Harry Potter svet

Harry Potter svet

“Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom”.

Stavim, da veš od kje je tale citat. In stavim, da tudi veš, o čem bom danes pisala (saj ne, da že sam naslov izda). Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem skoraj obsedena (»skoraj« obsedena zato, ker če napišem samo obsedena izpade čudaško) s čarovniškim svetom, ki ga je 23 let nazaj pričarala J. K. Rowling. Glede na to, da je to knjižni blog in da veliko svojega prostega časa (beri: SKORAJ vsega) namenjam knjigam, sem si rekla: »Zakaj ne bi pisala tudi o knjižni zbirki, ki je vse skupaj začela?«

“Mr. and Mrs. Dursley of number four, Privet Drive, were proud to say that they were perfectly normal, thank you very much.”

Za začetek ti zaupam, kako je sploh prišlo do usodnega srečanja, ki je zaznamoval moje otroštvo, zgodnjo mladost in srednjo mladost – do pozne zaenkrat še nisem prišla, zato bom končala, kar pri srednji. Torej…

“Yer a wizard Harry.”

Dekle, ki ni bralo (a najdeš povezavo z naslovom prvega poglavja prve knjige o Harry Potterju – »Fant, ki je preživel?«)

Verjameš ali ne, nisem od nekdaj knjižni molj (ali knjižni črv, če prevedeš »bookworm« dobesedno iz angleščine). Moji bralni začetki so bili vse prej kot bleščeči. Ne vem, katera je bolj jokala – jaz, ker sem morala knjigo brati ali mami, ki je morala zraven sedeti in poslušati moje poskuse branja. Vse je kazalo na to, da jaz sploh ne bom brala (dobra šala, če me pogledaš sedaj). Da ne omenjam, da od bralne značke nisem hotela slišati. Ampak… vse se je spremenilo, ko sem za uspešno končan četrti razred v roke dobila prve štiri izvode knjig o mladem čarovniku (kupljenih, seveda. Še dobro, saj bi v drugačnem primeru samo počakala, da mine 14 dni in knjige vrnila nazaj v knjižnico). Po prigovarjanju sem se (z muko) lotila prve knjige in – bum! – v trenutku sem bila začarana. Bilo je kot, da bi nekdo v moji glavi izrekel urok »lumos« (prižig svetlobe) in vse ostalo je zgodovina.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Vem, da z današnjo objavo ne bom odrivala tople vode in stavim, da vsak knjigoljubec (pa tudi tisti, ki to ni) pozna knjižni serijo o Harry Potterju. Vseeno pa želim nameniti delček svoje spletne knjižnice tudi knjižni zbirki, ki je vse skupaj začarala.

“I hope you’re pleased with yourselves. We could all have been killed — or worse, expelled. Now if you don’t mind, I’m going to bed.” 

Svet, ki začara

Če vprašaš 10 letno mene, kaj mi je všeč pri Harry Potterju, bi ti odgovorila: »Knjige, ki pritegnejo, so zabavne, lahke za branje z zanimivo zgodbo in smešnimi junaki, ki so pravi prijatelji.« Če pa vprašaš 20 in še nekaj letni mene, je moj odgovor zelo podoben, dodala bi le: »Všeč mi je svet, ki je tako drugačen od našega, a imaš vseeno občutek, da si del njega. Všeč mi je rdeča nit serije – ni večje čarovnije od ljubezni (pa naj bo to starševska, prijateljska, učiteljska, samo tvoja,…). Všeč so mi vsi detajli in dejstvo, da vsakič, ko knjigo preberem odkrijem kak nov detajl, ki ga do sedaj še nisem«. Aja… na vprašanje, kolikokrat sem že prebrala knjige težko odgovorim, ker sem nehala šteti.

Junaki, ki jih vzljubiš

Vsi junaki (ne mislim samo na glavne 3) so osebe, za katere imaš občutek, da so tvoji prijatelji. Kar mi je izredno všeč je tudi to, da ima vsak neko vlogo v seriji, pa tudi če zelo majhno. Zdi se mi super, da so si tako različni, a vsak doprinese k celotni zgodbi na svoj način. Ja, tudi Kakec (Dreco) Malfoy, za katerega mislim, da je bil najbolj osovražen lik (takoj za Tistim, ki ga ne smemo imenovati). In po mojem mnenju povsem nepravično – konec koncev je bil vse svoje življenje pod vplivom slabih čarovnikov. Všeč mi je tudi, da so se nekateri liki izkazali v drugi luči kot je nakazovala zgodba (ja, tebe mislim profesor Raws). Opisani so bili tako resnično in tako doživeto, da se smeješ in doživljaš skupaj z njimi.

“Don’t let the muggles get you down.”

Dodelana zgodba

Sicer to ni razvidno iz prvih nekaj delov, a zadnje dva dela po mojem mnenju, lepo zaokrožita celotno serijo. Vsako vprašanje je odgovorjeno, na koncu se vse uredi. Všeč so mi bile malenkosti, ki so se vrstile v knjigah (priznam, nekatere bi brez drugih blogov in strani, posvečenih Harryju ostale pri meni spregledane). Pisateljica ni pustila ničesar naključju. Zdelo se mi je naravnost fantastično, kako so liki, za katere sem dobila občutek, da so preveč nerodni in boječi (aka Neville Velerit), na koncu odigrali ključno vlogo pri boju proti Tistemu, ki ga ne smemo imenovati.

Foto: Pikabay

Domišljija, ki ne pozna meja

Mislim, kdo drug bi si lahko izmislil grad, kjer se urijo mladi čarovniki? Čarovniško športno igro, ki skoraj enako priljubljena kot vse bunkeljske športne igre z žogo? Avto, ki leti? Premikajoče stopnice? Ogledalo Ajnenepreh? Ministrstvo za čaranje? Hišne vilince? Uroke? Sove, ki prinašajo pošto? Sirup, ki na novo izrašča kosti? Veliko Dvorano z začaranim stropom? Vrbo Mesarico? Mislim, da so to knjige, ki so vsem, ki smo jih prebrali, pustile delček te domišljije (in predvsem želje, da bi bili del tistega sveta).

“Things we lose have a way of coming back to us in the end, if not always in the way we expect.”

Način pripovedovanja zgodbe

Poseben je tudi način pisanja in opisovanja zgodbe. Vse lepo teče, vedno se nekaj dogaja. Vmes pisateljica postreže tudi s prav zabavnimi pripetljaji in dialogi. Spet drugič te pretrese z žalostnim dogodkom ali nečem, s katerim se je srečal Harry in da tudi tebi misliti. Predvsem pa mi je všeč sporočilo, ki ga nosijo njene knjige: »Bori se za tisto, v kar verjameš, ni slabo, če si drugačen, vsak izmed nas je lahko junak in nenazadnje – ni večje čarovnije od ljubezni, ki smo jo deležni s strani družine in prijateljev«. Tudi reki, ki jih je pisateljica spretno natrosila po straneh, so nekaj posebnega in naredijo zgodbo še boljšo.

Po zadnji bitki (spet referenca na knjige – Bitka za Bradavičarko)

Iz napisanega lahko jasno vidiš, da mi je Harry Potter svet še kako všeč. Človek bi mislil, da se bom po vseh teh letih naveličala »mladinskih« knjig. Po drugi strani pa to niso knjige, namenjene samo mladini – namenjene so vsakemu, ki ima rad domišljijo, čarovniški svet, dobro in močno zgodbo in nenazadnje – junake, ki pripomorejo, da zgodba oživi in poskrbijo, da se h knjigam vračaš, ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral.

“The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well.”

Ps. Ne, še vedno nisem prebolela dejstva, da se je moje pismo o sprejemu na Akademijo za čarovnike in čarovnice izgubilo. Predvidevam, da so mi poslali sovo, podobno Errolu od Weasleyjev in je boga reva zašla.

Berem

Zamenjava VS Sostanovalca

Če bi izbirala knjižno zvrst, ki jo najraje berem, bi nedvomno zmagale kriminalke in psihološki trilerji. Nekaj je na teh dveh zvrsteh, ki me pritegne in posrka v svet spletk, presenetljivih obratov in nepričakovanih koncev. Ampak… ne berem pa samo tega. Trudim se, da so na moji knjižni polici tudi knjige drugi zvrsti – s tem poskrbim za raznolikost in pestrost in dajmo priznati… če bi brala le eno zvrst, bi me branje slej ko prej minilo (čeprav močno dvomim), saj bi se naveličala podobnih zgodb. Tako sem že nekaj časa nazaj prebrala roman, ki se zlahka uvrsti med lahko branje. Govorim o knjigi Sostanovalca, pisateljice Beth 0’leary. Zgodba se mi je zdela nekaj svežega, stil pisateljice mi je bil všeč, zato sem skoraj poletela v knjigarno po njeno novo knjigo z naslovom Zamenjava. Tokrat s tabo delim drugačno recenzijo – s primerjavo obeh knjig.

Zgodba: Zgodbi se med seboj zelo razlikujeta. Pri Sostanovalcema govori zgodba o dveh mladih, ki ju splet okoliščin (razpad zveze, visoke najemnine in visoki stroški življenja v Londonu) pripelje do tega, da postanega sostanovalca. Kar je zanimivo je to, da gre za moškega (ki je v zvezi) in ženko, ki je iz zveze ravno prišla. Še bolj zanimivo je to, da se sploh ne poznata, ko zaživita skupaj, saj se njuna delovnika križata. Leon dela ponoči, Tiffy pa podnevi. Vendar skupno življenje (pa čeprav le na papirju) hitro postane za Leona in Tiffy izredno zanimivo in kmalu spoznata, da sta si veliko bolj podobna, kot je sprva kazalo. Pri Zamenjavi pa zgodba govori o babici in vnukinji, ki trpita zaradi tragične izgube in ne vesta kako naprej. Tako se odločita, da bosta prevzeli življenji druga drugi. Babica Eileen se odseli za dva meseca v London, kjer hodi na zmenke in uživa v svobodi, ki je zanjo nova. Medtem njena vnukinja Leena »brani trdnjavo« na podeželju v Yorshiru in prevzame vse naloge od Eileen. Kmalu spozna, da se bo morala boriti s celo četo neukrotljivih upokojencev, štrene pa ji začne mešati tudi prijazen in zelo čeden vaški učitelj. Eileen medtem uživa v Londonu, spozna nove sosede, ustanovi klub in hodi na zmenke. Konec je pri obeh pričakovan… a mene to ne moti. Med samim branjem se pri obeh romanih toliko dogaja, da sem komaj čakala na naslednje poglavje.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Glavni junakinji: Pri Sostanovalcema spoznamo simpatično Tiffy Moore, ki se je ravnokar razšla s svojim fantom. Tiffy je že na videz drugačna – ima ognjeno rdeče lase in je višja od ostalih žensk. Poleg tega je oseba, ki bi jo zlahka imel za prijatelja. Ne oziroma se na mnenja drugih, je samosvoja in je tista oseba, ki ti vedno priskoči na pomoč. Je vedno dobre volje in prizna, ko potrebuje pomoč. V nekaterih pogledih me spominja na Louiso Clark iz romana Ob temi. Tudi Tiffy se oblači po svoje, kar verjetno tudi pripomore k njeni vedri osebnosti.

Leena iz Zamenjave pa je njeno čisto nasprotje. Za začetek – za razliko od Tiffy, Leena ima fanta. Tudi ona je čedna – a bolj na tisti umirjeni način. Ni tako izrazita osebnost kot Tiffy, vedno dobre volje in nasmejana. Leena težko prizna, da potrebuje pomoč, je deloholik in svoja čustva potlači, ter se z njimi ne ukvarja. Ravno zato je bila tudi »prisiljena« vzeti dvomesečni dopust in oditi k babici na podeželje. Je obremenjena z mnenjem drugih in podzavestno želi ustreči vsem. Tudi oblači se tako, da ustreza drugim (vsaj na začetku). Po drugi strani pa razumem zakaj je Leena takšna kot je – Tiffy za sabo nima tragične izgube. Tako kot Tiffy tudi Leena spoštuje druge in rada priskoči na pomoč. Všeč mi je, da imata obe krasne prijatelje na katere se lahko zaneseta. Leenina babica se mi zdi veliko bolj podobna Tiffy – lahko bi rekla, da bi bila verjetno Tiffy takšna pri osemdesetih letih.

Foto: Nika (Vilin šepet)

Stil pisanja: Pri obeh knjigah se mi je zdel stil pisanja podoben. Konec koncev gre le za isto pisateljico. Všeč so mi dialogi med liki in smešne situacije, kamor pisateljica postavlja junake. Zdelo se mi je super, da sta si knjigi tako nasprotje – se mi zdi, da se nekateri pisatelji začnejo ponavljati s svojimi zgodbami. Na trenutke se me je način pisanja spomnil na Jojo Moyes, kar me ne moti, saj so mi všeč tudi romani izpod njenega peresa. Dopadel se mi je tudi humor junakov v obeh knjigah – sama naravnost obožujem junake, ki znajo biti sarkastični in cinični, a ne na način, da bi koga užalili.

Kaj mi je bilo pri knjigah všeč?

Pisateljica je s knjigo Sostanovalca dokazala, da lahko moški in ženska živita skupaj kot prijatelja in se dopolnjujeta. S Tiffy nam je pokazala, da je v redu, če si drugačen, da si lahko samosvoj in da se ni potrebno za nobenega spreminjati.

Še veliko bolj pa se mi je dopadla zgodba v Zamenjavi, s katero nam je pisateljica dokazala, da tudi starostniki hodijo na zmenke, si želijo zabave in bližine drugih ljudi. Pokazala nam je, da so tudi upokojenci polni življenja in da so lahko prav tako pregnani kot mladi. Všeč mi je bilo, da se je osredotočila na njih, saj se mi zdi, da velikokrat (sploh mladi) pozabimo, da so tudi oni po srcu še vedno mladi in pripravljeni na dogodivščine.

Za konec – katera knjiga mi je bila bolj všeč?

Težko bi rekla – knjigo Sostanovalca sem prebrala že nekaj časa nazaj. Obe knjigi imata zanimive in simpatične like, glavni junakinji si nista ravno podobni. Tudi zgodbi sta čisto drugačni. Pri obeh knjigah gre za lahkotno branje. Prav tako bom obe knjigi defenitivno še enkrat prebrala. Verjetno takrat, ko mi bo ponovno zapasala bolj lahkotna knjiga. Naj pa ostane skrivnost katera mi je bolj ljubša 🙂

Se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!