april 2021 – Vilin šepet

Kaj se zgodi, ko nekdo poče balon, ki si ga poslal v svet?

April je letos res en tak poseben mesec… se mi zdi, da se življenje (končno) nekoliko vrača na stare tirnice, po drugi strani pa se dogaja toliko novega, da kar ne veš kam bi obrnil smer pogleda. Zame je bil april še kar naporen (življenje pač), kar se je pokazalo tudi v izkupičku mojih prebranih knjig – prebrala sem 4 knjige, peto imam trenutno v branju, ampak malce dvomim, da mi jo bo uspelo dokončati do konca meseca. Kljub temu, da sem prebrala (zame) malo knjig, pa so bile dve med njimi, ki so mi bile zelo všeč in mislim, da si zaslužijo svoj prostor na tej spletni knjižnici (ki je mimogrede tale blog). Ena izmed njih je tudi Draga Emmie Blue. To je zgodba o dekletu, ki je na poti samoodkrivanja po tem, ko misli da je vse izgubilo.

Na kratko o zgodbi

Emmie Blue je pri svojih 16 letih na obali Kenta spustila v zrak rdeči balon, ki je odnesel njeno skrivnost. Poleg pisma je priložila tudi svoje ime in e-mail naslov. Balon je na francoski obali po naključju našel Lucas Moreau, deček, ki je bil enako star kot Emmie in je imel rojstni dan na isti dan. Emmie in Lucas sta postala najboljša prijatelja, prav tako pa je Emmie zadnjih šest let do njega gojila čustva, ki so bila več kot samo prijateljska.

Na dan pred njunim 30 rojstnim dnevom, Emmie misli, da ji želi Lucas izliti svoja čustva in že pripravlja svoj odgovor. Vendar ji tisto kar ji pove Lucas popolnoma zamaje tla pod nogami in za vedno spremeni življenje.

Posebna glavna junakinja

Se ti je kdaj zgodilo, da glavnega junaka na začetku nisi maral, potem pa si ga tekom knjige vzljubil? No, meni se pri tej knjigi je. Priznam, če ne bi bila Emmie opisana tako prikupno in simpatično, bi mi šla kot glavna junakinja na začetku na živce. Na trenutne se mi je zdela preveč pasivna in samokritična. Ko pa enkrat kot bralec izveš, kaj se ji je zgodilo in kakšne so bile posledice, je težko, da se ti ne bi zasmilila. Med branjem sem se zalotila, da sočustvujem z njo. Njena preteklost je zaznamovana z neznanim očetom, ki ga išče vse življenje, materjo, ki jo je zanemarjala, Lucasom in njegovim bratom Elliotom, ki kmalu postaneta njena edina prava družina in dogodkom, ki ji je obrnil življenje na glavo. Tekom zgodbe se Emmie kot lik lepo razvije in dozori (kar mi je itak vedno zelo všeč pri knjigah) in njen konec te ko bralca zadovolji. Če sem bila na začetku glede glavne junakinje malo bolj skeptična, sem na koncu prav navijala zanjo.

Mojstrsko postavljeni zabavni vložki

Pisateljica je knjigo obogatila s simpatičnimi junaki in zabavnimi vložki. Ravnovesje med resnimi temami in lahkotnostjo zgodbe na drugi strani je za moje pojme popolno, zato nisem imela občutka, da je knjiga zelo resna ali težka, kljub temu, da je obravnavala kar nekaj težkih tem (ker v zapis ne želim vključiti kvarnikov, ne bom napisala točno katerih tem se je pisateljica dotaknila).

Emmiejina prijatelja in sodelavca Rosie in Fox sta dala celotni zgodbi lahkotnost in igrivost. Odnos med njima in Emmie je tako lepo opisan, da imaš občutek, da sediš skupaj z njimi med službenimi odmori in poslušaš njihove zabavne pogovore.

“Even in the darkest of times, it is always important to focus, if you can, on the positives. No matter how small. No matter how few.”

Odlično predstavljeni odnosi

V knjigi lahko zaslediš kar nekaj odnosov, ki se med seboj tako razlikujejo, a skupaj lepo povežejo zgodbo. Meni osebno je bil najbolj všeč odnos, ki ga je Emmie razvila s svojo najemodajalko, saj me je stara gospa nekoliko spomnila na mojo babico.

Všeč mi je bilo, kako lepo je v knjigi prikazano, da sta lahko fant in punca tudi samo prijatelja – čeprav je Emmie do Lucasa razvila čustva, za katera pa mislim, da so bolj nastala iz želje po stabilnosti in varnosti, po čemer je Emmie hrepenela celo življenje. Njun prijateljski odnos mi je bil res všeč, saj sta se podpirala in si stala ob strani vseh 14 let. Poleg je Emmie zaradi Lucasa in njegove družine začela prihajati iz svoje lupine.

Ali konec zadovolji?

Kratko in jedrnato – da. Sicer že tekom zgodbe lahko vidiš, kam »pes taco moli«, ampak pisateljica očara s svojim stilom pisanja, zato te kaj vleče k branju. Zgodba lepo teče in ni nepotrebnega nakladanja. Lahko ti priznam, da me je epilog pustil odprtih ust in poskrbel, da sem celotno zgodbo pogledala še iz drugega zornega kota.

Knjigo sem ocenila s 4 zvezdicami. Če bi jo morala opisati s parimi besedami, bi izbrala: izvirna in čudovita zgodba, knjiga primerna za vse ljubitelje Dnevnika Bridget Jones in Eleanor Oliphant bo povsem v redu, odličen smisel za humor, zgodba o odkrivanju samega sebe, čustveno branje, ki te še dolgo spremlja.

Mimogrede… knjigo najdeš na mojaknjiga.si, kjer imaš do 3.5. 5 % popust s kodo EMMIE5. 🙂

“Maybe home isn’t a place. It’s a feeling. Of being cared for and understood. Of being loved.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Včeraj sem zasledila neko objavo, ki me je rahlo spravila v slabo voljo. Ok, reciva bobu bob… zelo me je spravila v slabo voljo. Pa ne ta dotična objava, ampak nasplošno mišljenje, ki se dotika posvajanja in kupovanja psov. Tokrat ne bom pisala o neki določeni knjigi, ampak o nečem, ki me kot skrbnico psičke močno zmoti. Najbolje, da kar začneva.

Objava, ki je »kriva« za današnjo objavo na blogu, se je glasila (v prevodu): »kupovanja dragih psov in ignoriranje uličnih, te ne naredi ljubitelja psov«.

Oprosti, ampak KAJ?! (to je bila moja prva reakcija včeraj, ko sem prebrala tole nebulozo). Pa pojdiva lepo od začetka…

SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika, op.a.) pravi:

ljubitelj -a m (ȋ)

1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil

2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji

Okej, torej, glede na definicijo SSKJ-ja je ljubitelj (psov) nekdo, ki se za pse zanima, se nepoklicno (tukaj bi dodala, da lahko tudi poklicno) ukvarja z njimi, se je o njih (ali določeni pasmi) pozanimal in si prebral nekaj literature, itd., itd., itd.

Ali imam sebe za ljubiteljico psov? Ja, seveda. Rada imam male in velike pse, z dolgo ali kratko dlako in jih rada pobožam, če mi lastnik to dovoli. Vedno, kadar želim psa pobožati, vprašam lastnika za dovoljenje, saj nikoli ne veš, kako se bo tuj pes odzval na tuj dotik (lahko da mu bo povsem všeč, lahko, da se bo počutil ogroženega). Ampak, glede na zgoraj omenjeno objavo, nisem ljubitelj psov, ker imam psa, ki je bil kupljen. In povrhu vsega še z rodovnikom. Z moje strani očitno povsem neodgovorno.

Naj razčistim nekaj… grozno se mi smilijo psi, ki živijo na ulicah ali v pesjakih v zavetiščih. Priznam, hudo mi je za njih, za njihovo stanje, ki ga največkrat povzroči človek. Cenim vse ljudi, ki se trudiji z njimi, jim dajejo topel in ljubeč dom in jih ponovno socializirajo. Kapo dol.

Zakaj se nisem potem odločila za posvojitev?

Ker sem želela točno določeno pasmo. Že od nekdaj so mi bili maltežani všeč. So pač prikupna, glasna, puhasta mala bitja, ki te osvojijo s svojimi nagajivimi očmi in norčijami. Poleg tega, da so majhni (transport in »vzdrževanje« je lažje), jim ne odpada dlaka (za nekoga, ki živi v stanovanju, je to skoraj »must«) in so hipoalergeni. Če si hud alergik na mačjo dlako (in s hud mislim, da mačka sploh ne rabi biti v istem prostoru kot ti, ampak samo človek, ki je mačko božal), ki kiha, smrka in ima solzne oči, potem pač narediš vse, da se temu izogneš. Mogoče se bo kakšnemu pravemu pasjemuljubcu ta izgovor zdel za lase privlečen, češ »saj obstajajo protialergijske tablete« in tudi prav. Dokler nečesa ne izkusiš na svoji koži, mislim, da težko sodiš. Če pa me to naredi ljubiteljico določene pasme in ne psov na splošno, pa tudi prav.

Ker je bil to zame prvi pes. Pes je živo bitje. Pika. In kot tako ima določene potrebe. Mislim, da ima pes, ki je živel na ulici ali bil kakorkoli travmatiziran s strani človeka, rabi večje mero potrpežljivosti, pozornosti in znanja. In kot začetnik tega znanja pač nimaš (gledanje raznih posnetkov na youtube-u te še ne naredi strokovnjaka) in mislim, da lahko takemu psu narediš več škode kot koristi. Zame je to bolj odgovorno, kot pa to, da ugodiš okolici in družbi tako, da pač posvojiš psa, ker si »ljubitelj psov«.

Ker ni bilo mogoče posvojiti nobenega maltežana. Sem preverila, častna. Zato sem se odločila, da se psa (odgovorno) kupi. In v procesu kupitve psa sem spoznala krasno in srčno vzrejiteljico, ki mi je poudarila, zakaj je pomembno, da veš iz kje pes izhaja. Kaj več o tem si lahko prebereš tukaj. Poleg tega, da je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih je tudi navadila na človeški dotik, jim omogočila prvo socializacijo in jih scrkljala. Pa tudi nas, bodoče lastnike, je podučila o tem, na kaj moramo biti pozorni, kako pravilno skrbimo za psičke in kaj lahko pričakujemo v prvih skupnih tednih.

Lahko si ljubitelj psov, ne glede na to, ali imaš psa doma ali ne, oziroma ali imaš posvojenega ali kupljenega. Načini življenja in življenjskih prostov, v katerem živimo, se razlikujejo. Eni živimo v hišah z malo vrta, eni živijo v hišah z ogromno vrta, eni živijo na kmetijah, eni živijo v blokih, centru mesta, na vasi,… In glede na to, kje in kako živiš, moraš prilagoditi tudi izbor psa. Ali naj pripeljem domov psa, težkega 30 kg iz zavetišča in ga imam na majhnem vrtu, kjer se ne bo mogel niti dovolj gibati in bo večino časa ležal na soncu, samo za to, da dokažem, da sem pravi ljubitelj psov? Ne. Sem pač izbor psa prilagodila življenjskim razmeram v katerih živim. Za pomoje pojme je to edino pravilno, ampak hej, vsakemu svoje.

Če kupiš psa z rodovnikom, podpiraš masovno in neodgovorno prodajo psov. To sem slišala velikokrat. Skoraj vsakič, ko povem, da ima Luna rodovnik. In poudarjam še enkrat – ne podpiram masovne prodaje in vzreje psov! Naravnost gnusi se mi, kako imajo nekateri »vzrejitelji« pse zaprte v majhnih boksih, psice parijo večkrat na leto (recimo: maltežanka, ki ni sterilizirana, se bo gonila približno enkrat na leto). Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer psi živijo svobodno na vrtu, skupaj z vzrejiteljem, so zdravi in se psičko pari v času njene gonitve. S tem se tudi ohranjajo prave karakteristike določene pasme in mislim, da je to nujno potrebno – sploh za vse tiste pasme, ki so nagnjeni k določenimi boleznimi. Od take vzrejiteljice sva s fantom kupila Luno in ni nama žal.

Zase bi rekla, da sem ljubitelj psov (in moje mnenje tukaj najbolj šteje, saj konec koncev skrbim za enega). Pred samim nakupom sem se pozanimala o psičku, pokupila praktično polovice trgovine za male živali in pasjih salonov. Luna ima kvalitetno hrano, večkrat na dan ji zamenjam tudi vodo, tako da ima vedno svežo. Ima ogromno svojih igrač in dekic na katerih leži. Ima svoj prostor (vedno odprto kletko) s posteljico, kjer preživi čas, ko je sama. Vsak dan greva/gremo na daljši sprehod, kjer se znori in prevoha vso okolico. Redno jo vozim tudi k frizerki, ki poskrbi, da je njena dlaka lepo negovana. Opraviva tudi vse preglede pri veterinarju, redno dobiva tudi tabelete proti zunanjem in notranjem zajedalcem. Proti steklini se cepi po programu. V njenih dveh letih še ni bila privezana na verigo, ni bila zaprta v svojo kletko več kot uro (ko se pospravlja ali kaj ušpiči). Vsak dan je poljubčkana in scrkljana. Mogoče izgleda, da se zagovarjam, vendar se ne. Mislim pa, da sem pokazala (in dokazala vsem dvomljivcem), da sem enako velik ljubitelj psov (in določene) pasme, kot nekdo, ki ima posvojenega psička.

“My little dog – a heartbeat at my feet.”

Celotni smisel današnje objave je v tem, da je vsak izmed nas lahko ljubitelj psov, ne glede na izvor psa, ki ga ima v lasti. Dokler skrbiš za psa, kot bi skrbel zase in mu namenjaš čas, ki ga zahteva (in še več), potem si zame pravi ljubitelj psov. Ne glede na to, ali je kupljen ali posvojen.

Uživaj v sončni nedelji in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami (obljubim, da s kaksno knjižno recenzijo)!