Berem

The last story of Mina Lee

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti.  Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi  osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

3 thoughts on “The last story of Mina Lee

  1. Tudi mene je knjiga pritegnila ravno zaradi bralnega kluba Reese’s Book Club. Knjige sicer nisem prebrala, ampak mi je tvoja recenzija zelo všeč. Sama imam rada kompleksne like in zato po tvojem priporočilu tale roma na moj tbr 😉

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s