junij 2021 – Vilin šepet

Če sem bila še kako leto nazaj zaprisežena ljubiteljica trilerjev in kriminalk (in bi verjetno brala dan in noč samo ta žanr), je letos nekoliko drugače. Dejstvo je, da se bralni okus (tako kot vse ostalo na tem lepem svetu) spreminja in zgodi se, da kar naenkrat bereš nekaj povsem drugega. Nimam pojma, kaj mi trenutno paše najbolj brati, ker berem »mešano na žaru« (ne, omemba žara ni naključje – prihaja poletje in s tem tudi pikniki). Sama sebe imam za neko hecno vrsto mood readerja, ker občasno berem po seznamu (ki je sestavljen glede na mojo voljo v času pisanja seznama), občasno pa posežem po knjigi kar tako. No, kljub temu, da berem veliko manj trilerjev in kriminalk, delim s tabo recenzijo knjige Izgubljeni dekleti, avtorice Megan Miranda. Zakaj? Ker mi je bila overall všeč *spoiler alert*.

O KNJIGI

Minilo je 10 let odkar se je Nicolette Farell odselila iz majhnega mesteca v Philadelphio in si tam ustvarila življenje, povsem drugačno od prejšnjega. Skuša pozabiti na tragedijo, ko je izginila njena (nikoli najdena) najboljša prijateljica, a jo sporočilo dementenega očeta (»videl sem tisto dekle«) prisili, da ponovno obišče mesto, ki se mu želi na vsak način izogniti. Kmalu po njenem prihodu izgine še eno dekle in Nic se zdi, da se je zgodovina ponovila. Nov primer odpira rane starega in kar naenkrat se zdi, da se zgodovina ponavlja. Morda pa se ni nikoli zaključila?

MOJI VTISI O KNJIGI

Napetost v knjigi se počasi stopnjuje do polovice knjige, ko postane tempo pripovedovanja nekoliko hitrejši. Na nek čuden način se mi je glavna junakinja dopadla – sicer je bila čustvena razvalina, močno poškodovana zaradi dogodkov izpred desetih let, ki se ni povsem zavedala situacije, v kateri se je znašla, a je kljub temu želela zaščititi bolnega očeta. Ko že omenjam očeta… njun odnos se mi je zdel zanimiv in zaradi radovednosti, kako se bo vse razpletlo, me je prav vleklo k branju. Pisateljica je mojstrko v zgodbo vpletla demenco in jo predstavila na zelo realen način, kar se mi je zdelo super.

Sama zgodba je sicer napeta in bralca napeljuje k čim hitrejšemu branju, se mi pa ni zdela nič posebnega, oziroma nič novega (vendar pozor, to piše nekdo, ki je prebral n trilerjev!). Čeprav se mi sama zgodba ni zelo navdušila, me je pozitivno presenetil način pripovedovanja in dejstvo, da se zgodba odvija za nazaj. Torej, začne se na koncu in končna na začetku. Sama takšne knjige še nisem prebrala, se mi pa zdi, da je na tak način pripovedovanja pisateljica uspela ustvariti še bolj mračno in napeto ozračje. Je pa res, da sem se prvih nekaj strani lovila, a ko sem enkrat »padla v zgodbo«, mi je ravno tak način pripovedovanja postal noro všeč.

V knjigi je tudi nekaj plot twistov, oziroma po naše obratov zgodbe. Takole bom rekla… noben od njih me ni pustil odprtih ust, vendar pa je bilo vmes nekaj takšnih, ki jih nisem pričakovala in so odlično pripomogli k zaključku zgodbe.

KONČNO MNENJE

Knjigo sem ocenila s 3,5 zvezdicami in verjetno bi jo ocenila z več, če bi bili junaki bolj dodelani. Sama imam rada kompleksne like z zanimivi odnosi – tu, razen glavne junakinje, se mi ni zdel noben od likov nič posebnega. Je pa knjiga super zaradi načina pripovedovanja in napetosti, ki jo ustvarja. Zdi se mi, da bi ti knjiga znala biti všeč, v kolikor si užival ob branju Dekle na vlaku, Ostrina,… Ker se bliža poletje, je roman super izbira za sproščeno branje na plaži. Zgodba ni pretežka in preveč krvava, zato mislim, da bi ob njej užival tudi, če drugače nisi velik ljubiteljev trilerjev.

Knjigo najdeš tukaj, ob nakupu pa lahko izkoristiš tudi 10 % s kodo NIKA10.

Se kmalu spet srečeva med knjižnimi policami!

Občasno (in ne tako redko) me pri knjigi pritegne naslovnica. To pa me velikokrat potem tudi tepe, ker me vsebina knjige čisto razočara – vendar, kdaj pa kdaj pa se tudi zgodi, da mi je tudi vsebina zelo všeč. Ena izmed takšnih knjig je tudi The Gilded Ones, avtorice Namine Forna. Mimogrede, to je edina dokončana knjiga v maju – pa ne da se hvalim, kako super mi gre zadnje čase branje.

O KNJIGI

Zgodba govori o šestnajstletni Deki, ki živi v stalnem strahu pred ceremonijo, ki bo pokazali ali je »čista« ali ne, in sicer tako, da mora njena kri priteči rdeča. V kolikor se izkaže, da je čista, bi postala pomemben član vasi v kateri je odraščala in ker je že na pogled drugačna, Deka moli, da bi prestala obred in končno našla mesto, kamor pripada. Vendar pa se njena kri ne obarva rdeče, temveč zlato, kar pomeni da je potomka demonov.

Po nekaj dnevnem mučenju vaških starešin, jo najde skrivnostna ženska, ki ji ponudi izbiro: ali ostane v vasi, predana na nemilost starešin ali odide z njo in postane članica vojske cesarja in pomaga braniti deželo, v kateri živi.

Ker Deka ve, da je kot alaki (potomka demonov) nezaželjena, sprejme ponudbo in zapusti življenje, ki ga je poznala. Med potovanjem v Veliko mesto, kjer se bo pripravljala na največjo bitko v svojem življenju, spozna, da ima Veliko mesto ogromno nepričakovanih presenečenj. In nihče ni čisto to, kar se zdi – niti Deka sama.

MOJI VTISI O KNJIGI

Kot sem že omenila, me je pritegnila predvsem naslovnica. Ampak, ko sem odkrila za kaj se gre v knjigi, me je še bolj potegnilo k branju. Zgodba je posebna in vesela sem, da me ni razočarala. Mlada junakinja se ne bori proti sebi, saj na začetku ne more sprejeti, da je potomka demonov, pač pa se bori proti celotnemu sistemu, v katerem živi.

Fantazijski svet, v katere se zgodba dogaja, je zelo nazadnjaški do vsega drugačnega, ženske so podrejene moškim in skrite pred svetom. Priznam, da mi to med branjem ni bilo všeč, vendar pa lepo ustvari napetost v knjigi.

Knjiga ni noben sprehod po mavrici – zajema namreč kar nekaj težkih tem od racizma, rangiranja po družbenih razredih in barve kože, mučenja in nenazadnje smrti. V knjigi je prikazano kar nekaj krvavih prizorov, zato morda ne bo primerna za vsakega bralca.

Se pa knjiga hitro bere (oziroma bi se, če bi jaz imela kakšno voljo do branja) in pisateljica ti da s svojim način pisanja občutek, da poznaš fantazijski svet »v nulo«. Konec je nekoliko pričakovan, saj skozi celotno zgodbo bralec odkriva namige, je pa res, da se vse lepo poveže šele ob zaključku knjige. Ali konec razočara? Sploh ne – v bistvu lepo zajame vso zgodbo, hkrati pa nekatere stvari pusti odprte za Deko in njene krvne sestre.

Ko že omenjam »krvne sestre« – prijateljstvo, opisano v knjigi, je naravnost neverjetno! Všeč mi je bilo, da nobena od punc (alakijev) ni bila ljubosumna, sovražna do drugih deklet in tekmovalna. Namesto tega lahko vidiš Deko in ostala dekleta, ki se bojujo proti skupnemu sovražniku, si stojijo ob strani in se podpirajo, kadar je to potrebno.

KONČNA OCENA

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Pisateljica me je s svojim načinom pisanja pritegnila in ustvarila neko posebno zgodbo, kamor je vpletla številne izzive današnjega sveta: feminizem, racizem in razdeljevanje po družbenih razredih. Knjigo ti seveda priporočam v branje, te pa hkrati opozarjam – knjiga vsebuje kar nekaj krvavih prizorov, zato premisli, če se jo boš res lotil, v kolikor te taki prizori vznemirijo.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!