Berem

Osamljen in temačen urok ali posodobitev klasične pravljice

Dobra stran knjižnih klubov je ta, da te »prisilijo« v branje. Pa tukaj ne mislim, da te člani kluba zvežejo na stol z verigo in ti pustijo samo knjigo pred tabo, kozarec vode in svečo, da vidiš brati, pač pa te z izborom knjig in izzivi spodbudijo k branju tistih knjig, za katere morda celo misliš, da niso zate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Pri knjigi meseca smo imeli v knjižnem klubu Klepet o knjigah na izbero dve knjigi, ena izmed njih je bila tudi fantazijski roman.

Ko sem bila mlajša, sem prebrala veliko fantazijskih romanov. Ogromno, v bistvu. Potem pa se je moja ljubezen do njih ohladila in so bili zapostavljeni kar nekaj let. No, vseeno sem se odločila, da za knjigo meseca izberem fantazijski roman. Le – ta me je opomnil, zakaj sem včasih tako rada prebirala ta žanr. Zato danes s tabo delim »kratek« zapis, kaj mi je pri dotičnem romanu tako všeč. Sicer bom pa danes pisala o knjigi A curse so dark and lonely, ki je nastal izpod peresa Brigid Kemmerer. Je prvi del v trilogiji.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Kratka obnova, ker brez tega ne gre

Zaljubi se in izniči urok

Zaradi prekletstva mogočne čarovnice, se princu Rhenu, prestolonasledniku Emberfalla, ponavlja zgolj jesen, ko je dopolnil osemnajst let. Edino, kar ga lahko reši, je brezpogojna ljubezen. Sprva prevzetno misli, da mu bo prekletstvo uspelo izničiti že v prvem poskusu, dokler se ne spremeni v grozovito pošast brez čustev, ki brez usmiljenja uniči grad, v katerem je živel, svojo družino in nenazadnje vso upanje, da se prekletstvo izniči. Nato se spremeni ponovno v princa Rhena, na grad pride novo dekle in po koncu letnega časa, se princ ponovno spremeni v novo pošast.

Tudi Harper nima najlažjega življenja. Ker jo je zapustil oče in se z bratom trudita poravnati njegov dolg, ter hkrati skrbeti še za bolno mater, se je zgodaj naučila, da mora biti močna, če želi preživeti. Nekega dne skuša na ulicah Washingtona rešiti neznanko pred ugrabitvijo in tako jo povleče v čarobni svet.

Izniči urok in reši kraljestvo

Harper sprva misli, da sanja. Prekletstvo? Princ? Pošast? Ničemur ne verjame, zato želi na vsak način pobegniti nazaj k bratu in materi. Vendar… več časa, ko preživi z Rhenom v začarani deželi, bolj začne razumeti, kaj je postavljeno na kocko. Po drugi strani pa tudi Rhen opazi, da Harper ni zgolj še eno dekle, ki bi jo moral očarati, zato se tudi oklepa drobnega upanja, da morda pa še lahko reši kraljestvo, preden pade v roke zlobni čarovnici. Kraljestvo začnejo napadati sile, zato bo potrebno več kot le izničiti urok, ter rešiti kraljestvo in ljudi v njem.

Junakinja z velikim J

Ena izmed stvari, ki me je v knjigi prepričala, je defenitivno glavna junakinja. V klubu se soglasno strinjamo, da je Harper prava badass junakinja. Življenje ji konstantno meče polena pod noge, za povrhu trpi še za cerebralno paralizo, a se vseeno ne da. Je prava borka, kar ti pokaže že na prvih nekaj straneh. Ima glas in svojo voljo, ki jo želi že takoj na začetku uveljaviti.

Všeč mi je, da je pisateljica ustvarila močan ženski lik, ki stoji za tistim v kar verjame. Zdi se mi super, da je njen lik načelen in požrtvovalen, a hkrati borben. Zdi se mi, da je malo junakov, ki delajo nekaj, ker mislijo, da je tako prav in ne zato, ker bi želeli s tem pridobiti moč ali ugled. In Harper me je prepričala, da je take vrste junakinja. V tem pogledu me spominja na Newta Scamanderja.

Svet, ki te začara

Nobena skrivnost ni, da naravnost obožujem fantazijski svet, čarovnice, uroke, prekletstva in vse to sem v tej knjigi tudi dobila. Emberfall te s svojo lepoto očara – pisateljica je naredila fantastično delo z opisovanjem tega čarobnega sveta, ki te posrka vase. Z branjem sem dobila občutek čarobnosti, ki je trajala vse do zadnje strani.

“The choices we face may not be the choices we want, but they are choices nonetheless.”

Všeč mi je bil tudi nasprotje junakov. Rhen, ki je bil pred prekletstvom ženskar in prevzetneš, je postal odmaknjen in izoliran od svojega kraljestva. Hkrati je trpel zaradi mučenja in zavedanja, da ne glede na to, kakšno dekle pride na grad, je ne bo mogel očarati in prepričati, da se bo vanj zaljubila. Grey, Rhenov stražar in zaupnik, je tih in smrtonosni bojevnik, ki ga je prekletstvo prav tako prizadelo. Ob koncu jeseni se odpravi v Harperjin svet in izbere naslednjo dekle, ki jo odpelje v Emberfall. In nenazadnje Harper, ki je trudi narediti tisto, kar je prav, čeprav ji ni všeč, da ne more domov.

Ali me je kaj zmotilo?

Ne, ampak (vedno mora biti tudi »ampak«, kajne?)…osebno mi je manjkalo malce več akcije. V knjigi dobiš občutek, da je Lilith, zlobna čarovnica, res mogočna in kruta, a na žalost, se to v njenih dejanjih ne pokaže. Ja, še vedno muči Rhena, a jaz bi si želela, da bi bila pri svojih dejanjih bolj okrutna. Tako bi dosegla, da bi se je »bala«, tako pa se mi je zdela bolj kot nadležna mušica, ki se pojavi ob najbolj neprimernih časih. Po drugi strani pa gre za mladinski fantazijski roman, zato je logično, ko je pisateljica rekla, da ni želela v knjigo vključiti bolj krvavih prizorov.

Konec, ki ga nisem pričakovala

Knjiga se hitro bere (slabih 500 strani sem prebrala v treh dneh) in ko sem mislila, da me ne more več nič presenetiti, me je delno pustil odprtih ust konec. Ali sem pričakovala tak razplet? Ja in ne. Delno sem ugotovila, kaj se bo zgodilo, ampak… najboljše je prihranjeno za konec, zaradi česar komaj čakam, da nadaljujem z drugim delom. Pred branjem sem bila rahlo skeptična, saj gre za posodobitev klasične pravljice, a sem (kot lahko razbereš iz zapisa) vesela, da sem se jo lotila.

“I am always surprised to discover that when the world seems darkest, there exists the greatest opportunity for light.”

V kolikor se boš odločil za branje tega romana, ti predlagam, da se ga lotiš v jesenko – zimskem času, saj je vzdušje ob branju tako bolj pristno. In še nekaj… ker se bliža veseli december in čas obdarovanja, lahko to knjigo tudi podariš tistemu, ki rad bere (ali kar sebi) *khm khm*. Zaradi čarobnosti, ki jo vsebuje, se mi zdi krasno darilo.

Aja… ali si morda ugotovil katero pravljico je pisateljica s to knjigo »posodobila«?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

O nekom z imenom Luna

Danes za spremembo ne bo zapisa o knjigi – okej, malce tudi bo, ker sem pač jaz jaz in so knjige del mene (in mojih polic v sobi). Ampak, ne bodo pa osrednja tema. Da narediva malce odmora od knjig (ker dajmo si priznati – tudi še najbolj zagrizen bralec rabi kdaj pa kdaj odpočiti oči), bo danes malce drugačen zapis. Ne bi rada bila predolga z uvodom (ker se zna zgoditi, da bo ta objava že tako ena dolga jara kača), zato ti kar zaupam o čem se bo pisalo danes – če slučajno nisi ugotovil po naslovu. Če me spremljaš na instragramu (ali me poznaš v živo), potem verjetno veš, da imam doma eno prikupno, malo, belo, živahno, razposajeno, grizljajočo, glasno in nadvse puhasto bitje, ki sliši na ime Luna, o kateri bom pisala danes.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Za začetek bi rada povedala, da je bila Luna kupljena z rodovnikom. S fantom sva jo kupila pri eni izmed treh vzrejiteljev maltežanov v Sloveniji (glede na Kinološko zvezo). To ne omenjam, da bi se hvalila, češ »oo, moj pes ima rodovnik«, ampak, da že takoj na začetku razjasnim. Ni nama žal, da sva se odločila za nakup psička pri vzrejitelju, saj je Luna za oba prvi kuža in sem želela videti njene starše, imeti zagotovilo da sta oba zdrava, želela sem spoznati osebo od katere bi potencialno kupila psa. In ne, ne podpiram »masovne proizvodnje psov« (ne vem, kako bi drugače poimenovala), kjer psičko parijo večkrat na leto, imajo vse pse zaprte po kletkah, jih prodajajo brez rodovnika,… Podpiram pa odgovorno vzrejo, kjer se psičko pari ob njeni gonitvi, živijo psi na prostem, oziroma s človekom, niso privezani na verige ali po cele dneve zaprti v bokse. In to sva dobila pri tej gospe, ki je prava ljubiteljica maltežanov. Lepo nama je predstavila pasmo, povabila naju je k sebi domov, da sva si ogledala njene psičke in leglo, ki ga je takrat imela, razložila nama je postopek kupitve psička in nato pridobitve rodovnika. Že takoj sta nama z možem pokazala DNA teste njenih psičkov, tako da sva se res lahko prepričala, da so zdravi. Pokazala sta tudi družinsko drevo vsakega psička in nama tako dokazala, da si niso v sorodu (za rodovniškega psa je pomembno, da starša nista v sorodu v prvih štirih kolenih). Vzrejiteljica je res lepo poskrbela za Luno in njene bratce, jih crkljala, razvajala, navajala na človeški dotik, jim omogočila tisto prvo socializacijo z drugimi psički. To sem zapisala zato, če se boš morda odločil za nakup psička (oziroma poznaš nekoga, ki se bo), da veš, na kaj moraš biti pozoren.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Zakaj se nisva odločila za posvojitev psička? Ker sem želela točno to pasmo in nisem zasledila, da bi bil kakšen maltežan za posvojitev na voljo. Poleg tega imam kar hudo alergijo na mačjo dlako (in zelo verjetno tudi na pasjo), zato sem želela psička, ki je hipoalergen (za vsak slučaj).

Zakaj ravno maltežan?

Moram priznati, da sem jaz navijala za to pasmo, saj se mi že od nekdaj zdi prikupna – ne vem, nekaj je na velikosti psičkov, beli dlaki in veliki, okroglimi in rjavimi očkami, da me vedno znova pritegne. Poleg tega sem želela majhnega psa, ki ne pušča dlake (maltežani ima enojo dlako, ki mu redko izpada). Maltežn je notranji pes, kar pomeni, da je stalno ob/na/pod tvojimi nogami (Luna je dejansko kot senca – če ne bi zapirala vrat za sabo, bi mi sledila še na stranišče). Tudi transport majhnega psa je veliko lažji – čeprav bi o transportu Lune in teh dogodivščinah lahko napisala povsem samostojno objavo, ker *khm khm* je bilo kar nekaj pripetljajev. Všeč mi je, da so maltežani inteligentni in z malo sreče (in veliko volje) jih lahko naučiš skoraj vse. Jaz sicer nisem bila pri vseh svojih poskusih uspešna, ampak Luna zna kar nekaj stvari in to mi povsem zadostuje.

Lunin karakter

No, za gospodično Luno bi lahko rekla, da je prava predstavnica maltežanov. Je igriva, radovedna in ima svoje »žute minute« (beri: nori naokoli kot mala petardica, potem pa samo pade dol). Rada se crklja in ti da kar jasno vedeti, kdaj ji moraš ti po njenem mnenju nameniti pozornost. Kako to izgleda? Tako da, pride čisto do tebe in te začne nepremično gledati. Če je pa slučajno na kavču/postelji, potem pa skoči nate ali pa te s tačko opozori, da jo moraš čohati. Včasih se tudi pred tabo vrže na hrbet. Se mi zdi, da se je hitro navezala na nas – kar je tudi znano za maltežane. Se pa malce boji večjih psov, kar po eni strani čisto razumem – predstavljaj si, da si ti trikilogramsko bitje in proti tebi začne drveti ena ogromna skala. K sreči Luna ni izbirčna in vedno prosi za hrano, ponavadi izkorišča svoje »puppy eyes«. Za maltežane je značilno, da se bojijo samote, zato sem Luno navajala na samoto od čistega začetka, ko sva jo dobila, in sedaj nima težav biti sama. Je pa seveda rajši v družbi z nami.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Nega dlake

Maltežan so psički z dolgo dlako. Pika. Kar pomeni za vse lastnike (in bodoče lastnike), da se morajo dobro opremiti in pokupiti praktično pol salona pripomočkov. Malo se šalim, ampak dejstvo je, da potrebuješ kar nekaj glavnikov, da lahko skrbiš na dlako. Ali je potrebno vsakodnevno česanje? Odvisno – mi Luno češemo skoraj vsak dan, če ne drugega, ji očistimo dlako okoli očes. Maltežane naj bi tudi redno kopali. Na tem mestu, bi delila s tabo nekaj, kar mi je zaupala Lunina frizerka in se mi zdi, da se premalo ljudi tega zaveda. Torej… psa ni potrebno umivati na dva/tri/štiri tedne. Zakaj? Njegova koža rabi en mesec, da se ponovno navlaži (pri človeku traja 24 ur), kar pomeni, da prekomerno tuširanje lahko izsuši kožo psičku. Jaz Luno umivam samo, če je res umazana, drugače jo umiva frizerka, ko jo peljem postriči (torej, na 3 mesece). Ali smrdi? Če se ni povaljala v kakšnem kravjem iztrebku (oja, tudi to je že ušpičila) potem ne. Ali lahko maltežana strižeš? Seveda lahko – pri Luni se je to izkazalo za super stvar – dlaka jo manj moti, tako da lahko prosto dirja naokoli. Tudi nega dlake je lažja pri kratki dlaki, da ne omenjam, da ni vozlov (ki so pri dolgi dlaki stalnica, ne glede na to kolikokrat se počeše psa).

Foto: Nika (Vilin šepet)

Življenje z Luno

Okej, reciva bobu bob – življenje s psičkom (pa naj bo majhen/velik/notranji/zunanji/prikupen/mlad star/…) zahteva nekaj odrekanja in prilagajanja. Kdor pričakuje, da se mu življenje ob prihodu psička ne bo spremenilo, se pošteno moti. Hočeš nočeš bo psiček tvoje življenje delno obrnil na glavo (sploh na začetku, ko bo še mladiček in bo spoznaval okolico v katero je prišel). Jaz, na primer, sem prvih nekaj mesecev, vsako prosto minuto preživela z Luno (saj ni sedaj nič drugače, a vseeno jo lahko pustim malce samo), jo učila, vodila na sprehode, jo navajala na naš način življenja. O kakšni kavi s prijateljico sem lahko sanjala. Psiček predstavlja tudi odgovornost in to ogromno. Tu so vsakoletni pregledi pri veterinarju, cepljenja proti steklini, nega dlake, dajanja tablet proti notranjim in zunanjim zajedalcem, nakup hrane, ukvarjanje z kužkom, kupovanje zdravil, ko je bolan in še bi lahko naštevala. Ko me kdo vpraša, kako je imeti psa, si želim, da bi mu lahko rekla, da je vse samo super. Pa ni. Včasih je težko – včasih si utrujen, naveličan, bolan,… pa imaš za sabo še eno malo (ali veliko, odvisno od preference) bitje, ki ga moraš peljati na sprehod/ga nahraniti/se z njim igrati. Če pa me vprašaš, ali je vredno, bi ti rekla ja in še n – kolikokrat ja. Luna mi s svojo ljubeznijo, igrivostjo, zvestobo, zaupanjem in občasnim nagajanjem veliko več da, kot dam jaz verjetno njej. Meni osebno je super imeti nekoga, ki te vedno znova razvedri (ali potegne živec do te mere, da bi najraje zarjul), prisili, da greš ven na zrak, ko bi rajši bral in te z vsakodnevnimi norčijami spravlja v smeh in dobro voljo. Ena stvar, ki jo pa moraš nujno pričakovati, je zgodnje vstajanje – to ti ne uide in po sili razmer postaneš jutranji človek.

Negativne plati imeti maltežana

Foto: Amazon

Hm, jih ni. Okej, ja, verjetno sem pristranska in če se že trudim napisati realno objavo o Luni, potem lahko rečem, da imajo maltežani dve (izredno majhni) pomanjkljivosti. Prva je ta, da so majhni psi v velikem telesu in da res, ampak res radi lajajo. Luna sicer laja še vedno v mejah normale, ampak verjamem, da sosedi niso najbolj navdušeni ob šestih zjutraj, ko Luna že veselo spušča rafale. Druga pomanjkljivost je ta, da so znani po tem, da niso čisti v hiši. Luno sem skoraj eno leto navajala, da vse potrebe opravi zunaj – sedaj spusti le, če se jo res zelo tišči in ne prepoznam pravi čas znakov, s katerimi sporoča, da je res čas za stranišče.

Čestitam, če si prišel do konca objave in najlepša hvala, da si prebral vse! Če sem dala občutek, da sem »crazy dog mom« je to zato, ker sem res. Luno obožujem, kar se najverjetneje opazi tudi v njeni scrkljanosti – ko grem na sprehod z njo, se mala gospodična odloči, da ne bo več hodila in takrat me milo pogleda, naj jo malce nosim. Seveda ji ugodim.

Za čisti konec, pa delim s tabo samo še knjigo, ki je meni zelo pomagala, pri pripravi, socializaciji in vzgoji psička. Govorim o knjigi Dog training revolution od Zaka Georga, ki ima tudi youtube kanal, kjer vse finte tudi pokaže.

Ali bi na vsake toliko še kaj prebral o Luni? Z veseljem še kaj napišem o njej! Mala lumpa mi je zagodla že kar nekaj zabavnih incidentov.

Lepo nedeljo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

Slaščičarka se znajde v majhnem mestecu

Pošteno smo že zakorakali v jesen, ki je meni eden izmed najljubših letnih časov. Nekaj je na meglenih in mrzlih jutrih, ter obarvanih listih. V tem času rada posežem po bolj lahkotnih knjigah, ki se dogajajo v majhnih in očarljivih mestecih z očarljivimi liki. V začetku tega meseca (čisto na začetku, saj smo še vedno v prvi polovici), sem prebrala knjigo, ki je primerna za vse oboževalce Gilmore girls,  saj se večinsko dogaja v jeseni. Čista zmaga. Knjiga nosi naslov The City’s baker guide to country living (avtorica: L. Miller).

“There is no better compliment you can pay a baker than to tell her she has made you gain weight.”

Na kratko o knjigi

Olivia Rawlings služi kot slaščičarka v enem izmed fensi šmensi klubov v Bostonu. Po nesreči v službi, kjer povzroči požar, obišče svojo najboljšo prijateljico, ki živi v majhnem mestu Guthrie, Vermontu. Usoda hoče, da ravno v tistem času Margaret Hurley, lastnica gostišča, išče slaščičarko. Njena prijateljica Hannah jo malce prelisiči in Olivia gre na razgovor, ki gre po nekem čudežu boljše, kot je pričakovala. Ker Olivia ve, da se ji v službi slabo piše, se odloči, da bo prišla delati v gostišče, po tem ko ji Margaret ponudi službo. Tako se Olivia s svojim posvojenim psom Saltyjem preseli v Guthrie.

Počasi ji malo mestece s svojimi stanovalci in očarljivostjo zleze pod kožo. V mestecu spozna veliko novih ljudi. Pridruži se tudi bandu, sodeluje pri tekmovanju v peki slaščic in počasi odkriva, da ji malo mestece ponuja vse, kar si želi od življenja. Kljub temu, da je službo sprejela le začasno, saj je iskala le izhod iz Bostona, se kmalu začne spraševati, če je Guthrie in očarljivi Martin, ki ga spozna, tisto, kar je tako dolgo iskala. Martin je prav tako živel v velikem mestu, ki se vrne domov, da bi pomagal staršem. Livvy (Olivijin vzdevek) z njim preživi veliko časa. Ali bo Livvy ostala v majhnem mestecu in poskusila zaživeti prvič v svojem življenju? Bosta z Martinom več ko prijatelja ali bo nekaj prišlo vmes?

Foto: Nika (Vilin šepet)

Junaki, ki spominjajo na tiste iz Gilmore Girls

Okej, priznam… V branje te knjige me je prepričal komentar, da je ta knjiga primerna za vse GG ljubitelje. Med branjem, ko sem spoznavala vse junake, sem ugotovila, da so resda malo podobni tistim iz GG. So enako simpatični, polni življenja, občasno nerodni, a vedno dobrodušni. Všeč mi je, kako je Olivia skozi zgodbo dozorela in spoznala, kaj je v življenju zanjo pomembno. Mlada mojstrica peke peciva je simpatična in delovna, ki si ob vsaki težki situaciji pobarva lase v neko drugo, noro barvo. Dialogi, ki so si jih izmenjevali junaki, so bili lahkotni in zabavni, kar je branje naredilo še bolj sproščeno.

Knjiga ti da prijeten,«cozy« občutek

Se mi zdi, da se ponavljam kot stara plošča, ampak jeseni se malce izogibam trilerjem in kriminalkami, saj jih že čez leto preberem res veliko. Jeseni mi pašejo bolj lahkotne zgodbe – če je dogajanje postavljeno v majhno mestece, še toliko boljše. In ta knjiga je zadovoljila vsem »mojim potrebam« po romantični zgodbi, ki se dogaja v majhnem mestecu. Z opisovanjem narave je pisateljica pričarala občutek pisane jeseni. Udoben občutek ji je uspelo pričarati z opisovanjem junakov, dogodkov v katere jih je postavila, majhne, a udobne hiške, tople kuhinje, dogajanja v mestecu,… Vse skupaj res spominja na zgoraj omenjeno serijo, a bolj iz Sookiejenega vidika. Prikupen mešanec Salty te bo s svojimi vragolijami očaral, v kolikor si ljubitelj psov, tako kot jaz.

Knjigo je avtorica popestrila z opisovanjem okusnih receptov in slaščicami, ki jih je ustvarjala Olivia. Nekje sem zasledila, da je avtorica po poklicu prav tako slaščičarka, zato ti predlagam, da knjige ne bereš povsem sestradan. Hint: na koncu knjige se skriva tudi recept, ki ga lahko uporabiš – še en bonus, da knjigo prebereš, če imaš rad pite.

“You should always do what you can to make life sweeter.’” 

Za konec

Če obožuješ lahkotne zgodbe z očarljivimi junaki in zabavnimi dialogi, potem je ta knjiga zate. Bodiva si na jasnem – to ni knjiga, ki ti bo spremenila življenje in te prisilila razmišljati o smislu življenja. Ti bo pa dala prijeten, jesenski občutek, ko te bo čakala z odprtimi rokami, da jo prebereš in uživaš pod toplo odejo, z čajem v roki. Če boš imel prižgano kakšni dišečo svečko, še toliko boljše.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!