oktober 2020 – Vilin šepet

Danes je praznik slovenskega knjižnega jezika in zato je objava o knjigi super način, da počastim današnji dan (kot pravi knjižni molj). Mislim, da se premalo zavedamo kako zelo pomemben je ta dan za naš jezik – je dan rojstva slovenskega jezika. Na ta dan je pred 503 leti (31.10.1517) Martin Luther, sicer nemški menih in profesor za biblijsko teologijo, na vrata cerkve obesil 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve. To dejanje je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovenskem. V tem času je nastala tudi prva slovenska knjiga – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s čimer je slovenščina postala tudi knjižni jezik. Zato to objavo namenjam današnjemu dnevu – za nas še tako bolj pomemben, saj smo zaradi tega dne dobili naš knjižni jezik (in dvojino ter vsa pravila, za katera stavim, da so vsem nam predstavljala manjše preglavice v šolskih klopeh).

Hkrati se na ta dan praznuje Noč čarovnic – noč, ko se na nebu pojavi krvava luna, vse čarovnice tega sveta se točno ob polnoči začnejo zbirati, iz senc prihajajo čudna bitja, volkodlaki, vampirji, sliši se petje netopirjev, pajki zrastejo za nekaj decimetrov, veliki kotli za kuhanje raznih zvarkov se končno otresejo prahu in vsi duhovi spet postanejo vidni. Kot sem že omenila v eni izmed objav na Instagramu, se prištevam med prave »mood readerje«, kar pomeni, da svoj bralni izbor prilagodim glede na svoje počutje, dogajanja okoli mene,… In sedaj prav paše brati bolj čarovniške zgodbe, polne nadnaravnih pojavov. Če se dogajajo v jesenih ali v kakšnih začaranih svetovih, še toliko boljše. Ravno zaradi tega sem si za mesečni izziv pri knjižnem klubu Klepet o knjigah (mimogrede, lahko se mu pridružiš tudi ti), izbrala knjigo z glavno junakinjo, ki je čarovnica (naslov knjige: Witch is when it all began, avtorica: Adele Abbot).

Na kratko o zgodbi

Jill Gooder je osebna preiskovalka, ki začne raziskovati trojni umor, za katerega njena stranka verjame, da je delo serijskega morilca. Jill je sicer petindvajsetletnica, ki je posvojila enookega mačkona, silno neprijazno žival, in ima za svojo pomočnico gospo, ki najrajši od vsega plete šale. Neke noči Jill dobi klic, da jo želi videti njena biološka mati (Jill je bila namreč posvojena). Tako se Jill sumničava odpravi k njej, kjer ji mati na smrtni postelji pove, da je čarovnica. Sprva Jill ne verjame in misli, da jo je želela mati samo užaliti, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari (med drugim razume svojega mačkona).

“What’s that thing?” The young man looked horrified. “That’s Winky.” How dare he call my darling cat a thing?”

Kmalu po materinemu pogrebu, dobi veliko, debelo knjigo z uroki. Ker še vedno ne verjame, da je čarovnica, se obrne na svojo čudaško teto Lucy po mamini strani, ki ji poskuša pojasniti kaj se dogaja. Jill končno začne verjeti, da je čarovnica, ko jo obišče materin duh in ji dokaže, da je res čarovnica. Tako Jill sprejme, da spada v čarovniško družino. Odpravi se tudi v mesto Candlefield, ki je sicer skrit človeškemu svetu in kjer prebivajo vsa nadnaravna bitja. Hkrati ji štrene meša še prikupen detektiv Jack Maxwell in človeški svet, kjer ima krušno sestro in njeno družino. Ali bo Jill uspelo rešiti umor? Njena nova in čudaška družina, polna čarovnic, želi, da se preseli k njim v Candlefield, saj bo le tako varna pred zlobnim, neimenovanim čarovnikom in njegovimi privrženci.

Junakinja, ki jo vzljubiš

Jill je po karakterju pedantna in introvertirana oseba, ki ima zelo rada svojo človeško družino. Je tudi zelo odločna in iznajdljiva, saj pri svojem delu uporablja tudi ščepec čarovnije. Kar mi je bilo pri njej zelo všeč, je to, da jo je pisateljica naredila malce zmedeno, občasno nerodno, a vseeno osebo z velikim srcem. Vsi njeni notranji monologi (mimogrede, prav poživijo celotno knjigo) so zabavni in kažejo na to, da zna biti Jill tudi sarkastična in cinična. Jill je junakinja, ki jo vzljubiš in te s svojimi dogodivščinami prav razvedri. Zna se požvižgati na pravila in dela stvari na lastno pest (še posebno je to vidno pri njenemu delu – kljub temu, da ji je detektiv prepovedal vtikanje v preiskavo, je ona naredila ravno to).

Z ostalimi junaki je pisateljica poživela že tako zelo zanimivo knjigo. V knjigi nastopajo tudi čudaška, a prijazna teta Lucy, Jillina človeška sestra, Jilline sestrični, ki sta dvojčici (njunim prepirom v knjigi sem se prav nasmejala) in Jillina čarovniška babica, ki zna nagnati strah v kosti. Ni samo Jill tista, ki pričara to očarljivo knjigo, ampak celoten paket – zanimivi in zabavni liki, ki dopolnjujejo zgodbo.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč?

Sama naravnost obožujem čarovniške zgodbe. Ne vem, nekaj je na njih, da me potegne v njihov svet, za katerega si želim, da bi bil tudi moj (no, saj za časa branja tudi je). Mešanje čarovniškega sveta (oziroma nadnaravnega) z človeškim je nekaj, kar imam pri takih knjigah rada. Jill bi lahko rekli tudi Harriet Potter in doživljanje Candlefielda (ki me je spominjal na povečano Prečno ulico) skozi njene oči, naredi knjigo res posebno. Pisateljica je mojstrsko prepletla odkrivanje na novo pridobljenih Jillinih moči in novega sveta, z reševanjem skrivnosti okoli umorov in zame je to top kombinacija. Zgodba je res izvirna – čarovnica in osebna preiskovalka v enem – zato sem v knjigi uživala še toliko bolj.

Knjiga mi je dala tak »cozy« občutek. Sicer ni izrecno pisalo, da se dogaja v jeseni, a v knjigi vse nakazuje na to. Z opisovanjem dogajanja in obeh svetov, je pisateljica pričarala udoben občutek, ko lahko ure in ure ležiš pod toplo odejo in bereš o prikupni junakinji in njenih dogodivščinah. Tudi stil pisanja in jezik sta takšna, da zlahka slediš zgodbi. Ni zapletenih izrazov, zato ob branju (kljub temu, da je knjiga v angleščini) res lahko uživaš. Tudi govorjenje z mačko in njuni prepiri so pozitivni bonus, ki naredijo knjigo še bolj posebno.

“Maybe there was some kind of witch’s code that stated that magic should only be used for good and worthy causes. Hopefully not.”

Kaj mi pri knjigi ni bilo všeč?

Delno sem na knjigo glede z očmi bralke trilerjev (napaka) in zato se mi je zdelo, da se je zgodba okoli umorov prehitro odvila. Po drugi strani, pa ni bil to point knjige, zato pisateljica tega ni dala preveč v ospredje. Nekatere stvari so bile nekoliko medlo opisane in na hitro povedane, kar me je nekoliko motilo, ker sem res želela z branjem odkriti vse Jillin svet.

Tudi konec je nekoliko ohlapen. Predvidevam, da zaradi tega, ker gre za prvo knjiga v seriji in je pisateljica pustila nekatera vprašanja odprta za nadaljevanja.

Čarovnije ni zares konec

Glede na to, da mi je knjigo priporočil Kindle med svojimi reklamami, nisem imela velikega pričakovanja. Knjiga je dobila tudi mešane odzive na Goodreadsu. Vseeno pa se mi je zdela zanimiva in vesela sem, da sem se jo lotila za mesečni izziv. V kolikor si velik ljubitelj Harryja Potterja (tako kot jaz), potem mislim, da je to prava knjiga zate. Konec koncev dasta obe knjigi podoben občutek in tudi v tej knjigi čarovnicam grozi zloben čarovnik. Hkrati pa je to knjiga o osebni preiskovalki, ki raziskuje umore in poskuša združiti oba svetova v svojem življenju. Meni osebno najboljša kombinacija. V eni knjigi tako dobiš fantazijski svet in uganke. Komaj čakam, da preberem še preostale knjige v seriji in še naprej sledim Jillini pustolovščini.

Sedaj mi pa oprosti – grem se namreč pripraviti za svoj čarovniški shod. Moram izvleči svojo čarovniško obleko, metlo in poiskati Alonsa, svojega nevidnega mačkona.

“Once she was engrossed in a good book, all other sounds faded into the background.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! In nikar ne bodi danes preveč prestrašen.

P.s. Knjižnemu klubu lahko slediš tudi na Instagramu in tukaj. Veseli smo novih članov, zato vabljen!

Berem

Tu je bila Britt – Marie

29 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Najine poti s Fredrikom Backamanom se dolgo časa niso križale. Zakaj? Ne vem – njegove knjige me nikoli niso tako zelo navdušile, da bi jih začela brati. Popravek… Ne da me niso navdušile, samo nisem prišla nikoli do njih. Ja vem, čudna sem in vse to. Njegove knjige pa so vseeno potrpežljivo počakale, da se jih pritaknem in tako sem se navdušila nad Mi smo medvedi (ki je bila hkrati tudi prva njegova prebrana knjiga). Kasneje sem prebrala še njegovo Tu je bila Britt – Marie, ki je postala ena izmed mojih najljubših knjig.

“A human being may not choose her circumstances, but she does choose her actions”

Obnova zgodbe

Če slučajno ne veš o čem govori knjiga… Knjiga govori o Britt – Marie, ki ne prenese nereda in mora imeti pribor zložen v točno določenem redu. Ko zapusti svojega nezvestega moža, se preseli v (od Boga pozabljeno) mesto Borg, kjer sprejme službo oskrbnice športnega centra. Nekaj moraš vedeti o Borgu… Borg je mesto, ki ga je močno prizadela finančna kriza, kjer so ljudje brez službe in kjer je edina svetla točka nogomet.

S svojimi načeli posega v sicer dokaj mirna življenja prebivalcev v Borgu in jih brez slabe vesti deli naokoli. Glasno izraža svoje mnenje in se vede in nevede vtika v življenja prebivalcev. Vseeno pa se pod tem skriva socialno nerodna oseba, ki se je pri 63 letih prvič postavila zase in pustila staro življenje za sabo. Tako spozna, da njena dobrota ne pozna meja, da so njene sanje večje kot se morda zdi na prvi pogled in da ima zlato srce.

Nevede postane tudi trenerka nogometne ekipe. Sicer o nogometu ne ve ničesar, a vseeno ne želi razočarati nadobudnih otrok, ki v njej vidijo nekaj več, kot se morda zdi na prvi pogled. Vse življenje je delala tako kot so od nje zahtevali drugi, čistila vedno z istimi čistili in gledala kako gre življenje mimo nje. Z nogometom pa je končno dobila priložnost vsem pokazati kdo je Britt – Marie. Otroci ji namreč (skupaj z ostalimi prebivalci Borga) odprejo vrata v svet in jo prisilijo, da začne živeti mimo okvirjev, katere si je postavila visoko okoli sebe.

Junakinja, ki ti priraste k srcu

Britt – Marie sem vzljubila že po nekaj straneh. Je gospa, ki je vse svoje življenje živela v svojih okvirjih in ima rada rutino, ter red. Recimo… okna celo svoje življenje čisti s faxinom, čistilom, za katerega je slišala, da z njegovo uporabo vidiš v svet bolje. Vneto (že skoraj fanatično) uporablja pri svojem čiščenju sodo bikarbono. Britt – Marie sigurno ni kritična in polna predsodkov, kje pa, hvala lepa.

“If you can be heard then you exist.”

Že prvih nekaj strani sem dobila občutek, da je Britt – Marie sicer oseba, ki ji ni vseeno za sočloveka in ki s svojimi (včasih tudi pikrimi komentarji) ne želi nič drugega kot pomagati. Ker pa gre za zelo socialno nerodno osebo, se zdi njeno pomaganje kot žalitev za osebe okoli nje. S svojimi pikrimi pripombami in s svojo nerodnostjo je postala ena izmed moji najljubših (namišljenih) oseb. Konec koncev ni slaba oseba – daleč od tega. Kljub temu, da ji je življenje zadalo nekaj udarcev, ima v sebi še vedno dovolj moči, da na koncu sledi svojim sanjam. In si pri svoji 63 letih dovoli, da ji otroci spremenijo pogled na svet.

Zakaj mi je knjiga tako pri srcu?

To je zgodba o odkrivanju samega sebe, o podiranju lastnih ovir in iskanju bližine sočloveka. Všeč mi je večplastnost, ki jo imajo liki in kako je vsak izmed njih pripomogel k zgodbi. Knjiga se me je dotaknila tudi zaradi spreminjanja glavne junakinje in ganljive zgodbe, ki jo je spremljala. Zdi se mi naravnost fantastično, kako je Britt – Marie na koncu čisto druga oseb.

Roman je tudi pravi vrtiljak čustev – redkokdaj se zgodi, da me knjiga v enem delu nasmeje in v drugem tako gane, da sočustvujem skupaj z junaki, ter mi da na koncu tudi misliti. Hkrati pa mi je všeč občutek, ki mi ga je pisatelj pustil – pisal je o posameznikih, ki jih je življenje prizadelo in ki jih zlahka narobe razumemo. Od prve do zadnje strani v knjigi so se menjavala različna razpoloženja in občutki, pisatelj pa je vse skupaj mojstrsko ujel in dostavil ganljivo zgodbo o iskanju samega sebe.

“If a human being closes her eyes hard enough and for long enough, she can remember pretty well everything that has made her happy.”

Med branjem se mi je zdelo super, kako je z različnimi dialogi in jezikom uspel k življenju obuditi Britt – Marie in ostale prebivalce Borga. Z razvojem Britt – Marie ti pisatelj zastavlja vprašanja ob katerih se lahko zamisliš. Je kdaj prepozno za spremembo? Si upaš skočiti v neznano? Je možno slediti svojim sanjam, kljub temu, da si jih vse življenje tlačil? Kaj naredi posameznika srečnega? Kaj je resnično pomembno v življenju?

Knjiga, ki priljublja pisatelja

Saj ne vem, ali je priljublja beseda… verjetno ni, ampak jo bom vseeno uporabila v tem zapisu. Ker mi je všeč in ki pove točno tisto, kar želim povedati. S to knjigo se mi je Fredrik Backman še bolj priljubil (tudi Mi smo medvedi so mi bili všeč, a morda o tem kdaj drugič). Ne morem trditi, da je moj najljubši pisatelj, ker to ni… spada pa defenitivno med peščico tistih, ki so mi tako všeč, da bom (nekoč) prebrala vse njegove knjige. Všeč mi je, kako me je uspel sicer z ganljivo zgodbo, nasmejati. Obudil je junakinjo, ki je posebna, a te zna vseeno presenetiti kot bralca (recimo: nikoli si ne bi mislila, da bo oseba kot je Britt – Marie prijateljevala s podgano). Pisatelj ponuja s svojimi knjigami pravo bralno (in čustveno) doživetje in tega se veselim, ko primem v roke njegovo knjigo, ker vem, da me med njegovimi platnicami čaka vrtiljak čustev, zanimivih junakov in zgodba, ki bo z mano ostala še nekaj časa po prebrani knjigi. Ne smem pa pozabiti na njegov humor in sarkazem, ki me je nasmejal in navdušil – na trenutke me spominja na Adama Kaya in njegovo knjigo Tole bo bolelo.

“The winter requires whoever is doing the watering to have a bit of faith, in order to believe that what looks empty has every potential.”

Za konec

Po prebranem lahko trdim, da je bila knjiga Tu je bila Britt – Marie ena izmed boljših knjig, ki sem jih prebrala v tem letu. Všeč mi je, kako me pisatelj s svojimi liki preseneti in me prisili, da v knjigi tako uživam, da jo berem tudi do dveh ponoči (ja vem, mogoče se ti to ne zdi nič takega, a če vstajaš ob petih, verjemi, da je). Junakinjo, ki je vsak dan doma, dela stvari, ki jih noben ne opazi, skrbi za vsakogar in si samo želi, da bi bila nekomu pomembna, boš vzljubil, v kolikor imaš rad ganljive knjige, ki so napisane s humorjem in cinizmom. Tudi sam naslov »Tu je bila Britt – Marie« ima velik pomen, ki ga ne moreš zgrešiti. Da je bila tudi ona pomembna.

Do naslednjič med knjižnimi policami.

P.s.: Knjigo sem kot svojo najljubšo predstavila tudi v videu, ki je bil projekt več knjižnih blogerk. Za nas ga je organizirala Neja iz Pesem ptic, najdeš ga lahko tukaj. In še… po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film. Sicer ga še nisem gledala, sem pa slišala, da je dober.

Pisarije

Bralni predlogi za najbolj “spooky” noč

24 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Bliža se najbolj nadnaravna, čarovniška, spooky, strašljiva in polna čudnih pojavov (leteče preproge, ogromni pajki, plešoče metle,…) noč. Ker nas do nje loči točno en teden, sem zate pripravila nekaj knjižnih predlogov, ki te imajo moč spraviti v pravo vzdušje za Noč čarovnic.

Preden začneš z branjem, bi pa samo še rada poudarila, da je pripravljen seznam plod mojega okusa. Vseeno upam, da ti bom »začarala« kakšno idejo za tvoje čarovniško (ali nadnaravno) branje.

Izruvana (Naomi Novik)

Za vse ljubitelje čarovnic, urokov in nadnaravnega predlagam Izruvana. Knjiga govori o Agneški, ki ima rada dolino v kateri je odraščala, mirno vasico, drevesa in reko, ki teče mimo. Živi blizu strohnelega Gozda, ki je poln zla in vdira v njihova življenja. Pred Gozdom jih varuje hladen in odmaknjen čarovnik Zmaj. Toda za varovanje Zmaj zahteva strašno plačilo: mlado dekle, ki mu mora služiti deset let. Ker se približuje dan, ko bo Zmaj ponovno prišel po izbranko, je Agneško strah, saj je prepričan, da bo Zmaj vzel s sabo pogumno in lepo Kasijo. Vendar… Zmaj izbere drugače in Agneškino življenje se za vedno obrne na glavo.

Knjiga me je nekoliko spominjala na Lepotico in Zver. Ker sem bolj kot ne obsedena z vsem kar je čarovniškega (hvala, J. K. Rowling), sem knjigo takoj pograbila in jo na mah prebrala. Je berljiva, a vse Harry Potter navdušence opozarjam – niti malo ni podobna temu čarovniškemu svetu. Fantazijski svet, ki ga je s to knjigo ustvarila avtorica je nekaj posebnega in ob branju se ti zazdi, da čaraš skupaj z junaki. Osebno se mi zdi popolno čarovniško branje pred nastopom najbolj strašne noči.

Prekletstvo Morrigan vran (Jessica Townsend)

Knjiga govori o Morrigan Vran, ki se je rodila na prednočje, najnesrečnješi dan, na katerega se lahko rodi otrok in je zato postala zakleta in posledično greški kozel za vse krajevne nesreče. Kar je najhuje – njeno prekletstvo pomeni tudi, da ji je usojeno umreti na svoj enajsti rojstni dan. Toda, Morrigan se prikaže Jupiter Sever, izredno nenavadni in čuden človek, ki jo odpelje na varno in čarobno mesto Nikdarje. Če želi Morrigan zavedno ostati v Nikdarju, mora uspešno opraviti vse preizkušnje. V nasprotnem primeru bo morala zapustiti mesto in se spopasti s svojo usodo.

Knjige še nisem uspela prebrati, je pa na mojem tbr, zato upam, da jo čimprej dobim v roke in jo preberem. Naj bi bila »must read« za vse tiste, ki obožujejo Harryja Potterja (res ne vem, kaj še čakam).

Alica v čudežni deželi (Lewis Carroll)

Okej, verjetno si se ob tej izbiri nasmehnil in rahlo zavil z očmi. Imam prav, kajne? Ampak… tole je klasika! Resda gre mogoče za otroško knjigo, ampak kdaj pa kdaj (recimo za Noč čarovnic) pa lahko nahraniš otroka v sebi. Poleg tega knjiga vsebuje kar nekaj (za moje pojme) začaranih stvari. Mislim, da tukaj obnova ni potreba, si za Alico sigurno že slišal. Če ne drugače zaradi filma, kjer je igral khm khm Johnny Depp. Samo povem.

A Discovery of Witches (Deborah Harkness)

Da ne bodo na sezamu samo knjige po mojem okusu, sem na hitro zletela še na Goodreads in poiskala nekaj, kar je ustrezno za branje v času čarovnic in ima dobro oceno. Tako sem naletela na zgoraj omenjeni roman. Mlada znanstvenica Diana Bishop med svojimi raziskavami nevede prebere alkimistični rokopis. Diana je sicer čarovnica, ki izvira iz stare čarovniške družine, vendar je svoje moči potlačila, ko so ji umrli starši. Z branjem rokopisa povzroči, da se v njej prebudi čarovniška moč. Da bi ukrotila svojo moč, se obrne na vampirja Matthewa Clairmonta.

Roman je prva knjiga iz trilogije All Souls. Pravijo, da je mešanica med Somrakom in Harry Potterjem. Po njej so leta 2018 posneli tudi serijo, z Tereso Palmer in Matthewom Goodejem v glavnih vlogah (poudarek je na: Matthew Goode).

Na ta seznam spada še ena knjiga, vendar jo še berem. Knjiga mi je do sedaj všeč, hitro se bere in ima res prikupno junakinjo. Recenzijo le – te bom delila naslednji teden na najstrašnejšo noč, tako da se srečava vsak na svoji metli takrat.

Imaš tudi ti kak predlog za čarovniško branje? Zaupaj mi ga.

Berem

Testamenti – nadaljevanje, ki je razred zase

22 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

V kolikor neki knjigi sledi film/serija in me le – ta zanima, se potrudim, da najprej preberem knjigo. Brez izjeme. Ker:

film/serija pokaže le delček tega, kar se dogaja v knjigi (ne glede na to, kako dobro je narejeno)
v knjigi lahko spoznaš junake, njihovo razmišljanje in doživljanja, ki so v adaptaciji na platnu (ali televiziji) odvisna od igralčevih sposobnosti
sem knjižni molj, ki nos tišči v knjigah, tudi če ima na voljo Netflix (skoraj vedno to drži, razen če/ko imam bralni mrk).

No, ampak tudi pri meni obstajajo izjeme. Jih ni veliko, ampak so. Še takrat, ko (ponesreči) naredim takšno izjemo in grem najprej nespametno gledati film/serijo in šele nato brati knjigo, mi film uniči knjigo, ki je potem sploh ne preberem. Ampak (!) pri Deklini zgodbi je bilo drugače – priznam, pred serijo za knjigo sploh slišala nisem (verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila izdana pred mojim rojstvom). Niti nisem serije hotela gledati (ker me ni nekaj zanimalo, kaj se dogaja, ker sem mislila, da je dobro samo zaradi vsega pompa,…), potem pa sem v neki redki noči, ko sem dejansko želela gledati televizijo, pritisnila nanjo. In me je navdušila. Še nobene serije nisem tako hitro pogledala, to pa sem kar preletela. Igralska zasebna, zgodba, posnetki,… skratka, vse skupaj me je navdušilo. Zato sem knjigo tudi seveda prebrala in moram reči, da so ustvarjalci lepo upoštevali knjigo. Danes pa ne bom pisala o Deklini zgodbi, ampak njeni naslednici Testamenti. Ko sem videla, da je pisateljica izdala nadaljevanje, sem jo takoj, ko je bilo možno naročila, in jo prebrala na mah. In navdušila me je še bolj kot prvi del *spoiler alart*. Kar je skoraj nemogoče.

Na kratko o zgodbi

Roman je postavljen petnajst let po zadnjih dogodkih iz Dekline zgodbe. Gilead še vedno vlada s svojo trdno roko, pravili in zakoni, a vseeno je nekje globoko čutiti nekaj gnilega, nekaj kar počasi uničuje ustanovitelje in ostalo smetano. Zgodbo pripovedujejo dve dekleti in ženska, vse tri pa bežno ali ne tako bežno spoznamo že v Deklini zgodbi (reees se trudim, da ne izdam preveč, ker želim, da v knjigi uživaš). Eno dekle odrašča zunaj Gileada, ki se uči o njegovih grozotah v šoli. Dokler jih ne doživi. Drugo dekle odrašča v samem središču Gileada in čuti že od majhnega vse pritiske, ki jih Gilead ustvarja. Že na začetku zgodbe lahko ugotoviš, da je ženska pripovedovalka odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju sistema v Gileadu in da uživa ugled in spoštovanje pri več poveljnikih kot pa oni pri njej.

Kaj je tokrat drugače?

V knjigi Deklina zgodba se roman osredotoča samo na Dekle in njihov položaj v Gileadu. V Testamentih pa doživiš Gilead iz treh različnih perspektiv, ki pa se v nekem trenutku zlijejo v eno. Všeč mi je bilo, da je pisateljica predstavila položaj žensk ne glede na to ali so bile Dekle, Lidije, Ekonožene ali hčerke poveljnikov. Gilead lahko spoznaš še iz druge perspektive – jaz sem hkrati dobila veliko večjo simpatijo do ženke, ki pripoveduje zgodbo, kot sem jo imela v Deklini zgodbi. V Testamentih so drugi junaki, z drugimi zgodbami. Like iz Dekline zgodbe srečamo (recimo) bežno.

Pisateljica je nekoč izpostavila, da je tako dolgo pisala drugi del, ker se je težko odločila, kdo bo v Testamentih pripovedoval zgodbo. Mislim, da se nebi mogla domisliti boljšega tria – ne samo, da prihajajo iz različnih družbenih položajev, tudi po starosti so si zelo različne, s čimer ti je ponujena perspektiva na Gilead iz dveh zornih kotov: od oči, ki so že dolgo na svetu in so videle že marsikaj in od oči, ki so na trenutke naivne in idealistične.

V Gileadu se ženske ne učijo brati

Če je bilo v Deklini zgodbi predstavljeno, da Dekle ne smejo brati, potem tukaj lahko vidiš, da nobena ženska (ne glede na poreklo) ne sme brati – zato jih v šolah niti ne učijo. Se pa zato učijo ročnih spretnosti, urejanja gospodinjstva in skrbi za družino. Svet, ki je meni po eni strani tako nepredstavljiv, a po drugi strani velika realnost velikega števila deklet in žensk po svetu. Že v Deklini zgodbi lahko čutiš napetost in nezadovoljstvo žensk, v Testamentih vse skupaj samo narašča. Koliko lahko ženske (in tudi nekateri moški) še prenesejo v sistemu, ki zatira svobodo govora, gibanja, kritičnega razmišljanja in druženja?

Zgodba se lepo poveže

Samo prva sezona je narejena po knjigi Deklina zgodba, za naslednje sezono so si zgodbo izmislili, saj knjige do takrat še ni bilo. Je pa pisateljica lepo povezala Testamente s serijo in jo tudi nadgradila. Kljub temu, da je od izdaje Dekline zgodbe minilo že kar nekaj let, ji je vseeno uspelo obuditi Gilead in nadgraditi Deklino zgodbo. Ali je zaključek pričakovan? Ja in ne. Če si gledal serijo, potem veš v katero smer so ustvarjalci šli. Vseeno pa se Testamenti zaključijo v velikem slogu, kar je mene »šokiralo« (v pozitivnem smislu) je to, kdo in kdaj je odigral ključno vlogo pri tem.

Če je Deklina zgodba osnovana na nekaterih zgodovinskih dogodkih in režimih, je Gilead v Testamentih predstavljen nekoliko drugače. Zdelo se mi je, da se je pisateljica trudila, da bi naredila Gilead bolj realističen, bolj podoben svetu, ki ga poznamo. Po drugi strani ji je še vedno uspelo uloviti Gilead iz časa Dekline zgodbe in oba Gileada povezala, da lahko bralec spozna novi – stari Gilead.

Za konec

Testamenti je zame roman, ki absolutno izstopa in brez dvoma zadovoljni vse tiste, ki so nestrpno čakali nadaljevanje Dekline zgodbe. Margaret Atwood je lepo povezala Testamente s serijo in Deklino zgodbo, še vseeno pa je ponudila drugačno perspektivo življenja v Gileadskem režimu. Zame je bil ta roman še bolj provokativen in na trenutke šokanten kot sem pričakovala. Briljanten zaključek. In kot bi rekli v Gileadu: Praise be.

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami! Do takrat pa bodi lepo.

Berem

The last story of Mina Lee

17 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Roman z naslovom The last story of Mine Lee (slovenskega prevoda zaenkrat še ni, zato težko povem kakšen je naslov) sem zasledila na instagramu, na profilu »reesesbookclub«. Ja, sledim tudi bolj znanim profilom, ki omenjajo knjige. Temu profilu sem začela slediti v poletju, ko sem sicer čisto naključno kupila knjigo Tam, kjer pojejo raki in videla, da jo priporoča tudi omenjeni klub. Preden se lotim recenzije knjige, bi samo še na hitro omenila, kaj me je pri romanu, oziroma pri komentarjih le – tega zmotilo. Zasledila sem namreč komentarje, v smislu: »O, še ena povprečna zgodba, ki jo bo slavni klub naredil popularno.« »Zgodba nič posebnega, posebno je to, da jo bere Reese Witherspoon.« Pa ni res – knjiga je po mojem pojmu nekaj posebnega. V mojem primeru sem vesela, da sem jo zasledila na nekem »popularnem« knjižnem profilu, saj bi šla drugače najverjetneje mimo mene. Poleg tega se mi zdi super, da zvezdniki svojo slavo izkoristijo tudi za predstavitev in pogovor o knjigah (tako kot Emma Watson) – s tem tudi ostalim približajo knjige in branje.

Na kratko o zgodbi

Margot s svojo mami Mino Lee nima dobrega odnosa. Zgodba se začne, ko Mina ne vrača klicev. To se zdi Margot čudno, dokler je na nenapovedanem obisku v Koreatownu v LA ne najde mrtve. Margot odkritje šokira in kmalu ugotovi, da svoje mame sploh ni poznala dobro – razen tega, da je bila njena mater sirota zaradi Korejske vojne in priseljenka v ZDA, zato začne raziskovati po materini preteklosti.

Med odkrivanjem Margot spozna, kdo je bila njena mater – priseljenka, ki je bila prisiljena zapustiti svojo domovino in ženska, ki je v svetu, njej popolnoma neznanemu ponovno našla ljubezen. Serije dogodkov, ki so sledili Mini skozi življenje, razkrijejo kaj se je zgodilo na noč njene smrti.

Kompleksen odnos mater – hčer

V romanu lahko hitro zaslediš, da sta imeli Margot in Mina zelo zapleten odnos. Po eni strani se Margot Mine sramuje, saj se Mina nikoli ni naučila govoriti angleško, zaradi česar sta se tudi težko sporazumevali. Ker sta živeli v revni soseski in iz rok v usta, je bilo Margot pred sošolci nerodno. Po drugi strani pa tudi Mina drži Margot na neki razdalji in ji ne dovoli blizu. Po eni strani jo je želela imeti celo življenje pri sebi, a vseeno na neki varni distanci. Sicer menim, da sta se na nek način imeli radi, a sta druga drugi težko pustili blizu, zato nikoli nista imeli klasičnega mati – hči odnosa.

Všeč mi je bilo, da je roman razdeljen na dva dela – pripovedovanje Margot v sedanjosti in Mine v preteklosti. Tako lahko spoznamo obe Mini z vsemi svojimi skrivnostmi.

Rdeča nit – priseljenci v ZDA

Kljub misterioznosti je v romanu osrednja tema priseljenci in njihova borba za preživetje. Predstavljene so tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje življenja v obljubljeni deželi in menim, da je pisateljica to opisala natančno in tako resnično, da sem imela občutek, da se borim z istimi rečmi kot Mina v tuji deželi. Minina adaptacija v novo življenje je bila težka – ne samo, da je odrasla kot sirota, kasneje v življenju je izgubila je tudi dve ljubi osebi in vse to je otežilo njeno življenje v Ameriki.

Ameriške sanje so težko dosegljive, sploh če si brez dokumentov, tako kot je bila Mina. Prav tako je znala zelo malo angleškega jezika, ni imela veliko prijateljev, zato ni čudno, da se je v LA počutila zelo samo in ni nikoli imela občutka pripadnosti. Seveda ji dela ni olajšala niti Margot, ki je bila pravi ameriški otrok. Poleg tega je Mina celo življenje delala, zato da je lahko zagotovila sebi in Margot spodobno življenje, zato se verjetno niti ni imela časa, niti interesa adaptirati v novo okolje. Mislim, da bi bilo obema lažje, če bi živeli nekje drugje kot ravno v Koreatownu.

Stil pisanja, ki očara

Roman je prvo delo Nancy Jooyoun Kim in mislim, da ga je opravila fantastično. Zgodba lepo teče, pripovedovanje pa je nekaj posebnega – malo me spominja na Tam, kjer pojejo raki, saj na trenutke izpade poetično. Dialogi imajo smisel, skupaj z mislimi in opisi dogajanj pa like obudijo. Všeč mi je bilo, da poglavja niso predolga in da se med seboj lepo povezujejo. Realnost, s katero je avtorica opisovala življenja priseljencev in njihov boj za preživetje, je tako super opisana, da si lahko res predstavljaš, kaj so junaki doživljali.

Knjigo ti priporočam, če si ljubitelj misterioznosti, kompleksnih odnosov med junaki in realnosti, ki jo prinaša neka situacija. Sicer sem že po opisu vedela, da mi bo knjiga všeč, nisem pa pričakovala, da bo postala ena mojih najljubših – po njej bom sigurno še posegla. Ja, kljub temu, da poznam konec, kateri me je mimogrede, enako navdušil kot preostanek knjige. Ima pa knjiga eno pomanjkljivost – prekmalu se konča, haha. Sama bi si želela, da je nekoliko daljša, saj jo je bilo res užitek brati.

Za konec pa delim s tabo enega izmed meni ljubih citatov iz knjige:

“Choosing if and when and how to share the truth might be the deepest, most painful necessity of growing out into the world and into yourself.”

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Bralni triki, ko ti branje ne steče

15 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Jaz sem tisto dekle, ki si z branjem krajša čas na vlaku. Ki bere na mestnem avtobusu. Ki poseže po knjigi, ko čaka v čakalnici pri zdravniku ali ko čaka prijateljico na pijači. Knjiga je moja stalna sopotnica (in včasih si želim, da bi imela tisto čarobno torbico od Hermione kamor bi lahko spravila na stotine knjig).

Branje me sprošča in mi ostri misli. Naravnost obožujem, kadar najdem knjigo ki me tako pritegne, da je ne morem odložiti in samo nestrpno obračam liste. Kadar berem vstopim v svet, ki je čisto moj.

Vendar… kar nekaj znancev mi je reklo, da ne morejo brati. Da jih knjige ne potegnejo. Zato sem se jaz, zaprisežena knjigožerka in knjigoljubka, odločila, da spišem nekaj »trikcev« za lažji ponovni začetek branja, ki so pomagali meni kadar sem se znašla pred bralnim zidom. Ne skrbi, ne bo nobenega indijanskega plesanja okoli ognja in petja hvalnic mati naravi. Niti ne bova odkrivala kvantne fizike, vseeno pa upam, da ti bo objava koristila – v kolikor se kdaj pa kdaj tudi ti znajdeš pred bralno blokado.

#1: Ne dajaj si (pre)visokih ciljev

Že res, da obstajajo ljudje, ki v enem mesecu preberejo tudi po 20 knjig, ampak nikar se ne primerjaj z njimi, ker boš že v štartu brez pravega zagona in poguma. Število prebranih knjig prilagodi sebi in svojemu načinu življenja (seveda moraš v zakup vzeti tudi študij/službo/skrb za psa/čiščenje mačjega stranišča/pospravljanje stanovanje/socialno življenje/fiziološke potrebe/otroke/in tako naprej). Najhuje je, če misliš da moraš loviti nek rok za prebrano knjigo – v tem primeru res ne moreš uživati v tistem, kar ti knjiga lahko da.

#2: Knjigo imej vidnem mestu

Tako se ti ne bo treba izmišljevati izgovorov, da si knjigo založil, pozabil v avtu/torbici/avtobusu/postelji. Jaz imam knjigo vedno na dosegu roke in vidnega polja – ampak bolj zato, da jo lahko hitro pograbim, ko me prime želja po branju (kar se ponavadi zgodi v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo). Tudi branje je veliko lažje, če bereš vsaj dan po malo, kot pa z nekaj dnevnimi pavzami – tako težje pozabiš kaj se je v knjigi zgodilo, kdo nastopa, o čem se knjiga sploh gre,…

#3: Izberi žanr, ki ti je pisan na kožo

Najhuje je brati nekaj, kar ti ne potegne. Verjemi, vem. Če mi nekdo ponudi neko zgodovinsko romanco, bi tudi jaz zamenjala hobi (pa ne da je omenjeni žanr zanič – sploh ne, samo jaz sem se ga z večletnim branjem naveličala). Razmisli, kakšne knjige najbolj ustrezajo tvoji osebnosti – romantične, s prikupnimi liki? Ali misliš, da bi ti bili bolj pri srcu kompleksni liki s temačno in skrivnostno zgodbo? Sicer meni, da je lažje začeti brati nekoliko lažje knjige, ki nimajo kompleksnih junakov, zapletenega jezika in medsebojnega odnosa. Seveda, če ti srce poželi lahko posežeš tudi po klasikah. Kar želim povedati je – beri tisto, kar želiš in ti izgleda zanimivo. Delim pa s tabo tudi nekaj knjig, ki so po mojem mnenje idealne za bralne začetke:

Sophie Kinsella: Moje ne tako popolno življenje
Beth O’leary: Sostanovalca in/ali Zamenjava
Fredrik Backam: Tu je bila Britt – Marie
Rosie Walsch: Moški, ki ni poklical
Virginie Grimaldi: Ljubezen se skriva v majhnih stvareh

#4: Beri v jeziku, ki ti ne dela preglavic

Pa naj bo to slovenščina, angleščina, grščina, turščina ali pa kitajščina. Ni važno. Važno je, da v branju uživaš in ne razmišljaš o vsaki besedi kaj pomeni. Tudi ni smisel branja v tujem jeziku, da mrzlično iščeš v ponsovem slovarju pomen – če se ti dogaja to, potem je boljše, da bereš v materinskem jeziku.

#5: Ustvari prijetno in sproščeno okolje

Veliko ljudi ne mara hrupa okoli sebe kadar imajo knjigo v rokah. Zato je zelo pomembno, da si ustvariš okolje, v katerem si dovolj sproščen, da te okolica ne moti. Imeti moraš tudi dovolj svetlobe, da sploh vidiš na papir. Vzemi še kak mehak povšter, udobno dekico, skodelico toplega čaja (ali kave, če misliš da rabiš pri branju tovrstno poživilo), ter dišečo svečko in you’re ready to go. Verjetno me bo marsikdo zaradi tega grdo gledal, ampak – izklopi televizijo in internet – častna, bralna izkušnja bo še boljša brez motečih dejavnikov.

#6: Pridruži se knjižni skupnosti

Tako boš na tekočem s knjižnimi novostmi in knjižnimi recenzijami. Na raznih knjižnih blogih lahko najdeš predloge za branje in iskrena mnenja o knjigah, ki ti lahko pomagajo pri odločitvi. Sledi profilom, ki ustrezajo tvojemu bralnemu okusu in videl boš, da se na neki knjiži polici skriva tudi knjiga zate. S tem podpreš tudi njihovo delo in njihov trud, kar se mi zdi super, saj ima veliko knjižnih blogov super predloge in objave.

#7: Obišči knjigarne

Tam najdeš ogromno izbiro knjig in prodajalke znajo super svetovati glede nakupa. Tudi vonj novih knjig ima poseben čar in če nisi pazljiv te vse skupaj lahko zasvoji. Poleg tega pa – v nekaterih knjigarnah najdeš tudi skodelice za čaj (in po mojem pojmu je to win – win kombinacija).

#8: Naredi seznam

Sama naravnost obožujem sezame! Ni boljšega občutka kot črtati iz seznama opravila ali doseže cilje. Na začetku sem tudi sama imela seznam knjig, ki sem jih želela prebrati – sedaj se pa kup knjig, ki čakajo, da jih preberem, veča in sploh ne rabim seznama. Poleg tega lahko s seznamom slediš koliko knjig si že uspel prebrati in grem stavit, da ti manjšanje seznama da nek zagon za naprej.

Tako, to je nekaj trikcev k katerimi se lahko olajšaš branje, oziroma poskrbiš, da branje steče. Nikar pa te objave ne jemlji preveč resno – ne rabiš sedaj iskati po hiši najljubšo sobo za branje, kupovati mehke deke ali kuhati na litre čaja. Važno je, da primeš v roko knjigo in preprosto uživaš, ko te posrka v svoj svet.

Ali poznaš tudi ti kak trik, ki ti pomaga, kadar imaš bralno blokado? Zaupaj mi ga!

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Pisarije

Ko po naključju odkriješ pisatelja, ki ti je všeč

10 oktobra, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Včasih se zgodi, da tavam po knjižnih policah v knjigarni in kar ne morem izbrati knjige, ki bi jo uspela vzeti s sabo. Pač, včasih znam biti nekoliko izbirčna kar se tiče knjig. No, seveda ni nič boljše niti pri izbiri e-knjig. Včasih pa se zgodi, da knjiga (ali pisatelj) najde tebe. In tako je mene našla pisateljica Barbara O’neal. Čisto po slučaju. Da pa ne bom samo blebetala v tej objavi (oziroma pisala, če sem bolj natančna), ti bom na kratko predstavila obe knjigi. Kdo ve, mogoče te prepričam, da tudi ti posežeš po njih.

Prvo delo, ki sem ga prebrala nosi naslov »When we believed in mermaids«. Ali po naše »Ko smo verjeli v morske deklice« (dobesedni prevod, dvomim da obstaja knjiga v slovenskem jeziku).

“My sister has been dead for nearly fifteen years when I see her on the TV news.”

Na kratko o zgodbi

Kitina sestra Josie je bila ubita v terorističnem napadu v Franciji. Vsaj tako je verjela, dokler ni svoje sestre zagledala na poročilih. Samo nekaj sekund je potrebnih in Kitino življenje se povsem spremeni. Podoba sestre na televiziji, kjer poročajo o požaru v enem izmed nočnih klubov v Novi Zelandiji, je tako resnična, tako pristna, da Kit ponovno preplavijo vsa čustva – jeza, žalost in izguba.

Po prigovarjanju njune matere se odloči in odide raziskati ali je njena sestra živa ali je na televiziji videla le njeno izrezano kopijo. Ko prispe na Novo Zelandijo se začne za Kit raziskovanje – tako v sedanjosti, kot tudi v preteklosti. Ponovno začne razmišljati o svojem otroštvu, obmorskem življenju in izgubljenemu fantu, ki je postal del njihove družine. Spomni pa se tudi na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje – in tudi Rosiejeno.

Liki, ki se te dotaknejo

Zgodbo opisujeta dva lika – Kit in… Ne bom nadaljevala, za vsak primer, če se boš odločil knjigo prebrati. Lahko pa ti povem, da ima vsak lik za sabo neko zgodbo, ki pa se vse prepletajo okoli istega kraja, istih ljudi in nenazadnje istih dogodkov, ki jih za vedno spremenijo. Kit je močen lik. Je lik, ki ga hočeš nočeš vzljubiš in ki ti s svojim trdim delom in predanostjo svojemu poklicu (je zdravnica) zleze pod kožo. Vseeno pa s sabo nosi breme iz otroštva, nekaj, kar ji še danes pušča brazgotine. V zgodbi nastopajo še drugi liki – ker pa ne želim, da bi objava vsebovala kvarnike (in če sem poštena – ker ti želim obuditi zanimanje za knjigo), bom nehala z opisom oseb.

Zgodba se me je dotaknila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da skozi celotno zgodbo lahko vidiš kako se stvari za Kit postavijo na svojo mesto in končno najde samo sebe. Všeč mi je tudi opisovanje medsebojnih stikov med sorojenci – čutili so ljubezen in pripadnost, pa tudi ljubosumje in tekmovalnost. Vse kar čutimo vsi, ki imamo brate ali sestre, kajne? Kljub dokaj lahkotnemu stilu pisanja, pa zgodba skriva tudi temačnost. Hkrati pa ima roman tudi neko globino – med drugim opisuje starša, ki sta imela rada le drug drugega. Opisuje alkoholizem in odvisnost od drug, posilstvo. Vsi ti dogodki pustijo posledice tudi na likih in njihovih odnosih. Vseeno pa mi je bilo všeč, da se je pisateljica dotaknila tudi težjih tem in jih spretno postavila v zgodbo.

“When I saw you, I recognized you, like I’ve been waiting, all this time, for you to show up. And there you were.”

Zadnje misli o knjigi

Dogodki v romanu si lepo sledijo – na začetku sem bila malce zmedena (predvsem zaradi menjavanja dogodkov iz preteklosti in sedanjost), a sem hitro »ujela« zgodbo in ji brez težav sledila. Liki so med sabo lepo povezani. Edino kar me je nekoliko zmotilo je bil sam konec – občutek sem imela, da je pisateljica zgodbo zaključila nekoliko na hitro. Medtem ko sem se pri nekaterih delih zgodbe komaj prebijala skozi, je konec kar zletel mimo. Prav tako je pisateljica pustila nekaj vprašanj odprtih… je pa odgovorila na tisto najpomembnejše. Knjigo ti priporočam, če imaš rad romane z kompleksnimi liki, ki imajo za sabo neko težko zgodbo in skrivnosti, ki se vrstijo med branjem.

»The art of inheriting secrects« je drugo delo, ki sem ga prebrala izpod peresa Barbare O’neal.

“That isn’t who you are. You’re afraid. And you cannot have a life of great meaning if you make decisions out of fear.”

Na kratko o zgodbi

Olivia Shaw, sicer urednica kuharske revije, je po materini smeri podedovala ogromno posestev v Anglji in naslov, ki mu pripada. Prežeta z žalovanjem odpotuje iz San Francisca v Anglijo. Tam odkrije, da pod posest spada tudi ogromen dvorec, sicer lep, a nekoliko razpadajoč. Dvorec vsebuje tudi kar nekaj skrivnosti, ki sprva Olivio begajo, a jih drugo za drugo uspe razvozlati in na koncu se vse razplete. Olivia začne raziskovati materino preteklost, o kateri ni nikoli nič vedela. V vasici spozna tudi ogromno prijazni ljudi, ki jih vsak na svoj način pomaga. Kmalu se zaljubi v samo vasico in dvorec – vendar, ali bo to dovolj, da obdrži dvorec, za katerega se izkaže, da je v veliko slabšem stanju?

Zakaj mi je knjiga všeč?

Tudi v tej zgodbi nastopa lik, ki ga vzljubiš. Olivia je sofisticirana, prijazna in pogumna, ki se za vse pretege želi odkriti, kaj se je v otroštvu zgodilo z njeno materjo in rešiti dvorec. Všeč mi je, da je pisateljica v roman vpeljala tudi hrano, zato se moram posvariti – te knjige nikoli ne beri lačen! Zanimivo se mi je zdelo, kako se v romanu prepletata dva svetova – srednji in višji družbeni razred, za katera se mi zdi, da se razlika med njima v Angliji še danes zelo pozna.

Zadnje misli

Roman se dotika nekaterih pomembnih tem – homoseksualnosti, razlike med družbenimi razredi, nasilju v družini in razmerju med starejšo žensko in mlajšim moških. Vse to je tudi v tem romanu spretno prepleteno v samo zgodbo. Dogodki si lepo sledijo, ni preskakovanja v zgodbi. Ker sta zgodba in način pisanja zanimiva, te knjiga potegne k branju (tudi takrat, ko nimaš časa). Vseeno pa bi si tudi tukaj želela bolj dodelan konec – med drugim pisateljica ni odgovorila kdo je Oliviin oče. Imela sem občutek, da je zgodbo ponovno prehitro zaključila. Vseeno pa ti knjigo priporočam v branje.

“You can’t cross the sea merely by standing and staring at the water.”

Še nekaj o pisateljici

Barbara O’neal je izdala več kot 60 knjig in je sedemkrat za svoje zgodbe dobila sedem RITA nagrad (nagrada za najboljše pisatelje romanc). Njene knjige so prevedene v več jezikov: francosko, nemško, italijansko, poljsko, turško in druge (ne, na žalost ne v slovenščino). Barbara živi s svojim soprogom, mačkam in psi v Coloradu Springs. Je navdušena nad pohodništvom, fotografijo in vrtnarstvom. Pri njej mi je všeč, kako se v svojih delih dotika pomembnih tem – nekatere med njimi so še danes tabu – in ti da preko svojih junakov za misliti.

Za konec pa samo še tole – ali si tudi prebral kakšno knjigo od Barbare O’neal? Če da – ti je bila zgodba všeč?

Lepo se imej in se srečava kmalu med knjižnimi policami!