Berem

Darilo, ki me je pustilo odprtih ust

Pa začnimo! Dobrodošel na knjižnem blogu. Ker je danes prvi uradni dan Vilinega šepeta, sem se odločila, da ga bom otvorila z recenzijo pred kratkim prebrane knjige. Glede na to, da je to knjižni blog, se to kar malo spodobi, kajne?

Nekaj dni nazaj sem prebrala psihološki triler z naslovom Darilo. In jaz sem navdušena. Tako. Glede na Goodreads je knjiga dobila mešane odzive in komentarje, ampak mene je sezula. Za avtorja nikoli prej nisem slišala, zato nisem imela niti ne vem kako velikega pričakovanja. Ampak potem… no, potem me je pa knjiga vrgla na rit že v prvih dveh poglavjih.

“Ali niso bili vsi popotniki, ki so vedeli, da je njihov obstoj v vesolju tako minljiv kot jama na avtocesti?”

Foto: Nika Šepec

Na kratko o zgodbi

Milan stoji na križišču. Milan vidi avto. Milan pogleda v avto. Milana pretrese kar vidi. A vseeno ne more pomagati. Kljub njegovi nemoči, ga potegne v vrtinec napetih trenutkov, odkrivanja samega sebe in ne nazadnje njegove tragične preteklosti.

Milan ni navadni skoraj tridesetletnik. Kot prvo – nekoč je služil kot kriminalec, zato, da je lahko preživel. Kot drugo – Milan se ne spomni celotnega otroštva zaradi tragedije, ki se je zgodila, ko je bil še otrok. In tretje – Milan je analfabet. In čeprav ne želi, ga tisti usodni trenutek na križišču poveže z njegovo preteklostjo ter sedanjostjo. Ob sebi sicer ima ljudi, ki jim zaupa – Kurta, očeta, ki je pravi šaljivec in Andro, partnerko in sodelavko, a tudi onadva imata skrivnosti, ki Milana pretresejo.

Psihološki triler, ki ga ne moreš odložiti

V kolikor imaš rad psihološke trilerje, kriminalke in nepričakovane obrate, potem je ta knjiga prava zate. Vsekakor te bo pritegnil že glavni junak, ki je poseben in ima velik hendikep, na račun katerega ne mora v današnjem svetu znajti po svoje.

Že sama zgodba je posebna in nenavadna – mislim, jaz se ne spomnim, da bi kadarkoli srečala glavnega junaka, ki je analfabet. Tudi tempo, ki ga narekuje pisatelj, ti ne pusti, da bi knjigo odložil.

Sama zgodba te potegne v svoj vrtinec nepričakovanih zapletov, zasukov zgodbe in v spoznavanje likov, za katere do konca knjige ne veš kdo so ali na čigavi strani so. Vključno z Milanom.

Napeta zgodba

Že v prvem poglavju se začne surovo in na »bum«. Pisatelj ti ne da prostora za predah, ampak te sili, da obračaš stran za stranjo, pri tem pa ti ne izda veliko, vse do grand finala – konca.

Ko že misliš, da že vse veš, da si vse poštudiral, se ti pisatelj zareži v obraz (dejansko sem dobila tak občutek) in zgodbo obrne v novo smer, ki je nisi mogel predvidevati.

“Kakšen smisel je bil hititi skozi življenje, če te na koncu nihče ni čakal?”

Stil pisanja in način pripovedovanja zgodbe

Pisatelj je s to knjigo, vsaj po mojem mnenju, opravičil naziv »mojster psiholoških trilerjev«. Zgodba teče in tempo je konstanten – ni predaha, ampak se za vsako stranjo nekaj dogaja, nekaj, kar ti ne pusti da bi knjigo odložil, kaj šele končal! Ker so poglavja kratka (mislim, da poglavje ni bilo dolgo več kot 3 strani), imaš občutek, da se vse skupaj dogaja hitro, impulzivno. In tudi se, zato mislim, da je pisatelju s tem uspelo ustvariti še večjo napetost.

Odgovori pisatelj na vsak vprašanja?

Oja. Sama ne maram knjig, kjer ne dobim vseh odgovorov, oziroma so le – ti medli. Tukaj pa pisatelj ne pusti nobene pandorine skrinjice, vse karte položi na mizo.

In… konec te sezuje. Nepričakovan, popolnoma nekaj drugega od tega kar sem pričakovala. Preobrati si sledijo, kocke padajo in na koncu ostaneš odprtih ust. Dobesedno.

Kaj mi je bilo še všeč?

Liki. Takšni kot so. Nobenega sprenevedanja, nobenih popolnosti. Nič. Realni liki, z realnimi problemi, vsak od njih ima svojo zgodbo, ki pa se mojstrsko prepletajo. Glavni junak je deleč od ideala, ampak je navaden človek, tako kot midva. No, povsem navaden ni. Tudi ostali mu sledijo, skoraj vsak lik je dodelan in prispeva k zgodbi.

Za konec

Mislim, da lahko iz prebranega vidiš, da me je knjiga res navdušila. Všeč mi je bilo tudi, da se je pisatelj dotaknil teme nepismenosti v razvitem svetu, o kateri noben ne govori, a je vseeno prisotna. Knjigo ti res toplo priporočam, v kolikor imaš rad napete zgodbe, polne nepredvidljivih obratov.

“Včasih je nevednost največji dar na zemlji.”

Se kmalu srečava med knjižnimi policami!

One thought on “Darilo, ki me je pustilo odprtih ust

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s