Včeraj sem zasledila neko objavo, ki me je rahlo spravila v slabo voljo. Ok, reciva bobu bob… zelo me je spravila v slabo voljo. Pa ne ta dotična objava, ampak nasplošno mišljenje, ki se dotika posvajanja in kupovanja psov. Tokrat ne bom pisala o neki določeni knjigi, ampak o nečem, ki me kot skrbnico psičke močno zmoti. Najbolje, da kar začneva.
Objava, ki je »kriva« za današnjo objavo na blogu, se je glasila (v prevodu): »kupovanja dragih psov in ignoriranje uličnih, te ne naredi ljubitelja psov«.
Oprosti, ampak KAJ?! (to je bila moja prva reakcija včeraj, ko sem prebrala tole nebulozo). Pa pojdiva lepo od začetka…
SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika, op.a.) pravi:
ljubitelj -a m (ȋ)
1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil
2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji
Okej, torej, glede na definicijo SSKJ-ja je ljubitelj (psov) nekdo, ki se za pse zanima, se nepoklicno (tukaj bi dodala, da lahko tudi poklicno) ukvarja z njimi, se je o njih (ali določeni pasmi) pozanimal in si prebral nekaj literature, itd., itd., itd.
Ali imam sebe za ljubiteljico psov? Ja, seveda. Rada imam male in velike pse, z dolgo ali kratko dlako in jih rada pobožam, če mi lastnik to dovoli. Vedno, kadar želim psa pobožati, vprašam lastnika za dovoljenje, saj nikoli ne veš, kako se bo tuj pes odzval na tuj dotik (lahko da mu bo povsem všeč, lahko, da se bo počutil ogroženega). Ampak, glede na zgoraj omenjeno objavo, nisem ljubitelj psov, ker imam psa, ki je bil kupljen. In povrhu vsega še z rodovnikom. Z moje strani očitno povsem neodgovorno.
Naj razčistim nekaj… grozno se mi smilijo psi, ki živijo na ulicah ali v pesjakih v zavetiščih. Priznam, hudo mi je za njih, za njihovo stanje, ki ga največkrat povzroči človek. Cenim vse ljudi, ki se trudiji z njimi, jim dajejo topel in ljubeč dom in jih ponovno socializirajo. Kapo dol.
Zakaj se nisem potem odločila za posvojitev?
Ker sem želela točno določeno pasmo. Že od nekdaj so mi bili maltežani všeč. So pač prikupna, glasna, puhasta mala bitja, ki te osvojijo s svojimi nagajivimi očmi in norčijami. Poleg tega, da so majhni (transport in »vzdrževanje« je lažje), jim ne odpada dlaka (za nekoga, ki živi v stanovanju, je to skoraj »must«) in so hipoalergeni. Če si hud alergik na mačjo dlako (in s hud mislim, da mačka sploh ne rabi biti v istem prostoru kot ti, ampak samo človek, ki je mačko božal), ki kiha, smrka in ima solzne oči, potem pač narediš vse, da se temu izogneš. Mogoče se bo kakšnemu pravemu pasjemuljubcu ta izgovor zdel za lase privlečen, češ »saj obstajajo protialergijske tablete« in tudi prav. Dokler nečesa ne izkusiš na svoji koži, mislim, da težko sodiš. Če pa me to naredi ljubiteljico določene pasme in ne psov na splošno, pa tudi prav.
Ker je bil to zame prvi pes. Pes je živo bitje. Pika. In kot tako ima določene potrebe. Mislim, da ima pes, ki je živel na ulici ali bil kakorkoli travmatiziran s strani človeka, rabi večje mero potrpežljivosti, pozornosti in znanja. In kot začetnik tega znanja pač nimaš (gledanje raznih posnetkov na youtube-u te še ne naredi strokovnjaka) in mislim, da lahko takemu psu narediš več škode kot koristi. Zame je to bolj odgovorno, kot pa to, da ugodiš okolici in družbi tako, da pač posvojiš psa, ker si »ljubitelj psov«.
Ker ni bilo mogoče posvojiti nobenega maltežana. Sem preverila, častna. Zato sem se odločila, da se psa (odgovorno) kupi. In v procesu kupitve psa sem spoznala krasno in srčno vzrejiteljico, ki mi je poudarila, zakaj je pomembno, da veš iz kje pes izhaja. Kaj več o tem si lahko prebereš tukaj. Poleg tega, da je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih je tudi navadila na človeški dotik, jim omogočila prvo socializacijo in jih scrkljala. Pa tudi nas, bodoče lastnike, je podučila o tem, na kaj moramo biti pozorni, kako pravilno skrbimo za psičke in kaj lahko pričakujemo v prvih skupnih tednih.
Lahko si ljubitelj psov, ne glede na to, ali imaš psa doma ali ne, oziroma ali imaš posvojenega ali kupljenega. Načini življenja in življenjskih prostov, v katerem živimo, se razlikujejo. Eni živimo v hišah z malo vrta, eni živijo v hišah z ogromno vrta, eni živijo na kmetijah, eni živijo v blokih, centru mesta, na vasi,… In glede na to, kje in kako živiš, moraš prilagoditi tudi izbor psa. Ali naj pripeljem domov psa, težkega 30 kg iz zavetišča in ga imam na majhnem vrtu, kjer se ne bo mogel niti dovolj gibati in bo večino časa ležal na soncu, samo za to, da dokažem, da sem pravi ljubitelj psov? Ne. Sem pač izbor psa prilagodila življenjskim razmeram v katerih živim. Za pomoje pojme je to edino pravilno, ampak hej, vsakemu svoje.
Če kupiš psa z rodovnikom, podpiraš masovno in neodgovorno prodajo psov. To sem slišala velikokrat. Skoraj vsakič, ko povem, da ima Luna rodovnik. In poudarjam še enkrat – ne podpiram masovne prodaje in vzreje psov! Naravnost gnusi se mi, kako imajo nekateri »vzrejitelji« pse zaprte v majhnih boksih, psice parijo večkrat na leto (recimo: maltežanka, ki ni sterilizirana, se bo gonila približno enkrat na leto). Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer psi živijo svobodno na vrtu, skupaj z vzrejiteljem, so zdravi in se psičko pari v času njene gonitve. S tem se tudi ohranjajo prave karakteristike določene pasme in mislim, da je to nujno potrebno – sploh za vse tiste pasme, ki so nagnjeni k določenimi boleznimi. Od take vzrejiteljice sva s fantom kupila Luno in ni nama žal.
Zase bi rekla, da sem ljubitelj psov (in moje mnenje tukaj najbolj šteje, saj konec koncev skrbim za enega). Pred samim nakupom sem se pozanimala o psičku, pokupila praktično polovice trgovine za male živali in pasjih salonov. Luna ima kvalitetno hrano, večkrat na dan ji zamenjam tudi vodo, tako da ima vedno svežo. Ima ogromno svojih igrač in dekic na katerih leži. Ima svoj prostor (vedno odprto kletko) s posteljico, kjer preživi čas, ko je sama. Vsak dan greva/gremo na daljši sprehod, kjer se znori in prevoha vso okolico. Redno jo vozim tudi k frizerki, ki poskrbi, da je njena dlaka lepo negovana. Opraviva tudi vse preglede pri veterinarju, redno dobiva tudi tabelete proti zunanjem in notranjem zajedalcem. Proti steklini se cepi po programu. V njenih dveh letih še ni bila privezana na verigo, ni bila zaprta v svojo kletko več kot uro (ko se pospravlja ali kaj ušpiči). Vsak dan je poljubčkana in scrkljana. Mogoče izgleda, da se zagovarjam, vendar se ne. Mislim pa, da sem pokazala (in dokazala vsem dvomljivcem), da sem enako velik ljubitelj psov (in določene) pasme, kot nekdo, ki ima posvojenega psička.
“My little dog – a heartbeat at my feet.”
Celotni smisel današnje objave je v tem, da je vsak izmed nas lahko ljubitelj psov, ne glede na izvor psa, ki ga ima v lasti. Dokler skrbiš za psa, kot bi skrbel zase in mu namenjaš čas, ki ga zahteva (in še več), potem si zame pravi ljubitelj psov. Ne glede na to, ali je kupljen ali posvojen.
Uživaj v sončni nedelji in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami (obljubim, da s kaksno knjižno recenzijo)!
Vilin šepet 