.
Če je Ove stari godrnjač, je na novo priseljena družina njegovo pravo nasprtoje. So prijazni, odprti, a nekoliko vsiljivo. Vendar ravno dovolj, da Oveja izbezajo iz njegove lupine. Za konec naj povem, da je vse, kar sem pričakovala. Seveda brez solz ni šlo.
KONČNO MNENJE
Knjigo ti toplo priporočam, ne glede na tvojo bralno preferenco. Knjiga je napisana na način, da te kar vleče k branju. Je idealno ravnovesje med veselimi/srečnimi n tragičnimi/žalostnimi trenutki. Defenitivno je to knjiga, ki jo bom še prijela v roke. In upam, da navduši tudi tebe, v kolikor jo boš prebral.
Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!
*v resnici imam dušo in sem čisto prijazna oseba (op.a.).
Vilin šepet 