Harry Potter svet

Harry Potter svet

“Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom”.

Stavim, da veš od kje je tale citat. In stavim, da tudi veš, o čem bom danes pisala (saj ne, da že sam naslov izda). Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem skoraj obsedena (»skoraj« obsedena zato, ker če napišem samo obsedena izpade čudaško) s čarovniškim svetom, ki ga je 23 let nazaj pričarala J. K. Rowling. Glede na to, da je to knjižni blog in da veliko svojega prostega časa (beri: SKORAJ vsega) namenjam knjigam, sem si rekla: »Zakaj ne bi pisala tudi o knjižni zbirki, ki je vse skupaj začela?«

“Mr. and Mrs. Dursley of number four, Privet Drive, were proud to say that they were perfectly normal, thank you very much.”

Za začetek ti zaupam, kako je sploh prišlo do usodnega srečanja, ki je zaznamoval moje otroštvo, zgodnjo mladost in srednjo mladost – do pozne zaenkrat še nisem prišla, zato bom končala, kar pri srednji. Torej…

“Yer a wizard Harry.”

Dekle, ki ni bralo (a najdeš povezavo z naslovom prvega poglavja prve knjige o Harry Potterju – »Fant, ki je preživel?«)

Verjameš ali ne, nisem od nekdaj knjižni molj (ali knjižni črv, če prevedeš »bookworm« dobesedno iz angleščine). Moji bralni začetki so bili vse prej kot bleščeči. Ne vem, katera je bolj jokala – jaz, ker sem morala knjigo brati ali mami, ki je morala zraven sedeti in poslušati moje poskuse branja. Vse je kazalo na to, da jaz sploh ne bom brala (dobra šala, če me pogledaš sedaj). Da ne omenjam, da od bralne značke nisem hotela slišati. Ampak… vse se je spremenilo, ko sem za uspešno končan četrti razred v roke dobila prve štiri izvode knjig o mladem čarovniku (kupljenih, seveda. Še dobro, saj bi v drugačnem primeru samo počakala, da mine 14 dni in knjige vrnila nazaj v knjižnico). Po prigovarjanju sem se (z muko) lotila prve knjige in – bum! – v trenutku sem bila začarana. Bilo je kot, da bi nekdo v moji glavi izrekel urok »lumos« (prižig svetlobe) in vse ostalo je zgodovina.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Vem, da z današnjo objavo ne bom odrivala tople vode in stavim, da vsak knjigoljubec (pa tudi tisti, ki to ni) pozna knjižni serijo o Harry Potterju. Vseeno pa želim nameniti delček svoje spletne knjižnice tudi knjižni zbirki, ki je vse skupaj začarala.

“I hope you’re pleased with yourselves. We could all have been killed — or worse, expelled. Now if you don’t mind, I’m going to bed.” 

Svet, ki začara

Če vprašaš 10 letno mene, kaj mi je všeč pri Harry Potterju, bi ti odgovorila: »Knjige, ki pritegnejo, so zabavne, lahke za branje z zanimivo zgodbo in smešnimi junaki, ki so pravi prijatelji.« Če pa vprašaš 20 in še nekaj letni mene, je moj odgovor zelo podoben, dodala bi le: »Všeč mi je svet, ki je tako drugačen od našega, a imaš vseeno občutek, da si del njega. Všeč mi je rdeča nit serije – ni večje čarovnije od ljubezni (pa naj bo to starševska, prijateljska, učiteljska, samo tvoja,…). Všeč so mi vsi detajli in dejstvo, da vsakič, ko knjigo preberem odkrijem kak nov detajl, ki ga do sedaj še nisem«. Aja… na vprašanje, kolikokrat sem že prebrala knjige težko odgovorim, ker sem nehala šteti.

Junaki, ki jih vzljubiš

Vsi junaki (ne mislim samo na glavne 3) so osebe, za katere imaš občutek, da so tvoji prijatelji. Kar mi je izredno všeč je tudi to, da ima vsak neko vlogo v seriji, pa tudi če zelo majhno. Zdi se mi super, da so si tako različni, a vsak doprinese k celotni zgodbi na svoj način. Ja, tudi Kakec (Dreco) Malfoy, za katerega mislim, da je bil najbolj osovražen lik (takoj za Tistim, ki ga ne smemo imenovati). In po mojem mnenju povsem nepravično – konec koncev je bil vse svoje življenje pod vplivom slabih čarovnikov. Všeč mi je tudi, da so se nekateri liki izkazali v drugi luči kot je nakazovala zgodba (ja, tebe mislim profesor Raws). Opisani so bili tako resnično in tako doživeto, da se smeješ in doživljaš skupaj z njimi.

“Don’t let the muggles get you down.”

Dodelana zgodba

Sicer to ni razvidno iz prvih nekaj delov, a zadnje dva dela po mojem mnenju, lepo zaokrožita celotno serijo. Vsako vprašanje je odgovorjeno, na koncu se vse uredi. Všeč so mi bile malenkosti, ki so se vrstile v knjigah (priznam, nekatere bi brez drugih blogov in strani, posvečenih Harryju ostale pri meni spregledane). Pisateljica ni pustila ničesar naključju. Zdelo se mi je naravnost fantastično, kako so liki, za katere sem dobila občutek, da so preveč nerodni in boječi (aka Neville Velerit), na koncu odigrali ključno vlogo pri boju proti Tistemu, ki ga ne smemo imenovati.

Foto: Pikabay

Domišljija, ki ne pozna meja

Mislim, kdo drug bi si lahko izmislil grad, kjer se urijo mladi čarovniki? Čarovniško športno igro, ki skoraj enako priljubljena kot vse bunkeljske športne igre z žogo? Avto, ki leti? Premikajoče stopnice? Ogledalo Ajnenepreh? Ministrstvo za čaranje? Hišne vilince? Uroke? Sove, ki prinašajo pošto? Sirup, ki na novo izrašča kosti? Veliko Dvorano z začaranim stropom? Vrbo Mesarico? Mislim, da so to knjige, ki so vsem, ki smo jih prebrali, pustile delček te domišljije (in predvsem želje, da bi bili del tistega sveta).

“Things we lose have a way of coming back to us in the end, if not always in the way we expect.”

Način pripovedovanja zgodbe

Poseben je tudi način pisanja in opisovanja zgodbe. Vse lepo teče, vedno se nekaj dogaja. Vmes pisateljica postreže tudi s prav zabavnimi pripetljaji in dialogi. Spet drugič te pretrese z žalostnim dogodkom ali nečem, s katerim se je srečal Harry in da tudi tebi misliti. Predvsem pa mi je všeč sporočilo, ki ga nosijo njene knjige: »Bori se za tisto, v kar verjameš, ni slabo, če si drugačen, vsak izmed nas je lahko junak in nenazadnje – ni večje čarovnije od ljubezni, ki smo jo deležni s strani družine in prijateljev«. Tudi reki, ki jih je pisateljica spretno natrosila po straneh, so nekaj posebnega in naredijo zgodbo še boljšo.

Po zadnji bitki (spet referenca na knjige – Bitka za Bradavičarko)

Iz napisanega lahko jasno vidiš, da mi je Harry Potter svet še kako všeč. Človek bi mislil, da se bom po vseh teh letih naveličala »mladinskih« knjig. Po drugi strani pa to niso knjige, namenjene samo mladini – namenjene so vsakemu, ki ima rad domišljijo, čarovniški svet, dobro in močno zgodbo in nenazadnje – junake, ki pripomorejo, da zgodba oživi in poskrbijo, da se h knjigam vračaš, ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral.

“The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well.”

Ps. Ne, še vedno nisem prebolela dejstva, da se je moje pismo o sprejemu na Akademijo za čarovnike in čarovnice izgubilo. Predvidevam, da so mi poslali sovo, podobno Errolu od Weasleyjev in je boga reva zašla.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s