avgust 2020 – Vilin šepet

Tole bo bolelo

15 avgusta, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Tole bo bolelo je knjiga, ki sem se ji dolgo časa izogibala. Po navadi ne kupim knjig, ki bi imele za sabo nek »pomp« (v smislu, da se veliko govori o knjigi, se jo hvali, govori o njej v presežkih,…), ker se mi je že zgodilo, da sem tako knjigo kupila in me je razočarala. No, moram priznati, da malo me je grizlo kaj je na tej knjigi, ki jo je napisal Adam Kay, da jo skoraj vsi hvalijo… in sem jo kupila. In veš kaj? Knjiga me je navdušila!

Ker se ne želim na blogu preveč ponavljati (berem večinoma kriminalke in psihološke trilerje in vem, da bi se začela prej ko slej s takimi recenzijami ponavljati), sem se odločila, da to sobotno recenzijo namenim knjigi, ki so jo upravičeno (vsaj po mojem mnenju) hvalili.

“From the most insignificant of actions can come the most serious of consequences.”

Na kratko o zgodbi

Adam Kay ravno konča medicinsko fakulteto in začne delati kot pripravnik v eni izmed bolnišnic. Tam se prvič sreča z realnimi problemi, ki jih mora kot mladi zdravnik tudi reševati in vse svoje znanje, ki ga je uspešno pridobil, tudi uporabiti. Knjiga je v bistvu skupek dnevniških zapisov, ki jih je gospod Kay zapisoval v času svojega zdravniškega poklica. Gre za avtobiografsko delo (še en razlog, zakaj knjige nisem hotel kupiti, saj ne maram avtobiografij). Skozi celotno zgodbo lahko vidiš, kakšno je realno delo zdravnika, s kakšnimi pacienti je imel opravka, saj je bil namen knjige ravno to – prikazati zdravniški poklic v pravi luči. Predvsem delo mladih zdravnikov.

Knjigo sem »pogoltnila«

Dnevniški zapisi so kratki, zato se knjiga hitro bere. Sama sem bila navdušena nad humorjem pisatelja, saj je bil ravno po mojem okusu – sarkastičen in ciničen. Seveda so k temu pripomogli tudi primeri, ki jih je obravnaval in moram reči, da pri nekaterih sem se res nasmejala do solz.

Avtor ti že na začetku pokaže, kako bo zgodba potekala, oziroma kak bo zaključek, a mene osebno to ni zmotilo. Vmes se je toliko dogajalo, vsak pacient me je potegnil, da sem že skoraj pozabila kak bo konec, čeprav ga je bilo čutiti med vrsticami.

“Electrolytes are the salts in the blood – mostly sodium, potassium, chloride and calcium. If levels become too high or too low, your body has a way of alerting you, by making your heart stop or putting you in a coma. It’s clever like that.”

Zgodba, ki ti da misliti

Namen knjige je bil (in to je izpostavil tudi avtor), da predstavi poklic mladega zdravnika in njegov položaj v vsem svojem blišču in bedi. Ker so pred leti v Veliki Britaniji (knjiga se dogaja tam) imeli celo propagando o tem, kako so mladi zdravniki predobro plačani in kakšno naj bi bilo njihovo delo, se je avtor odločil, da pokaže realno sliko, ki je daleč od bleščeče. Že od nekdaj spoštujem zdravniško delo, ampak knjiga ti predstavi delo skozi oči zdravnika in delo vidiš v čisto novi luči.

Pri avtorju mi je bilo všeč tudi to, da ni olepševal stvari, pač je povedal tako kot so. Recimo bobu bob in vse to. Zdelo se mi je super, da ni to spet neka dr. House scena, ampak realnost. In nič drugega. To, da je takšno delo težko. Da nisi samo ti, ampak zdravljenje pacienta zajema več ljudi, z različnimi znanji in sposobnosti.

“This morning I delivered little baby Sayton – pronounced Satan, as in King of the Underworld.”

Stil pisanja

Kot sem že omenila, mi je bilo zelo všeč, kako se je Adam Kay lotil zgodbe. Ni bilo preskakovanja, ampak si je vse lepo sledilo. S svojimi zapisi ne izda ničesar o pacientu (razen bolezni, posega, operacije). Zgodba lepo teče in na trenutke se smeješ, da te gleda cel avtobus (jap, tudi to se mi je zgodilo), na trenutke pa tako sočustvuješ z avtorjem, da bi tudi sam najraje zajokal. Super so se mi zdeli tudi opisi raznih zdravniških pripomočkov, posegov in operacij, ki so bili namenjeni laikom.

Za konec…

Moram priznati, da sem knjigi naredila skoraj krivico, saj je zaradi vsega hvaljenja in govorjenja skoraj ne bi prebrala. Vesela sem, da sem jo, saj je to tiste vrste knjiga, ki ti da misliti, hkrati pa te tudi nasmeje. Popolna kombinacija, če vprašaš mene. 🙂 V kolikor knjige nisi prebral, ti jo priporočam! Četudi misliš, da ti mogoče ne bo všeč (tako kot meni), poskusi – grem stavit, da te bo presenetila.

“a great doctor must have a huge heart and a distended aorta through which pumps a vast lake of compassion and human kindness.”

Imej se lepo in se kmalu spet srečava med knjižnimi policami!

Berem

MINI RECENZIJI: Moja Temna Vanessa in Nekaj je v vodi

12 avgusta, 202023 novembra, 2020 Vilin šepet

Tokrat s tabo delim dve mini recenziji knjig, ki sem jih prebrala že prejšnji mesec. Obe sta mi bile všeč, nekaj več pa si lahko prebereš spodaj.

MOJA TEMNA VANESSA – Kate Elizabeth Russell

Za to knjigo sem izvedela po naključju in ni mi žal, da sem jo prebrala, četudi gre za težko tematiko.

Na kratko: v knjigi spoznaš Vanesso, žensko, ki je imela v svojih najbolj ranljivih (najstniških) letih razmerje s profesorjem, Jasonom Strane-om. Njeno zgodbo lahko spremljaš skozi oči mlade Vanesse, katera si je želela pozornost in naklonjenost, in skozi oči odrasle Vanesse. V knjigi je posebno izpostavljen manipulativni odnos med profesorjem in Vanesso, ki jo je vse skupaj prizadelo bolj, kot si dovoli priznati. Kot 15 letno dekle je namreč prvič spala s svojim učiteljem in skozi njeno celotno pripovedovanje lahko začutiš vso bolečino in škodo, ki je nastala zaradi njenega odnosa z Jasonom. Njeno življenje pri 32 letih ni urejeno in čeprav ve, da je popolnoma zgrešeno, se še vedno občasno sliši z njim.

Kaj mi je bilo všeč? Roman se dotakne pomembne tematike in odpre vprašanja na nekatere pomembne tematike. Ali morajo žrtve zlorabe res same prositi za pomoč? In, če to res storijo… Ali jim kot družba verjamemo ali jih označimo za lažnivce? Všeč mi je tudi, da so liki izredno kompleksni in negativni, zato roman stvari in sam opis zlorab ne olepšuje. Izredno pomembno je po mojem mnenju tudi to, kako Vanessa vidi Jasona in mislim, da je tukaj avtorica natančno zajela odnos »plenilec – žrtev«.

Kaj mi ni bilo všeč? Celotno knjigo sem težko prebrala. Ja, zgodba tekoče teče in pripovedovanje je nekaj posebnega, a zaradi opisovanja dogodkov, ki so vse prej kot sprehod po mavrici, mi je bilo knjigo res težko brati. Imela sem občutek, kot da jo berem celo večnost, čeprav sem jo v resnici brala le nekaj dni. Kljub temu menim, da je avtorica s tem dobesedno dregnila v osje gnezdo in nam pokazala, kaj lahko zloraba naredi in pusti posamezniku.

NEKAJ JE V VODI – CATHERINE STEADMAN (kriminalka)

Na kratko: Erin je ustvarjalka dokumentarnih filmov, ki je tik pred svojim velikim prebojem, saj dela na zelo zanimivem projektu. Mark je bančnik, uspešen in še čeden po vrhu. Na začetku je videti, da imata vse, dokler Mark ne izgubi službe. V želji, da se postavita (in tudi njun odnos) nazaj na noge, odpotujeta na medene tedne, na otok Bora Bora. Počitnice se začnejo obetavno in nadvse uživata, dokler tistega usodnega dne ne najdeta nekaj, kar za vedno spremeni njuni življenji. Odločita se, da bosta odkritje zadržala zase, vendar ima njuna odločitev hude posledice, s čimer ogrozita vse, kar jima je v življenju pomembno.

Kaj mi je bilo všeč? Dogajanje se je skozi celoten roman stopnjevalo in na koncu nisem mogla odložiti knjige niti za hip. Zgodba je izvirna in kljub nekoliko pričakovanemu koncu, je avtorica vseeno postregla z nekaj dogodki, ki so bili popolnoma nepričakovani. Tempo pripovedovanja je vedno hitrejši, zato tudi bralec občuti neko paniko, strah. Zdelo se mi je super, da nam je pisateljico z zgodbo pokazala nekaj, kar velikokrat pozabljamo – da svet ni razdeljen samo na dobre in slabe ljudi, obstajajo tudi tisti vmes.

Kaj mi ni bilo všeč? Roman se je začel zelo medlo in dvoumno. Kdo je slab in kdo ne? Mogoče je bil to namen avtorice. Sama nisem točno vedela, kaj je narobe z glavnima junakoma, saj sta se mi zdela popolnoma zgrešena. A mogoče je ravno to smisel romana? Roman se sicer začne na »bum«, a potem to mine in vse skupaj se obrne v dokaj »meh« knjigo. Meni stil pisanja na žalost ni bil tako všeč, je pa velik plus knjige zgodba in… Ti prepustim, da ugotoviš sam 😉

Mojo temno Vanesso bi ocenila z 4,5/5, Nekaj je v vodi pa z 3/5. V naslednjih objavah bom opisala, s katerimi kriteriji ocenjujem prebrane knjige, a naj to za nekaj časa ostane še skrivnost.

Zanima pa me ali si morda ti prebral katero ob obeh knjig? Če si, kaj meniš? So ti bile všeč?

Se kmalu srečava med knjižnimi policami.

Berem

Darilo, ki me je pustilo odprtih ust

8 avgusta, 20209 novembra, 2020 Vilin šepet

Pa začnimo! Dobrodošel na knjižnem blogu. Ker je danes prvi uradni dan Vilinega šepeta, sem se odločila, da ga bom otvorila z recenzijo pred kratkim prebrane knjige. Glede na to, da je to knjižni blog, se to kar malo spodobi, kajne?

Nekaj dni nazaj sem prebrala psihološki triler z naslovom Darilo. In jaz sem navdušena. Tako. Glede na Goodreads je knjiga dobila mešane odzive in komentarje, ampak mene je sezula. Za avtorja nikoli prej nisem slišala, zato nisem imela niti ne vem kako velikega pričakovanja. Ampak potem… no, potem me je pa knjiga vrgla na rit že v prvih dveh poglavjih.

“Ali niso bili vsi popotniki, ki so vedeli, da je njihov obstoj v vesolju tako minljiv kot jama na avtocesti?”

Na kratko o zgodbi

Milan stoji na križišču. Milan vidi avto. Milan pogleda v avto. Milana pretrese kar vidi. A vseeno ne more pomagati. Kljub njegovi nemoči, ga potegne v vrtinec napetih trenutkov, odkrivanja samega sebe in ne nazadnje njegove tragične preteklosti.

Milan ni navadni skoraj tridesetletnik. Kot prvo – nekoč je služil kot kriminalec, zato, da je lahko preživel. Kot drugo – Milan se ne spomni celotnega otroštva zaradi tragedije, ki se je zgodila, ko je bil še otrok. In tretje – Milan je analfabet. In čeprav ne želi, ga tisti usodni trenutek na križišču poveže z njegovo preteklostjo ter sedanjostjo. Ob sebi sicer ima ljudi, ki jim zaupa – Kurta, očeta, ki je pravi šaljivec in Andro, partnerko in sodelavko, a tudi onadva imata skrivnosti, ki Milana pretresejo.

Psihološki triler, ki ga ne moreš odložiti

V kolikor imaš rad psihološke trilerje, kriminalke in nepričakovane obrate, potem je ta knjiga prava zate. Vsekakor te bo pritegnil že glavni junak, ki je poseben in ima velik hendikep, na račun katerega ne mora v današnjem svetu znajti po svoje.

Že sama zgodba je posebna in nenavadna – mislim, jaz se ne spomnim, da bi kadarkoli srečala glavnega junaka, ki je analfabet. Tudi tempo, ki ga narekuje pisatelj, ti ne pusti, da bi knjigo odložil.

Sama zgodba te potegne v svoj vrtinec nepričakovanih zapletov, zasukov zgodbe in v spoznavanje likov, za katere do konca knjige ne veš kdo so ali na čigavi strani so. Vključno z Milanom.

Napeta zgodba

Že v prvem poglavju se začne surovo in na »bum«. Pisatelj ti ne da prostora za predah, ampak te sili, da obračaš stran za stranjo, pri tem pa ti ne izda veliko, vse do grand finala – konca.

Ko že misliš, da že vse veš, da si vse poštudiral, se ti pisatelj zareži v obraz (dejansko sem dobila tak občutek) in zgodbo obrne v novo smer, ki je nisi mogel predvidevati.

“Kakšen smisel je bil hititi skozi življenje, če te na koncu nihče ni čakal?”

Stil pisanja in način pripovedovanja zgodbe

Pisatelj je s to knjigo, vsaj po mojem mnenju, opravičil naziv »mojster psiholoških trilerjev«. Zgodba teče in tempo je konstanten – ni predaha, ampak se za vsako stranjo nekaj dogaja, nekaj, kar ti ne pusti da bi knjigo odložil, kaj šele končal! Ker so poglavja kratka (mislim, da poglavje ni bilo dolgo več kot 3 strani), imaš občutek, da se vse skupaj dogaja hitro, impulzivno. In tudi se, zato mislim, da je pisatelju s tem uspelo ustvariti še večjo napetost.

Odgovori pisatelj na vsak vprašanja?

Oja. Sama ne maram knjig, kjer ne dobim vseh odgovorov, oziroma so le – ti medli. Tukaj pa pisatelj ne pusti nobene pandorine skrinjice, vse karte položi na mizo.

In… konec te sezuje. Nepričakovan, popolnoma nekaj drugega od tega kar sem pričakovala. Preobrati si sledijo, kocke padajo in na koncu ostaneš odprtih ust. Dobesedno.

Kaj mi je bilo še všeč?

Liki. Takšni kot so. Nobenega sprenevedanja, nobenih popolnosti. Nič. Realni liki, z realnimi problemi, vsak od njih ima svojo zgodbo, ki pa se mojstrsko prepletajo. Glavni junak je deleč od ideala, ampak je navaden človek, tako kot midva. No, povsem navaden ni. Tudi ostali mu sledijo, skoraj vsak lik je dodelan in prispeva k zgodbi.

Za konec

Mislim, da lahko iz prebranega vidiš, da me je knjiga res navdušila. Všeč mi je bilo tudi, da se je pisatelj dotaknil teme nepismenosti v razvitem svetu, o kateri noben ne govori, a je vseeno prisotna. Knjigo ti res toplo priporočam, v kolikor imaš rad napete zgodbe, polne nepredvidljivih obratov.